Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA
Predlagatelj:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva
26.3.2007
POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
Pravilnika o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos)
iz narave (Uradni list, št. 21 z dne 9.3.2007)
s
predlogom za odložitev izvrševanja izpodbijane določbe pravilnika
po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču
Priloge
V vednost:
• Predsednik Republike Slovenije
Minister za okolje in prostor je izdal Pravilnik o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list, št. 21 z dne 9.3.2007), s katerim je odredil odstrel oz. poboj 100 osebkov rjavega medveda v letu 2007, pri čemer se lahko največ 70% načrtovanega odstrela izvede v času od 01.01. 2007 do 30.4.2007, ostalo pa v času od 01. 10.2007 do 31.12.2007. Navedeno izhaja iz 1. člena pravilnika, ki ima sicer samo dva člena.
Pobudnik meni, da je zgoraj omenjena sprememba pravilnika neustavna in nezakonita in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju.
I. O pravnem interesu pobudnika
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta društva z dne 10.11.2007 in odločbe z dne 10.1.2007, ki se prilagata.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.
Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave. V omenjeni zadevi se obravnava bolj ali manj podobna zadeva kot je ta v tej pobudi, tako z dejanskega kot tudi pravnega stališča. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude.
V kolikor pa samo sklicevanje na zadevno številko U-I-386/06, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes. Opredeljuje ga podobno kot ga je opredelil v zadevi U-I-386/06.
Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.
1. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali, tudi na področju ohranjanja narave. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.
2. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Ker je ZZZiv krovni zakon, ki velja tudi za področje prostoživečih živali, kar izhaja tudi iz njegovih splošnih določb, je jasno, da mora pobudnik ščititi oz. zaščititi tudi zavarovane živalske vrste in tako tudi velike zveri, ki prosto živijo v naravi. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa pravna sredstva, ki mu jih daje pravni red, da zaščiti zavarovane živalske vrste oz. velike zveri, katerih odvzem je predviden. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek je torej zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre za pravico, temveč, kot že navedeno, za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to.
3. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta, tudi na področju ohranjanja narave. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20% vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Iz Zakona o ohranjanju narave pa ne izhaja, da bi lahko interese živali v naravi lahko zastopala samo društva, ki so pridobila status društva, ki delujejo v javnem interesu na podlagi določil člena 137 Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da lahko v upravnih in sodnih postopkih interese živali kot dela narave, torej prostoživeče živali, zastopajo tudi druga društva, ki jim je predmet delovanja zaščita živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu. Če to ne bi bilo mogoče, bi ZON to izrecno in jasno navedel, kar pa, kot že omenjeno, ni naredil (smiselno po odločbi Upravnega sodišča RS št. U528/2006-15 z dne 29.6.2006).
Nesporno je, da ima Društvo za osvoboditev živali in njihove pavice status društva, ki deluje v javnem interesu in to na področju zaščite živali. V področje zaščite živali spada tudi zaščita prostoživečih živali, torej tudi medvedov, ki so predmet te zadeve, saj je Zakon o zaščiti živali krovni zakon, ki velja za zaščito vseh živali, ne glede na to, kje živijo oz. gre za domače živali, hišne živali, prostoživeče živali, živali v ujetništvu itd. To je npr. jasno razvidno tudi iz gradiva Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod šifro 007-268/2006 z dne 28.7.2006 poslalo vladi RS oz. generalnemu sekretariatu vlade RS v sprejem oz. nadaljnji postopek za parlament. Tam so navedeni tudi predpisi, ki so formalno izdani npr. na podlagi Zakona o ohranjanju narave, vendar pa so v zvezi z živalmi, kot npr. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu ali prej veljavnega zakona o lovu npr. Pravilnik o uporabi lovskih psov v loviščih in podobno. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali obsega torej zaščito vseh živali najmanj v Sloveniji, kar tudi pomeni, da se polje delovanja društva v smislu statusa društva, ki deluje v javnem interesu, nanaša oz. je usmerjeno tudi na prostoživeče živali, torej tudi na vrsto rjavega medveda.
Delovanje društva v javnem interesu se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito rjavega medveda, to pa je živalsko vrsto oz. njene pripadnike, ki se je dotika izpodbijani Pravilnik o spremembi Pravilnika odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave. Sprememba omenjenega pravilnika ima velik vpliv na živalsko vrsto rjavega medveda, saj daje pravno podlago odstrel oz. usmrtitev kar 100 pripadnikov vrste rjavi medved v letu 2007. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi medvede, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.
Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi tisti del narave, to pa so medvedi, ki bi lahko bil z izpodbijani splošnim pravnim aktom ogrožen in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.
Ne nazadnje je potrebno navesti še naslednje:
Iz sklepa naslovnega sodišča št. U-I-137/04-11 z dne 9.9.2004, kjer se je pojavilo vprašanje glede pravnega interesa, je bil društvu glavni očitek, da ni društvo, ki bi delovalo v javnem interesu oz. nima tega statusa in da zato nima pravnega interesa. Ta očitek je bil pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot tudi v pritrdilnem ločenem mnenju sodnika dr. Fišerja, smiselno pa izhaja tudi iz 15. točke omenjenega sklepa. Vse te očitke je bilo mogoče razumeti v tem smislu, da če bi društvo imelo status društva, ki deluje v javnem interesu, bi bil pravni interes izkazan oz. priznan.
Problem pravnega interesa društva pa se ne pojavlja v upravnih postopkih izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, kjer nastopajo tako ali drugače tudi živali. Tako je društvo sodelovalo kot stranski udeleženec v postopkih izdaje dovoljenj za javne prireditve pred upravnimi enotami v Velenju (št. 215-131/2005), Novi Gorici (št. 215-149/2006), Ljubljani (št. 215-904/2006) in Celje (št. 215-45/2007-9 (02112)). V vseh teh postopkih je bilo društvu priznano, da lahko zastopa interese živali v omenjenih upravnih postopkih.
II. Predlog za zadržanje izvrševanja določb izpodbijanega akta
1. Po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču sme namreč Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Pobudnik na tej pravni podlagi predlaga, da naslovno sodišče do dokončne odločitve v celoti zadrži izvršitev izpodbijane določbe predmetnega pravilnika (1. člen), ker z izvrševanjem nastajajo težko popravljive škodljive posledice oz. gre za posledice, ki jih ni mogoče več popraviti, kot bo opisano v nadaljevanju.
Izpodbijani pravilnik oz. 1. člen pravilnika temelji na 7.a členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Ta omogoča, v povezavi z 6. alinejo 7. člena omenjene uredbe selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu. Iz navedenega člena uredbe bi bilo mogoče sklepati, da je odvzem živali mogoč takrat, rečeno enostavno, ko je živali v nekem okolju preveč. V navedenem primeru to ne drži. V Sloveniji ni preveč medvedov glede na okolje, zato tudi osnovni razlog za izdajo pravilnika ne obstaja.
2. Država ne ve koliko je medvedov v Sloveniji. Javno priznava, to pa je razvidno iz tiskovnega sporočila Ministrstva za okolje in prostor z dne 23.6.2007, ki se prilaga, da mora čim prej opredeliti ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne prisotnosti, povedano drugače, opredeliti ravnovesno stanje populacije, za katero je odgovorna. Da bi država po omenjenem tiskovnem sporočilu že ugotovila ravnovesno stanje populacije medvedov, javnosti ni sporočila, vsaj zaznati ni bilo, kar pomeni, da še vedno ne ve, kakšno je ravnovesno stanje populacije. Iz tega popolnoma logično izhaja, da država ne more trditi, da je medvedov v okolju preveč in da je zato potreben odvzem medvedov iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Lahko celo rečemo, da medvedov ni preveč v Sloveniji glede na okolje, saj če bi bilo, bi država o tem obvestila javnost in bi tudi povedala, kakšno je ravnovesno stanje medvedov oz. bi jasno opredelila ugodno število medvedov v Sloveniji. Tega pa, kot že navedeno, ni bilo zaslediti.
Država ocenjuje, da je medvedov med 500 in 700. Vendar pa je to samo ocena in ne dejansko število. Ne glede na to, da to ni dejansko število, pa so tudi glede ocene mnogi strokovnjaki zelo skeptični in pravijo, da je ocena pretirana.
