Ministrstvo za pravosodje
Župančičeva 3
1000 Ljubljana

Zadeva: Pobuda splošnega pomena v zvezi z realizacijo ustavne pravice do peticije iz 45. člena slovenske ustave

 

Spoštovani!

Slovenska ustava je moderna ustava in vsebuje mnoge človekove pravice, med drugim tudi pravico do peticije (45. člen). Ta se glasi: Vsak državljan ima pravico vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Čeprav je zadeva ustavno jasna, pa se v praksi mnogokrat zatakne, saj organ, na katerega je vložena peticija, nanjo sploh ne odgovori ali pa odgovor ni vsebinski, kot bi moral biti. Kajti pravna teorija jasno pravi, da mora organ, ki prejme peticijo nanjo vsebinsko odgovoriti oz. se do nje opredeliti. Seveda pa mora biti odgovor podan v nekem primernem roku.
Tako je Koalicija za ločitev države in cerkve na Državni zbor RS naslovila 4 peticije, vse te peticije je podpisalo več kot 50.000 ljudi, in sicer:
• Peticijo za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve
• Peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve
• Peticijo v zvezi s poplačilom dolgov holdinga mariborske nadškofije
• Peticijo za prepoved krsta dojenčkov.
Na nobeno od teh peticij nismo dobili vsebinskega odgovora od Državnega zbora ali njegove komisije za peticije. Tako nam je navedeni organ kršil ustavno pravico do peticije.
Zato smo pripravili predlog Zakona o načinu izvrševanja ustavne pravice do peticije, ki bo na zakonski ravni uredil, kako naj bi se realizirala ustavna pravica do peticije. Predlog peticije je na koncu tega pisanja.

Pripominjamo še, da tudi Varuh človekovih pravic meni, da pravica do peticije ni ustrezno urejena in da naj bi se ta pravica zakonsko uredila.

Na podlagi navedenega predlagamo, da naslovni organ našo pobudo preuči, jo sprejme, po potrebni pravno dodela in nato pošlje v sprejem vladi. Ta pa naj predlog zakona posreduje v sprejem slovenskemu parlamentu.

Pozivamo vas, da nas obvestite o usodi te pobude.

Hvala in lep pozdrav!

Koalicija za ločitev države in cerkve
Herman Graber, vodja
Vlado Began, pravni zastopnik

___________________
Predlog se glasi:

Teze v obliki členov za Zakon o načinu izvrševanja pravice do peticije

1. člen
Vsak državljan ima pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena (v nadaljevanju: peticij) na državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije, javne sklade in druge osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb (v nadaljnjem besedilu: organ).

2. člen
Organ, na katerega je peticija naslovljena, se mora do peticije opredeliti in vložniku nanjo pisno odgovoriti.
Odgovor mora biti resničen in celovit, organ mora odgovoriti na vse navedbe, predloge oz. zahteve vložnika peticije.

3. člen
Organ mora vložniku peticije podati odgovor v roku 15 dni od prejema peticije, v zapletenejših zadevah pa v roku 30 dni.
Če je peticija naslovljena na kolegijski organ, mora ta o odgovoru odločiti na svoji seji. Tisti, ki vodi kolegijski organ, mora peticijo uvrstiti na dnevni red seje.

4. člen
Z globo 1000 evrov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba organa, če v roku iz 3. člena tega zakona ne posreduje vložniku peticije odgovora nanjo ali če odgovor ne vsebuje vseh sestavin iz 2. odst 2. člena tega zakona.
Z globo 1000 evrov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba kolegijskega organa, ki ne zagotovi obravnave peticije na seji tega organa.

5. člen
Ta zakon začne veljati v roku 15 dni po objavi v Uradnem listu.

