Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1
4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Celja

Ministrstvo za šolstvo in šport
Masarykova cesta 16
1000 Ljubljana

 

Pobuda!
Priporočeno!
Pooblastilo!

14.5.2008

 

Spoštovani!

Jeseni letošnjega leta (2008) naj bi začela delovati Osnovna šola Alojzija Šuštarja. Gre za prvo katoliško osnovno šolo v Sloveniji, saj je njena ustanoviteljica, glede na javno objavljene informacije, Nadškofija Ljubljana. Šola, ki bo v Zavodu Sv. Stanislava v Ljubljani in je sicer zasebna, bo delovala z javno veljavnim izobraževalnim programom, ki naj bi ga potrdil strokovni svet za splošno izobraževanje Ministrstva za šolstvo in šport 5. julija 2007. Država bo to šolo financirala 85-odstotno.

Menimo, da bo delovanje prve katoliške osnovne šole v Sloveniji v nasprotju z Ustavo RS, Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (uradno prečiščeno besedilo (ZOFVI-UPB5)), Zakonom o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo (ZOsn-UPB3)) in tudi moralno etičnimi načeli sodobne družbe, kot tudi mednarodnimi akti, ki urejajo področje človekovih pravic oz. vsaj sporno glede na omenjene dokumente. In to zaradi tega, ker je veliko vprašanje ali lahko katoliška osnovna šola, torej šola, ki temelji na katoliški veri, zagotavlja cilje vzgoje in izobraževanja, ki jih opredeljujejo slovenski predpisi s področja šolstva in ki jih ne glede na to, da je šola zasebna, mora zagotavljati, še posebej zaradi tega, ker bo nudila javno veljavni izobraževalni program. Vprašanje pa je tudi, ali lahko takšna šola deluje, glede na verski nauk, iz katerega izhaja, kot bo to prikazano v nadaljevanju, v korist svojih učencev, kar je po ustavi osnovno vodilo pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Obrazložitev:

1. Kot je razvidno iz programa katoliške osnovne šole Alojzija Šuštarja, bo delovanje šole, kar velja seveda tudi za proces vzgoje in izobraževanja, potekalo na podlagi katoliškega nauka oz. vere. Kot je v navedla dr. Marina Rugelj, ravnateljica te šole (Nedelo, 27.1.2008), bo vzgoja temeljila na krščanstvu, pri čemer bo šola učencem predstavila vrednost verskega življenja, jih seznanila s krščansko vero, njeno tradicijo in njenimi vrednotami in podobno. Pri predmetu Spoznavanje vere bodo otroci brali in razlagali zgodbe iz Svetega pisma (Marina Rugelj, Sobotna priloga Dela, 26.4.2008). Pedagoški proces bo temeljil na ignacijanski pedagogiki. To je pedagogika, ki izhaja iz tradicije jezuitski šol in ki je začela po drugem vatikanskem koncilu uporabljati tudi različna dognanja sodobne pedagogike. Ta pedagogika sprejema vse, kar vsebuje sodobna pedagogika, obogatena pa je s krščanskim pogledom na svet . Verski pouk, ki bo obsegal dva predmeta, in sicer Spoznavanje vere in Vera in kultura, bo obvezen za vse učence od prvega do deveta razreda. Zasnovan je konfesionalno in ima svoje vsebinsko izhodišče v svetopisemskem razodetju in tradiciji Katoliške cerkve. Tako katoliška OŠ Alojzija Šuštarja sledi tudi papeževim besedam, da katoliška osnovna šola “… ne sme pozabljati na podajanje lastnega vzgojnega, človeškega in krščanskega pogleda.” Država naj bi omenjeno šolo oz. njeno dejavnost financirala z določenim deležem javnih sredstev.

2. Delovanje vseh osnovnih šol v Sloveniji mora biti, ne glede na to, ali so zasebne ali javne, še posebej pa tistih, ki izvajajo javno veljavni program, v skladu z Ustavo RS ter predpisi s področja šolstva in drugih področij. Osnovne šole morajo tako uresničevati tudi cilje vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo predpisi s področja šolstva. Seveda morajo vse te šole posebno skrb nameniti tudi otrokovim koristim, saj so koristi otrok, ne samo glavno vodilo v komunikaciji z otroci, temveč so tudi pravno varovane .

3. Cilji vzgoje in izobraževanja so navedeni v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in Zakonu o osnovni šoli (ZOsn).
Po drugem členu Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji tudi:
– zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost,
– vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi,
– razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi.
Podobno je navedeno v drugem členu Zakona o osnovni šoli. Cilji osnovnošolskega izobraževanja so tudi:
– spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti;
– omogočanje osebnostnega razvoja učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi, vključno z razvojem njegove pozitivne samopodobe;
– vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja, prihodnjih generacij;
– razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti, vedenja o zgodovini Slovencev, njihovi kulturni in naravni dediščini ter spodbujanje državljanske odgovornosti;
– vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije;
– vzgajanje za spoštovanje in sodelovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Vse kar je bilo zapisano v drugi in tretji točki, seveda velja tudi za vsako katoliško osnovno šolo v Sloveniji in s tem seveda tudi za osnovno šolo Alojzija Šuštarja.

5. Menimo, da katoliška osnovna šola ne more zadostiti pogojem glede uresničevanja ciljev vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, kot to izhaja iz obeh predhodno navedenih zakonov. Razlogi za takšen sklep so navedeni v nadaljevanju. Vprašljivo pa je tudi, ali ideološka podlaga te osnovne šole ne krši mnogih človekovih pravic.

6. Nesporno je, da bo katoliška osnovna šola, tako tudi šola Alojzija Šuštarja, delovala iz pozicij in nauka Katoliške cerkve. Glavni vir tega nauka je Biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v „prometu“, je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, po mnenju pobudnika, in seveda tudi mnogih drugih, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli Biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem v nadaljevanju. Sedaj Katoliška cerkev sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah.

