V Sloveniji pravno varstvo živali ureja več predpisov. Tako vsebujejo določbe o živalih ustava, Zakon o zaščiti živali in drugi predpisi.

Ustava Republike Slovenije je moderna ustava, ki vsebuje mnogo določb, ki imajo med drugim zelo visok moralno-etični aspekt. Gre npr. za določbe 17. člena o nedotakljivosti človekovega življenja, 18. člena o prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, 19. člena o pravici do osebne svobode, 34. člena o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti, 35. člena o pravici do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti in druge. Zelo pomembno je tudi načelo pravičnosti, ki je del pravne države iz 2. člena ustave. Vse te pravice in temeljne svoboščine so tudi varovalke, ki naj bi varovale ljudi vsaj pred nasiljem države oz. njenih organov. Seveda ni spregledati niti 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice, obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. Človekove pravice in temeljne svoboščine so, v skladu z 2. odst. 15. člena ustave, omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, pri čemer nekaterih pravic oz. svoboščin sploh ni mogoče omejiti oz. odvzeti, kot to izhaja iz 16. člena. Pri svojem delovanju morajo državni organi upoštevati ustavne določbe. Tako morajo v svojem delovanju ravnati tako, da npr. ne kršijo ustavnega načela o nedotakljivosti človekovega življenja, nadalje, da nikogar ne mučijo ali ga podvržejo ponižujočemu ravnanju in podobno.

Država je torej dokaj dobro poskrbela za ljudi. Kako pa je poskrbela za živali?

V ustavi so živali izrecno omenjene samo v 4. odst. 72. člena, kjer je določeno, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Na tej podlagi je bil v letu 1999 sprejet Zakon o zaščiti živali, ki med drugim vsebuje mnogo določb, ki so v funkciji zaščite živali, vsebuje pa tudi mnogi določb, ki so proti živalim in jih ne ščitijo, temveč jim izrecno škodijo. Sicer pa bom tem govoril kasneje.

Sedaj bi se namreč rad vrnil še k ustavi.

Čeprav ustava samo na enem mestu izrecno govori o živalih, pa je še nekaj ustavnih določb, ki vplivajo na položaj živali. So zelo pomembne, zato bi rad o njih spregovoril sedaj.

V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. To je zelo pomembna ustavna določba. Živali so kot živa bitja del narave in s tem del naravnega bogastva. Država mora zato poskrbeti za njihovo ohranitev. To pa pomeni, da država v bistvu garantira živalim pravico do življenja. In ne samo to. Ne garantira jim le gole pravice do življenja, temveč tudi pravico do življenja primerne njihovi vrsti, saj ohranjanje naravnega bogastva pomeni tudi to, da se ohranijo živali kot celovita bitja s svojim celotnim življenjem, tako socialnim, družinskim, duševnim in itd. in seveda tudi s habitati.
Jasno je, da pomeni ubijanje živali, kar se sedaj dogaja v Sloveniji in to v nepredstavljivo veliki količini (več milijonov letno), grobo kršenje navedene določbe, ne glede na to, ali gre za zakole živali za prehrano, za lov, za poskuse na živalih v znanstvene namene in podobno, saj ubijanje ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga zmanjšuje in siromaši. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da spadajo v naravno bogastvo vse živali, ne glede na to, ali so to hišne živali, prostoživeče živali, klavne oz. domače živali. Ustava tu ne dela razlik.
Naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato je zelo čudno, da se v Sloveniji vrši vsakodnevni nepredstavljivi poboj živali. V bistvu vodi človek v Sloveniji pravo vojno proti živalim. Seveda se ta vojna ne vodi samo pri nas, temveč praktično po vsem svetu.

V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije je mogoče doseči samo s pozitivnimi dejanji, negativna dejanja, kamor spadajo npr. poboji živih bitij, ovirajo oz. preprečujejo takšen razvoj. Mogoče bi bilo celo reči, da ubijanje živih bitij sploh ne vodi v razvoj, temveč gre za veliko nazadovanje in to na vseh področjih. To velja tudi v primeru ubijanja živali. Ubijanje živih bitij, pa naj gre za ubijanje ljudi ali ubijanje živali vodi družbo v destrukcijo. To je sedaj vedno bolj vidno. Npr. uživanje mesa, meso pa je produkt ubijanja živih bitij, povzroča mnogo civilizacijskih bolezni, zaradi katerih je vedno več ljudi bolnih, vedno več ljudi zaradi tega celo umira. Umiranje oz. hiranje vedno večjega števila ljudi pa z razvojem nima nobene zveze, temveč gre za veliko nazadovanje. Kultura z ubijanjem živali ne more imeti nič skupnega. Glede na navedeno ustavno določbo je država dolžna zopet zagotoviti živalim pravico do življenja.

