V članku z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v Večeru dne 21. 12. 2005 (str. 16), je tiskovni predstavnik SŠK dr. Saje med drugim izjavil, da na podlagi nestrpnih pozivov javnosti ugotavljajo, da je ena glavnih dejavnosti Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve spodbujanje in razpihovanje nestrpnosti do Katoliške cerkve (KC). Za takšno hudo obtožbo dr. Saje ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je delovanje društva v tem smislu protiustavno ali da so njegovi pozivi javnosti nestrpni. Gre torej za pavšalno obtožbo brez dokazov. Sicer pa, zakaj bi bilo protiustavno, če se javnost opozori na mnoge protiustavne določbe katoliškega nauka? Ali je npr. spodbujanje in razpihovanje verske nestrpnosti do KC to, če se javnost obvesti o tem, da ima veljavni katoliški nauk mnogo določb, ki še sedaj pozivajo k ubijanju homoseksualcev, drugače verujočih, neposlušnih sinov… Kdo je sedaj nestrpen: tisti, ki opozori na zastrašujoč in protiustaven nauk KC, ali tisti, ki ima takšen nauk.

Dr. Saje tudi meni, da delovanje društva glede spolnih zlorab v cerkveni organizaciji ne temelji na preverjenih dejstvih tega kaznivega dejanja, temveč na namišljenih ugotovitvah, ki imajo namen diskreditirati Cerkev in njene predstavnike. Če Cerkev meni, da gre v konkretnem primeru za izmišljotine, bo vložila ustrezno tožbo in dokazala nasprotno. Znano je, da se je KC tudi v Združenih državah in Avstriji sprva tako branila pred obtožbami glede spolnih zlorab duhovnikov, kako se je končalo, pa je tudi znano. Seveda tudi sicer nepravnomočna obsodilna sodba zoper upokojenega župnika iz okolice Ljubljane, ki naj bi bil otipaval deklice, pove marsikaj.

Dr. Saje trdi, da imajo starši po ustavi pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo otrokom versko in moralno vzgojo in da zato krst dojenčkov ni protiustaven. Društvo nasprotuje takšni razlagi in meni, da cerkveni predstavniki v zvezi s tem pozabljajo javnosti sporočiti, verjetno namenoma, da ustava v 41. členu od staršev zahteva, da mora biti usmerjanje glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske opredelitve ali prepričanja.

Torej: dokler otrok ni dovolj zrel in star ter dokler ne da svojega privoljenja, ni krsta. Zadeva pa je jasna tudi z vidika katoliškega nauka, saj je njegov del tudi izjava, ki naj bi jo bil izrekel Jezus, in sicer da je treba prvo učiti in nato krstiti – s tem pa je za društvo dokazano, da Cerkev s krstom dojenčkov ne nasprotuje samo ustavi, temveč tudi Jezusu.

Dr. Saje primerja krst otrok z učenjem pisanja oz. šolanjem, česar po mnenju društva ni mogoče primerjati. Krst je namreč del vere in spada v okvir verske svobode, brez njega se da normalno živeti, kar dokazuje npr. nekaj sto tisoč nekrščenih prebivalcev Slovenije in več milijard nekrščenih ljudi na svetu. Pri učenju pisanja pa gre za tehnični pripomoček, ki otroku omogoča zelo pomemben vidik komunikacije s svetom. Nesporno je naloga družbe, da poskrbi, da se bo otrok naučil pisati, saj mu je v nasprotnem lahko storjena velika škoda. Če otrok ni krščen, lahko to stori pozneje, pa pri vsem tem ni povzročena nobena škoda.

Dr. Saje je predlog društva glede krsta otrok označil za nezrelega in ozkega. Takšno stališče je za hierarhično Cerkev normalno, je pa lahko žaljivo za parlament, ki je sprejel ustavo, v kateri je tudi 41. člen, ki svobodo vesti priznava vsem ljudem, tudi otrokom. Mogoče je dr. Saje mislil, da če bi se otroci odločali o krstu, ko bi bili dovolj stari in zreli, da bi razumeli pomen svojega dejanja in bi bili predhodno poučeni (Jezus: prvo učite in nato krstite) npr. o velikih obveznostih, ki jih sprejmejo s krstom (da se morajo podrejati cerkvenim dostojanstvenikom, da morajo širiti in braniti katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času, da niti ne morejo več celovito izstopiti iz cerkve…), bi verjetno marsikateri sedanji katolik razmislil in se ne bi dal krstiti, kar bi za KC pomenilo bistveno manj članov. Res je, da KC v Sloveniji pripada večina državljanov, kot to na začetku članka omenja dr. Saje, vendar so to v veliki večini pripadniki, ki jih je KC pridobila s krstom dojenčkov, torej gre za ljudi, ki jim ni bila dana možnost svobodnega odločanja o tem, ali bodo vstopili v Cerkev ali ne, gre za neke vrste prisilno novačenje članov, kar nasprotuje Jezusu in ustavi.