7. Nekaj odlomkov iz Biblije . V Stari in Novi zavezi med drugim piše:
• Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
• Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
• Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
• Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13)
• Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
• Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
• Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
• Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)
• Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12)
• Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)
• Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
• Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)
• Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)
• Kadar vol do smrti pobode moža ali ženo, naj bo vol kamnan in njegovo meso se ne sme jesti; gospodar vola pa naj bo brez kazni. Če pa je vol že prej bodel in je bil njegov gospodar posvarjen, pa ni pazil nanj, in je vol usmrtil moža ali ženo, naj bo vol kamnan, pa tudi njegov gospodar naj bo usmrčen. (2 Mz 28-30)
• In GOSPOD je spregovoril Mojzesu ter rekel: »Pelji preklinjevalca iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položijo roke na glavo. Nato naj ga vsa skupnost kamenja! Izraelovim sinovom pa spregovôri in reci: ›Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh in kdor sramoti GOSPODOVO ime, naj bo usmrčen. Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem. Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil Ime, mora umreti. Kdor ubije katero koli človeško bitje, naj bo usmrčen. Kdor ubije žival, naj jo povrne, žival za žival. Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil: zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega. Kdor ubije žival, naj jo povrne, kdor pa ubije človeka, mora umreti. Ito pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog.‹« Mojzes je to povedal Izraelovim sinovom. In odpeljali so preklinjevalca iz tabora in ga posuli s kamenjem. Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu. (3 Mz 13-23)
• Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je. (2 Mz 11-14)
• Bog ga je izpeljal iz Egipta; rogove ima kakor bivol. Požira narode, njemu sovražne, drobi jim kosti in jih predira s puščicami. (4 Mz 24,8)
• GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16)
• S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)
• Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)
• Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)
• GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!« … Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. … Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)
• In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)
• In glej, prišel je nekdo izmed Izraelovih sinov in je pred očmi Mojzesa in vse skupnosti Izraelovih sinov, ko so ti jokali pri vhodu v shodni šotor, pripeljal Midjánko k svojim bratom. Ko je to videl Pinhás, sin Eleazarja, ki je bil sin duhovnika Arona, se je vzdignil iz srede skupnosti, vzel sulico v roko in šel za Izraelcem v ženski prostor in prebodel oba, Izraelca in žensko, skozi trebuh. In nadloga med Izraelovimi sinovi je prenehala. (4 Mz 25,6-8)
• Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož, prijel svojo priležnico in jo razrezal, ud za udom, na dvanajst kosov, in jo razposlal po vsem Izraelovem ozemlju (Sod 19,29)
• Siserá je peš pribežal do šotora Jaéle, žene Kenéjca Heberja …Jaéla je prišla Siseráju naproti in mu rekla: »Stopi noter, moj gospod! Stopi k meni, nikar se ne boj!« … Potem je Heberjeva žena Jaéla pograbila šotorski klin, vzela kladivo v svojo roko, se mu tiho približala in zabila klin v njegova senca tako, da se je zarinil v zemljo. V trdnem spanju se je stresel in umrl. In glej, ko je Barák še zasledoval Siserája, mu je Jaéla prišla naproti ter mu rekla: »Pridi in pokažem ti moža, ki ga iščeš!« Vstopil je k njej in glej, Siserá je ležal mrtev s klinom v svojih sencih. (Sod 4,17-22)
• Samarija se bo pokorila, kajti uprla se je svojemu Bogu. Padli bodo pod mečem, njihovi otročiči bodo raztreščeni, njihove spočetnice razparane. (Oz 14,1)
• Ko je pismo prišlo do njih, so prijeli kraljeve sinove in vseh sedemdeset pomorili. Njihove glave so deli v košare in mu jih poslali v Jezreél. Prišel je odposlanec in mu sporočil, da so prinesli glave kraljevih sinov. On pa je rekel: »Do jutra jih denite v dveh kupih pred mestna vrata!« (2 Kr 10,7-8)
•Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo. (Rim 1, 29-32)
•… Tudi vi ste od lastnih rojakov pretrpeli iste hude reči kakor one od Judov, torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa Kristusa in preroke in preganjali tudi nas. Ti niso Bogu všeč, nasprotniki vseh ljudi so in nam branijo oznanjati poganom, da bi se rešili. Tako so prignali svoje grehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca. (1 Tes 2,14-16)
• Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo, pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna pokvarjenost uničila, za krivičnost pa bodo prejeli plačilo. (2 Pt 2,12-13)
To so sami nekateri citati iz Biblije. Iz njih je razvidna izjemna surovost oz. okrutnost, navodila za ubijanje oz. morjenje, maščevalnost, preganjanje drugače mislečih, poveličevanje vojne, programiranje zažiganja čarovnic, manjvrednost in surovost do žensk in otrok, pozivi na morjenje Judov in drugih, genocid, morilska sla, ki se podtika Bogu, opijanje nad prelivanjem krvi nad lastnim narodom in podobno.

8. Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: „Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!“ (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:
„Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.“ (2 Tim 3, 16-17)
Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno sedaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: „Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.“ (121) „Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).“ (123)
Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku Katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je Biblija še vedno v celoti osnova za delovanje Katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija.
Po biblijskih priporočil se je npr. ravnal tudi umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice iz leta 1989 v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo.

9. Biblija v mnogih delih torej, seveda ne samo v zgoraj navedenih, vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na „liniji“ Katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno, in kot da so po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnim merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Kot bo razvidno iz nadaljnjih navedb, je takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve Katoliške cerkve. Pisci Biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako od ljudi do živali. Predpisi Ženevskih konvencij so s takšnim biblijskimi navodili popolnoma degradirani oz. minimalizirani. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje”. “Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo.” je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga Katoliška cerkev ni izključila oz. izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. “Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je izjavil škof Göllner iz Linza v 20. stoletju.
V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev”. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” “Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev“, je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor “Jezusovega zaupnega gradiva“.

10. Biblija je tako v mnogih pogledih knjiga, ki ogroža mladino. Moralno ogroža otroke in mladostnike, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih sodobne družbe, ki so vsebovana v ustavah in drugih predpisih modernih držav. Biblija posurovlja, ker prebuja surove instinkte in ob trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelost. Biblija je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu, saj podpihuje tudi sovraštvo do drugovercev, prav posebno ves čas do Judov in kot je videti v zadnjem času, tudi do muslimanov. Biblija v svojem negativnem delu vedno znova krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic. Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo krepi. Če „Sveta knjiga“ priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje tolerančni prag raznih grozodejstev. Kdor dopušča obstoj takšnih nevarnih in sovražnih delov obravnavane verske knjige, jemlje v zakup, da se bodo nekoč, ko bodo okoliščine to dovoljevale, zopet delalo nasilje v imenu Biblije oz. boga. Seveda je vse to s slovensko ustavo popolnoma nezdružljivo. Kdor je v Sloveniji odgovoren za varstvo otrok in mladostnikov in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je lahko sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja otrok in mladostnikov.