Obrazložitev:
Ustava v 45. členu določa, da ima državljan RS pravico do peticije. Iz omenjenega ustavnega člena pa izhaja le gola pravica do vlaganja peticij, naslovniku peticije pa ne nalaga, da bi se moral do nje opredeliti, prav tako besedilo ustavnega člena ne vsebuje pravice vložnika peticije do odgovora. Vendar pa to ne pomeni, da se organ do peticije ni dolžan opredeliti, saj ta njegova dolžnost izhaja iz 15. člena ustave.
Da bi se lahko pravica do peticije učinkovito in dejansko izvrševala, mnogi organi namreč ignorirajo vložene peticije in nanje ne odgovorijo, je potrebno v smislu 15. člena ustave sprejeti zakon, ki bo predpisal način uresničevanja omenjene pravice, s čimer bo zagotovljeno učinkovito in dejansko izvrševanje ustavne pravice do peticije.

 

________________

Odgovor Ministrstvu za javno  upravo

Republika Slovenija
Ministrstvo za javno upravo
Ljubljana

7.7.2016

ZADEVA: Pobuda za zakonsko urejanje ustavne pravice do peticije
ZVEZA: Vaš dopis z dne 29.6.2016, št. 007-460/2016/2

Spoštovani!

Zahvaljujemo se vam za odgovor na našo pobudo za zakonsko urejanje ustavne pravice do peticije.

Menite, da posebno zakonodajno urejanje pravice do peticije ni nujno oziroma ne bi nujno doprineslo k bolj učinkovitemu izvrševanju te pravice, kar naj bi izhajalo iz mnenja Vlade RS in s čimer se očitno strinja tudi naslovno ministrstvo.

Takšno mnenje nas je začudilo in smo nad njim razočarani. Ne moremo verjeti, da vlada in naslovno ministrstvo trdita, da je ureditev omenjene ustavne pravice ustrezna, več kot 50.000 podpisnikov naših štirih peticij pa ni dobilo vsebinskega odgovora od Državnega zbora RS, na katerega so bile peticije naslovljene in tudi izročene. Tudi Vlada RS na iste peticije ni reagirala, »zganila« se je šele na posredovanje Varuha človekovih pravic. Državni zbor pa noče vsebinsko odgovoriti tudi na posredovanje Varuha človekovih pravic. Ne razumemo, kje je tu ustrezna in učinkovita ureditev sporne pravice, če najvišji državni organ ignorira približno 50.000 državljanov, drug najvišji državni organ pa se »zgane« šele na posredovanje Varuha človekovih pravic.

Menite, da je dovolj, da se lahko uporabi sodno varstvo v primeru kršitve te pravice oz. da je spletno orodje »Predlagam vladi« tisto orodje, ki še dodatno pripomore učinkovitemu izvrševanju ustavne pravice do peticije. Takšno stališče nas čudi.

Spletno orodje »Predlagam vladi« nima kaj dosti skupnega z ustavno pravico do peticije, saj je usoda predloga oz. peticije odvisna od števila glasov ZA, ki jih dobi. Torej: če ni dovolj glasov, peticija oz. predlog nista obravnava pri naslovnem organu. Ustavna pravica do peticije pa je v tem smislu nepogojna pravica in ne potrebuje nekega posebnega kvoruma, da jo naslovni državni organ mora obravnavati in dati vsebinski odgovor. Tudi sodno varstvo pravice do peticije ne pripomore kaj dosti k učinkoviti realizaciji predmetne pravice, še posebej, ker je to pot, ki zahteva denarna sredstva za sodne takse, odvetnike …, pa še izid je negotov, saj ni jasno, v kakšnem roku mora biti dan odgovor na peticijo. Razen tega pa je znano, da so sodni postopki dolgotrajni in morebitni uspeh v pravdi ne bil več bistven, ker bi npr. dogodek, ki je bistvo peticije, bil že zdavnaj mimo. Zato menimo, da je bistveno, da se z zakonom določi način uresničevanja ustavne pravice do peticije, še posebej, ker se lahko v zakonu s kaznovalnimi določbami »prisili« organ oz. odgovorno osebo organa k »resnosti« pri odgovarjanju na peticije državljanov. Za pripravo in sprejem zakona ni potrebno kakšnih posebnih sredstev niti angažmaja strokovnjakov, ker so zadeve zelo enostavne. Da imata dve državi v EU predmetno pravico tudi zakonsko urejeno, dokazuje, da Slovenija ne bi bila osamljen primer v EU, če bi sprejela predlagani zakon. S tem bi država sigurno utrdila pravno varstvo predmetne pravice in ljudem naredila še bolj prijazno državno upravo.

