Ministrstvo za okolje in prostor
Agencija Republike Slovenije za okolje
Vojkova 1
p.p. 2608
1001 Ljubljana

Pritožnik:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26
3232 Ponikva,
ki ga zastopa Vladko Began, odvetnik iz Senovice

Pritožba zoper dovoljenje naslovnega organa št. 35601-01/2005 z dne 9.9.2005 na Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Dunajska 48, Ljubljana in predlog za odložitev izvršbe

29.9.2005
Priporočeno in po faksu
Pooblastilo

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice vlaga iz razlogov iz 237. člena ZUP-a zoper dovoljenje naslovnega organa št. 35601-01/2005 z dne 9.9.2005 pritožbo in predlaga, da naslovni organ v skladu z ZUP-om obravnava pritožbo in ji ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, če pa tega ne bo naredil, pa naj spis s pritožbo odstopi drugostopenjskemu pritožbenemu organu, ki naj pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi. V kolikor bi bila pritožba uspešna pritožnik predlaga, da se mu povrnejo tudi stroški pravnega zastopanja.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice meni, da je bil postopek izpeljan nepravilno oz. zakonito, tudi izdano dovoljenje je nepravilno oz.nezakonito in zato tudi vlaga pravno sredstvo.

O B R A Z L O Ž I T E V

A. Splošno, o pritožniku in pravni interes oz. korist
1. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je izvedelo, da je naslovni organ izdal citirano dovoljenje, s katerim je dovoljeno vznemirjanje velikega kormorana, če pa ta ukrep ni učinkovit, pa se dovoli odvzem iz narave skupno do največ 154 osebkov velikega kormorana. V dovoljenju je opisan tudi način in pogoji vznemiranja in odvzema iz narave. Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice izpodbijana odločba ni bila vročena. Čeprav je društvo znano državi in njenim organom, saj je vpisano v register društev, ki ga vodi država in je državi tudi znano, kakšna je dejavnost društva, torej da se društvo bori zaščito vseh živali, ga pristojni oz. naslovni upravni organ ni povabil, da sodeluje v postopku, čeprav je njegova dolžnost, da poskrbi, da bodo v postopku sodelovale vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala upravna odločba (44. člen ZUP-a).

2. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ima pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku oz. pravno korist za vložitev pritožbe, kot sledi v nadaljevanju.

3. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju: društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šenjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002).
Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
• prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
• prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali in narave
• prizadevanje za odpravo živinoreje
• prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
• prizadevanje za odpravo lova
• prizadevanje za odpravo poskusov na živalih
• informiranje javnosti o slabem položaju živali
• informiranje javnosti o škodljivosti mesne prehrane
• prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
• izobraževanje glede zaščite živali.
Društvo si prizadeva za zaščito živali na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz statuta društva z dne 21.1.2004 in odločbe z dne 23.2.2004, ki se že nahajata pri upravnemu organu npr. pod številko spisa 35601-28/2005 in ju lahko upravni organ pridobi tam.