Navajamo izjave nekaterih:
• Biolog dr. Boris Kryštufek meni, da še zdaj nimamo temeljnih podatkov o vrsti rjavega medveda. »Osnovni problem ostaja nespremenjen od prvega nerazumnega povečanja odvzema. Država namreč posega v populacijo, katere velikosti ne pozna. Evropska komisija je ob prvi preiskavi izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi. Kolikor mi je znano, to ni bilo storjeno,« je še povedal dr. Kryštufek (Delo, 1.2.2007).
• Na drugem mestu dr. Kryštufek še: »Pred letom 2002 je minister predlagal odlovno kvoto 50 medvedov. Potem so to povišali na 70 medvedov z argumentom, da gre za enkraten redukcijski poseg. Komisija EU je leta 2003 od Slovenije zahtevala, naj medvede prešteje na podlagi vsesplošno sprejete znanstvene metode vzorčenja populacije. To se do danes ni zgodilo, lovna kvota pa se iz leta v leto povečuje.« (Nedelo, 11.2.2007)
• In še enkrat dr. Kryštufek: »Popolno iztrebljenje rjavega medveda sicer ne bo uspelo, verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007)
• Prof. dr. Ivan Kos iz Biotehniške fakultete je izjavil, da je ocena številčnosti populacije predvsem neznanstvena in zato neresna. Ocena zavoda je po njegovem mnenju metodološko tako pomanjkljiva, da nima niti intervala zaupanja, torej je ocena zgolj mnenje strokovnjakov zavoda. Verodostojno oceno lahko po njegovem izdelamo le na podlagi vzorčenja populacije na osnovi DNK. (Nedelo, 11.2.2007)
• Zelo pomenljiva je tudi izjava predsednika Lovske zveze Slovenije Bogdana Mahneta, ki v zvezi s številom medvedov pravi: »Zdajšnja ocena temelji le na opazovanju, ki se opravi na določen dan. Poleg tega lahko en lovec vidi istega medveda trikrat ali pa eden vidi tri medvede.« Mahne je tudi prepričan, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti vplivu ljudi na obnašanje medvedov in njihovo pojavljanje v bližini naselij. »To se dogaja zato, ker je nekdo čez njihovo običajno pot postavil ograjo za ovce. Toda Zavod za gozdove Slovenije se glede stroke ne posvetuje z Lovsko zvezo Slovenije. Menijo, da so po strokovni plati nad vsemi drugimi.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Pomisleke o velikosti medvedje populacije imajo tudi na Zavodu RS za varstvo narave, saj so zapisali, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Svetovni sklad za naravo (WWF) je pred kratkim opozoril na dramatične posledice za vrsto rjavega medveda v Evropi, če bo v Sloveniji prišlo do poboja 106 medvedov – slovensko medvedjo populacijo si namreč delijo številne države v regiji. Ta organizacija dvomi tudi v točnost uradnih ocen, da naj bi bilo v Sloveniji med 500 in 700 medvedi. Meni še, da je precej verjetnejša nižja številka.
Te izjave jasno kažejo na to, da tudi ocena države, ta pa se oslanja na oceno Zavoda za gozdove Slovenije, glede števila ni točna. Medvedov je bistveno manj, kot ocenjuje država. Zanimivo je tudi to, da so v letu 2006 našteli na stalnih števnih mestih na dan 12.5.2006 163 medvedov, na števni dan 4.8.2006 118 medvedov in na števni dan 6.10.2006 158 medvedov, kot je vse to razvidno Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007, ki ga je pirpravil Zavod za gozdove Slovenije. Kako se potem pride do številke 500 do 700, ni znano. To je opazil tudi Zavod RS za varstvo narave, saj je zapisal, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007). To izhaja iz pisnega stališča Zavoda za varstvo narave z dne 10.1.2007, ki je bilo izdano v smislu 8. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih vrstah. Tako to stališče kot tudi omenjeno strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije z odgovorom na pisno stališče ZVRSVN sta dosegljiva na: http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_okolje/ sektor_za_politiko_ohranjanja_narave/velike_zveri/
Očitno je ocena Zavoda za gozdove Slovenije, ki je podlaga za državno oceno števila medvedov v Sloveniji nestrokovna in tudi neznanstvena, kot to npr. navaja dr. Kos, eden največjih strokovnjakov za velike zveri v Sloveniji. Zato je zelo malo možnosti, da bi bila ta ocena točna in tako ne more biti v nobenem primeru podlaga za poseganje v zavarovano živalsko vrstvo rjavi medved.
Ob tem pa je potrebno navesti še nekaj: Po Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji se število medvedov v osrednjem območju rjavega medveda določa tako, da se ugotovi povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo in to je strokovno ugotovljeno število medvedov v Sloveniji (str. 21). Ne glede na to, da je ta način izrecno določen samo za osrednje območje, po mnenju pobudnika velja tudi v ostalih območjih življenja medvedov, saj v strategiji ni zapisane drugačne metode ugotavljanja števila medvedov. Kot bo razvidno iz nadaljnjih izvajanj, to pomeni, da medvedov tudi na podlagi teh dejstev ni toliko kolikor trdi država, to je med 500 in 700, temveč bistveno manj, nekje največ do nekaj čez 400, ugotovljeno ravna na podlagi metode, ki jo je sprejela Vlada RS, torej državni organ. Zato pomeni odstrel 100 medvedov tudi iz tega vidika izjemno hudo poseganje v vrsto rjavega medveda in tako zelo veliko slabitev te vrste. Zelo čudno je, da država pri ugotavljanju števila medvedov ne uporablja metode, ki si jo je sama določila v strategiji in ki daje bistveno drugačne rezultate, kot so tisti katerimi država oz. njeni organi nastopajo v javnosti. Če je medvedov okoli 400, več jih glede na način izračuna, ki ga določa strategija niti ne more biti, pomeni odstrel 100 medvedov kar okoli 25% celotne populacije medvedov. To pa pomeni veliko oslabitev vrste, ki bo še bolj v neugodnem stanju kot je sedaj. Dejstvo je, da je država predpisala maksimalni procent odvzema 15 na osrednjem področju od strokovno ugotovljenega števila medvedov, jasno kaže na to, da država dobro ve, da pomeni večji odstotek odvzema slabitev vrste. Vrsta bo tako zelo oslabljena, škoda bo zaradi tega zelo velika, nastale bodo težko popravljive posledice v vrsti rjavega medveda, eventualna škoda zaradi zadržanja izvrševanja se s tem ne more primerjati, saj se premoženjska škoda povrne in tako niti ni škode, ogrožanja ljudi pa je zelo malo vsako leto. Letošnji napad medvedke na lovca domačina v okolici Cerknice v marcu pa spada v kategorijo velikih napak ljudi, ki bi morali s skrbnostjo »strokovnjaka«, saj gre za lovca, torej strokovnjaka na tem področju, hoditi po gozdu, da ne omenjamo vse, kaj se je o zadevi pisano v medijih in govorilo v javnosti: lovec hotel slikati medvede, lovec vedel, kje je brlog, … Medvedka je samo branila svoje mladiče, ki so bili ogroženi s strani ljudi.
3. Ob vsem tem pa je tudi zelo pomemben že omenjeni Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, ki je vrsto rjavi medved uvrstil v kategorijo E ogroženosti, za katero je med drugim značilno, da se je populacija medveda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Ko je bil sprejet ta pravilnik, to pa bilo leta 2002, je bilo v Sloveniji po podatkih Lovske zveze Slovenije okoli 350 medvedov (podatek sicer za leto 2001), po podatkih Vlade (Strategija upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002, dobiti jo je mogoče na zgoraj omenjenem spletnem naslovu Ministrstva za okolje in prostor) pa med 450 do 550, oboje samo ocena in ne dejanska številka, kar pomeni, da število medvedov v času sprejemanja spornega pravilnika ni moglo biti niti teoretično večje od omenjenih številk, glede na definicijo ogroženosti, pa je se je populacija v letih 2002 do 2005 oz. 2006 oz. do sprejetja izpodbijanega pravilnika iz 2007, samo manjšala in ne povečevala. To pa pomeni, da v času sprejemanja izpodbijanega pravilnika (2007) oz. njegovega 1. člena število medvedov ni moglo biti tolikšno kot leta 2002, temveč bistveno manj ali pa vsaj manj, saj se je število medvedov vsako leto zmanjševalo (tudi vedno večji odstrel je, kljub rojstvu novih osebkov, naredil svoje). Tudi izjave strokovnjakov to bolj ali manj potrjujejo. Ni tudi pozabiti, da je bilo v tem času odstreljenih preko 400 medvedov, kot je to razvidno iz že omenjenega strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije. Če temu ni bilo tako, bi moral MOP oz. minister takoj spremeniti rdeči seznam in rjavega medveda uvrstiti v drugo kategorijo.
