Ministrstvo za okolje in prostor
Dunajska cesta 48, Ljubljana
g. Alojz Marn

2.4.2009

Pripombe in predlogi na osnutek Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave

V svetovnem spletu je bil objavljen osnutek Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, pri čemer lahko da javnost na omenjeni osnutek predloge in pripombe oz. svoje mnenje do 3.4.2009. V zakonitem roku dajemo pripombe in predloge ter predlagamo, da jih sprejmete in postopek sprejema pravilnika ustavite, saj gre za nezakonit in neustaven splošni akt. V nadaljevanju obrazlagamo svoj predlog.

1. Po 7.a členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah temelji sporni pravilnik na strokovnem mnenju Zavoda za gozdove. Po 8. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju: uredba) mora strokovno mnenje vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz 7. člena uredbe. Iz strokovnega mnenja ni razvidno, kakšno je stališče ZGS do tega, ali obstajajo kakšne druge možnosti in če da, katere so, da se drugače reši situacija in se ne uporabi ukrep odstrela medvedov oz. volkov. Glede medvedov ZGS sicer prikazuje delo intervencijske skupine za rjavega medveda, vendar to ni to, kar bi moralo biti v smislu uredbe: stališče do pogojev odvzema – torej ali so mogoče tudi druge rešitve namesto odstrela. In ravno iz poročila intervencijske skupine je razvidno, da obstajajo druge rešitve namesto odstrela, saj je ta dva medveda odlovila in preselila. Dejstvo, da naj bi se večina odlovljenih medvedov vračala nazaj na mesto “nastanka problemov” je nepomembno in tudi uredba o tem ne govori. Važno je samo, ali obstajajo druge možnosti. In nesporno obstajajo in te celo koristi intervencijska skupina. Sicer pa so druge možnosti opisane tudi v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji. Predvsem je pomemben ukrep odlov živih medvedov in nato preselitev na drugo področje. Škode, ki naj bi jih povzročal medved pa so krite s sistemom odškodnin in zato zaradi povzročanja škod sploh ne more biti uporabljen ukrep odstrel kot način reševanja tega »problema«, problema, za katerega je kriv izključno človek, saj je v habitatu medveda s svojo napačno politiko povzročil veliko zmedo, ki rezultira tudi s škodnimi primeri. Sicer pa je vedno potrebno uporabiti milejši ukrep za dosego nekega cilja, konkretno to pomeni, da je odlov edini pravilen ukrep, saj se z njim da doseči to kar naj bi se doseglo z odstrelom kot hujšim ukrepom. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča Slovenije U 1994/2000 izhaja, da je potrebno načelo sorazmernosti uporabljati tudi na področju varstva narave in živali, saj to izhaja tako iz Zakona o ohranjanju narave kot iz Zakona o zaščiti živali.
Podobno velja tudi za volka. ZGS sicer navaja, da ni alternativnih možnosti, ki bi omogočale, da odvzem iz narave ne bi bil potreben, vendar pa to ne more držati, saj vedno obstoji ukrep odlova in preselitve živali kot je to pri rjavem medvedu. Tudi v tem primeru je edini pravilni ukrep odlov volkov in preselitev na drugo področje ter sistem odškodnin, ki pa se že izvaja.
Zato je predlagani odstrel medvedov in volkov že v tem pogledu nezakonit.

2. Drugi pogoj po 1. odstavku 7. členu uredbe je, da odstrel ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije. Kaj je ugodno stanje vrste, določa 26. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON). ZON: “Vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.” ZGS v strokovnem mnenju, ta pa je podlaga pravilnika, sicer trdi, da je vrsta rjavi medved v ugodnem stanju, vendar pa za takšno trditev ne daje dokazov. Predvsem pa ne dokazuje oz. prikazuje vseh parametrov, ki sestavljajo definicijo “vrsta je v ugodnem stanju”, kot to določa ZON. S habitatom, kjer je rjavi medved, se strokovno mnenje ne ukvarja kaj posebej. Sigurno pa se ne ukvarja v smislu že navedenega 26. člena ZON. Zato je tudi jasno, da se sploh ne ve ali je vrsta v ugodnem stanju ali ne. Iz tega pa sledi, da ni mogoče zagotoviti, da planirani odstrel ne bo škodoval ohranitvi ugodnega stanja vrste rjavi medved. Še posebej je to bistveno zato, ker je številčnost rjavega medveda v Sloveniji upadla, kot to izhaja npr. iz raziskave Analiza odvzetih rjavih medvedov iz narave v Sloveniji v obdobju 2003-2006, na podlagi starosti določene s pomočjo brušenja zob (končno poročilo, avtorja Klemen JERINA, Miha ADAMIČ). To tudi ni čudno, saj dolgoletno morjenje medvedov slej ali prej uniči ali poškoduje vrsto. Sicer pa tudi pisno stališče ZRSVN navaja, da populacija medveda ni stabilna in da je v upadanju.