11. Nihče natančno ne ve, kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da Biblija tipičnega zahodnega človeka, na to pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še posebej, če je bil krščen, ne oblikuje do dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu „z biblijskimi pripovedmi“ odraža preko človekove zavesti. Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Mladi ljudje, ki berejo Biblijo, mogoče menijo, da je npr. sovraštvo do tujcev ali homoseksualcev pozitivno, saj naj bi vse to izhajalo od boga. Mnogi politiki govorijo o religiozni toleranci, vendar to ponavadi pomeni samo versko svobodo lastne cerkve. Vpliv Vatikana na EU je ogromen. Verjetno bi vsako drugo organizacijo s takšnim verskim naukom, torej z naukom, ki v mnogih delih nasprotuje ustavi in ogroža velik del populacije, že zdavnaj prepovedali. Še posebej tudi zaradi tega, ker Katoliška cerkev z grožnjami o večnem prekletstvu drži v „šahu“ množice, saj trdi, da ni odrešenja izven njene cerkve in da tisti, ki so zunaj te cerkve, pristanejo v večnem peklu in tam trpijo večne muke. Večno naj bi bili ločeni od Boga. Z večnim peklom tradicionalno krščanstvo drži v šahu tako svoje člane kot nečlane. Tako bi bilo mogoče reči, da gre v tem pogledu za religijo strahu. In če se k temu doda še prisilni krst dojenčkov in dejstvo, da iz Katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop ter da nekdo, ki je bil krščen kot dojenček, ostane del cerkve tudi po formalnem izstopu, pri čemer mu obveznosti v glavnem ostanejo, saj ga vežejo vsi cerkveni in božji zakoni, razen kanonične oblike poroke, izgubi pa pravice, za povrh pa je zaradi formalnega izstopa kaznovan še z izobčenjem, torej večnim peklom, je jasno, da gre za nauk, ki hudo krši temeljne pravice ljudi (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, osebna varnost, …) in je v nasprotju z ustavo. V cerkvenem okolju zahodnih držav je mnogo zlorab otrok in mladostnikov, mnogo pedofilskih afer katoliških duhovnikov. Številke pedofilskih duhovnikov gredo v tisoče, žrtev v deset tisoče, v stotine milijonov dolarjev pa gredo odškodnine, ki jih je že morala cerkev plačati žrtvam ali pa jih bo še morala. Zlorabljene žrtve mnogokrat leta in leta duševno trpijo zaradi ponižanja, duhovniki pa so bili v mnogih primerih prestavljeni drugam, namesto da bi se znašli v kazenskem postopku na civilnem sodišču. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih imeli s cerkvijo v otroštvu in mladosti.

12. Do česa vsega je pripeljala krvava dediščina Biblije, je razvidno tudi iz priloge.

13. V tretji točki te pobude smo navedli cilje vzgoje in izobraževanja, ki jih morajo uresničevati osnovne šole, med drugim tudi katoliške, in tako tudi OŠ Alojzija Šuštarja. Glede na navedeno, se postavlja vprašanje ali lahko katoliška osnovna šola, tudi tista, ki izvaja javno veljaven program:
zagotavlja optimalen razvoj posameznika ne glede na spol, če so po nauku Katoliške cerkve, ki mu šola mora slediti, ženske drugorazredne osebe in niso enakopravne moškim, kar torej velja tudi za učenke v katoliški osnovni šoli, kar npr. dokazujejo naslednje izjave cerkvenih klerikov, ki niso bile preklicane:
”Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.” (župnik Jože Pacek, 2001)
”Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem.” (cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev)
”Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!” (papež Pij II., 1405-1464)
”Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.” (jezuit Wild v 20. stol.)
”Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo.” (2. sinoda iz Toleda, 589)
”Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok.” (Johannes Chrysostomos, sv., 349-407, grški cerkveni učitelj)
”Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti.” (Sinoda v Parizu, 846)
zagotavlja optimalen razvoj posameznika ne glede na veroizpoved:
če Katoliška cerkev uči, temu pa mora osnovna šola slediti, da so vsi, ki niso katoliški, krivoverci in bratje Judov (Ambrozij „sveti“). Vsi otroci v katoliški osnovni šoli, ki niso katoliške vere, so tako krivoverci in bratje Judov
če se Katoliška cerkev smatra za varuhinjo razodete resnice, kar seveda smiselno velja tudi za katoliško osnovno šolo, pri čemer mora z največjo skrbnostjo odstranjevati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš , torej vsi ki niso katoliki, morajo biti odstranjeni in izločeni, mesto jim je samo v večnem peklu, to torej velja tudi za učence katoliške osnovne šole, ki niso katoliške vere
vzgaja za spoštovanje in sodelovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, če Katoliška cerkev, kar seveda velja smiselno tudi za njeno osnovno šolo, uči:
• Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13)
• Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica” (3 Mz 20,10)
• Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
• Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)
• … (glej še točko 7 te pobude), torej je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike …, s smrtjo se kaznujejo torej tudi učenci katoliške osnovne šole Alojzija Šuštarja, če preklinjajo svoje starše ali jih udarijo
• vzgaja za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če:
• Katoliška cerkev, čemur mora katoliška šola slediti, zahteva od staršev, da čim prej po rojstvu krstijo svojega otroka, s čimer mu odvzamejo svobodo vesti, saj, kot že navedeno, iz Katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop in je zato krščenec še po izstopu iz cerkve njej vernik, kot to zatrjuje omenjena cerkev (glej tudi točko 11 te pobude) , to pa je v nasprotju z 41. členom slovenske ustave
• Katoliška cerkev, čemur mora katoliška šola slediti, ljudem sploh ne priznava pravice do življenja (glej točko 7 te pobude), kar je v direktnem nasprotju s 17. členom slovenske ustave, kjer piše, da je človekovo življenje nedotakljivo in ni smrtne kazni
• razvija zavest o državni pripadnost, če Katoliška cerkev, čemur mora slediti tudi katoliška osnovna šola, uči, da je potrebno Boga bolj poslušati, kot ljudi (Apd 5,29) in da mora državljan po vesti zavrniti predpise Slovenije, če so v nasprotju evangeliji Katoliške cerkve, ki je tuja mednarodno pravna oseba, kar pomeni, da ima nauk Katoliške cerkve v Sloveniji primat nad slovenskim pravnim redom – učenec katoliške osnovne šole Alojzija Šuštarja je torej dolžan zavrniti slovensko ustavo, če je v nasprotju evangeliji
• spodbuja in omogoča skladen telesni, čustven, moralen, duhoven in socialen razvoj posameznika oz. učenca v skladu z njegovimi interesi in sposobnostmi, če Katoliška cerkev, čemur mora katoliška osnovna šola slediti, uči, da so njeni člani, torej krščenci, stvari (ne osebnost), ki pripadajo njej (ne staršem ali da bi bili krščenci svobodne osebnosti) in se morajo zato podrejati drugim, ubogati in služiti cerkvenim predstojnikom ter se udeleževati cerkvene misijonske dejavnosti – učenci zasebne katoliške osnovne šole, ki so katoličani, so torej stvari in ne svobodne in samostojne osebno, kar so po slovenskem pravnem redu, očitno gre tukaj vsaj za duhovno suženjstvo, kar je nepojmljivo v 21. stoletju.
Menimo, da nobena osnovna šola, ki ima svoj temelj v nauku Katoliške cerkve, kar ima npr. tudi OŠ Alojzija Šuštarja, ne more izpolnjevati vseh ciljev vzgoje in izobraževanja, ki jih določata Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in Zakon o osnovni šoli, sigurno pa ne teh, ki smo jih navedli zgoraj. Ne samo to, cilji, ki jih mora takšna šola glede na svoj izvor uresničevati, so v mnogih delih v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in že omenjenima zakonoma. V osnovni šoli Alojzija Šuštarja morata namreč pouk in vzgoja temeljiti na načelih katoliškega nauka in ta ima, po nauku Katoliške cerkve, če pride do nasprotja, prednost pred cilji vzgoje in izobraževanja po predpisih Republike Slovenije. Nasprotij pa je mnogo.

