Življenje katoliške cerkve je pestro, ne samo v svetu, temveč tudi v Sloveniji. Vrstijo se razni dogodki: od raznih izganjanj hudičev, vsakodnevnih kršitev ustave in morale (krst dojenčkov, nezmožnost celovitega izstopa iz cerkve, napadi na drugače misleče in verujoče, poniževanje žensk in istospolnih oseb, zagovarjanja ubijanja ljudi in živali …) do finančnih manipulacij ali pedofilskih afer. V vseh teh dogajanjih imajo takšni ali drugačni finančni dogodki v cerkveni sferi zelo pomembno mesto, kajti denar je cerkveni bog.

Verniki obrnili hrbet svoji cerkvi
DURS je objavil delne podatke o prejetih donacijah verskih skupnostih iz dohodnine za leto 2012. Na seznamu največjih dvajsetih prejemnikov donacij se je znašlo nekaj cerkvenih organizaciji. To so Slovenska Karitas, Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, Nadškofija Ljubljana in Zavod sv. Stanislava. Največ donacij je prejel Slovenski Karitas (148.000 evrov), kar ga uvršča na drugo mesto med vsemi prejemniki. Skavti so dobili 27.000 evrov, Nadškofija Ljubljana 22.000 evrov in Zavod sv. Stanislava 16.000 evrov. Med prejemniki so tudi druge škofije in sicer bo Škofija Koper dobila 12.300 evrov, Škofija Celje 10.200 evrov, Nadškofija Maribor 7.600 evrov, Škofija Novo mesto 7.300 evrov in Škofija Murska Sobota 6.800 evrov. Leta 2011 je Slovenska Karitas prejela okoli 160.000 evrov, ljubljanska nadškofija pa približno 25.000 evrov. Slovensko Karitas je v letu 2011 podprlo 12.745, nadškofijo Ljubljana pa 2.157 donatorjev. Ali je to veliko ali malo?
Po lastnih podatkih ima ljubljanska nadškofija okoli 760.000 prebivalcev in slabih 600.000 katoličanov oz. vernikov, 17 dekanij, 234 župnij in 271 škofijskih duhovnikov (stanje 1.1.2012). Kljub takšnim številkam pa je samo 2.157 ljudi, po vsej verjetnosti njenih vernikov, finančno preko dohodninskih donacij v letu 2011 podprlo (svojo) ljubljansko nadškofijo. To je po vsej verjetnosti samo kakšnih 10% njenih zaposlenih vernikov. Podobno je bilo leta 2012. Bolj ali manj enako je tudi s Slovenskim Karitasom. Dobrodelnost, ki jo izvaja omenjena organizacija je preko dohodninskih donacij v letu 2011 podprlo samo 12.745 ljudi, čeprav ima cerkev v Sloveniji kakšnih 1,5 milijona vernikov. Očitno so verniki izrazili nezaupanje v svojo cerkev. Tako malo donacij, ki jih je cerkev dobila od svojih članov ni presenečenje. Cerkev vedno hitreje propada. Njena krvava zgodovina in njen krvavi nauk delujeta in jo vedno hitreje potapljata. Finančni bankrot mariborske nadškofije, pedofilija, finančni škandali po svetu, kraje dojenčkov, blagoslovi orožja, podpiranje vojn …

Koliko cerkev prejme od mašnega štipendija?
Mašni dar (mašni štipendij) je cerkev ovrednotila na 17 evrov. Če ima duhovnik mašo enkrat dnevno, je lahko za to mašo namenjenih eden ali več mašnih darov, ki jih dajo ljudje. V mnogih župnijah so maše dvakrat ali večkrat dnevno, še posebej ob nedeljah in cerkvenih praznikih. Če dobi neka župnija dva mašna darova na mašni dan, ki je vsak dan, potem samo iz tega dobi letno okoli 12.000 evrov. To je zelo lep zaslužek, ki seveda ni obdavčen in v celoti ostane cerkvi.
Koliko maš je v župnijah? V ljubljanski župniji Marijino oznanjenje je ob nedeljah osem maš, med tednom pa pet ali šest na dan, v župniji Ljubljana – Sv. Nikolaj je ob nedeljah devet maš, med tednom pa najmanj osem vsak dan. Če je stolnici Sv. – Nikolaj dnevno osem maš, znese to nekaj manj kot 3.000 maš letno in če se to pomnoži z vrednostjo enega mašnega daru, ki je trenutno 17 evrov, znese to letno okoli 50.000 evrov. Če je seveda za vsako mašo tudi mašni dar. Župnija Ljubljana – Sv. Nikolaj ima letno samo od maš vsaj kakšnih 50.000 evrov prihodkov, verjetno še mnogo več, saj se včasih pri eni maši „porabi“ več mašnih darov, torej je vrednost maše 17 evrov krat število mašnih darov. Če se v tej župniji na mašni dan „porabita“ dva mašna štipendija, cerkev zasluži 34 evrov, to znese letno okoli 100.000 evrov neobdavčenega zaslužka. Podobno je tudi v župniji Marijino oznanjenje in drugih večjih župnijah. V neki podeželjski župniji so na cerkveni praznik imeli na mašni dan kar 12 mašnih darov, kar je zneslo 204 evre. Za nekaj ur dela je cerkev zaslužila kar 204 evre neobdavčenega denarja. Seveda so tudi manjše župnije, kjer je mogoče maša samo enkrat dnevno ali pa še to ne, tam so prihodki iz tega naslova ustrezno manjši. Seveda pa mašni prihodki niso edini župnijski prihodki.
Kot že navedeno, ima Župnija Ljubljana – Sv. Nikolaj po predvidevanjih letno samo od maš vsaj kakšnih 50.000 evrov prihodkov. Kje pa so še prejemki od nabirk med mašo in od krstov, birm, pogrebov, porok, raznih blagoslovov … in drugi razni prostovoljni prispevki ali celo javni denar. V župnijah je torej ogromno denarja, seveda v glavnem neobdavčenega. Desetine milijonov neobdavčenih evrov torej teče v blagajno super bogate katoliške cerkve v Sloveniji.
Mnoge župnije pa dobijo darove tudi v naturalijah, posebej na deželi. Kmetje prinesejo župniku meso, vino, sadje, zelenjavo … kar še obogati župnijski proračun, saj te stvari ni potrebno kupovati. Tudi to je neobdavčeno.