Zelo pomembno pa je tudi naslednje. Po strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji se viabilnost slovenskega dela populacije rjavega medveda zagotavlja samo v okviru celotne dinarske populacije. Minimalna viabilna populacija šteje najmanj 1000 osebkov, je še zapisano v strategiji upravljanja z rjavim medvedom. V Sloveniji je bistveno manj medvedov od 1000 in je zato jasno, da se kategorija uravnavanja populacije z okoljem veže na celoten habitat medveda in ne samo na Slovenijo, to je tudi na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o čemer pa pri ocenah števila populacije o tem ni govora. Kot navaja dr. Kryštufek (Nedelo, 11.2.2007), se je stanje medvedje populacije na Hrvaškem poslabšalo, v Bosni in Hercegovini pa prav tako nihče ne ve, kaj se z njimi dogaja.
4. Da je medvedov preveč, sklepa država tudi iz števila škodnih primerov oz. konfliktov ljudi z medvedi. Vendar pa iz tega ni mogoče sklepati, da je medvedov preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007). Podatki o škodi ali konfliktih med ljudmi in medvedom kažejo samo stanje na tem področju in ne govorijo o številčnosti medvedov. Če medvedi povečano prihajajo v okolico naselij, je mogoče vzrok v tem, da je tam, kjer so, manj hrane za njih oz. na robovih naselij lažje najdejo hrano kot v gozdovih. To pa ne pomeni, da jih je preveč za okolje ali na splošno preveč. Znano je, da drobnica, odpadki in razna hrana na robovih naselij privlačijo medvede, ki se zato vedno bolj pojavljajo pri naseljih. Če bi bili odstranjeni vsi možni dejavniki, ki medvede privabljajo k naseljem, kar bi moralo biti narejeno, saj je to eden izmed bistvenih ukrepov iz strategije (str. 22), bi bilo bistveno manj medvedov pri naseljih in tako bistveno manj konfliktov, tako na premoženjskem področju kot na področju ogrožanja ljudi. Čeprav bi bilo v bistvu enako število medvedov, živeli pa bi bolj v notranjosti in ne ob naseljih, verjetno nihče ne bi trdil, da jih je preveč.
5. V zvezi s tem je pomembno tudi naslednje stališče dr. Borisa Kryštufka, enega največjih poznavalcev medvedov v Sloveniji: »Država je pri ravnanju z medvedi v bližnji preteklosti naredila dve ključni napaki; ukinila je mrhovišča in na osrednjem območju medveda začela pospešeno ekstenzivno ovčerejo. Medvedje so se razpršili, zato dejanskega stanja populacije nihče ne pozna. Kaj se danes dogaja na terenu, zagotovo nihče ne ve.« (Nedelo, 11.2.2007) Tudi to mnenje jasno krepi dejstvo, da je ocena Zavoda za gozdove Slovenije o 500 do 700 medvedov nerealna in bistveno pretirana in kaj je vzrok za pojavljanje medvedov v bližini naselij.
6. Z izpodbijanim pravilnikom je minister določil odstrel 100 medvedov v letu 2007. Če se bo ta odstrel realiziral, se bo to, glede na zgoraj navedeno, močno odrazilo na stanju vrste rjavi medved. Stanje se bo še poslabšalo in številčnost bo še manjša, ne glede na naravni letni prirast. To bo lahko imelo na vrsto rjavi medved, ki je zaradi svoje ogroženosti zavarovana tako s slovenskimi predpisi, kot tudi predpisi EU, kot bo to navedeno v nadaljevanju, pogubne posledice. Stanje vrste že sedaj ni ugodno, kar je potrdila tudi država Slovenija kot tudi EU z zavarovanjem te vrste, z odstrelom pa se bo še poslabšalo, saj bo številčnost še bolj padla in bo tako nivo številčnosti na nizkem stadiju. Tako bo za omenjeno vrsto lahko prišlo do težko popravljivih posledic, če se bo realiziral izpodbijani pravilnik oz. njegov 1. člen.
7. Ustavno sodišče pri odločanju o zadržanju tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebitnega protiustavnega ali nezakonitega predpisa in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se predpis sploh ne bi izvrševal.
8. Če se izpodbijani pravilnik oz. njegov 1. člen ne bi izvrševal, po mnenju pobudnika samo zaradi ne more priti do škodljivih posledic. Namreč, razlog odstrela oz. sprejema pravilnika je uravnavanje populacije z okoljem oz. odstrel preštevilnih medvedov. Če do tega ne pride, to samo po sebi ne more pomeniti nobene škode, kajti če medvedi, ki so planirani za odstrel, živijo naprej, s tem ne povzročijo nobene škode. Mogoče je, da pride do materialne škode ali ogrožanja medvedov ljudi, vendar pa ni rečeno, da bodo to storili ti, ki so predvideni za odstrel ali tisti, ki lahko živijo naprej. Tudi če se odstreli 100 medvedov, se s samim tem ne prepreči materialna škoda ali ogrožanje ljudi, kar je jasno razvidno tudi iz tega, da kljub povečanemu odstrelu število škod v glavnem raste (po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije).
Mogoče je, jasno pa je, da pa ni rečeno, da bodo, da bi medvedi, ki so predvideni za odstrel, povzročili materialno škodo ali ogrozili ljudi, če odstrela ni, vendar pa bi se to tretiralo popolnoma enako, kot bi to storili medvedi, ki lahko živijo naprej oz. niso predvideno za odstrel. Ukrepi za preprečitev tega so v obeh primerih enaki in so predvideni v Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Izda se dovoljenje v smislu 7. člena omenjene uredbe (npr. odlov živali, plašenje, odstrel, …) in to je varovalo, da do škodljivih posledic niti ne more priti samo zaradi tega, ker ni planiranega odstrela. Poleg tega pa povzročanje materialne škode v bistvu ne more biti razlog za odstrel, saj se materialna škoda povrne, dolžna jo je namreč povrniti država, in tako pride do neke vrste vrnitve v prejšnje stanje, ki eliminira škodo kot tako. Sicer pa je v uredbi govora o resni škodi in ne vsaki škodi (druga alineja 1. odst. 7. člena) in samo resna škoda je lahko vzrok za poseg v populacijo medvedov. V nekem smislu škode kot takšne sploh ni, saj oškodovanci prejmejo denarno odškodnino, ki škodo izravna in jo v bistvu odstrani. Poleg tega pa morajo lastniki premoženja na določenem področju zavarovati svoje premoženje, kot to predpisujejo ustrezni predpisi, kot npr. Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju ali Zakon o ohranjanju narave. Torej, če bi medved, ki je sicer predviden za odstrel živel dalje zaradi zadrževanja izvajanja izpodbijanega pravilnika, in se približal naselju, bi se ga lahko odlovilo, odgnalo s plašenjem in bi tako enostavno preprečili »negativne posledice« zadrževanja pri naselju. Škode torej ne bi bilo, če pa bila, pa bi bila zelo mala. Ob tem je potrebno še omeniti, da je izjemno malo napadov medvedov na ljudi oz. resnih ogrožanj ljudi. Dejstvo, da se medved pojavi ob naselju ali celo v naselju npr. ponoči, samo po sebi še ne more pomeniti, da gre za ogrožanje ljudi oz. njihovega življenja in zdravja. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v strategiji in to je tudi jamstvo, da bo ogrožanja ljudi s strani medvedov malo ali pa praktično nič. Drugo pa je, če bo medveda človek izzival oz. izzval.