Dr. Saje tudi navaja, da otrok pri verouku ali maši ne učijo sovraštva do drugače mislečih. Direktno si KC tega seveda ne upa, vendar pa otrokom “daje v roke” Biblijo, v kateri se na mnogih mestih spodbuja sovraštvo do drugačnih, zaradi česar je mogoče trditi, da gre tukaj za posredno indoktrinacijo otrok s sovraštvom do drugačnih.

Dr. Saje še navaja, da predstavniki društva katoliškega nauka ne poznajo in manipulirajo s posameznimi svetopisemskimi stavki, ki ne ustrezajo niti tradiciji niti sedanji razlagi verskih resnic. Društvo v zvezi s tem meni, da kdor to trdi, ne pozna svoje biblije oz. nauka, vprašanje pa je tudi ali je prebral tekste društva. Zato društvo še enkrat napotuje na nauk KC oz. Biblijo, kjer piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 13,1). To naj bi bile še danes, po nauku KC, božje besede in njegove zapovedi, zaradi česar se postavi vprašanje, za kakšne manipulacije naj bi šlo. Če v Bibliji piše: “Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 MZ 17,12)”, za kakšno manipulacijo naj bi torej šlo, če društvo sporoči javnosti, da je po nauku KC treba usmrtiti tistega, ki ne ravna v skladu z navedenim citatom. Sicer pa, kako bi bilo mogoče drugače tolmačiti navedeno zapoved, če se tem besedam ne sme ničesar dodajati ali odvzeti, in ne samo to, treba jih je vestno izpolnjevati. Krvava zgodovina tiste Cerkve, v imenu katere govori dr. Saje, je dovolj prepričljiva.

Vladko Began, odvetnik Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve

Objava: Večer, 19.1.2006.

Odmeva:

“Prisilni” krst

Prispevek Vladka Begana z naslovom “Prisilni” krst dojenčkov je neustaven? (Večer, 19. 1. 2006)

Srečko Soršak, Slovenska Bistrica

(2609) Avtor v svojem članku navaja trditve, ki se mi zdijo sporne. Izgleda, da bere Sveto pismo, a pri njegovi razlagi mu še tu in tam kaj manjka. Ena takih trditev je, da katoliški nauk poziva k ubijanju homoseksualcev. Ne verjamem, da je to res. Če je, bi se dalo dokazati. Rdeča nit celotnega sestavka pa je vtis, kot da je krst novorojenčkov eden glavnih negativnih družbenih pojavov, pred katerim bi bilo treba državljane zaščititi. Res bi jih bilo treba zaščititi, a potrebna bi bila nekoliko drugačna zaščita.

Vemo namreč za revščino mnogih, kar pa ni od včeraj. Vzroki: kraja družbenega premoženja, divja privatizacija, kraja tovarn, podjetij, ki se jih je polastila peščica tatov in pahnila v bedo dobršen del prebivalstva. Gospodarski kriminal z neštetimi aferami, ki imajo vedno svoje ime, nikoli pa pravih priimkov. Neprestano izginevanje milijard, ki jih nihče ne more prešteti in za katere nihče ne ve, kam poniknejo; namerni in lažni socialni transferji; astronomske plače in še večje odpravnine menedžerjev, pri čemer pa mnogi nimajo niti za vsakdanji kruh. To so žrtve, ki bi jih bilo treba zaščititi. Vse to se dogaja “ustavno” in “zakonito”. Bolj potrebna bi bila zaščita pred ustavo in zakoni, ki to omogočajo, toda tega ni storilo nobeno društvo, nobena stranka, tudi ne sindikati. Ta problem, ki je bolj pereč kot pa krst novorojenčkov, blaži Cerkev s karitativno dejavnostjo, kar pa še zdaleč ni dovolj. Še sreča, da hkrati polni državni proračun s tem, da večina vernega prebivalstva plačuje davke, brez katerih bi bilo malo drugače, kot je. In prav iz njega se napajajo razni Begani in njemu podobni.

Kar pa zadeva krst novorojenčka, mu ta “prisila” ne more škoditi; o njegovi svobodni volji bi težko govorili. Okolje (običajno starši) ga tako in tako mora z vsem “siliti”, da preživi, saj je od njega popolnoma odvisen. Ko pa se bo svobodno odločal, bo lahko te vrednote zavrgel, se tako sam izobčil iz Cerkve in formalni izstop sploh ne bo potreben. To pa za državo ne predstavlja ravno največje nevarnosti.

Objava: Večer, 31.1.2006.

Rada bi vam povedala

Odmev na pisanje o krstu (Večer, 7. 1. in 19. 1. 2006)

Marija Mirt, Maribor

(4885) Kot naročnica Večera redno berem ta naš zanimivi štajerski časopis. Rada bi vam povedala, da se v zadnjem času precej neprijetno počutim ob prebiranju člankov, ki veliko pozornost dajejo tistim, ki na zelo nedostojanstven način vztrajno ponavljajo svojo nenaklonjenost vsem in vsemu, kar je povezano s Katoliško cerkvijo.