4. Pravni interes oz. korist društva izhaja iz različnih pravnih predpisov.
Zakon o zaščiti živali je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o okolju, Zakon o ohranjanju narave…). Po 2. členu Zakona z zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali.
Iz dejavnosti društva oz. njegovih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali… Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredne koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno.
Da lahko društvo aktivno deluje na področju zaščite živali, kar ni samo njegova pravica, temveč glede na 2. in 42. člen Zakona o zaščiti živali tudi zakonska dolžnost, mora imeti ustrezne informacije v zvezi z živalmi. Zato je potrebno, da sodeluje v vseh zadevah in postopkih, ki se vodijo v zvezi z živalmi, da dobi ustrezne informacije in da lahko pravočasno in pravilno reagira. In eden izmed takih postopkov je predmetni postopek.
Pravni interes oz. korist društva za udeležbo v predmetnem postopku izhaja iz že omenjenih določil Zakona o zaščiti živali, kot tudi iz Zakona o ohranjanju narave. Nesporno je, da Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice deluje v javnem interesu, saj je, kot je razvidno iz ciljev in namena ter nalog društva, njegova dejavnost namenjena izključno borbi za dobrobit živali, kar pomeni prizadevanje za ohranjanje narave. Društvo tudi vsebinsko izpolnjuje vse bistvene pogoje za opravljanje dejavnosti v javnem interesu v smislu 137. člena Zakona o ohranjanju narave, saj zbrana sredstva, tako članarino kot prostovoljne prispevke, namenja za borbo za živali oz. ohranjanje narave (člani ne dobijo nobenih nadomestil glede dela za društvo, niti povrnjenih svojih materialnih stroškov pri delu za društvo (potni stroški, dnevnice …), društvo ves čas svojega delovanja s plakati, letaki, medijskimi predstavitvami, tiskovnimi konferencami, spletno stranjo, raznimi pobudami državnim organom pomembno prispeva k ohranjanju narave. Vse to je mogoče videti tudi na spletni strani društva www.osvoboditev-zivali.org. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ne poseduje nobenega priznanja ali kaj podobnega v smislu 137. člena omenjenega zakona, vendar pa to v obravnavanem primeru ni bistveno, saj je pomembno izključno prizadevanje za ohranjanje narave in ne to ali je dobilo kakšno priznanje, nagrado… Pritožnik ima tudi po 7. členu ZON-a, ki ima naslov Subjekti ohranjanja in varstva narave, dolžnost, da mora ravnati tako, da prispeva k ohranjanju biotske raznovrstvnosti in varuje naravne vrednote. Med naravne vrednote spadajo v smislu 4. člena tudi živalske vrste, torej vrste, ki so predmet upravnega postopka. Torej mora pritožnik varovati živalske vrste oz. njihove pripadnike in jih ohranjati že na podlagi tega zakonskega določila.
Zato društvo meni, da pravni interes za udeležbo oz. korist izhaja tudi iz Zakona o ohranjanju narave. Nenazadnje je potrebno v zvezi s tem še navesti, da je Ustavno sodišče dejansko priznalo društvu pravni interes za vložitev pobud za presojo ustavnosti predpisov, ki se tičejo živali, saj je vsebinsko obravnavalo njegovo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004 (Uradni list RS št.14 z dne 13.2.2004), pa čeprav je pobudo s sklepom št. U-L-137/04-11 z dne 9.9.2004 zavrnilo (ni je zavrglo, razen v malem, nepomembnem delu). Sklep se nahaja v spisu št. 35601-28/2005, ki se nahaja pri ARSO. Prav tako je potrebno navesti, da je Upravna enota Velenje v upravni zadevi št. 227-65/2004 priznala pravni interes društvu glede izpodbijanja dovoljenja, s katerim je bilo dovoljeno izvajati javno prireditev v obliki Kravji mimohod in konjski galop, ki je bila 22.8.2004 v kraju Gaberke (tako imenovane Kravje dirke). Obe listini se nahajata v zgoraj navedenem spisu. Če sta ustavno sodišče in upravna enota priznala društvu pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, ki se tiče živali, je jasno, da ta pravni interes obstaja tudi v vseh drugih postopkih ali stvareh, ki se tičejo živali, torej tudi v predmetnem postopku, saj gre za enako zadevo, to pa je varstvo živali in to ne glede pred katerim organom se zadeva oz. postopek vodi. Sicer pa je tudi ARSO pritožniku de facto priznal pravni interes za vodenje predmetnih postopkov v postopku št. 35601-291/2005 in zato pritožnik meni, da s priznanjem pravnega interesa v okviru predmetnega postopka ne bi smelo biti nejasnosti oz. problemov, saj gre za podobno dejansko in pravno stanje.
Upravna enota Velenje je s sklepom z dne 12.8.2005, št. 215-118/2005 priznala Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice lastnost stranke v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje javne prireditve, ki je bil uveden na zahtevo Kulturnega društva Kulturnica Gaberke iz Gaberk in se je tikal živali, kajti šlo je za udeležbo živali na prireditvi z naslovom Kravji mimohod in konjski galop. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je namreč zahtevalo vstop v predmetni postopek, saj je njegova dolžnost, da na tej prireditvi zaščiti živali, če bi eventuelno prišlo do ogrožanja živali. Upravni organ je društvu lastnost stranke priznal, ker ima, tako upravni organ, registrirano dejavnost, ki sega na področje za zaščito živali in njihovih pravic, s čimer izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje javne prireditve. Društvo je tako lahko sodelovalo v upravnem postopku, pri čemer je upravni organ sprejel predlog društva, da se v izrek dovoljenja vpiše, da je organizator dolžan spoštovati ZZZiv in zagotoviti,da ne prihaja do mučenja živali ali do prepovedanih ravnanj po navedenem zakonu. Vse to pomeni, da so podani pogoji, da lahko društvo sodeluje v upravnih postopkih, ki se tičejo živali, ker ima registrirano ustrezno dejavnost, kar tudi izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku. Tako citirani sklep (v zapisniku o ustni obravnavi) kot tudi dovoljenje za prireditev z dne 16.8.2005, št. 215-118/2005 lahko upravni organ pridobi pri Upravni enoti Velenje ali pa si ju ogleda v spisu pri tukajšnjemu organu pod številko 35601-398/2005. Vse to tudi pomeni, da je društvo upravičena oseba za vložitev pritožbe, saj veljajo pri vseh državnih organih v Sloveniji enaka pravila in če en upravni organ prizna društvu pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, mora to v identični zadevi storiti tudi drug upravni organ. Za takšno zadevo pa gre v tem primeru in zato je jasno, da ima društvo pravico vložiti pritožbo oz. sodelovati v postopku.