14. Kar velja za katoliško osnovno šolo, namreč da mora vzgoja in pouk potekati po načelih katoliškega nauka, velja seveda tudi za učitelje, ki bodo učili na tej šoli. Ni dvomiti, da bodo lahko učili samo tisti, ki so s strani Katoliške cerkve priznani kot neproblematični. Dvomiti je tudi, da bo lahko na tej šoli učili tudi učitelji, ki niso katoliki. Kot že predhodno navedeno, si morajo vsi katoliki prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Rečeno enostavno: učitelji bodo morali tako ali drugače širiti katoliško vero tudi v obravnavani osnovni šoli in to pri vseh predmetih ter glede vseh učencev, pa če so ti katoliki ali ne. Če bo npr. učenec vprašal učitelja, kako naj gleda npr. na homoseksualca, mu bo učitelj moral povedati, glede na svojo dolžnost širiti katoliški nauk tudi pri pouku, da ta po nauku cerkve oz. Biblije nima pravice do življenja in da naj bi bila to božja volja. Kakšen vpliv bo to imela na nežno dušo osnovnošolca, ki mu bo s tem sugerirano, da lahko mirne vesti zaničuje oz. celo ubije homoseksualca, ker tako želi bog, si ni mogoče predstavljati. Da lahko to ostane v podzavesti tega učenca še dolgo časa, tudi ni dvoma. Če bo ta učenec kdaj kasneje, npr. ko bo odrasel, škodil kakšnemu homoseksualcu, kje bo vzrok za to? Če bi učenec kasneje ubil kakšnega homoseksualca, kakšno kazen bi dobil za to dejanje? Po nauku Katoliške cerkve nobene, saj naj bi bil umor takšnih ljudi božja volja. Kaj bi se zgodilo, če bi takšni osebi sodil državni sodnik, ki bi bil katolik? Ali bi sledila oprostilna sodba, kajti tudi za državnega sodnika, ki je katolik, velja, seveda po nauku Katoliške cerkve, primat cerkvenega prava pred slovenskim, če sta v nasprotju. Z zgoraj omenjenim odgovorom bo učitelj sicer izpolnil svojo dolžnost do Katoliške cerkve, vendar pa bo ravnal v nasprotju s slovensko ustavo, ki tudi homoseksualcem v Sloveniji priznava pravico do življenja in ostale osebnostne pravice, enako kot nehomoseksualcem. V Sloveniji se bo tako uveljavljal oz. izvajal nauk, ki je v temelju v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Kako pa bi učitelj v resnici odgovoril, se seveda ne ve. Ve se samo, kako bi moral. Podobno bi veljalo npr. za vprašanje, kaj se zgodi s tistim otrokom, ki udari ali preklinja starše. Učitelj bo moral učencu, in to v razredu pred vsemi, povedati, da je bog za takšne otroke predvidel smrt. In če bo takšen učenec kdaj preklinjal starše ali jih celo udaril oz. jih je, kako bo takšen odgovor vplival nanj? Mogoče bo živel pod grožnjo, da mu je bog določil smrt in ga bo to hudo obremenjevalo ter mu onemogočalo normalno življenje.

15. Katoliška osnovna šola Alojzija Šuštarja bo s strani države financirana v višini 85% stroškov na učenca za plače učiteljev, … Menimo, da je to v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj sta po 7. členu te ustave država in Katoliška cerkev ločena. Iz omenjenega načela jasno izhaja, da je država glede šol zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. Na področju šolstva to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Negativna svoboda vere državi prepoveduje siliti drugače verne ali neverne v določeno vero ali določene verske vsebine predpisati kot obvezne za vse sodelujoče v procesu izobraževanja. Negativna verska svoboda tako državi nalaga tudi dolžnost, da pri pouku v javni oziroma državni izobraževalni ustanovi prepreči prevlado ene vere nad drugo (tudi, če je ta druga vera v konkretnem primeru v manjšini – varstvo človekovih pravic naj bi bilo enako za vse, še posebno za manjšine). V primerjalnem šolskem pravu so zato prepovedana dejanska, posredno učinkujoča ravnanja, ki za posameznika predstavljajo prisilo glede svobode (ne)izražanja vere oziroma svetovnega nazora (na primer s strani javne šole v učilnice nameščeni panoji z desetimi božjimi zapovedmi ali s strani državne obvezne šole v učilnice nameščeni križi in razpela ali molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah in podobno). Velja tudi načelo, da nima nihče pravice zahtevati državne podpore pri izražanju vere. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se na področju šole oz. izobraževalnega sistema kaže tudi v tem, da se država v šoli ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država pri pouku oz. izobraževanju izogniti vsaki indoktrinaciji. Vse to velja smiselno tudi zasebnih šolah, ki jih ustanovijo verske skupnosti, ne glede na to, ali izvajajo javni program ali ne. Zato država ne sme financirati katoliških osnovnih šol, saj s financiranjem katoliških osnovnih šol favorizira to šolo oz. določeno versko skupnost. Država ni več versko nevtralna, saj pomaga pri širjenju določene vere. Država se je v tem delu identificirala z Katoliško cerkvijo in njenim naukom, s čimer je kršeno tudi načelo sekularizacije oz. ločitve države od Katoliške cerkve. Država se je tako s tem, ko financira zasebno katoliško šolo, postavila na stran ene verske skupnosti, v javnosti širi njen nauk in pomaga pri novi evangelizaciji slovenskeg prostora in pri misijonarski dejavnosti cerkve. Vse to poteka s sredstvi davkoplačevalcev. Na ta način diskreditira druge verske skupnosti in mnoge posameznike, ki jih ne zaščiti pred ustavi in ljudem sovražnim naukom Katoliške cerkve.

16. Iz zgoraj navedenih dejstev je jasno razvidno, da:
da je nauk Katoliške cerkve v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo
da katoliška osnovna šola oz. osnovna šola, ki temelji na katoliškem nauku, ne more zagotoviti uresničevanja mnogih ciljev vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi s področja šolstva in ne samo to, njeni cilji vzgoje in izobraževanja so v mnogočem v nasprotju s cilji vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi
da je financiranje katoliške osnovne šole, ne glede na to, da to dopušča zakon, v nasprotju z ustavo in sicer 7. členom, ki določa ločenost države in verskih skupnosti.