9. Potrebno je še enkrat jasno poudariti, da razlog spornega odstrela ni preprečitev škode ali varovanje življenja ljudi v smislu 2. in 3. alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, temveč je razlog v uravnavanju velikosti populacije z okoljem, kar pomeni različne razloge. To je pomembno tudi zaradi tega dejstva, da se ne bi Ministrstvo za okolje in prostor v svojem odgovoru na zgornje navedbe, če jih bo dalo, sklicevalo na povzročanje škode in ogrožanje življenja in zdravja ljudi. Gre za odstrel zaradi preveč medvedov v okolju, seveda po mnenju države. Zato bi bilo eventualno sklicevanje MOP-a ali koga drugega na povzročanje škode ali ogrožanje prebivalstva neupoštevno kot utemeljevanje uravnavanja števila populacije z okoljem, ker gre za različne razloge. Za oba zadnja, kot že navedeno, obstajajo jasni ukrepi preprečitve spornih situacij (7. člen že omenjene uredbe). Primera iz druge in tretje alineje 7. člena uredbe se lahko rešujeta samo preko izdaje dovoljenj, torej konkretni upravnih aktov, ob konkretnem nastanku tega primera in ne s splošnim aktom, kot to jasno izhaja iz sedmega in sedmega a člena uredbe.
10. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V nadaljevanju navajamo primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. (Vir: http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20 report-v3.pdf )
Lov oz. odstrel očitno povečuje konflikte med medvedi in ljudmi in ne glede na to, da je bila ta študija izvedena v Ameriki, rezultati veljajo tudi za Slovenijo, saj kakšnih bistvenih razlik med obema območjema ni. Tako se lahko postavi vprašanje, ali ne bo (povečan) odstrel še povečal konfliktne situacije. Še posebej zaradi tega, kar je kljub vedno večjemu letnemu odstrelu medvedov vedno več konfliktov. Če je (povečan) odstrel medvedov rešitev, bi se morali konflikti zmanjševati oz. jih ne bi smelo več biti, ne pa da jih je vedno več.
11. Glede na navedeno, je jasno je, da je škoda, ki grozi zaradi izvrševanja izpodbijane določbe pravilnika bistveno večja, kot pa tista, ki bi nastala, če bi prišlo do zadržanja izvršitve, če bi jo bilo sploh kaj. Ob tem je potrebno tudi imeti pred očmi tudi dejstvo, da pobitim živali ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo ustavno sodišče zahtevi oz. pobudi ugodilo. Živali ob ubijanju grozljivo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Ob upoštevanju dejstva, da država niti ne pozna naravnega ravnovesja glede medvedov, lahko to pripelje dolgoročno do kolapsa vrste. V vsakem primeru je škoda, ko se ubije žival bistveno večja, kot pa je “škoda”, ki naj bi jo povzročila žival. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če bi se izvrševala strategija upravljanja z rjavim medvedom, ne bi moglo prihajati do nobenih škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi, saj obstajajo ukrepi, ki brez pobijanja živih bitij, to preprečujejo. In dejstvo je, da se strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji v glavnem ne izvršuje, za kar nosi največjo odgovornost država. Vse to jasno izhaja iz Sporočil za javnost z dne 23.6.2006, 12.7.2006 in 20.7.2006, ki jih izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Če bi se izvajali ukrepi, navedeni v tej strategiji, »problema« medvedov verjetno sploh ne bi bilo ali pa bi bil v bistveni manjši meri, seveda tu ni mišljen odstrel medvedov. Če naredijo medvedi »škodo« ljudem, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane in življenjskega prostora. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “škode” s strani živali ali pa dejstva, da je prišel medved v bližino naselja, kjer pa ni nikomur nič storil. Življenje živali ima absolutno prednost pred tako imenovano škodo in zaradi domnevne in v prihodnosti predpostavljene škode ni mogoče ubijati nobenih živih bitij. Tudi potencialno ogrožanje ljudi je mogoče preprečiti zelo enostavno, saj po že omenjeni strategiji obstaja intervencijska skupina, ki lahko takoj intervenira in »nevarnega« medveda odlovi in ga preseli nazaj na področje, kjer lahko živi brez stika z ljudmi. Gre torej za ukrep odlova in ne odstrela. Torej odlov je blažji ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja, to je zavarovanja ljudi.
12. Ob koncu te točke še nekaj o vplivu lova na živali in da lov povečuje število rojstev teh bitij in sicer na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča. (Vir: http://www.honorandnonviolence.com/anatomy.html)
To po našem velja tudi za populacijo rjavega medveda. Večji kot je odstrel, več mladičev se rodi in večja je populacija teh živali. Lov na medvede oz. njihov odstrel torej povzroča, da se rodi več mladičev in tako je populacija vedno večja. In zopet se odredi večja kvota za odstrel in rodi se še več mladičev. Ta začarani krog morjenja in prelivanja krvi je mogoče preseči samo z opustitvijo lova oz. odstrela. V bližini kraja Straže pri Novem mestu se je pojavila že medvedka s 4 mladiči, kar je prava redkost, je bilo zapisano v dnevniku Slovenske novice dne 20.3.2007. Število mladičev očitno hitro raste.
III. Presoja ustavnosti in nezakonitosti izpodbijanega člena Pravilnika o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave
1. Z izpodbijanim prvim členom omenjenega pravilnika je določeno, da se priloga iz osnovega pravilnika oz. njegove spremembe v letu 2006 nadomesti z novo prilogo, ki je sestavni del novih sprememb. Nova priloga določa odstrel 83 osebkov rjavega medveda v osrednjem območju življenjskega prostora rjavega medveda in 17 osebkov rjavega medveda v robnem območju rjavega medveda. Nova priloga obsega tudi območja odstrela s številom odstrela ter težnostno kategorijo za odstrel predvidenih medvedov.
2. Nova priloga je bila izdana v smislu 7.a člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (uredba), ki med drugim določa, da se lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena omenjene uredbe, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo (odstrelom) na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena omenjene uredbe. Če je za zagotavljanje ugodnega stanja živalskih vrst sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski akt, mora biti predpis v skladu s tem aktom, je še zapisano v 7.a členu.
3. Nova priloga se torej izdela na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi Zavod za gozdove Slovenije, kot to izhaja iz 8. člena uredbe. Strokovno mnenje mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 8. člen uredbe. Če jih ne vsebuje, gre za nezakonito stanje oz. za napačen in nezakonit postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika oz. njegovega 1. člena. Pri preverjanju vsebine strokovnega mnenja je bilo ugotovljeno, da strokovno mnenje nima vseh sestavin, ki jih mora imeti glede na uredbo oz. ni ustrezno glede na 8. člen uredbe.
Tako strokovno mnenje nima naslednjih sestavin oz. ni ustrezno v sledečem:
• Manjka mu ugotovitev o stanju vrste v skladu s 26. členom Zakona o ohranjanju narave (1. odstavek 8. člena).
Po 26. členu ZON-a je vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.
V omenjenem strokovnem mnenju ni podatkov o tem, ali se naravno območje razširjenosti manjša ali ne oz. se v predvidljivi prihodnosti ne bo zmanjšalo, ni govora o tem, da je oz. če je habitat populacije medveda dovolj velik za dolgoročno ohranitev medveda oz. bo dovolj velik tudi v prihodnje. To so bistveni podatki v zvezi s stanjem vrste medveda in stopnica do naslednjega koraka, to je ugotavljanje ali so druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe ter da to ne poslabša ugodno stanje vrste rjavi medved. Strokovno mnenje se ukvarja s monitoringom medvedov, preteklim odvzemom, škodnimi primeri, ki služijo kot ocena trenutnega stanja, delom intervencijske skupine, ne ukvarja pa se s tem, kakšen je habitat medveda, ali se npr. manjša ali veča, kakšen bo v predvidljivi prihodnosti, ali je dovolj velik in ali bo dovolj velik tudi v prihodnje. To pa pomeni, da strokovno mnenje ne podaja ugotovitev o ugodnem stanju vrste, kar bi glede na prvi odstavek 8. člena uredbe moralo in kar je sploh temeljna osnova za kakršen koli poseg v populacijo. Govori sicer o številčnosti medvedov, kaj pa je s habitatom, pa ne pove. Zato je strokovno mnenje v tem pogledu nezakonito, kajti v smislu 26. člena ZON-a ne vsebuje vseh ugotovitev o stanju vrste rjavi medved. In tako ne more biti podlaga po 7.a členu uredbe za poseg v populacijo medvedov. Gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Strokovno mnenje mora vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 7. člena uredbe, to je, ali ni druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe in da ta ravnanja ne poslabšajo ugodnega stanja vrste rjavega medveda. Glede na to, da ugotovitev glede ugodnega stanja vrste rjavega medveda v smislu 26. člena ZON-a ne obstaja, kot že predhodno ugotovljeno, torej se ne ve, v kakšnem stanju je vrsta rjavi medved, tudi ni mogoče presoditi, ali bo odstrel 100 oz. s strani Zavoda za gozdove Slovenije predlagani odstrel 106 medvedov vplival na vrsto negativno in poslabšal ugodno stanje vrste ali ne. Pa tudi v samem mnenju ni najti navedbe, seveda podkrepljene tudi s podatki, da odstrel medvedov ne bo poslabšal ugodnega stanja vrste. V mnenju je sicer govora o tem, da je vrsta stabilna in v ugodnem stanju, vendar kako bo planirani odstrel vplival na stanje vrste, ni podatkov oz. ni nobenih dokazov oz. niti navedb, da ne bo vplival neugodno na stanje vrste rjavi medved. To pa je nezakonito. Gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Ob tem bi bilo potrebno še navesti, da je država jasno priznala, da ne pozna ugodnega stanja medvedov oz. ne pozna ravnovesnega števila medvedov, kot je bilo že navedeno in zato so navedbe Zavoda o gozdovih Slovenije o tem, da je vrsta v ugodnem stanju začudujoče in presenetljive in ne upoštevajo, kar bi morale, stališč države.