B. Utemeljitev pritožbenih razlogov
1. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice bi moralo biti udeleženo v postopku izdaje predmetnega dovoljenja kot stranka oz. vsaj kot stranski udeleženec, saj je društvo organizacija, ki deluje na področju varstva živali, katerega del je tudi varstvo prostoživečih živali po Zakonu o ohranjanju narave. Zato bi društvu tudi morala biti dana možnost, da sodeluje v postopku in tako brani velike kormorane oz. njihovo življenje in mir. Ker to ni bilo storjeno, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem je potrebno upoštevati vse, kar je že bilo navedeno. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 154 živih bitij, prebivalcev Slovenije. V Sloveniji je več društev v smislu 137. člena ZON-a oz. društev, ki imajo pravni interes v tej zadevi, bi moral upravni organ izpeljati postopek v smislu 2. odst. 143. člena ZUP, kar pa ni naredil. Tudi zaradi tega je kršen Zakon o splošnem upravnem postopku, obe kršitvi pa narekujejo odpravo sporne odločbe

2. Iz Strokovnega mnenja z dne 10.8.2005, št. 8-IV-690/3-O-05/DV, ki ga je izdal Zavod RS za varstvo narave izhaja in kot je to razvidno iz obrazložitve odločbe, da se ta ni opredelil do vznemirjanja velikih kormoranov, kar izhaja iz 1. točke izreka, čeprav bi v skladu z 2. alinejo 2. odst. 8. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (uredba) moral to v svojem mnenju storiti. Zato bi ga moral upravni organ pozvati, da svojo mnenje dopolni, kar pa ni storil. Tako je kršen zakon, saj je ukrep vznemirjanja kormoranov brez svoje podlage v mnenju Zavoda za ohranjanje narave, kot bi to moralo biti glede na določila uredbe. Iz strokovnega mnenja, kot to navaja obrazložitev odločbe, izhaja samo tematika glede odvzema iz narave, ukrep vznemirjanja, ki je samostojen ukrep po 1. odst. 7. člena uredbe, pa ni omenjen in je tako v odločbi brez svoje podlage. Vse to izhaja iz navedbe obrazložitve na strani 6.

3. Da se dovoli vznemirjanje zavarovane živalske vrste mora biti v postopku jasno izkazano in dokazano, da ni druge možnosti kot vznemirjanje in da to ne škoduje ugodnemu stranju populacije. Ni za pozabiti, da je vznemirjanje en ukrep in odvzem iz narave drug ukrep in da je potrebno v postopku za oba izkazati in dokazati vse pogoje, ki jih predpisuje zakon oz. uredba. Tudi če je en ukrep predhodnica drugega, mora biti prvi ukrep izkazan in dokazan v smislu 7. in 8. člena uredbe, saj sta oba ukrepa vsebinsko in postopkovno ločena. Tega pa v sporni odločbi ni. O tem, da razen vznemirjanja ni mogoče doseči željenega cilja s kakšnim drugim sredstvom oz. da ni druge možnosti, ni govora. Zato je kršena uredba.