17. Zato predlagamo, da ministrstvo:
ustanovi posebno komisijo, seveda versko nevtralno, ki naj v postopku podrobno preveri ali katoliška osnovna šola na splošno in posebej šola Alojzija Šuštarja, glede na verski nauk, ki ga mora zagovarjati v učnem procesu oz. po katerem se mora v tem procesu ravnati, kot je bilo to opisano zgoraj, sploh lahko zadosti ciljem vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi
in če ugotovi, da to ni mogoče
v skladu s svojimi pristojnostmi odpravi odločitev o ustanovitvi katoliške osnovne šole Alojzija Šuštarja oz. poskrbi, da ta šola ne bo delovala tako dolgo, dokler ne bo zagotovljeno, da bo lahko izpolnila vse cilje vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi, kar predvsem pomeni, da se mora osnovna šola Alojzija Šuštarja pisno odreči vsem tistim delom Biblije in katoliškega nauka, ki je v nasprotju s slovensko ustavo in drugimi predpisi ter seveda tudi mednarodnimi dokumenti s področja človekovih pravic.

18. Vaš odgovor pričakujemo v roku, ki ga določa Uredba o upravnem poslovanju. Ta pobuda je pobuda v smislu 45. člena slovenske ustave.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

 

Krvava dediščina Biblije

Ni čudno, da je v preteklosti cerkev, ki svoje temeljne zakone vidi v Bibliji, postala največja zločinska organizacija v zgodovini in ima na vesti na milijone mrtvih. V njeni Bibliji, ki jo vse do danes priznava brez pridržkov, je bilo vse vnaprej zapisano, kot da je to volja Boga: križarske vojne, množični pomor drugače verujočih, sežiganje čarovnic, najokrutnejše metode mučenja in zasužnjevanja oz. genocid nad celimi plemeni. Pri tem so se često izrecno sklicevali na Biblijo. Tako že “sveti” Ambrozij, ki je zahteval uničenje Gotov, ker so bili privrženci arianske vere in jih je primerjal z biblijskim ljudstvom Gog, ki ga Jahve meče ujedam; ali “sveti” Avguštin, ki je s sklicevanjem na Biblijo, pozival k nasilju nad manihejci in zahteval uničenje tujih obrednih krajev; ali Martin Luter, ki je pod stalnim sklicevanjem na Biblijo, predvsem na Mojzesa, pozival k sežiganju judovskih sinagog in k ubijanju kmetov. Biblijska vojna mistika je zajela tudi škofe 20 stoletja: tako je katoliški kardinal, zagovornik Stare zaveze, Faulhaber, v 1. svetovni vojni slavil nemški vojni pohod nad Francijo kot “zmagoslavje nravnega svetovnega reda nad državno bogu sovražno idejo “, medtem ko je evangeličanski deželni škof Hans Meiser v 2. svetovni vojni slavil Boga, “ker so naše armade na bojiščih Flandrije slavile zmago, kakršne v zgodovini narodov ni najti.”
Ves obseg zločinske cerkvene zgodovine, ki temelji na Bibliji, je pred kratkim zbran v dokumentaciji Iniciativa spomenik milijonskim žrtvam cerkve, ki jo v nadaljevanju podajamo v odlomkih:

Inkvizicija
Čeprav so se gibanju katarov in valdenžanov predvsem v južni Franciji, pa tudi v Italiji in Nemčiji, kljub nenehnemu preganjanju drugače verujočih, pridruževali vse številnejši privrženci, je na koncu 12. stoletja cerkev organizirala birokratizirano in totalno pranje možganov v obliki inkvizicije. Inkvizicija (lat. “anketiranje”) je bila po navedbi Spiegela (1.6.1998) “predhodnica gestapa, KGB-ja in stasija.” V Evropi je med 13. in 18. stoletjem zahtevala najmanj milijon, po drugih cenitvah deset milijonov človeških življenj (Spiegel, 1.6.1998). Na enega sežganega “krivoverca” (gr. Katharoi, čisti), je prišlo približno desetkratno število ljudi, ki so bili obsojeni na dolgoletno ječo ali na težka ponižanja: nošenje znamenj, redno bičanje ali naporna romanja. Kdor je enkrat prišel v mline inkvizicije, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Pogosto so ga z dolgoletnim jetništvom v temnicah naredili vdanega in z mučenjem izsilili “priznanje”. Njegovo imetje so zaplenili, katerega velik del je pripadel cerkvi; njegovi svojci so večinoma ostali na cesti brez sredstev. Nihče se jim ni upal pomagati.
Inkvizicija je začela s “križarsko vojno proti krivovercem” (1209-1229) katarom v južni Franciji. Le-te so v naslednjih desetletjih popolnoma iztrebili.

Križarske vojne
Med 1096 in 1291 letom je na pobudo papežev bilo v “Sveti deželi” Palestini sedem križarskih vojn, ki so po cenitvi pisatelja Hansa Wollschlägerja (“Die bewaffneten Wallfahrten nach Jerusalem”, Oborožena romanja v Jeruzalem, op. prev.) terjale skupno 22 milijonov človeških življenj. Pri osvajanju Jeruzalema (1099) je bilo v morilski sli ubitih 70.000 Judov in muslimanov – celotno prebivalstvo mesta. Vitezi, s katerih se je še cedila kri, so nato šli “jokaje od veselja…tja, da bi počastili grob našega Odrešitelja in se Mu tako zahvalili” – tako očividec (“Die Kreuzzüge in Augenzeugenberichten”, dtv-Taschenbuch, 1971, str.101, Križarske vojne iz vidika očividcev, op. prev.).

Pomor Judov
Prve žrtve prve križarske vojne so bili Judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani “romarji”. Nahujskal jih je nek menih.
1298 leta je pri tako imenovanem “govedina-pogromu” v Frankenu bilo ubitih 4.000 do 5.000 Judov – 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu itn. V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih približno 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke.
Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija Judov na pobudo cerkve (npr. nošenje “Judovskega znaka” na oblačilu).
Pomor “poganov”
Tako kot proti “poganom” sredozemskega prostora so se tudi v srednjem veku neusmiljeno bojevali proti še ne pokristjanjenim germanskim in slovanskim plemenom ter jih silili h krstu. Od pokola Sasov v 9. stoletju pod Karlom “Velikim” se vleče malo znana krvava sled skozi nemško zgodovino do križarske vojne proti Vendom 1147. Vse te vojne, pokoli in ciljana pustošenja celih področij so se vedno dogajali pod pretvezo spreobračanja “poganov”. K temu so pozivali številni škofi ali so se sami udeleževali s svojimi enotami. Ujetnike so večinoma postavili pred izbiro ali krst ali smrt. Na enak način je postopal nemški viteški red v vzhodni Prusiji. Osvetlitev tega najdemo v Kriminalgeschichte des Christentums (Kriminalna zgodovina krščanstva, op.prev.) Karlheinza Deschnerja v knjigah 4 (str.457 isl.), 5 (str.46 isl., 146 isl., 305 isl., 350 isl., 563 isl.) in 6 (med dr. str. 457 isl.).