V strokovnem mnenju mora biti tudi stališče do drugega pogoja za poseg v vrsto rjavega medveda, to je, da ni druge možnosti, kot izvedba odstrela medvedov. Tudi tega v strokovnem mnenju ni najti, sigurno pa ni nobenih dokazov, da teh drugih možnosti ni. Zato je tudi to nezakonito, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
• V strokovnem mnenju je navedeno, da gre za odstrel medvedov iz naslova uravnavanja velikosti populacije medvedov v smislu šeste alineje 7. člena uredbe, zaradi preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, … (druga alineja 1. odst. 7. člena uredbe) ter zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, vključno z … (tretja alineja 1. odst. 7. člena uredbe). Strokovno mnenje povezuje šesto alinejo 7. člena uredbe z drugo in tretjo alinejo 1. odstavka 7. člena uredbe, kar je nezakonito, saj gre za popolnoma ločene primere in primer iz šeste alineje 1. odstavka 7. člena ni povezan ali odvisen od druge ali tretje alineje 1. odstavka 7. člena uredbe. Predpis se lahko izda samo za šesto alinejo 1. odst. 7. člena uredbe, kot to določa 7.a člen uredbe, ne pa tudi za drugo in tretjo alinejo, zanju se mora izdati dovoljenje. Ker je strokovno mnenje pripravljeno za izdajo predpisa oz. spremembe pravilnika iz 7.a člena, je popolnoma jasno, da je navajanje in navezava šeste alineje na drugo in tretjo alinejo 1. odst. 7. člena uredbe v smislu, da primera iz druge in tretje alineje utemeljujeta upravičenost odstrela v primeru šeste alineje 1. odst. 7. člena, nezakonita, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. Kajti šesta alineja je popolnoma samostojna, njeno bistvo pa je, da je oz. naj bi bilo medvedov preveč, kajti govora je odvzemu zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Škoda sama po sebi ali pa ogrožanje zdravja in varnosti ljudi samo po sebi ne pomeni, da je medvedov preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007).
• Da bi bil odstrel medvedov iz razloga iz šeste alineje 7. člena uredbe zakonit, bi moralo strokovno mnenje jasno opredeliti in dokazati, da je medvedov preveč, gre namreč za uravnavanja velikosti populacije z okoljem in da ni drugih možnosti in da to ne bo negativno vplivalo na ugodno stanje populacije. Tega pa ni naredilo, niti ne govori, da je medvedov preveč glede na okolje, govori o stabilni populaciji, kar pa ne more pomeniti, da je jih je preveč. Tudi ne navaja, da bi jih bilo ravno toliko preveč, kolikor je predlagan odstrel. Zato gre za nezakonitost, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave.
4. Izpodbijani pravilnik določa, da se 83 medvedov odstreli v osrednjem območju življenjskega območja medveda, 17 pa v robnem območju življenjskega prostora medveda, skupaj 100. Navedeno število odvzema pa je nezakonito, saj je glede na strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji bistveno previsoko oz. napačno izračunano. Po omenjeni strategiji, v skladu s katero mora biti izpodbijani pravilnik na podlagi člena 7. a uredbe, se obseg odvzema v osrednjem območju določi v odstotkih od strokovno ugotovljenega števila (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo – stran 21). Iz strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da naj bi bilo preštetih medvedov na stalnih števnih mestih v Sloveniji, ki so edino merodajna in relevantna (glej dokument »Sistematični monitoring rjavega medveda – števna mesta«, ki se prilaga, v letu 2006, v povprečju treh štetij,146 in da naj bi bilo po ocenah medvedov 500 do 700 v Sloveniji. To pomeni, da je osnova za določitev obsega odstrela v primeru, če je ocena 500 medvedov 323 in če je ocena 700 medvedov 423. Tako bi lahko pri osnovi 323 odvzeli iz narave največ 48 medvedov in pri osnovi 423 največ 63 medvedov v Sloveniji, torej v osrednjem in robnem ali drugem področju medveda in to ob procentu odvzema 15, ki je najvišji možni po strategiji v osrednjem območju. Tudi če bi za robno področje vzeli odstotek 30%, ki ga kot najvišjega določa izpodbijani pravilnik, rezultati ne bi bili bistveno drugačni, saj je v robnem področju predviden odstrel bistveno nižjega števila medvedov. Seveda gre tukaj za skupno število. Tudi če bi vzeli drugo osnovo in sicer vseh preštetih medvedov (stalna števna mesta in ostala števna mesta), ki je bilo v letu 2007 302 (tri štetja) v primerjavi oceno številčnosti upravljavcev lovišč v višini 661, ki je 481, bi lahko bil odvzem, ob predpostavki najvišjega možnega odvzema po strategiji v osrednjem območju, ki je 15%, samo 72 osebkov v celotni Sloveniji. Vidi se, da je število medvedov za odvzem v višini 100, kot to predvideva izpodbijani pravilnik nezakonito. Gre za kršenje ustave oz. njenega 153. člena. Napaka v izračunu je podana v tem, da je izpodbijani pravilnik za osnovo odstrela vzel samo oceno številčnosti in ne strokovno ugotovljeno število, ki je povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo.
5. Izpodbijani pravilnik določa, da se odvzame v osrednjem področju 83 medvedov, v robnem pa 17. Kako se je prišlo do te številke, ni jasno, saj strokovno mnenje ne govori o tem, koliko je strokovno ugotovljeno število medvedov na osrednjem oz. robnem področju. Tega števila niti teoretično ne mogoče določiti, saj strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije za to nima ustreznih podatkov. Govori o tem, da je 167 stalnih števnih mest, ne pove pa kje so: ali so v osrednjem območju ali robnem območju življenja medveda. To pa bistveno, saj se odvzem v odstotkih določa glede strokovno ugotovljeno število medvedov, živečih v osrednjem in v robnem območju. Odvzem se torej ne določa na skupno število, temveč je skupno število seštevek. Da se ponovi: ker se ne ve, kje so stalna števna mesta, ni mogoče določiti števila preštetih medvedov v osrednjem in robnem področju in tako v posledici ne osnove za odvzem, saj je število preštetih medvedov v osrednjem ali robnem območju medveda del formule za izračun, ki jo določa strategija upravljanja z rjavim medvedom. Tudi osnovni pravilnik v 3. členu govori o tem, da se določa odvzem glede na število živečih v osrednjem in ločeno robnem področju medveda. Tako gre za veliko pomanjkljivost in nezakonitost. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. ustave.