4. V izreku odločbe je navedeno, da se dovoli vznemirjanje velikega kormorana, če pa to ne bo učinkovito, se dovoli odvzem iz narave do skupno največ 154 osebkov velikega kormorana. Gre za dva različna ukrepa oz. posega v naravo oz. živali, od katerih je eden odvisen od drugega. Zato bi moral upravni organ v izreku odločbe navesti, kako se ugotavlja neučinkovitost vznemirjanja in če bi bilo vznemiranje neučinkovito, bi lahko sledil drugi ukrep, to je odvzem živali. V okviru kontrole neučinkovitosti prvega ukrepa bi moralo biti navedeno, kdo kontrolira neučinkovitost, kakšna so merila učinkovitosti oz. neučinkovitosti vznemirjanja, kako dolgo traja vznemirjanje, kdo dovoli začetek drugega ukrepa in drugo, kar je potrebno da se presodi, ali je vznemirjanje velikega kormorana uspešno. Vsega tega v izreku odločbe ni. Pravno pravilno bi bilo, da se izdata dve dovoljenji: eno za vznemiranje in če to ni uspešno, za odvzem iz narave. Blažji ukrep ima vedno prednost pred hujšim, zato je potrebno, da se dobro in v celoti presodi, ali je blažji ukrep neučinkovit. Namreč pri vsem tem ni za pozabiti, da se gre za življenja živali, ki jih ščiti tudi ustava RS. Vsega tega upravni organ ni naredil, zato gre za kršitev pravil postopka. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 154 živih bitij, prebivalcev Slovenije.

5. Iz dovoljenja ni razvidno, kakšen status ima beseda “dovoli se”. Ali to pomeni, da se ukrep mora izvesti, ali pa se lahko. To je namreč zelo bistveno z vidika varstva rib, ki naj bi bil razlog za izdajo izpodbijanega dovoljenja. Kajti če gre za “lahko”, se lahko zgodi, da noben ukrep ne bo izvršen, kar bo imelo negativen vpliv na varstvo rib. Če pa gre za “mora”, pa je stvar v tem, da tega “ukaza” ni mogoče naložiti nekomu, ki ni bil stranka postopka in ni imel možnosti, da bi se o tem sploh izjasnil. Zato je izrek dovoljenja nejasen in s tem v bistvu sploh ni izvršljiv. Kajti, če bi bilo potrebno izvesti upravno izvršbo, kdo bi bil zavezanec za izvedbo ukrepov? Zopet so kršena pravila postopka.
6. Med izvajalci odvzema kormoranov so lovske družine. Vendar pa te ne morejo to biti, saj mora vsaka lovska družina imeti za lov koncesijo v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu. Nobena od v odločbi navednih lovskih družin ni upravljalec tam navedenih lovišč, saj nima ustrezne koncesije, kar po že omenjenem zakonu mora imeti. Zakaj te koncesije nima, je drugotnega pomena, tudi ni pomembno, ali je sama kriva, da nima koncesije ali kdo drug. Po Zakonu o divjadi in lovstvu so namreč potekli že vsi roki za podelitev koncesij in če te niso bile podeljene, razlog ni pomemben, obstoječe lovske družine ne more več izvajati lova. Kajti lovske družine nimajo statusa upravljalca po Zakonu o divjadi in lovstvu. Upravni organ je tako kršil zakon.

7. Da se lahko odredi ukrep vznemirjanja in odvzema iz narave kormoranov, bi bilo v prvi fazi potrebno ugotoviti, katera druga vrsta živali je zaradi kormoranov ogrožena. V dovoljenju je govora o ribah. Nesporno je, da kormorani jedo ribe, saj se morajo z ničemer prehranjevati, kot vsa druga živa bitja. To, da se prehranjujejo z ribami, je popolnoma običajno in del naravne prehrambene verige. Vendar pa v dovoljenju ni z ničemer dokazano, da so ribje vrste v resnici ogrožene s strani kormoranov. Ni npr. navedeno, da je v ribji vrsti lipan ali podust zaradi kormoranov sedaj samo npr. 100 pripadnikov te vrste, pred plenitvijo kormoranov pa jih je bilo npr. 1000. To bi moralo biti navedeno vsako ribjo vrsto, za katero se navaja, da je ogrožena zaradi plenjenja kormoranov. Potrebno bi bilo tudi navesti red velikost populacije ribjih vrst, da bi se videlo, ali se je populacija npr. zmanjšala iz 1 milijon osebkov na 100.000, kar ne pomeni ogražanja vrste, ker je za ugodno stanje vrste npr. dovolj samo 50.000 osebkov (številke so samo simbolni primer in ne pomenijo resničnih razmerij). Seveda bi bilo potrebno navesti tudi to, koliko mora biti rib neke vrste, da gre za ugodno stanje vrste. Tega ni. Zraven bi morali biti navedeni dokazi, ki tako navedeno dejansko stanje potrjujejo (214. člen ZUP-a). Tudi ni čisto jasno, katere vse vrste naj bi bile ogrožene. Pavšalne navedbe ne zadostujejo, saj jih ni mogoče prevereti. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka. Po drugi strani pa je iz dovoljenja jasno razvidno, da so za zmanjšanje populacije rib, če je temu res tako, krivi predvsem drugi dejavniki, dejavniki, ki so bolj ali manj posledica napačnih posegov človeka v naravo. Navedeno je celo, da so ribe ogrožene predvsem zaradi antropogenih dejavnikov, ki so uničili naravni habitat rib. To tudi pomeni, da kormorani z ogroženostjo vrste rib nimajo kakšne posebne zveze.