Osvajanje Amerike
Prvih 50 let, ko so katoliški Španci odkrili Ameriko je v karibskem prostoru že stradalo milijon Indijancev – pomorili so jih, s prisilnim delom do smrti mučili ali so umrli zaradi infekcij. Po 150 letih je v vsej Ameriki umrlo 100 milijonov ljudi – nad 90% prebivalstva (Südwestpresse, 2.5.1992). Katoliški teolog Leonardo Boff ima osvajanje Amerike za “največji genocid vseh časov”. (Publik-Forum, 31.4.1991) Španci so z Indijanci ravnali huje kot z živalmi ter jih masakrirali na najgrozovitejši način. “V čast apostolov in Jezusa Kristusa”, kot so rekli, so vsakokrat nad ognjem obesili 13 Indijancev, tako da so se hkrati zadušili in zgoreli. Indijance so gnali v lovilne jame z zašiljenimi koli, jih pohabili ali so njihove otroke žive metali psom. Preden so sežgali Kazike Hatuaya so ga vprašali, če se bo dal krstiti, da bi vsaj prišel v nebesa. Vprašal jih je, če tudi kristjani pridejo v nebesa. Ko so mu to potrdil, je Kazike “takoj in brez razmišljanja” odgovoril “da tja noče, ampak gre raje v pekel, da takih okrutnih ljudi ne vidi več niti da bi se moral zadrževati, kjer so oni prisotni.” (taz 21.1.87)

Trgovina s sužnji
Že v starem veku se je cerkev energično borila za ohranitev suženjstva. Ni čudno: Sama je imela sužnje, katerih osvobajanje je bilo prepovedano. Iz najdenčkov in nezakonskih otrok (npr. Tistih od duhovnikov) so naredili cerkvene sužnje. Francoski nacionalni svetnik Martin iz Toursa je imel npr. 20.000 sužnjev. (Deschner, Kriminalgeschichte des Christentums, knjiga 3, str. 524)
Cerkev tudi ni nasprotovala, ko so po odkritju Amerike vse do 19.stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novi kontinent. Nasprotno: Papež Nikolaj V. je v svoji buli “Divino amore communiti” z dne 18.junija 1425 suženjstvo uzakonil, tako da je portugalskega kralja pooblastil, da ” osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, jih podjarmi in jih prisili na večno hlapčevstvo.” Tudi Kolumb ni imel pomislekov, ker so “pogani že tako in tako obsojeni na večno prekletstvo”. V Sevilli je celo škof Rodriguez de Fonsca spočetka sam stal za prodajo indijanskih sužnjev. (Friedhelm v. Othergraven in “Litanei des Weißen Mannes”, Str. 102, Litanija belega človeka, op. prev.) Cerkvena država je ena zadnjih evropskih držav odpravila suženjstvo šele leta 1838.

Preganjanje čarovnic
Vodič za sistematsko preganjanje in pobijanje “čarovnic” je bila knjiga Der Hexenhammer dveh dominikanskih menihov, izdana 1488 s papeževim dovoljenjem za tisk. Vatikan je to blaznost še dodatno zavaroval s papeško bulo. Zaradi čarovniške blaznosti so v Evropi do konca 18. stoletja umrle pretežno ženske (Main Echo, 12.3.99), Deschner ocenjuje “žrtve cerkvene čarovniške blaznosti” na 9 milijonov (Deschner, Abermals krähte der Hanh, str.347, Ponovno je zakikirikal petelin, op. prev.). Mnoge so umrle na tleh današnje Nemčije, med njimi tudi otroci. Tudi tukaj sta obe konfesiji v isti meri preganjali domnevne čarovnice, za katere po “mučnem zasliševanju” v strašanskih mukah ni bilo rešitve. To zločinstvo se je končalo šele z razsvetljenstvom.

Množično morjenje na Hrvaškem
Še v 20. stoletju dosega krvava sled cerkve grozljivi višek: V “katoliški Hrvaški” je bilo med l.1941 in 1943 ubitih tri četrt milijona pravoslavnih Srbov, pred tem delno še prisilno spreobrnjenih v katoliško vero.
Pri pomorih so na odločilnih mestih sodelovali katoliški duhovniki, predvsem frančiškani. Vatikan je o vsem obveščen, s krvavim režimom pa ravna z občutno naklonjenostjo. Katoliška hierarhija, na čelu z vikarjem nadškofom Stepincem (1998 ga je papež beatificiral), vse do konca moralno podpira fašistični režim. (prim. Deschner,Ein Jahrhundert Heilsgeschichte” knjiga 2, str.210 isl. kot tudi Vladimir Dedijer, “Jasenovac – Jugoslovanski Auschwitz in Vatikan”, 1988)

Genocid v Ruandi
V Ruandi je bilo v 100-ih dneh ubitih 800 000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70% Ruandčanov, bi edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. Toda “večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 neprizadeto opazovala pokol ali morilcem celo pomagala.” (Spiegel 1/2000) 14. aprila se je začel pokol v Kibehu, najprej so pobili 15.000 beguncev, ki so iskali zatočišče na območju cerkve. Dva dni je trajalo, preden so jih usmrtili, razsekali, pohabili, pobili, postreljali ali deloma žive sežgali. Priče krivijo duhovnike in nune katoliške cerkve, da so podpirali genocid nad Tutsiji. “Med 7. aprilom in 4. julijem so v 160 cerkvah pobili Tutsije, ki so zbežali v domnevno varna svetišča. ”Obdolženi danes živijo “za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju.” S škofom Misago, tako Spiegel (1/2000), “je ruandska cerkev tako rekoč pod obtožnico.” “Še ko se je klanje že zdavnaj začelo, so ruandski škofi obljubili Hutu vladi svoje sodelovanje in pozvali prebivalstvo, da se ravna po njihovih ukazih …” Dve leti po genocidu je skupino ruandskih duhovnikov zapekla vest. “Toda udeležence pogovornega kroga so kazensko premestili; iniciatorjem je Vatikan grozil celo z izključitvijo iz cerkve.”
Medtem so sodišča v Ruandi obsodila šele dva cerkvena funkcionarja. “Tisti, ki so lahko zbežali, so pod zaščito Vatikana in cerkvenih knezov.” Preživeli učenec dolži duhovnika Uwayezu, da je razred izdal policiji, ki je vse skupaj razsekala do smrti. Edini preživeli učenec, ki je ranjen ušel iz jame, dolži sokrivde škofa Misago in Uwayezuja. Škof Misago sam je duhovniku Uwayezuju preskrbel avto s katerim je pobegnil.. Uwayezu zdaj dela v Italiji pod varstvom cerkve. (vsi citati iz Spiegla 1/2000 “mit Weihrauch und Machete”)
Ozadje: Pod belgijsko kolonialno oblastjo je cerkev najprej podpirala vladajoče Tutsije in tako okrepila nasprotja med Tutsiji in Hutuji. Ko je na začetku neodvisnosti bila vidna zmaga hutujske večine, so jih mnogi katoliški duhovniki začeli podpirati in odobravati njihovo nasilje.

