Slovenija – zelo neprijazna do živali

V Sloveniji je zaklanih povprečno tri milijone živali na mesec, v gozdovih postreljenih kakšnih 10 000 živali, v vodah ulovljenih na tisoče rib, v laboratorijih pa mučenih na stotine poskusnih živali. Desetine milijonov živali na leto je pobitih. Dežela mučenja živali in njihovega trpljenja. Dežela, kjer tečejo potoki živalske krvi. Iz meseca v mesec, iz leta v leto. To je Slovenija.

Slovenija pa niso samo klavnice, lov, ribolov in poskusni laboratoriji, temveč tudi razne prireditve, na katerih pod prisilo nastopajo živali: preskakovanje ovir, kasaške dirke konjev … Tudi to pomeni mučenje živali. Kdo bi si želel biti na mestu konja, ki mora v kasu, torej v nenormalnem koraku, tekmovati na pekočem soncu? In pri tem biti (tudi to je v nasprotju z zakonom) bičan, v ustih pa imeti ostro brzdo, ki uničuje ustno votlino in otežuje dihanje? Dirko za dirko, leto za letom, in ko lastniku ne bo več koristil, končati krute smrti v klavnici. In ne samo tekmovati, tudi dan za dnem trenirati. Bi to poskusil kateri od kasačev ali inšpektorjev, ki to poznajo, pa molčijo? To je Slovenija. Tudi cirkusi z živalmi.

Slovenija so tudi razstave živali, na primer psov, mačk … Živali, zaprte v majhne kletke, čakajo na svoj »zvezdniški« trenutek, ko bodo razglašene za najboljše ali najlepše na tekmovanju. Pravzaprav so to »zvezdniški« trenutki lastnikov, ki uporabljajo svoje živali za dosego sebičnih ciljev in delajo iz njih »pošasti«. Živali kot sredstvo za lastno promocijo. Še v 21. stoletju.

Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, in to zdaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja s čustvi, občutki. Trpijo, se veselijo in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Številne živali »razmišljajo« podobno kakor ljudje, tudi o vzroku in posledici. Njihova inteligenca je na visoki ravni, sposobnost sporazumevanja na višji ravni, kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefonov ipd.). Tudi morala živali je povprečno višja kakor pri ljudeh. Vse to dokazujejo številni izsledki znanstvenih raziskav. Ne ve pa tega Slovenija kot država in tudi mnogi »ljubitelji« živali ne.

Ustava ukazuje zakonu, naj uredi varstvo živali pred mučenjem. In kaj je naredil zakon? Dovoljuje strahotno mučenje živali: poskuse na živalih, lov, klavnice, ubijanje živali za potrebe naravoslovnih muzejev in za krzno,
usmrtitev, potem ko poteče trideset dni v zavetišču. Imenuje se celo: zakon za zaščito živali. Le kakšna zaščita živali je to, če zakon, ki naj bi zagotavljal varnost, omogoča umor več kot 30 milijonov živih bitij na leto? Namesto da bi varoval življenja živali, dovoljuje njihovo uničevanje. Tudi to je Slovenija. Ustava eno, zakon drugo. Ali ni to prevara živali in ljudi. Pravna država pač.

Človeku že dolgo več ni potrebno ubijati živali,  zato da bi preživel. To pravzaprav ni bilo nikoli potrebno. Dokazano je, da lahko narava sama skrbi za uravnoteženost, da človek ne potrebuje živil živalskega izvora za hrano, pa še bistveno bolj zdrav je, če jih ne uživa. Zakaj torej še vedno ubijanje in mučenje živali? Za dobiček, užitek in sebične človekove interese. To je Slovenija!

Žal pa to ni samo Slovenija, temveč so takšne vse države na svetu. Na svetu ni držav, prijaznih do živali. So samo bolj ali manj neprijazne. Nekatere mučijo in pobijejo več živali, druge manj. Kako dolgo še? Kar seješ, to žanješ. Mar se žetev že ni začela?

Objava: Aura, 274/2012.

Print Friendly, PDF & Email