8. Kot že navedeno, se kormorani hranijo z ribami. Gre za popolnoma običajen in naraven tek dogodkov v naravi, gre za naravno prehrambeno verigo. Zato je samo po sebi nesmiselno in ne samo protiustavno in nezakonito, posegati v populacijo kormoranov. Kajti posegati v populacijo kormoranov, ki državi s tem, da jedo ribe, ne delajo nobene škode, pomeni negativno posegati v naravo v smislu in gre za kršitev biti varstva narave. Narava se varuje pred posegi človeka, ne pa zaradi tega, ker ene živali jedo druge, narava se ne varuje sama pred seboj. To so naravni procesi in posegati vanje je zelo škodljivo in protiustavno. Gre za kršitev materialnega predpisa – Zakona o ohranjanju narave. Gre za popolnoma nesmiselne in nelogične ukrepe.

9. Očitno je bit problema v tem, da je zaradi kormoranovega plenjenja rib ogrožen (športni) ribolov. Ogrožena je neka dejavnost, ki je tujek v naravi, saj je ribolov, torej ubijanje popolnoma nedolžnih živih bitij, pogojen s slo po ubijanju ali z gospodarsko dejavnostjo, ki je po svoji biti krvava. Pobijati živa bitja, kar kormorani vsekakor so, zato, ker ti “škodijo” ribolovu, ki je popolnoma nepotrebna in škodljiva dejavnost, saj med drugim ruši tudi naravno ravnovesje, je popolnoma nesprejemljivo in neetično. Ubiti žival, ker pač poje drugo žival, da ni lačna in da lahko živi naprej, je nesprejemljivo, neetično in protiustavno. Protiustavno je zaradi tega, ker mora država skrbeti za ohranjati naravnega bogastva (5. člen ustave), ne pa da ga uničuje, kar predvideni poboj kormoranov je. Naloga države je, da ohranja življenja, ne pa da jih uničuje.

10. Vsaka nepotrebna in neprimerna smrt se po Zakonu o zaščiti živali smatra kot mučenje živali. Mučenje živali je kaznivo. Izpodbijano dovoljenje dovoljuje 154 nepotrebnih usmrtitev živih bitij. Nobena usmrtitev namreč ni potrebna, ker ribe niso nujne za prehrano, saj znanost dokazuje, da vegetarijanska prehrana vsebuje vse snovi, ki so potrebne za človekovo življenje, poleg tega pa uživanje mesa povzroča mnoge civilizacijske bolezni in so zato ribe škodljive za prehrano ljudi. Ribolov v bistvu napeljuje v mnogočem k uživanju škodljivih substanc, kar je meso in s tem v bistvu krši zakonsko normo iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se glasi: “… vsakdo ima dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.” (2. člen) Če nekdo uživa ribe, vsekakor ne skrbi za svoje zdravje, če so le-te rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni npr. rak in podobno. Usmrtitev rib za potrebe zadovoljevanja sle po ubijanju, kar je npr. športni ribolov, je tudi nepotrebno. Ubijanje rib v celoti je tako popolnoma nepotrebno in se zato smatra kot mučenje živali. Zato je popolnoma jasno, da ni mogoče posegati v populacijo kormorana in jih 154 pobiti, da se ohranijo ribe za potrebe, ki so nepotrebne in škodljive. Nesporno pa je tudi, da bo mnogo na smrt obsojenih kormoranov moralo pred svojo smrtjo mnogo pretrpeti, ker jih s streli ne bodo takoj pokončali, temveč se bo mnogi od njih mučili ranjeni še dolge ure ali dneve preden bodo umrli. Tudi v tem primeru gre za mučenje živali, saj bodo živali dalj časa trpeli, kar je v nasprotju s 4. členom Zakona o zaščiti živali. Mnoge ptice pa bodo samo obstreljene in ne bodo umrle, bo pa to škodilo njihovemu zdravju, zato bo tudi v tem pogledu prišlo do mučenja živali (4. člen Zakona o zaščiti živali). Tako je v tem pogledu kršen materialni zakon. Mučenje živali je tudi protiustavno, saj po 72. členu ustave mučenje živali ni dovoljeno. To smiselno velja tudi za vznemirjanje.