Spričo takega seznama grehov deluje papeževa mea culpa, s katero je spomladi izzval veliko pozornost, prej mučno. Pod obetavnim, toda obenem dvoumnim naslovom “Priznanje krivde v službi resnice” se glasi priznanje krivde: “V nekaterih časih zgodovine so kristjani včasih dovolili metode nestrpnosti.” Tako nezaslišano bagateliziranje človeku vzame sapo. To, čemur papež pravi “včasih”, je trajalo kot vemo od 11. do 18. stoletja in je vodilo do sistematskega genocida milijonov ljudi. Vse to niso “dopustili” neimenovani kristjani, temveč so ukazali in izvršili predhodniki papeža Janeza Pavla II.in sedanjega velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja – s pomočjo desettisočev zavedenih vernikov cerkve, ki so jih podredili z grožnjami prekletstva in obljubami odpustkov.

Skupina, ki se imenuje Svobodni kristjani za Kristusov Govor na gori, je na to temo napisala papežu odprto pismo, v katerem med drugim piše:
Kako bo cerkev pri Bogu dosegla odpuščanje za svojo krvavo sled in verodostojno prikazala, da se kaj takega ne bo ponovilo, če Vaše priznanje krivde sploh ne prizna dejanj in odgovornost podtika drugim? V spovednici od vsakega vernika zahtevate iskreno priznanje s točno navedbo konkretnih grehov. Spoved, ki bi izpadla tako kot Vaše priznanje krivde, bi bila po cerkvenem nauku preprosto neveljavna. Beseda “ubiti”, ki je v cerkveni zgodovini dolgo časa nadomeščala besedo “ljubiti”, se v Vaši spovedi sploh ne pojavlja, temveč se omenja zgolj v povezavi z usmrtitvijo nerojenega življenja, področje, ki je za Vas nenevarno. Niti z besedo ne omenjate mrtvih v križarskih vojnah, žrtev inkvizicije, sežganih “čarovnic” in umorjenih katarov, valdenžanov, husitov in baptistov.

Vaša cerkev je bila nekoč že veliko naprednejša, ko je npr. Vaš predhodnik Hadrijan VI. l 1523. priznal, da se je “tudi pri svetem sedežu že nekaj let dogajalo marsikaj gnusnega”: Vsekakor napak cerkve ni prevalil na “sinove in hčere”. Vam mar Vaši kardinali kurije niso več dovolili iskrenega priznanja, ki ste ga začeli v prejšnjih govorih? Kje je Vaše priznanje o zasužnjenju črnih bratov in sester, o čemer ste govorili že leta 1985 in priznanje hudodelstev nad indijanskimi praprebivalci, ki ste jih omenili leta 1992? Namesto da bi priznali, da so cerkveni misijonarji po nalogu cerkve izvršili pokole med domorodci “v višjo čast Boga”, hladno govorite o “logiki nasilja”, ki “so ji kristjani popustili” – seveda v “službi resnice”. Pri pošteni spovedi bi človek priznal: “Indijance smo pobili, črnce zasužnjili, kolonije izropali, sežigali smo drugoverce in čarovnice in skupno na gnusen način umorili na milijone ljudi.”

Že kar nevarno je Vaše izmikanje pri vprašanju o Judih: “Do dna duše ste razžaloščeni nad obnašanjem vseh, ki so skozi zgodovino” pustili “Jude trpeti”. Videti je, da v tej točki popolnoma zavračate krivdo cerkve, čeprav je bila prav ona tista, ki je govorila o “božjih morilcih” in ki je na ta način skozi stoletja stigmatizirala Jude, tako da je Adolf Hitler po lastnem priznanju izpolnil le tisto, kar je cerkev duhovno pripravila. Kdo garantira Judom in drugim cerkvi neljubim religijam, da so resnično varni pred nadaljnjim preganjanjem crkve, ko pa je cerkev tako malo uvidevna svoje moralne soodgovornosti pri holokavstu in namesto tega prav predrzno govori o “poganski ideologiji”?

Po katoliškem nauku ne spada k veljavni spovedi zgolj iskreno kesanje in dober namen, da se starih grehov ne ponovi več, temveč tudi poprava škode. V Katekizmu katoliške cerkve, ki ste ga izdali, piše v št. 1459: “Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.” Kdaj bo cerkev vrnila svoj tatinski plen, ki je temelj njenega neverjetnega bogastva: premoženje krivovercev, denar “čarovnic”, Indijancem ukradene zaklade, posestva, ki so jih pridobili z dokazano ponaredbo listin? Kdaj bo cerkev izpraznila svoje zakladnice, da bi ustanovila svetovni fond za odškodnine – za potomce črncev in Indijancev, ki jih je misionirala, za žrtve preganjanja Judov in tudi za žrtve mučenja današnjih diktatorjev, kar je bilo zato možno, ker je cerkev, kot moralna avtoriteta zahoda, stoletja na grozljiv način kazala, kako se ravna z verskimi, rasnimi in političnimi manjšinami.
Kdaj se bo cerkev osvobodila svojih lastnih naukov nasilja, npr. ”svetega” Avguština, ki je mučenje hvalil kot “zdravljenje za dušo”, “svetega” Bernarda Klervinskega, ki je katare gnal v ogenj ali “svetega” Tomaža Akvinskega, ki je krivoverce priporočal državnemu rablju? Kaj res hoče beatificirati moža, kot je Pij XII, ki je zagovarjal Hitlerjevo vojno v Rusiji in molčal ob holokavstu?
In kako je z milijoni krivovercev v onstranstvu, ki jih je poslala v smrt in v večno prekletstvo? In ker jih v Vašem “mea culpa” niti z besedo ne omenjate, ostaja njihova duhovna usoda negotova: Bo cerkev te “uboge duše” osvobodila anateme in zato preklela njihove cerkvene mučitelje?
Če se papež na koncu pontifikata tako polovičarsko odziva na zločine svoje institucije, se vsiljuje kader iz dogodkov z začetka njegovega mandata. Ko je na svojem prvem potovanju v inozemstvo, ki ga je vodilo v Latinsko Ameriko, prispel na otok Haiti in poljubil zemljo, je vstal in navdušeno govoril o prvih verskih poslancih, ki so prišli sem po odkritju kontinenta. Govoril je o času “odrešitve za ta kontinent v čast in slavo Boga” in hvalil cerkev, ki se je konec koncev zavzemala za pravičnost.”