V decembru lani je Večer kar pol strani namenil pisanju o krstu dojenčkov. O tej temi je 7. 1. 2006 izrazil svoje misli še g. Čebulj v pismih bralcev, zatem pa je o tem na široko razpredal svojo nenaklonjenost še g. Began kot odvetnik društva ter v duhu nasprotovanja ponavljal navedbe iz Stare zaveze Svetega pisma, ki naj bi bile protiustavne.

Društva, ki se je odločilo nasprotovati Katoliški cerkvi in njenemu nauku, nimam namena prepričevati o zmoti njegovih stališč. Rada bi jim samo predlagala, naj se v preveliki skrbi glede “prisilnega” krsta raje zavzemajo za zaščito naših otrok in mladine pred vse večjim uživanjem drog in alkohola in s tem povezanim nasiljem.

Rada bi poudarila, da nihče ni prisiljen prinesti otroka h krstu. Vemo, da so starši tisti, ki pridejo k duhovniku in prosijo za krst. Po mnenju tega društva starši torej nimajo te pravice, ker s tem kršijo ustavo. Ko krščeni otroci odrastejo, se nekateri odločijo za pot brez Boga. Prav. Imajo svobodo izbire. Če ne verujejo, je za njih dejanje, s katerim so ga krstili, brez vrednosti. Nihče od predstavnikov Katoliške cerkve ga ne bo klical na odgovornost. Svoboda človeka, ki jo je dal Bog vsakemu, se spoštuje. Zato so vse trditve o prisili krsta neutemeljene in za moje razumevanje smešne.

Mnogokrat se v pisanjih ponavljajo tolmačenja Svetega pisma Stare zaveze, predvsem Mojzesove knjige. Tu gospodje iz omenjenega društva vztrajno ponavljajo svoje tolmačenje te knjige in v njem upravičujejo svoje nasprotovanje Katoliški cerkvi. Sprašujem se, zakaj se vedno ustavljajo pri Mojzesovi knjigi, zakaj ne pri evangeliju, ki je bistvo krščanskega nauka in s tem tudi nauka Katoliške cerkve.

Nisem pravnica ne teologinja, ne morem pa sprejeti dejstva, da se nekdo, ki zavrača krščanski nauk in mu nasprotuje, čuti poklicanega tolmačiti Sveto pismo bolje od teologov. Na del Stare zaveze gledam kot na zgodovino izraelskega naroda, iz katerega je izšel utemeljitelj krščanstva in ustanovitelj Katoliške cerkve Jezus Kristus. Čeprav od Boga navdihnjeni, so avtorji Svetega pisma pristni človeški avtorji, ki so se prilagodili tedanjim razmeram in niso razlikovali greha od grešnika. Tako so bile Mojzesove zapovedi povezane s časom, v katerem so nastajale, in so služile le temu času in bile zanj smiselne. Krvave daritve sedaj niso več potrebne, ker je Kristus sam daroval dokončno daritev, ki jo vsak dan obnavlja pri sveti maši.

Katoliška cerkev je Kristusova cerkev, torej nastala v Novi zavezi. Ne predstavljajo jo samo duhovniki, škofje in papež, ampak vsi verniki. Svoje duhovne voditelje spoštujemo in smo zanje Bogu hvaležni. Sprašujem se, ali katoliki v naši družbi sploh smemo pričakovati, da se po časopisu ne norčuje iz naših duhovnikov in iz naše vere. Zaradi tega, če je kakšen duhovnik stori kaj nemoralnega, nevrednega njegovega poklica, ni treba očrniti celotne Cerkve. Zgodbe iz časopisov so lahko resnične ali pa tudi ne. Za ugotavljanje dejstev so poklicani drugi.

Če je nasprotnikom katoliškega nauka dovoljeno citirati odlomke iz Stare zaveze, naj bo tudi meni dovoljeno omeniti zgodbo iz Nove zaveze. Kristusova cerkev je bila že na začetku znamenje nasprotovanja. Savel, ki se je kasneje imenoval sveti Pavel, je bil zagrizen nasprotnik kristjanov. Med potjo ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal Kristusov glas, ki mu je rekel: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” Morda tudi danes Kristus neslišno govori v srcu nekaterih, ki pa ga žal ne slišijo.

Ne glede na to, ali je človek veren ali neveren, ubog ali bogat, preprost ali intelektualec, v vsakem srcu ostaja slutnja nesmrtnosti. V temi življenja, ki nas včasih obdaja, pa za nas vernike sije svetla luč – Kristus, ki nam je dal zapoved ljubezni z besedami: Ljubite Boga z vsem srcem, vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe.

Objava: Večer, 2.2.2006.