63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Tudi ta določba garantira živalim življenje oz. pravico do življenja, kajti pri vsakem ubijanju je že uporabljeno nasilje, takšno ali drugačno, in ne gre samo za spodbujanje k nasilju. Ubijanje živali je torej nasilje samo in ne samo spodbujanje k nasilju, zato je protiustavno, saj če je spodbujanje k nasilju protiustavno, je samo nasilje tudi protiustavno.

Vidimo torej, da je ustava, če jo beremo malce globlje, dobro poskrbela tudi za živali, še posebej, če pravilno razumemo še 4. odstavek 72. člena, ki določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je namreč razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače, hišne, prostoživeče ali druge živali. Naloga zakona je samo, da določi načine, kako se živali varujejo pred mučenjem, ne more pa zakon dovoliti nikakršnega mučenja, saj za kaj takega ni pooblaščen. Dejstvo, da se ne sme mučiti živali pomeni tudi to, da se živali ne sme niti ubijati, saj je ubijanje tako ali drugače tudi mučenje živali.

Ali Zakon o zaščiti v resnici v celoti varuje živali pred mučenjem, bom spregovoril v nadaljevanju.

Sedaj pa bi se vrnil še enkrat k ustavi. Ne glede na to, da ustava ščiti življenje živali, kar izhaja iz že omenjenih določb čl. 5, 63 in 72, pa je njihov položaj katastrofalen. Življenje živali je na mnogih področjih še naprej brezupno. Stotisoče živali je pobitih v gozdovih in na poljih, milijone živali je pobitih v klavnicah, desettisoče živali je mučenih in pobitih v znanstvenih poskusih. Številke pobitih živali se bolj ali manj večajo. Nehumani prevozi živali se nadaljujejo. V samostojni Sloveniji je bilo v gozdovih in na poljih pobitih že okoli 1 milijon živali, število pobitih živali npr. v klavnicah gre v samostojni Sloveniji verjetno že v desetine milijonov. Mučenje živali na takšne ali drugačne načine se nadaljuje (cirkusi, blagoslovi konj, živalske borbe in dirke, razstave nekaterih vrst živali, …)

Da se ta za živali nezadovoljiva in skrajno slaba situacija spremeni, je potrebno, čeprav ustava v bistvu že garantira živalim življenje oz. pravico do življenja, kot je bilo prej navedeno, varstvo živali še bolj izrecno oz. eksplicitno zasidrati v ustavi in živalim priznati njihove lastne pravice, pri čemer bi te pravice zanje uveljavljal varuh pravic živali. Živalim bi bilo potrebno priznati pravico do njihovega (živalskega) dostojanstva, ki jih obvaruje pred zlorabo kot poskusni (znanstveni) objekt. Nadalje je potrebno živalim zagotoviti temeljno pravico vrsti primernega življenja. Tako bi se npr. postavilo vprašanje, ali je mogoče milijone kokoši zapreti v kletke, v katerih druga drugo kljuvajo do krvi, tako da jim zažigajo kljune in odrežejo prste na nogah, da sploh lahko preživijo. Nadalje je potrebno zagotoviti živalim pravico do življenja, ki je osnovna pravica in sama po sebi pripada vsem živim bitjem, tako tudi živalim. Zaščita živali oz. priznanje pravic živalim je torej zaradi njih samih in ne zaradi človeka, kajti živalim pripadajo pravice v smislu zaščite pred brezobzirnostjo človekove sebičnosti. Ker pa živali po naravi stvari same ne morejo skrbeti za svoje pravice, bi za uresničevanje le-teh skrbel varuh pravic živali, katerega položaj bi uredil zakon. Varuh bi vložil v imenu živali tožbe na sodišče oz. bi vložil druga pravna sredstva na pristojen organ, če bi bile njihove pravice kršene ali bi začel kakšne druge postopke za zaščito pravic živali. Če pa varuh ne bi zaščitil pravic živali, bi to lahko naredila vsaka zainteresirana oseba, ki bi v tem primeru pridobila položaj varuha z vsemi njegovimi procesnimi oz. drugimi pravicami.