3. Strokovno mnenje Zavoda za gozdove je pripravljeno v smislu 7. a člena uredbe. Je podlaga za določitev selektivnega in omejenega odvzema medvedov iz narave iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena uredbe, ki določa selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Bistvo tega posega v populacijo medveda je v tem, da je medvedov preveč v nekem okolju. Zato bi moralo biti izkazano in seveda dokazano, da je medvedov v Sloveniji oz. v habitatu medveda preveč. Vendar pa tega v mnenju ni zaslediti. Navaja se sicer, da številčnost medveda številnih lokalnih okoljih presega nosilno zmogljivost okolja in ne sledi enemu cilju strategije – to je ustvarjanju sobivanja ljudi in medvedov. Vendar so to prazne navedbe brez da bi sledili kakšni dokazi. Tudi škoda, ki naj bi jo povzročil medved, tega ne dokazuje. Poleg tega pa je navajanje podatkov o škodi oz. primerih ogrožanja ljudi s strani medvedov, nepotrebno in nepomembno, saj naj bi strokovno mnenje bilo podlaga za poseg v populacijo zaradi uravnavanja velikosti z okoljem (6. alineja) in ne zaradi preprečevanja resne škode ali zagotovljanja zdravja in varnosti ljudi (2. in 3. alineja prvega odstavka 7. člena uredbe). Če je medved npr. izzvan z drobnico, potem temu ni mogoče reči škoda, temveč namerno izzivanje medvedov, saj se dobro ve, to pa ve tudi država, da medvedi in drobnica ne gresta skupaj. Drobnica je bila naseljena v habitat medveda v devedesetih letih prejšnjega stoletja in takrat so se v glavnem začeli konflikti. Sožitje med ljudmi in medvedi uničujejo ravno človekovo nasilje nad medvedi in naravo in ne številčnost medvedov. Več o tem v naslednji točki. Iz tega pa jasno sledi, da primer iz 6. alineje prvega odstavka 7. člena uredbe ne obstoji. Torej tudi po mnenju ZRSVN ni razlogov za uporabo omenjene alineje, ni razlogov oz. pogojev za poseg v populacijo iz razloga uravnavanja velikosti z okoljem. Smiselno enako velja za volkove.

4. Na spletni strani http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20report-v3.pdf so objavljeni izsledki zanimive študije, iz katere je razvidno, da kakšen vpliv ima lov na konflikte med medvedi in ljudmi. V devetdesetih letih prejšnega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih.
In kakšni so bili rezultati?
V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno.
V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom.
Lov torej povečuje konflikte med medvedi in človekom.
Predlagani odstrel medvedov, kot tudi odstreli medvedov v preteklosti, so očitno glavni povzročitelj konfliktov med ljudmi in medvedi. Zato je odstrel medvedov v nasprotju s ciljem strategije, ki je, da se ohrani oz. zagotovi sožitje med ljudmi in medvedi. Smiselno enako velja za volkove.
Zavod za gozdove Slovenije kot tudi Ministrstvo za okolje in prostor morata poznati omenjeno študijo. Zato je zelo čudno, da se prihaja v javnost s takšnimi predlogi.

5. Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.
Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individiumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji. Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število verjetno medvedov manjše. Podobno velja za volkove. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.
V mnogih deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda oz. volkov toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor oz. habitat primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima.

Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
Lov na medvede torej povečuje število teh živali. To je znanstveno dokazano. Seveda velja to tudi za Slovenijo oz. za populacijo rjavega medveda. Torej tudi lov oz. odstrel medvedov v Sloveniji povečuje število medvedov.

6. Predlagani odstrel medvedov je v nasprotju tudi z 26. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ta določa primere, ko je mogoče živali usmrtiti. Ureditev po omenjenem členu ZZZiv velja tudi v primeru medvedov. V konkretnem primeru bi bil mogoče usmrtiti medvede samo iz razloga ohranjanja naravnega ravnotežja. ZGS o tem sploh nič ne govori. Ne trdi, da bi medvedi ogrožali naravno ravnotežje in da bi jih bilo potrebno usmrtiti zaradi tega. Seveda ni mogoče enačiti pojma uravnavanje velikosti populacije z okoljem s pojmom naravnega ravnotežja. Če bi bila enaka, bi bili tudi definiciji enaki. Tudi dejstvo, da medved povzroča »škodo« še ne pomeni, da je naravno ravnovesje porušeno in da ga je potrebno vzpostaviti z odstrelom. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč, ki povzročijo malo škode in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? V to je dvomiti. Narava pa ve. Smiselno enako velja za volkove.