Duhovnik F. Rode in Goričane
Ljubljanska nadškofija je lastnica dvorca Goričane pri Medvodah. Da ne bo pomote: lastnik ni Jezus, temveč cerkvena nadškofija. Že pred časom je cerkev omenjeni dvorec dala za 40 let v najem Papirnici Goričane. Ta je morala na svoje stroške razkošno obnoviti dvorec, vanj naj bi se po upokojitvi naselil sam kardinal Rode, ki naj bi bil strasten lovec, torej morilec živali, te pa so po cerkvenem nauku Božje stvaritve. Dvorec je papirnica obnovila po zamislih nadškofije in Rodeta, po pisanju medijev naj bi pri prenovi uporabljali le vrhunske materiale.
Kasneje je cerkev sporočila, da se Rode po upokojitvi ne bo naselil v dvorcu, Rode pa je zanikal, da bi osebno sodeloval pri obnovi in opremljanju dvorca. Tudi ljubljanska nadškofija je zanikala, da bi zgornji del dvorca uporabljal kardinal Rode, temveč naj bi bila to pravica vsakokratnega ljubljanskega nadškofa in osebe po njegovi izbiri. Ljubljanski časopis Dnevnik pa je javno objavil dokument iz leta 2004, ki je kardinala Rodeta, seveda pa ne Jezusa iz Nazareta, postavil na laž. Iz tega dokumenta je jasno razvidno, da se del prostorov dvorca Goričane odstopi v dosmrtno uporabo nadškofu dr. Francu Rodetu in osebam po njegovi izbiri. Rode naj bi dobil prostore v izmeri nekaj manj kot 430 kvadratnih metrov, med drugim tudi pravico do viteške dvorane. Direktor papirnice je tudi demantiral Rodeta, da pri obnovi ni sodeloval. Povedal je, da je kardinal obiskoval dvorec in se odločal o opremi prostorov, npr. kuhinji.
Znano je, da se kleriki radi lažejo, če morajo zanikati zanje slaba dejstva. Če je to v korist katoliške cerkve, je to njihova dolžnost, kajti cerkev je pri njih na prvem mestu, resnica pa na zadnjem, pri mnogih pa je sploh ni na seznamu. Kaj ima to z Jezusom iz Nazareta, o katerem kleriki toliko govorijo, ni znano. Čeprav se nekateri kleriki evidentno lažejo, pa jih ljudstvo ne prepozna. Kako dolgo še bodo skrivali svoje laži za plaščkom, imenovanim »Jezus«?
Cerkev se na veliko hvali z dobrodelnostjo. Zakaj v dvorec Goričane, kjer ima pravico do določenih prostorov, ne naseli brezdomcev ali beguncev iz tujine? Zakaj ga ne proda? Zanj bi sigurno iztržila mnogo milijonov, ki bi jih lahko namenila revežem in bolnim.
Če bi se kardinal Rode res vselil v dvorec, ali bi prišel tja s cappa magna, to je z dolgim svilenim plaščem z večmetrsko vlečko, kot si ga je nadel ob neki priložnosti. Ta plašč je »fevdalni« simbol prestiža in moči. V Vatikanu si ga še redko kdo obleče, saj prinaša v glavnem zgražanje ljudi.