Na podlagi navedenega predlagamo, da spremenite svoje stališče glede naše pobude in vladi predlagate sprejem predlaganega zakona. Ker mnenja niso večna, mnogokrat pa so napačna, je mogoče, da si bo vlada premislila, še posebej če bo naslovno ministrstvo dobro utemeljilo svoj predlog. Pri tem lahko ministrstvu pomagamo tudi mi.

Hvala in lep pozdrav!

Koalicija za ločitev države in cerkve
zanjo Vlado Began, vodja

 

_________________

Varuh človekovih pravic
Ljubljana

Spoštovani!

Zahvaljujemo se vam za odgovor pod št. 1.3. – 5/2015 – 12 – AD z dne 9.2.2016.

Pravite, da se našemu vabilu na tiskovno konferenco ne morete odzvati, ker bi se lahko znašli protislovnem položaju, kar pojasnjujete z naslednjimi besedami:

Varuh se z vami torej lahko strinja v tem, da pravica do peticije ni ustrezno urejena, vendar pa smo pri iskanju, oblikovanju ali podpori konkretnim zakonskim rešitvam zadržani. Ni namreč izključeno, da se zaradi neke veljavne konkretne zakonske rešitve na Varuha v prihodnosti ne bi obrnil pobudnik, ki bi zatrjeval kršitev človekovih pravic. V takem primeru bi se Varuh znašel v protislovnem položaju, ko bi moral nepristransko obravnavati sporno določbo zakona, ki jo je sam predlagal/podprl. Iz tega razloga se vašemu vabilu ne moremo odzvati.

Takšen odgovor nas je presenetil, saj vas mi nismo zaprosili za podporo naši verziji Zakona o načinu izvrševanja ustavne pravice do peticije, temveč samo, da predstavite problematiko izvrševanja pravice do peticije z vašega stališča in vaša prizadevanja za sprejem zakona. To pomeni, da se vi ne bi izjasnjevali o konkretni rešitvi problema, ki jo bomo mi predstavili na tiskovni konferenci, temveč bi predstavili samo vaš splošen pogled na zadevo in vaša prizadevanja, da se predmetna ustavna pravica tudi zakonsko uredi tako, da jo je mogoče nemoteno v polnosti izvrševati. Na ta način po našem mnenju ne bi prišli v nikakršen protislovni položaj, kot zatrjujete v svojem odgovoru.

S svojo udeležbo na naši tiskovni konferenci bi vsekakor dali večjo težo prizadevanjem za ureditev sporne problematike, ki bi jo državni organi morali že zdavnaj urediti in tako omogočiti tudi praktično realizacijo ustavne pravice do peticije. Ker so le-ti pasivni, pa se mora civilna družba boriti za nekaj, kar je samo po sebi glede na ustavo samoumevno. In nenazadnje bi moral biti tudi Varuh človekovih pravic na tem področju bolj aktiven in se za pravice ljudi boriti do “zadnje kaplje krvi.”

Spoštovani, naše vabilo še vedno velja. Tiskovno konferenco na predmetno temo bomo imeli v četrtek, 16.6.2016 ob 12.00 v Hostel Celica, Metelkova 8, Ljubljana.

Lep pozdrav!

Za Koalicijo za ločitev države in cerkve:
Herman Graber, vodja
Vlado Began, pravni zastopnik
______