7. Velike zveri rjavi medved, volk in ris so ogrožene živalske vrste in zato zavarovane s slovenskimi predpisi kot tudi predpisi EU. Po Bernski konvenciji, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, spadata rjavi medved in volk med med zelo ogrožene živalske vrste, ris pa med ogrožene. Tudi po direktivi 92/43/EGS spadajo omenjene vrste pod prednostne in so pod strogim varstvom. Po Pravilniku uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki je bil izdan na podlagi Zakona o ohranjanju narave spadajo rjavi medved, volk in ris med prizadete vrste, za katere je značilno, da obstanek v Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Po Zakonu o ohranjanju narave (80. člen) je obstoj vrst rjavi medved, volk in ris v nevarnosti. Iz omenjenega je razvidno, da vrsti rjavi medved in volk nista v ugodnem stanju, saj sicer sploh ne bi bile zavarovani. Njihovo število se je zmanjšalo na kritično stopnjo oz. njihova številčnost hitro upada in je zato njihov obstoj v nevarnosti – zato so ogrožene. Zato poseg z odstrelom v populacijo medveda in volka ni mogoč, saj ni izpolnjen eden izmed bistvenih pogojev, to pa je, da to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije. Volkovi in medvedi so kot vrsta že v osnovi v neugodnem stanju, kot že navedeno, in zato vanje ni mogoče posegati z odstrelom.
Vsak odstrel pomeni poslabšanje vrste, ki je itak že v slabem stanju, sicer ne bi bila zavarovana.

8. Predpogoj za poseg v neko zavarovano vrsto je, da se pozna število osebkov te vrste. ZGS te številke za medvede ne pozna, ne podaja pa niti ocene. Število medvedov je bistveno manjše kot pa je to v preteklosti trdil ZGS, ko je navajal oceno med 500 in 700, saj dve slovenski študiji dokazujeta mnogo manjše število medvedov, največ približno 450, ena študija celo samo okoli 320. Ob upoštevanju previdnostnega načela je potrebno upoštevati najnižjo vrednost, to je približno 320. Predlagani odstrel 70 medvedov predstavlja, če se upoštevajo še ostali odvzemi (nesreče, naravne smrti in podobno) tako kar približno 25 % vseh medvedov v Sloveniji. Torej pravi pokol medvedov.

9. Smiselno vse navedeno velja tudi za volka, katerega odstrel je planiran v velikosti 10 osebkov.

10. Dejstvo, da lov živali povečuje število živali in da to velja tudi za medvede oz. volkove, pomeni, da obravnavani odstrel ustvarja pogoje za večje število teh živali. Večje število živali pa pomeni potencialno več škode in konfliktov med ljudmi in medvedi oz. volkovi. Iz ugotovitve, da lov oz. odstrel lahko vodi k povečanju števila medvedov in volkov, je tudi jasno, kdo nosi glavno odgovornost za v zadnjih letih veliko škodo, ki naj bi jo povzročili medvedi. Odstrel medvedov, ki ga vsako leto odredi minister za okolje in prostor torej nosi bolj ali manj glavno odgovornost za povečano število škodnih primerov. To v bistvu velja tudi za konflikte med ljudmi in velikimi zvermi in je zato planirani odstrel v bistvu tisti, ki spravlja v nevarnost lokalno prebivalstvo.

11. Za konec še nekaj. Škoda, ki naj bi povzročili medvedi v letu 2008 (do konca novembra) naj bi znašala, po podatkih ZGS okoli 170.000 EUR, za volkove pa se navaja škoda v višini okoli 230.000 EUR. Samo uprava delno državne zavarovalnice Triglav je v letu 2006 prejela okoli 900.000 EUR plače, uprava pretežno državne banke NLB pa je imela v letu 2007 celo več milijonov EUR prihodkov. Torej je škoda, ki naj bi jo povzročili medvedi, minimalna oz. banalna. Naravnost smešno se je sklicevati na to škodo in jo vzeti kot podlago za uničevanje živali – medvedov in volkov oz. narave. V letih 1995 do 2007 je bilo, po podatkih ZGS, odvzeti iz narave 961 medvedov, večina od njih je bila umorjena s strani človeka. In ta umor je ukazala Republika Slovenija, ki naj bi bila civilizirana in kulturna država. Po dejanjih jih boste spoznali. Seveda velja to tudi za državo in njene organe. In takšno ravnanje naj bi bilo za blaginjo ljudi – minister, ki sprejme pravilnik o odstrelu velikih zveri je namreč prisegel, da bo deloval za blaginjo ljudi. Morjenje ni bilo nikoli za blaginjo ljudi. Nasprotno, to blaginjo uničuje. Če se pogleda po svetu, obstaja mnogo dokazov o tem.

12. Na podlagi navedenega še enkrat predlagamo, da se postopek za sprejem spornega pravilnika ustavi.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice