V Dnevniku je bil 7. aprila 2014 je bil objavljen članek z naslovom V tujini šport elit, pri nas entuziastov, posvečen kasaškim dirkam. »Kasaštvo je čudovito sodelovanje človeka in konja …«, je izjavil predsednik Zveze društev kasaške centrale Slovenije Marjan Sedej. Vprašanje je, ali je temu res tako, ali pa je to samo pogled ene strani, torej človeka. Ali bi se kasaški konji pridružili besedam Marjana Sedeja? Prepričan sem, da ne, kajti kasaštvo je dejavnost, ki je za konje izjemno mučna in je ena najhujših stvari, ki lahko konja doleti.
Tek v nenaravnem koraku (kasu), bičanje, brzda, tek na zmago … so poglavitne negativne značilnosti teh dirk za konje. Čeprav je bičanje, torej udarjanje konj, po Zakonu o zaščiti živali prepovedano, se to dogaja po tekočem traku. Verjetno ni dirke, kjer tekmovalci ne bi bičali svojih konj, ko so v ciljni ravnini. Oprema konj na kasaških dirkah vsebuje tudi brzdo, ki konju s svojo ostrino v ustni votlini povzroča bolečine, lahko zelo hude, ovira dihanje in požiranje sline. Brzda je zloraba konja, ki konju povzroča mnogo psihofizičnih težav, saj so vajeti na tekmovanju bolj ali manj napete in to povzroča stalen boleč pritisk v ustih. Znano je, da veliko število tekmovalnih konj trpi za želodčno razjedo. Vzrok za konjski čir je lahko tudi stres. Koliko je konj, ki morajo z želodčno razjedo tekmovati?
Kasaška tekmovanja lahko predstavljajo za konje stres, strah, bolečine, nepotrebno vznemirjenost ali preobremenjevanje, posebej glede na to, kakšno bo vreme, kakšen bo hrup na prireditvi, kakšna bo dolžina proge, kako bo ta urejena … Na tekmah lahko prihaja tudi do poškodb konjev. Seveda podobno velja tudi za trening. Vse to pomeni za konje trpljenje v smislu Zakona zaščiti živali, saj ta zakon strah, bolečine, poškodbe, nepotrebno vznemirjanje opredeljuje kot trpljenje živali.
Čeprav živimo v 21. stoletju, so konji, seveda poleg mnogih drugih živali, še vedno žrtveno jagnje ljudi, saj jih ti uporabljajo za izpolnjevanje svojih želja. Mnogi imajo konje še vedno za stvari, sicer posebne vrste, vendar stvari. So tudi osnovno sredstvo za pridobivanje dobička, pa čeprav so živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco in dušo, torej svojo osebnostjo, kar dokazuje tudi znanost. Imajo seveda tudi svojo dušo, ki pa jim jo odreka cerkev, ki poleg tega dopušča tudi uporabo konj za človekovo razvedrilo.
Že zdavnaj je prišel čas, da bi se do konjev, in seveda tudi do drugih živali, obnašali v smislu zlatega pravila, ki pravi, da kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdo si želi tekmovati kot konj in pri tem imeti v ustih ostro brzdo, v želodcu čir, dobiti z bičem po hrbtu in zaradi priganjanja voznika doživeti hudo izčrpanost, kar lahko pripelje tudi do poškodb, pljučnih krvavitev ali celo srčnega napada? Kakšen tekmovalec? Kakšen inšpektor? Ti si namreč zatiskajo oči, čeprav bi morali preprečiti hudo trpljenje konj!
»Kasaštvo je čudovito sodelovanje človeka in konja …« – eden uživa, drugi pa trpi.
Objava: Dnevnik, 16.4.2014.