V mnogih šolah imajo živali, ki sicer živijo prosto v naravi. Kače, paličnjaki, hrčki, činčile, želve, ribe in druge živijo v kletkah ali mini živalskih vrtovih na šolah, v mnogih primerih se jim godi slabo. Šole so izjemno pomembne vzgojno-izobraževalne organizacije, ki bi morale imeti do živali visok oziroma najvišji etični odnos, tam se tega odnosa namreč učenci učijo. Šola jim ne pove, da življenje v ujetništvu pomeni za živali veliko trpljenje.

Kdo si želi živeti v ujetništvu? To vprašanje izhaja iz zlatega pravila, ki je eden izmed najpomembnejših delov najvišje etike, in pravi, da, kar ne želiš, da ti drugi storijo, ti ne stori njim. Če pa bi šole že imele živali, pa bi jih lahko imele samo zato, da bi jim bilo bolje kot drugje, kar je zopet izraz zlatega pravila (kar želiš, da ti drugi storijo, stori ti njim prvi). V tem primeru bi jim morale priskrbeti boljše pogoje, kot so določeni v predpisih oziroma boljše kot so drugod.

Življenje v ujetništvu je veliko trpljenje za tistega, ki živi takšno življenje pa naj si bo to človek ali žival. Zato tisti, ki ima živali v ujetništvu, povzroča trpljenje živim bitjem. Če to dela šola, je to toliko bolj problematično, kajti učenci sklepajo, da je takšno življenje za živali, ker to propagira institucija, ki ji zaupajo, nekaj naravnega in dobrega. Če mladi stalno vidijo živali v kletkah, jim to postane del življenja. Ko odrastejo, je žival v kletki zanje nekaj normalnega. Trpljenje živali se nadaljuje iz roda v rod.

Visok etični odnos do živali je v korist ljudem. To je posebej razvidno na primeru množične živinoreje. Če bi živali imele pravico do življenja, kar je izraz visoke etike, bi bilo bistveno manj civilizacijskih bolezni (mnogi zaradi tega zelo trpijo), ki jih povzročajo meso in druga živila živalskega izvora, bistveno manj bi bilo uničevanja okolja in podnebja, za kar je odgovorna živinoreja in zelo škodi ljudem. V tem smislu je zelo zanimiv naslov neke brošure o živalih, ki se glasi: Pomor žival je smrt ljudi.

Interesi ljudi in živali si ne nasprotujejo. Ljudje in živali lahko živimo drug z drugim v miru in kot prijatelji. Kar ne želiš, da ti drugi ne storijo, ti ne stori njim, seveda tudi v odnosu do živali, nas lahko pelje v to smer. Šole imajo pri tem izredno pomembno vlogo. Odnos: človek gospodar, žival suženj, mora postati preteklost.

Objava: 7dni, 1.2.2012.