6. Priloga določa časovno obdobje odstrela od 1.1.2007 do 30.4.2007 in nato od 1.10.2007 do 31.12.2007. Ker je bil izpodbijani pravilnik izdan 9.3.2007 in velja od 10.3.2007, je nerazumljivo, da je načrtovan odstrel od 1.1.2007 dalje, saj ga od tega datuma niti teoretično ni mogoče izvesti, ker je bil izpodbijani pravilnik izdan šele v marcu 2007, ko je tudi začel veljati. Načrtovani odstrel bi tako moral nositi datum v tem smislu, da se začne z dnem veljavnosti izpodbijanega pravilnika. V tem primeru gre za kršitev načel pravne države (2. člen ustave), ki zahteva, da so predpisi logični, notranje logično in razumsko strukturirani, predvsem pa seveda tudi izvršljivi. Izpodbijani pravilnik se za čas od 1.1.2007 do 10.3.2007 sploh ne more izvršiti, čeprav je ta čas njegov sestavni del.
7. Izpodbijani pravilnik oz. njegova priloga mora na podlagi 7.a člena uredbe temeljiti na strokovnem mnenju, ki ga pripravi Zavod za gozdove Slovenije. Ta zavod je pripravil omenjeno strokovno mnenje in ga poslal na Ministrstvo za okolje in prostor oz. ministru. Minister za okolje in prostor pa je izpodbijani pravilnik izdal, ne da bi upošteval omenjeno strokovno mnenje. Namreč, Zavod za gozdove je predlagal odstrel 105 medvedov, od tega 89 v osrednjem življenjskem območju medveda, 17 pa v robnem, minister pa je sprejel število 100 medvedov, od tega 83 v osrednjem območju in 17 v robnem. Minister za okolje in prostor tako ni upošteval strokovnega mnenja, kar bi glede na 7.a člen moral. Očitno je minister bolj verjel in zaupal drugim, kot pa Zavodu za gozdove. To je vidno tudi iz tega, da minister ni sprejel predloga zavoda za odstrel volkov in risov v letu 2007, kar je Zavod za gozdove predlagal v strokovnem mnenju poleg odstrela medvedov. Minister je tako kršil uredbo in to je nezakonito ter kršitev načela zakonitosti in tako čl. 153 ustave.
8. Ministrstvo za okolje in prostor je sporni pravilnik objavilo na svoji spletni strani, vendar pa je bila to samo nepopolna objava osnutka izpodbijanega pravilnika, morala pa bi biti tudi objava tez tega pravilnika v smislu 3. člena Navodila o postopku priprave splošnih aktov in drugih dokumentov na Ministrstvu za okolje in prostor, ki ga je sprejel minister dr. Pavel Gantar dne 29.9.1998, št. 020-221/98, ki še vedno velja in je bilo veljavno v času sprejemanja spornega akta in se nahaja na spletnem naslovu http://www.mop.gov.si/si/ novinarsko_ sredisce/ Tega pa ni bilo. Prav tako minister oz. ministrstvo za okolje in prostor ni izvedlo javne razprave osnutka izpodbijanega pravilnika, kar bi moralo glede na 9. člen omenjenega navodila. Tudi objava osnutka pravilnika na spletni strani ni bila pravilna, saj vabilo oz. objava ni vsebovala vabila k javni razpravi s časom in krajem te razprave, ki bi jo moral voditi državni sekretar, o čemer bi se pisal tudi zapisnik, kot bi vse to moralo biti glede na navodilo. Gre za kršitev postopka sprejemanja izpodbijanega pravilnika, kar pomeni veliko nezakonitost in kršitev ustave oz. njenega 153. člena.
9. Posegi v populacijo mednarodno zavarovanih živalskih vrst so mogoči samo ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev oz. pogojev po ustrezni direktivi. Eden izmed teh pogojev je tudi ta, da poseg ne škoduje ugodnemu stanju vrste (26. člen ZON-UPB2). Zato mora pravilnik oz. njegova priloga, ki konkretno določa število medvedov za odstrel, jasno izkazati, da poseg v populacijo rjavega medveda iz spornega pravilnika, ne bo škodil ugodnemu stanju te vrste. To pomeni, da morajo biti v pravilniku, in ne samo v strokovnem mnenju za odstrel Zavoda za gozdove Slovenije podani vsi podatki, ki dokazujejo, da bo ostala vrsta tudi po posegu v ugodnem stanju. Tako mora pravilnik izkazovati konkretne podatke o populacijski dinamiki za vrsto rjavega medveda o dolgoročnem ohranjanju kot vitalni sestavini ekosistema in vse drugo iz 2. odst. 26. člena Zakona o ohranjanju narave. To v bistvu zahteva tudi 1. odstavek 3. člena osnovnega pravilnika (2005). V bistvu nič od tega konkretno ni v pravilniku, ki je zato zelo pomanjkljiv in ne vsebuje dokazov ali česa drugega, da poseg v rjave medvede ne bo škodil ugodnemu stanju vrste. Država niti ne pozna ravnovesnega stanja glede medvedov oz. ugodnega stanja pri medvedih, število medvedov je izračunala napačno, kot že predhodno navedeno, pa kljub temu dovoljuje odstrel. Zato je pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit (člen 153 ustave).
10. Odvzem rjavega medveda iz narave je po 16. členu direktive Sveta 92/43/EGS mogoč samo v primeru, seveda če so izpolnjeni predpisani primeri, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije. Druge zadovoljive možnosti vsekakor so in so navedene v strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. To so odlov in preselitev, plašenje in podobno, mogoče pa je uvesti tudi kastracijo, sterilizacijo oz. kontracepcijo pri tistem delu populacije, ki bi bil predviden za odstrel. Seveda ti ukrepi za živali niso najboljši, so pa še vedno bistveno boljši kot pa umor teh živali. Tudi etičnost in humanost je tukaj bistveno večja kot pri odstrelu, ki je nehuman in neetičen ukrep. Odstrel 100 medvedov bo tudi škodoval ugodnemu stanju medvedje populacije in pri tem, v izogib ponavljanju, velja vse kar je bilo o vplivu odstrela na stanje vrste navedeno v tej vlogi. Ker pogoja za poseg nista izpolnjena, je to v nasprotju z omenjeno direktivo in je zato pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit in protiustaven (8. in 153. člen ustave).
11. Izpodbijani pravilnik oz. priloga je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je rjavi medved zelo ogrožena živalska vrsta in je vanjo mogoče posegati samo izjemoma in sicer da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, gojiščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). Priloga oz. izpodbijani pravilnik te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo rjavega medveda mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem medvedov iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja populacije, ne glede na to ali ta odvzem z odstrelom ogroža preživetje vrste rjavi medved ali ne oz. ali je kakšna druga zadovoljiva rešitev ali ne. Zato je to nezakonito, velja obrazložitev kot izhaja iz predhodne točke. Nezakonito pa je tudi zaradi tega, ker omenjena konvencija oz. MKVERZ sploh ne pozna selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu, kot ga pozna izpodbijani pravilnik. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po katerem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave).
12. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker je vrsta rjavi medved ogrožena vrsta, saj je uvrščena na rdeči seznam in zaradi tega zavarovana, vse že v smislu predhodno navedenega, to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Kajti če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Torej zmanjševati število osebkov ogrožene živalske vrste v bistvu nasprotuje tudi splošnemu varstvenemu režimu iz 1. in 2. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato izpodbijani pravilnik oz. njegova priloga v nasprotju s temi zakonskimi določbami v tistem delu, kjer izrecno določa številčni odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave z odstrelom. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj podzakonski predpisi niso skladni z zakonom.
13. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik oz. priloga je tudi v tem pogledu protiustaven.
14. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.
15. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.
16. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja medvedov je odstrel nepotreben, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
• obstaja Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, kot že navedeno, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pripeljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni pravilnik, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škodo, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom
• mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po oceni znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Tako je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s 72. členom ustave in 4. členom Zakona o zaščiti živali.
IV. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava, in to po možnosti na javni obravnavi, in nato oz. če javne obravnave ne bo, sprejme odločbo, s katero izpodbijano določbo spornega pravilnika oz. celoten pravilnik odpravi, še pred tem pa zadrži izvrševanje izpodbijanega akta.