Verski poslanci, ki jih je Janez Pavel II. hvalil kot svoje znanilce, so se pojavili koncem 15. stoletja. Njihovo delovanje je opisal španski dominikanec in kasnejši škof Bartolome de las Casas: “Kristjani so vdrli med narod, niso prizanašali niti otrokom niti starcem, niti nosečnicam niti tistim, ki so rodile, razklali so jim telesa ter jih razsekali na kose, nič drugače, kot da bi napadli čredo ovac.” Janez Pavel II. je priznal delo misijonarjev “z občudovanjem in hvaležnostjo” ter hvalil njihovo zaslugo pri oznanjanju Kristusa, Odrešitelja, da so branili dostojanstvo domorodcev, zastopali njihovo nedotakljivo pravico, da bi bilo “Božje kraljestvo …pričujoče pri vaših prednikih” – kot je na letališču zagotovil sprejemnemu odboru. Očividec takratnega dogajanja, Las Casas, je o tem poročal: “Ko so Indijanci v pravični in sveti vnemi ubili nekaj kristjanov, so kristjani izdali zakon, da naj se vsakokrat ubije 100 Indijancev, kadarkoli bodo ubili kristjana.” In tako Las Casas poroča naprej: “Zgradili so tudi široke vislice, tako do so se noge skoraj dotikale tal, viseli so v čast Odrešitelja in 12-ih apostolov, po 13 Indijancev na vsakih vislicah, nato pripravili drva in podžgali ogenj ter jih vse žive sežgali.” In kaj je rekel papež Janez Pavel II. na Haitiju, kjer se je vse to dogajalo: “In tako je bila cerkev prva instanca na tem otoku, ki si je prizadevala za pravičnost in človeške pravice …”

Ko so konec 15. stoletja katoliški misijonarji prispeli na Haiti, je bil otok poseljen z indijanskim narodom, ki je bil na visoki ravni in imel pribl. 1,1 milijon prebivalcev. Po nekaj letih jih je bilo samo še 46.000, malo kasneje samo še 1000. Kaj je rekel papež pri svojem prihodu na Haiti: “Tu je bilo s težavami in žrtvami veliko doseženega …”
Po nekaj urah poleta z letalom je papež poljubil tla Mehike. V enem svojih govorov je rekel: “Odkar se je 1492 začelo oznanjevanje veselega sporočila v Novem svetu, je vera prispela v Mehiko že po dobrih 20 letih.” Kako se je to zgodilo, opisuje Karlheinz Deschner: “Rimu podložni katoličani so pobijali, prebadali, davili, utapljali, sežigali – vse v Božjem imenu in device Marije. Sežigali so kralje, poglavarje in “čarovnice”, ves staromehiški vodstveni sloj. Požgali so neštete vasi, mesta, neprecenljive templje, Božje podobe, umetnine, skoraj vso azteško kulturo. Vodja prve mehiške nadškofije frančiškan Juan de Zumarraga, ki ga je papež cenil kot enega največjih “velikih oznanjevalcev veselega sporočila”, je posebno izstopal pri izravnavanju kultnih mest z zemljo. Že 1531 l. je sporočil, da je uničenih več kot 500 templjev in 20.000 poganskih slik …”
In kaj poroča očividec Las Casas o rimsko-katoliških Božjih poslancih v Mehiki? “Domorodce so veliko manj spoštovali in jim prizanašali kot svoji živini, temveč jih niso spoštovali bolj, celo veliko manj kot blato na cestah.” Morala je biti pravšnja orgija grozodejstev, pri katerih so psi raztrgali može in žene, dojenčke so razkosali, nosečnice nabadali na kole, rezali roke, nosove, ustnice in prsi, “s pomočjo Boga, svete device in apostola Santiaga”, španskega nacionalnega svetnika, katerega domnevni grob v Santiagu de Compostella je bil od visokega srednjega veka naprej veliko zahodno romarsko mesto. (Karlheinz Deschner)
Na nekem potovanju je papež obiskal tudi Brazilijo in prav posebno slavil “apostola in učitelja Brazilije” de Anchieta, kot misionarja, ki je prišel oznanjevati Jezusa …” S krvjo omadeževana zgodovina brazilske misije ni bila tema za Karola Wojtilo. Misijonar, ki ga je hvalil, je izdal geslo: “Meč in železni bič sta najboljša pridigarja.” Današnji papež ga je beatificiral.

Krog se zapira. Domnevna papeževa mea culpa ni iskreno priznanje krivde:
• Ne opravičuje se v imenu cerkve, temveč odriva krivdo na kristjane, na “sinove in hčere”.
• Zmanjšuje težo storjenih zločinov; po njegovem katekizmu je spoved, polna izgovorov in izmikanj, neveljavna spoved.
• Niti ne misli na popravo škode – potomcem indijanskih plemen v Latinski Ameriki, žrtvam holokavsta in njegovim potomcem
• Ne odvrača se od tako imenovanih svetnikov, ki so postali zgled cerkvenih zločinov – ne od Avguština, ki je mučenje hvalil kot zdravljenje duše; ne od Tomaža Akvinskega, ki je krivoverce priporočal državnemu rablju, in ne od Pija XII, ki je zagovarjal Hitlerjevo vojno z Rusijo in molčal ob holokavstu. Nasprotno: beatificirati ga hoče.
• Tudi mu ni mar za milijone krivovercev, ki jih je njegova cerkev poslala v večno prekletstvo; bo njegova cerkev zdaj te uboge duše osvobodila anateme in zato preklela njihove cerkvene mučitelje?
• Bodo beatificiranim papežem, ki so si naložili težko krvavo breme, odvzeli beatifikacijo?

Nič od vsega tega: Cerkev se s to izjavo še malo ni ločila od svoje ideologije in svoje tradicije. Je organizacija, katere svetna in duhovna moč temelji na morjenju in ubijanju, na indoktrinaciji in grožnjah z večnim prekletstvom; in od vsega tega ni odstopila prostovoljno. Priznanje človekovih pravic ni sledilo po cerkvi, temveč proti cerkvi. Svojih grmad ni pogasila prostovoljno. Če ji bodo politične razmere spet dovolile, bo svojo nestrpnost ponovno nasilno uveljavila, dokler se ne bo ločila od svoje stare ideologije.

Zato zaradi preteklosti in njenega današnjega stanja že zdavnaj nima nič opraviti z Jezusom iz Nazareta, Kristusom Boga – na katerega se hoče sklicevati, že poldrugo tisočletje je, odkar je cerkev postala državna religija in je preganjala z mečem in ognjem vse, kar se ji ni pokorilo. Lahko se imenuje katoliška, toda prosim, ne krščanska. Kdor se poglobi v zgodovino te cerkve in se sooči z izgovori papeževega domnevnega priznanja krivde, bo bolje razumel, zakaj Janezovo razodetje govori o pozunanjeni cerkvi in o vlačugi Babilon, ki uživa v bogastvu in se povezuje s temnimi liki svetovne zgodovine in zakaj v razodetju piše: “Pojdi iz nje, moje ljudstvo, da ne boš deležno njenih grehov.”