Tako bi bile vse te pravice živali upoštevane v ustavni določbi, ki bi se glasila:
“Vsaka žival ima pravico do življenja ustrezno svoji vrsti. Ta pravica se lahko odvzame ali omeji samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa ter po postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravice živali izvršuje varuh pravic živali, ki lahko v njihovem imenu vlaga na sodišča ali druge organe tožbe ali druga pravna sredstva, kar lahko naredi tudi vsaka zainteresirana oseba, če varuh pravic v določenem roku ne vloži pravnega sredstva za zaščito pravic živali. Zakon ureja pravice in obveznosti varuha pravic živali.”

Društvo je v tem smislu pripravilo pobudo za spremembo ustave in jo posredovalo tako Vladi RS kot tudi Državnemu zboru (maj in junij 2004). Čeprav je minilo že okoli 3 mesece, niti Vlada niti Državni zbor vsebinsko nista odgovorila, kar bi morala storiti, ker je šlo za peticijo v smislu 45. člena ustave. Namreč pravica do peticije vsebuje tudi pravico do odgovora na peticijo in ta odgovor mora biti seveda podan v primernem roku.

Za konec pa bi se vrnil še k Zakonu o zaščiti živali in k vprašanju, če zakon v resnici v celoti varuje živali pred mučenjem, kot je to zahteva ustave iz 4. odst. 72. člena ustave.

Zakon vsebuje mnogo pozitivnih določb, ki so v funkciji zaščite živali, kot npr. to, da je zaščita živali, to pa je zaščita njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali; da prepoveduje mučenje živali; da je potrebno zapuščenim živalim zagotoviti pomoč, oskrbo in namestitev v zavetišču in drugo. Ob pozornem prebiranju zakona pa je mogoče ugotoviti, da zakon vsebuje tudi mnogo določb, za katere je vprašljivo ali so v skladu z ustavo oz. se postavi vprašanje ali varujejo živali pred mučenjem ali ne? Že pri sami opredelitvi pojma mučenje, je zakonska definicija zelo sporna.

Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Slovar slovenskega knjižnega jezika (Sskj) opredeljuje vsebino pojma mučiti tudi kot namenoma povzročati telesne bolečine ali povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Takšna je običajna vsebina pojma mučiti in zato tudi vsebina pojma mučenje, o katerem govori ustava, vsaj po mojem mnenju, ne more biti drugačna, glede na to, da ustava sama ne definira tega pojma. Definicija mučenja, ki jo določa zakon, pa je drugačna. Po ZZZiv je mučenje tudi vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju (4. člen). To pa je VSAJ DELNO v nasprotju z ustavo, saj ta ne govori o hujših poškodbah oz. o dalj časa trajajočem ali ponavljajočem trpljenju, ustava oz. Sskj smatra za mučenje živali vsako naklepno povzročanje bolečin (malih ali velikih ni pomembno) oz. vsako povzročanje duševnega ali telesnega trpljenja ali neugodja (ali traja trpljenje dalj časa ali manj oz. je enkratno ali ponavljajoče ni pomembno). Zakon je torej že pri definiciji mučenja v nasprotju z ustavo oz. vsaj zelo sporen, pri čemer ni pozabiti tudi ustavne določbe, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kar pomeni, da v nobenem primeru ni mogoče naklepno mučiti živali, te so namreč naravno bogastvo, saj mučenje ni ohranjanje naravnega bogastva, temveč nasprotno.

Navedena zakonska definicija mučenja pa je v nasprotju tudi z naslovom samega zakona, kot tudi delom določb 1. člena. Naslov zakona je Zakon o zaščiti živali. To pomeni, da mora biti zaščita živali celovita, absolutna. Iz naslova zakona namreč ne izhaja, da gre samo za delno zaščito živali, temveč kot že navedeno, zaščita mora biti absolutna. To izhaja iz tudi 1. člena, kjer je med drugim navedeno, da zaščita živali pomeni zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, ni govora o tem, da bi šlo samo za delno zaščito, za zaščito pred npr. hujšimi poškodbami. Žival, ki se ji povzroči manjša poškodba, tako, glede na zakonsko definicijo mučenja živali, nima zaščitenega zdravja oz. dobrega počutja, kar pomeni nezakonito oz. protiustavno stanje. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da so v nasprotju z ustavo oz. zakonsko definicijo zaščite živali tudi druge določbe, ki ne ščitijo življenja, zdravja in dobrega počutja živali. In takšnih določb je mnogo, kot npr. tiste o zbadanju živali, stiskanju, natezanju ali zvijanju delov telesa živali, o obešanju, če gre za strokovne posege; o odvzemu organov ali tkiv za transplantacijo, o vzgajanju celičnih ali tkivnih kultur; o posegih v življenje živali v izobraževalne namene in drugo.

