Letošnji maj je bil eden najtoplejših odkar merijo temperaturo. To je še en dramatičen kazalnik, da so podnebne spremembe že med nami. Topljenje ledu na obeh polih se nadaljuje, neurja so močnejša in pogostejša, in to velja tudi za suše in poplave, preseljevanje ljudi (pa tudi komarjev; ki prenašajo številne hude bolezni) že poteka … Posledice podnebnih sprememb bodo ob koncu tega stoletja pogubne, pravijo eni, drugi pa menijo, da se bo to zgodilo že veliko prej.

Poglavitni vzrok podnebnih sprememb so izpusti toplogrednih plinov. Medvladni panel Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC) pravi, da je potrebno zmanjšati izpuste do leta 2050 za 40 do 70 odstotkov, če bi želeli do leta 2100 zavreti naraščanje temperature na Zemlji na dogovorjeni dve stopnji in se tako ogniti hudim posledicam. Viri izpustov so različni: industrija, promet, energetika, kmetijstvo … Kmetijstvo, predvsem množična živinoreja, zelo veliko prispeva k izpustom. Kolikšen je ta delež se ne ve natančno, saj so podatki različni: od 18 odstotkov po mnenju OZN (2006) do več kot 51 odstotkov po mnenju dveh okoljevarstvenih znanstvenikov iz Svetovne banke (2009). In če se k temu prištejejo še izpusti iz klasičnega poljedelstva, kjer se uporablja veliko kemikalij, je ogljični odtis »množičnega« kmetijstva porazen. Seveda pa to sliko poslabšujejo še drugi dejavniki, npr. bolezni, ki jih povzročajo živila živalskega izvora. In kar je zelo bistveno: neizmerno trpljenje in poniževanje živali iz takšnega načina pridelave hrane.

Če je delež množične živinoreje v škodljivih izpustih več kot 50 odstoten, bi že samo odprava te živinoreje bolj ali manj zadostila temu, da bi zavrli naraščanje globalne temperature na največ dve stopinji, kot jih priporoča IPCC. Če pa bi spremenili še klasično poljedelstvo v miroljubno, torej v poljedelstvo brez kemičnih snovi in z etičnim odnosom do zemlje, bi bila slika še boljša. Tako bi lahko poleg življenj živali prihranili še milijone življenj ljudi, ki bodo umrli, če bodo izbruhnile drastične podnebne spremembe. Seveda bi se ognili tudi mnogim drugim, za človeštvo izjemno škodljivim posledicam, o katerih govorijo znanstveniki. Ker je časa zelo malo je potrebno hitro ukrepanje: mrtvo hrano naj zamenja živa! Torej meso in druga živila živalskega izvora naj zamenja rastlinska hrana, najbolje iz miroljubnega kmetijstva. Kajti samo rastlinska hrana je živa hrana, ker je v njej še dolgo potem, ko je pobrana, navzoče življenje. Meso pa je mrtva hrana – v njem ni življenja, takoj po smrti živali pa se začne tudi razpadanje trupla. Med drugim je to razločno znamenje, kaj pripada človeku in kaj je zanj dobro. Mrtvo truplo ni »last« človeka, temveč mrhovinarjev, ki z njegovim použitjem očistijo okolico.

Živa hrana je prihodnost človeštva. Če se bo človek še vedno vezal na mrtvo hrano, bodo posledice prej ali slej drastične, verjetno še veliko hujše, kot jih napovedujejo najbolj črnogledi znanstveniki. Kajti mrtva hrana, pridobljena z ubijanjem živali nosi s seboj smrt in pogubo po načelu, kar seješj to žanješ. Živa hrana spodbuja misli v korist skupnosti, mrtva hrana pa misli o uničevanju, saj enako teži k enakemu. V slogi je moč in te v mrtvi hrani ni. Zato je skrajno nesmiselna poteza Evropske unije, ki bo z milijoni evrov podprla zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida v Severnem morju. Namesto da bi preprečili izpuste, jih bodo rajši shranjevali, Živah in človek pa naj trpijo in narava naj propada! Se šalijo?

Objava: Aura, 300/2014.