V kolikor pa Ustavno sodišče ne bi sprejelo odločitve, s katero bi zadržalo izvršitev izpodbijane določbe spornega pravilnika, pa pobudnik predlaga, da sodišče zadevo rešuje prioritetno in to zato, ker gre za življenje in smrt velikega števila nedolžnih živali, razen tega pa je prva doba odstrela samo do 30.4.2007 in v tem času je mogoče odstreliti 70% celotnega planiranega števila in bi zato sprejem odločitve, s katero bi se ugodilo zahtevi, po tem datumu imel dosti manjši efekt, saj bi bilo mogoče pobita že večina planiranih medvedov. Ob tem je zelo zanimivo dejstvo, da je bil izpodbijani pravilnik objavljen v Uradnem listu šele 9.3.2007, čeprav je osnutek pravilnika objavljen na spletni strani MOP-a že 1.2.2007, torej skoraj mesec in pol od objave, pa čeprav je bil rok za pripombe in predloge samo 9 dni. Ob tem je zanimivo tudi to, da bi morala biti sprejeta odločitev o načrtovanem odstrelu medvedov praviloma pred začetkom obeh obdobij, v katerih je odstrel dovoljen (2. odst. 6. člena Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, Ur. list RS št. 87/05), torej pred 1.1.2007 v obravnavanem primeru. Ker je bila sprejeta šele 9.3.2007, gre za jasno kršitev predpisov, mogoče celo s ciljem, da se skrajša možen čas pravnega delovanja, kajti v dobrem mesecu ni mogoče dosti narediti, niti na Ustavnem sodišču niti kje drugje. Seveda pa bi bila zadeva drugačna, če bi bila sprejeta odločitev ob koncu 2006 ali takoj v začetku 2007, bilo bistveno več časa za vložitev pravnih sredstev in odločanje o njih.
V. Spoštovani sodniki Ustavnega sodišča, v tej zadevi se odloča o življenju ali smrti 100 živali, živih bitij, ki imajo svoje družine, otroke, ki čutijo, ki se veselijo življenja, trpijo, skratka, bitij, ki so podobni ljudem. Vendar pa jih je Minister za okolje in prostor obsodil na smrt, pa čeprav medvedje niso nič krivi, če se dogajajo »konfliktne situacije«, saj so te v glavnem posledica neizvajanja nenasilnih ukrepov iz strategije. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v strategiji. Samo ministrstvo za okolje in prostor je priznalo, da se strategija ne uresničuje v celoti. Ko bo ministrstvo podalo celovito poročilo o izvajanju strategije, bo verjetno ugotovljeno, da se strategija še manj uresničuje, kot pa navaja država.
Lep pozdrav.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice:
Zanj Stanko Valpatič, predsednik
Varuh pravic živali:
Vlado Began, univ. dipl. prav.
__________________________________
Dopolnitev z dne 28.4.2007:
V predmetnem postopku smo prišli še do nekaterih spoznanj in informacij ter zato našo vlogo dopolnjujemo še s sledečim:
1. V naši osnovni vlogi smo med drugim navedli izjave nekaterih slovenskih znanstvenikov, ki menijo, da je število medvedov, ki ga navaja država pretirano. Prav tako smo govorili o slabem stanju vrste rjavi medved. Tokrat v tem kontekstu navajamo še nekaj izjav:
• Raziskovalec na oddelku za gozdarstvo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani dr. Klemen Jerina: »Če bi bili medvedje občutljiva vrsta, jih v Sloveniji že zdavnaj ne bi bilo več. V enem letu jih ne bomo iztrebili, če pa projiciramo to sliko pet ali deset let naprej, se ob takem ravnanju to lahko zgodi, ker za bivanje medvedov v slovenskih gozdovih in sobivanje z ljudmi praktično ne naredimo ničesar.« (Nedeljski, 25.3.2007). V istem članku je Klemen Jerina rekel tudi, da podatke o številčnosti pridobivajo na različne načine, samo eden pa kaže na to, da populacija narašča, vsi drugi govorijo o upadanju. Klemen Jerina pa je v istem članku navedel še, da gostota medvedov na osrednjem območju upada in to že dve leti zapored, tudi podatki o škodah in pojavljanju medveda zunaj osrednjega medvedovega območja kažejo na upadanje.
• Lovec Blaž Krže, skoraj štiri desetletja sekretar oz. predstojnik služb Lovske zveze Slovenije: »Poskrbeli tako, da medvedi ne bi hodili k naseljem, da bi imeli v gozdovih dovolj hrane in miru, da jih ne bi provocirali z raznimi oblikami subvencioniranja ovčereje. (…) In 100 medvedov Slovenija, 100 Hrvaška – skupaj 200 medvedov, to je nesprejemljivo. S to prakso, kot je tudi dr. Ivan Kos rekel, bomo v nekaj letih brez medvedov.« (Primorske novice, 20.4.2007)
• prof. dr. Peter Trontelj: »Čeprav zaenkrat še ne vemo, koliko medvedov živi v Sloveniji, sem osebno prepričan, da je številka previsoka. Populacija rjavega medveda tako visokega odstrela, ki najverjetneje presega naravni prirastek, ne bo mogla prenašati v nedogled in bi lahko doživela zlom.« (Delo, 19.4.2007).
2. Zelo zanimiva pa je tudi izjava dr. Ivana Kosa, ki je tudi že bil omenjen v osnovni vlogi, ko je v intervjuju v Primorskih novicah (23.3.2007) na vprašanje novinarke Danice Petrovič, ki se je glasilo: »Pa veste, koliko bi bilo primerno število medvedov pri nas?« izjavil naslednje: »Po pravici povedano, to je eno ključnih vprašanj. Že deset let sem v strokovnih komisijah, ki odločajo tudi o gospodarjenju z velikimi zvermi, in zmeraj znova poudarjam, da bi rad imel eno dobro raziskavo, ki bi pokazala, kje je pravzaprav v Sloveniji problem z medvedom. Če je to problem nekega župana pa njegovega odnosa z ljudmi, potem bomo to pač reševali temu primerno. Če je problem škoda, bomo problem reševali na ta način. Ampak realno ali znanstveno mi v Sloveniji nihče ne zna povedati, zakaj je v Sloveniji medved problem. Če je problem to, da se kdo boji iti v gozd, potem streljanje medvedov ni rešitev. Kajti če bi hoteli zagotoviti absolutno varnost, bi morali pobiti vse medvede. To ravnanje pa bi bilo enako neracionalno, kot če bi hoteli posekati vsa drevesa, da kakšno drevo ne bi padlo na koga.«
Omenjena izjava dr. Kosa je zelo jasna. V Sloveniji je problem »medved« očitno sproduciran v določene namene, ne gre se za varstvo ljudi ali kaj podobnega, gre za nekaj drugega. Verjetno je del odgovora tudi v vprašanju, ki ga je postavila že omenjena novinarka in se glasi: »Pa posredniške firme, ki preprodajajo pravico do lova tujcem? Sto medvedov po štiri do deset tisoč evrov za eno trofejo ni zanemarljiv denar. Morda to napoveduje tudi privatizacijo lova?«
3. Minister Podobnik je v Mladini (14.4.2007) izjavil: »Medved je lepa žival, toda vzbuja občutek strahu, še posebej pri otrocih. Si predstavljate, da bi napadel nič hudega slutečo skupino otrok, ki gredo v šolo?« Omenjena izjava ministra je grozeča in verjetno želi v slabo luč spraviti medveda. Čeprav je ta plah in se srečanju s človekom praviloma izogne, kot to piše v strategiji, minister Podobnik trdi drugače!? Zakaj? Ali želi »demonizirati« medveda in tako javnost obrniti proti medvedom ter tako v javnosti najti zaveznika za pomor medvedov? In kaj pravi o odnosu medveda do otrok eden največjih poznavalcev medvedov dr. Ivan Kos, ki je v že omenjenem intervjuju v Primorskih novicah še izjavil: »Tisto, kar je pomembno vedeti, je to, da so za medvede značilni detomori. Se pravi, da odrasel medved ubije mladiče. (…) Medvedka jih brani. Ima zelo trden vedenjski vzorec, po katerem ne zna reagirati drugače, kot da se zapodi v medveda, če se ji približa. (…) Podatki kažejo, da so bolj ali manj vsi napadi medvedk usmerjeni proti odraslemu moškemu. Odrasel moški je nekako najbolj podoben medvedu in diši po testeteronu. Zato ga mora medvedka, če ji pride preblizu, onesposobiti. (…) Poznam kar nekaj primerov, ko so se otroci po naključju igrali v bližini medvedov, pa medvedka ni agresivno reagirala.«
V že omenjenem intervjuju v Primorskih novicah je dr. Kos tudi povedal, kaj je bolj nevarno do medveda. Pravi, da je najnevarnejša čebela, ker je zaradi čebeljega pika največ smrtnih primerov (v Evropi vsako leto umre nekaj tisoč ljudi zaradi pika čebel oz. os), potem so to klopi (meningitis, borelija), nekaj deset smrti na leto je od domačih živali – recimo bik stisne človeka, potem sledijo kačji piki, smrtnosti na cesti je v Sloveniji letno okoli 350 oseb. Na drugi strani pa sta bili po njegovih besedah v Sloveniji v zadnjih stotih letih dve smrti zaradi napada medveda, ena pa je vprašljiva. Največ torej tri v stotih letih. Nevarnost medveda je torej praktično enaka nič. Čeprav so čebele ali ose bistveno bolj nevarne, jih država ne ubija, medvede pa npr., če se malce dlje zadržujejo v bližini naselij. Medved je torej v bistvu nenevaren oz. zelo malo, razen seveda če ni sprovociran s strani človeka, kar je seveda tudi lahko bistven element pri presoji nevarnosti medveda v okviru odločanja o zadržanju izvrševanja izpodbijanega pravilnika.