Kot mučenje živali se po 4. členu smatra tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Tudi ta del definicije mučenja živali je v nasprotju z ustavo oz. že navedeno definicijo zakonske zaščite živali, saj zaščite življenja ni mogoče presojati skozi pojme potrebnosti oz. primernost usmrtitve živali. Če se ščiti življenje živali, navedena pojma ne moreta biti odločilna glede usmrtitve živali. Vsaka nenaravna smrt živali pomeni v bistvu tudi njeno mučenje, kajti pri takšni smrti, ne glede na postopek usmrtitve, doživlja žival strah, telesne oz. duševne bolečine ter trpi (edino eventualno sprejemljiva usmrtitev živali bi bila tista, ki bi bila v njeno korist, torej če gre za hudo poškodovane oz. bolne živali). Tako so v nasprotju z ustavo oz. zakonsko definicijo zaščite npr. zakoli zaradi prehrane ljudi (ali bi obstajala bolezen norih krav, če ne bi bilo reje živali za zakol – ali bi bilo mogoče reči, da je BSE bolezen norih ljudi in ne krav?); usmrtitve živali, rejenih za proizvodnjo kož ali krzna; za potrebe naravoslovnih muzejev; zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja (lov)…

Ali ni ubijanje živali npr. za potrebe naravoslovnih muzejev, za pridobivanje krzna ali za hrano, kar vse omogoča zakon, navadno barbarstvo? Ali pa obredni zakol živali? Kje so korenine obrednih zakolov živali? Tudi v Bibliji, kjer so opisani grozljivi prizori ubijanja živali v čast boga? V čast katerega boga? Mogoče katoliškega, sigurno pa ne v čast Boga Stvarnika, ki je ustvaril tudi živali. In Bog Stvarnik ne uničuje, temveč ustvarja. Žalostno je, da se zakon tukaj navdihuje v kruti Stari zavezi, ki v tem delu z Bogom nima nobene zveze in dopušča, po posebnem postopku, obredne zakole živali. Ali se v Sloveniji še vedno izvajajo kruti cerkveni obredni zakoli živali? Na prikrit način, mogoče v obliki kolin? Ob branju Biblije vse bolj prihaja na dan, da mnoge korenine mučenja živali izvirajo ravno iz nje. Ali ni ubijanje živali v nasprotju z Božjo zapovedjo Ne ubijaj, saj iz nje ne izhaja, da bi se smelo ubijati živali.

Ali ni tudi ubijanje živali za ohranjanje naravnega ravnotežja navadno barbarstvo? Ali človek res misli, da narava ne zna sama poskrbeti za ravnotežje? In za to ravnovesje naj bi poskrbel človek npr. preko lova. Rezultati takšnega razmišljanja in delovanja so vedno bolj vidni in se kažejo v uničeni naravi, naravnih katastrofah, boleznih … Novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo, saj pomeni umetni poseg v naravo, pri čemer se uniči oz. poškodujejo združbe živali oz. njihovi habitati.

Posebno poglavje so določbe, ki dovoljujejo poskuse na živalih. Vsekakor so poskusi na živalih, in to ne glede na cilje in ne glede na vse ostale okoliščine, kot npr. zatrjevana korist ljudi, rešitve znanstvenih problemov in drugo, v nasprotju z ustavo in definicijo zaščite živali, kot je opredeljena v 1. členu zakona, saj ne gre samo za nesluteno povzročanje trpljenja živalim in grozljivo mučenje, temveč tudi za množične poboje živali. Živeti npr. napačno (uživanje mesa povzroča mnoge civilizacijske bolezni) in zaradi tega zboleti, torej si sam povzročiti bolezen, nato pa “zahtevati” zdravila, ki so bila mogoče preizkušena na živalih in so povzročila trpljenje množice živali in njihove smrti, je najmanj neetično, če ni že celo sodelovanje pri zločinu. Vse to trpljenje živali in njihove smrti postanejo del “zdravila”, bolnik torej dobi vase vse negativno, ki je bilo povzročeno pri trpljenju poskusnih živali, saj se nobena energija ne izgubi, kot to dobro ve znanost. Koga torej ščitijo neustavne določbe zakona? Živali ali mogoče človeka oz. njegov pohlep po dobičku, privilegijih, oblasti, skratka njegov egoizem?