11. Po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah se dovoljenje za vznemirjanje in odvzem iz narave lahko izda samo v primeru, če ni druge možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Upravni organ sploh ni presojal teh drugih možnosti, ki so pogoj za izdajo dovoljenja, kot že predhodno navedeno. Preden bi upravni organ dovolil v prvi fazi vznemirjanje kormoranov, bi moral ugotavljati ali ne obstoji kakšna druga možnost, da se problem reši brez vznemirjanja in odvzema iz narave, kajti te druge možnosti mora upravni organ ugotavljati tudi v primeru, če gre samo za vznemirjanje živali in niti ne gre za odvzem iz narave. Vse to je že bilo navedeno v pritožbi. V dovoljenju o teh drugih možnostih, ki so pogoj za vznemirjanje kormoranov, sploh ni govora, kar pomeni, da gre za kršitev uredbe oz. materialnega zakona. To velja tudi glede odvzema iz narave, saj upravni organ sploh ne navaja, ali je ugotavljal alternative dovoljenim ukrepom. Teh možnosti pa je več: neletalne metode za učinkovito zaščito rib, prenehanje s posegi v habitate ribje populacije, saj se ugotavlja oz. je znano, da kormorani ne morejo v naravnih habitatih oz. vsaj delno naravnih pogojih ogroziti obstoja ribjih vrst.

12. Kot navedeno v prejšnji točki, bi upravni organ moral ugotavljati druge možnosti. Če bi to naredil, bi z lahkoto ugotovil, da obstaja ena zelo preprosta alternativna možnost. To je, da se ribolov ukine oz. prepove. Na ta način bi se stanje ribje populacije hitro izboljšalo in tudi prehranjevanje kormoranov z ribami bi bilo potem nepomembno in ne bi bistveno vplivalo na ugodno stanje ribje populacije. Ob tem je potrebno navesti, da je ribolov kot gospodarska dejavnost v nasprotju z 74. členom ustave, kjer je določeno, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Jasno je, da je ubijanje prebivalcev Slovenije, kar se dogaja z ribolovom v nasprotju z javno koristjo. Del javne koristi namreč nikakor ne more biti uničevanje življenj, ne glede na razlog, saj vedno obstaja tudi druga pot.

13. Dovoljena oz. uporabljena ukrepa posega v populacijo kormorana (vznemirjanje in odvzem iz narave) bosta imela negativne učinke na drugo živalsko populacijo in tudi na ljudi, saj je posledica obeh ukrepov določen hrup. Znano je, da ima lahko hrup, povzročen s streljanjem, negativen vpliv na druge prostoživeče živali in ljudi. V primeru ljudi je s tem kršena ustavna pravica ljudi (72. člen ustave) do zdravega okolja in nedotakljivosti duševne integritete (35. člen ustave), pri živalih pa bo prišlo zaradi hrupa do plašenja drugih živalskih vrst, kar pomeni, da bo ukrep vznemirjanja veljal tudi za druge živalske vrste, ki s tem nimajo nič in bodo samo žrtve tega. Zato bi v dovoljenju moral biti naveden način, kako druge živalske vrste zaščiti pred vznemirjanjem. To velja tudi v primeru odvzema iz narave, saj je velika verjetnost, da bodo lovci nenamenoma pobili tudi kakšne druge ptice, ki s tem nimajo nič. Ker tega ni, gre za kršitev materialnega zakona.

14. Pri odvzemu iz narave bi lahko prišlo tudi do tega, da bodo mnoge živali pri usmrtitvi nepotrebno trpele. Nepotrebno trpljenje pa po 342. členu Kazenskega zakonika pomeni kaznivo dejanje mučanja živali. To pa pomeni, da bo izpodbijano dovoljenje s svojo izvršitvijo povzročilo dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. To pa nadalje pomeni, da gre za dovoljenje, ki je nično v smislu 279. člena ZUP-a, zato je dovoljenje nujno potrebno odpraviti oz. ugotoviti ničnost odločbe.

S tem je ta pritožba utemeljena.