4. Minister Podobnik je v istem intervjuju dejal, da ne ve, zakaj medvedi niso ostali na ministrstvu za kmetijstvo, če imajo tam lov. Očitno minister Podobnik medveda še vedno smatra kot lovno vrsto, čeprav to že dolgo ni več in zato ne zapade Zakonu o divjadi in lovstvu. Očitno ga še vedno ne smatra kot ogroženo živalsko vrsto, ki je zavarovan tudi z mednarodnimi pravnimi akti. In rezultanta takšnega razmišljanja je tudi ignoriranje mnogih strokovnjakov, ki so bili proti letošnjemu odstrelu 100 medvedov.
5. Na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani so razvili neinvazivno metodo vzorčenja medvedov, pri kateri s pomočjo genetike lahko določijo vsako posamezno žival. Pri tem pilotnem projektu (Varstvena genetika medveda, končno poročilo marec 2007, avtorji: Tomaž Skrbinšek, Hubert Potočnik, Ivan Kos, Peter Trontelj) je bilo tudi ocenjeno, da je na območju velikem približno 1300 km2 v letu 2004 oz. 2005 živelo 125 medvedov. Ker je to približno 1/3 habitata medveda v Sloveniji, je jasno, da v Sloveniji ni več kot 400 medvedov oz. da jih je okoli te številke. Tudi ta ocena pomeni, da je državna ocena, da je medvedov med 500 in 700 napačna. Čeprav je to neuradna številka, pa pomeni, da če bi bila ta številka element izračuna kvote odstrela, bi prišlo do bistveno nižje številke kot je 100. Osnova za odstrel bi bila, seveda je to samo razmišljanje, 273 medvedov (strokovno ugotovljeno število kot povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo): 146 povprečje štetij v letu 2006 in 400 ocenjenih medvedov = 273 medvedov in odstrel 41 medvedov, upoštevajoč odstotek 15, kot je bil približno uporabljen sedaj.
6. V osnovni vlogi smo navajali tudi nezakonitost izpodbijanega pravilnika z Bernsko konvecijo, ki je bila ratificirana tudi v Sloveniji. Ob tem je potrebno še dodati, da v 9. členu (2. člen zakona) in in sicer v zadnji alineji 1. točke piše, da je ena izmed izjem od strogega varstva tudi dovolitev prisvajanja, zadrževanja ali drugega sprejemljivega izkoriščanja določenih prosto živečih živali in rastlin v majhnem številu pod strogo nadzorovanimi pogoji na selektivni podlagi in v omejenem obsegu. Gre torej za odvzem oz. odstrel malega števila živali. V konkretnem primeru pa je bilo v Sloveniji odvzetih večje število medvedov, namreč 100, in zato je kršena tudi ta določba omenjene konvencije oz. zakona o ratifikaciji. Tudi v tem smislu je podana nezakonitost in s tem kršena ustava v 153. členu. Sicer pa velja glede nezakonitosti izpodbijanega pravilnika do Bernske konvencije oz. zakona o ratifikaciji te konvencije smiselno enako kot to velja glede nezakonitosti pravilnika do direktive Sveta 92/43/EGS. Ureditev varstva medveda kot ogrožene vrste je namreč v obeh aktih bolj ali manj enaka.
7. V osnovni vlogi smo predlagali začasno zadržanje izvrševanja spornega pravilnika. Med drugim smo navedli, da obstajajo tudi druge možnosti, da se reši problem, če bi medvedi ogrožali lokalno prebivalstvo oz. delali resno škodo, ker odstrela ne bi bilo. In ta druga možnost bi bila tudi odlov žive živali in preselitev drugam. Ugotovili smo, da se je država že posluževala te možnosti in je npr. z dovoljenjem Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 2.6.2007, št. 35601-255/2005 dovolila ujetje in začasno zadrževanje v ujetništvu enega osebka samice rjavega medveda in njenega mladiča, ki sta se pojavljala na območju vasi Cajnarje v občini Cerknica in sta ogrožala lokalno prebivalstvo. V obrazložitvi dovoljenja je upravni organ zapisal, da je ujetje in začasno zadrževanje v ujetništvu z namenom izpustitve živali na drugem mestu, kjer je habitat primeren za to vrsto, edina možnost za rešitev nastale nevarnosti in ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije rjavega medveda. Torej, odlov žive živali ni bil samo mogoč, temveč po odločitivi upravnega organa celo edina možnost rešitve “konflikta” ogrožanja lokalnega prebivalstva. Iz tega je jasno razvidno, da je v vsaki “konfliktni” situaciji (ogrožanje lokalnega prebivalstva ali povzročanje resne škode) mogoč odlov in preselitev rjavih medvedov. Upravni organ torej odstrela ni smatral za rešitev situacije, temveč je bila rešitev situacije preselitev živali. To pa tudi pomeni, da zadržanje izvrševanja spornega pravilnika ne more prinesti kakšne večje škode, saj mehanizem preprečitve te škode obstaja, država ga dobro pozna, saj je del njenega pravnega sistema in ga tudi konkretno uporablja. V nobenem primeru pa ne more prinesti večje škode, kot pa bo povzročena škoda z odstrelom 100 medvedov, ki bo na vrsto rjavi medved deloval slabo, ne samo po mnenju pobudnika, temveč tudi mnogih strokovnjakov, katerih izjave so že navedene. Ob tem ni za pozabiti niti dejstva, da bo mrtvih še več medvedov, saj jih vsako leto nekaj umre naravne smrti, nekaj je povoženih in podobno. Izgube iz tega vira so lahko tudi do 20 ali 30 medvedov. Skupni odvzem tako ne bo 100, temveč npr. 130. Kaj to pomeni za vrsto, si ni mogoče niti predstavljati. Glede na število medvedov v Sloveniji, ki jih verjetno ni več kot 400, je to kar 1/3 vseh medvedov.
8. Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z Zakonom o ohranjanju narave v tistem delu, ko ta zavezuje vse pravne in fizične osebe k takšnemu ravnanju, da prispevajo o ohranjanju biotske raznovrstnosti, kar jasno pomeni, da to velja tudi za ministra za okolje in prostor, še posebej je ta dolžnost omenjenega ministra določena v 2. točki 7. člena zakona. Planirani odstrel medvedov, ki ga predvideva izpodbijani pravnilnik ne ohranja biotske raznovrstnosti, kar je dolžnost vseh, tudi ministra, temveč jo uničuje. Kajti biotska raznovrstnost je po 2. člena Zakona o ohranjanju narave tudi raznovrstnost znotraj vrst in genska raznovrstnost. Ker je dokazano, da niti dve živali praktično, torej tudi medveda, nimata povsem identičnega genotipa, je jasno, da pomeni smrt 100 medvedov uničevanje biotske raznovrstnosti znotraj vrste oz. vsaj na nivoju genske raznovrstnosti. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju vsaj z 2. in 7. členom omenjenega zakona in tako nezakonit. Kršena je bila ustava v 153. členu, torej načelo zakonitosti.
Lep pozdrav.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Varuh pravic živali:
Vlado Began, univ. dipl. prav.