S krvjo grajene kamnite cerkve
Kako je katoliška cerkev gradila svoje kamnite cerkve? Ali so bile te zgrajene pošteno, s plačilom izvajalcem, dobaviteljem (npr. transport kamna) in drugim, ali kako drugače? Ali je bilo plačilo realno, torej v denarju, ali pa samo v obljubi večnega življenja? Ko so leta 1233 v francoskem mestu Reims gradili novo katedralo, je z davki preobremenjenim prebivalcem prekipelo. Vdrli so v škofovo palačo in škofa s kanonikom vred nagnali. Posredovati je moral sam papež, ki je nad mestom izdal interdikt, kralj pa je poskrbel za civilne kazni upornikov.
Dejstvo je, da gradnja kamnitih cerkva po večini ni potekala v harmoniji med prebivalci in cerkvijo. Lokalno prebivalstvo je bilo pri gradnji cerkva močno obremenjeno, tako z davki, kot s prisilnom delom. Gradnja kamnitih cerkva v glavnem ni bila harmonija, temveč cerkveno nasilje in represija nad prebivalstvom, v kateri ji je obilno pomagala posvetna oblast. To se je v takšni ali drugačni obliki dogajalo ves čas. Pariško katedralo Notre Dame so gradili slabih 100 let. Koliko krvi je bilo v tem času prelite zaradi te gradnje? Koliko je vrednost katedrale Notre Dame? Če je srednjeveški Codex Calixtus vreden 5 milijonov evrov, je vrednost katedrale s svojimi umetninami nekaj 100 milijonov ali celo milijard evrov! Koliko dobrega bi lahko cerkev naredila, če bi prodala katedralo in denar razdelila med reveže. Mnogo dobrega bi cerkev naredila tudi, če katedrale sploh ne bi zgradila in bi že takrat sredstva usmerila v javno dobro in ne v kamenje. Pravzaprav velja to za gradnjo vseh cerkva in drugih verskih objektov.
Ko so gradili katedralo v Gornjem Gradu, to je bilo v letih 1752 do 1761, je takratni ljubljanski knezoškof Ernest Amadej Attems kmetom gornjegrajskega gospodstva, ki so sodelovali pri gradnji za tri dni povečal letno obveznost tlake. Gradnja največje slovenske cerkve je zahtevala ogromna finančna sredstva, pri čemer so največ sredstev prispevale župnije. Od koga so dobile ta sredstva? Od faranov! Na kakšen način? Pošten?

Duhovnik preprodajal mamila
V začetku leta 2013 je v ZDA pred sodnike stopil katoliški duhovnik Wallin, ki je trgoval z mamili in seksualnimi pripomočki, cerkev pa je uporabljal za svoja homoseksualna druženja. V zadnjem pol letu je zaslužil 300.000 dolarjev, trgovina s seksualnimi pripomočki pa mu je služila za pranje denarja iz poslov z mamili. Koliko je še takšnih duhovnikov v katoliški cerkvi? In drugih cerkvah? Znan je primer duhovnika neke anglikanske verske skupnosti, sicer Kolumbijca, ki je v začetku leta 2013 pripotoval v Moskvo s slabim kilogram kokaina, seveda skritim. Bil je na verski misiji, je bilo zapisano v nekem mediju. Koliko je še takšnih duhovnikov v drugih biblijskih cerkvah? Ali najdejo duhovniki podlago za trgovanje z mamili v krvavi bibliji?
Kaj je katoliška cerkev namenila homoseksualcem? Biblija pravi: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Ali bo cerkev to biblijsko navodilo uporabila tudi v primeru Wallina in ga usmrtila, poleg njega pa še njegove partnerje? To bi glede na zapoved svojega biblijskega boga morala storiti!

Škof z 20 milijoni evrov v kovčku
Italijanska policija je konec junija 2013 v povezavi s preiskavo aktivnosti vatikanske banke IOR aretirala duhovnika Scarana, sicer škofa Salerna iz juga Italije, Maria Zita, bivšega pripadnika italijanskih tajnih služb in finačnega posrednika Johna Carinza. Škof Scarano, donedavno sicer še glavni računovodja vatikanske administracije za upravljanje premoženja apostolskega sedeža in član kurije, je osumljen korupcije in goljufije. Bivšemu obveščevalcu naj bi plačal 400.000 evrov, da bi ta z letalom iz Švice v Italijo ilegalno prepeljal 20 milijonov evrov gotovine. Monsignor 500, kot so tudi klicali škofa Scarana, ker je s seboj nosil bankovce za 500 evrov, te naj bi uporabljal za pranje denarja za svoje prijatelje na jugu Italije, se je zagovarjal s tem, da je denar pripadal njegovemu prijatelju, sam pa je le pomagal, osebnih koristi pa naj ne bi imel. Kdo mu verjame? Mu bo verjelo tudi italijansko pravosodje? Mu verjame papež? Mu verjame Bog? To je klasičen primer sprege cerkve, financ in tajnih služb, posledica pa so pranje denarja, korupcija, laži … Scarano je papežu poslal pismo, v katerem je nekatere kardinale obtožil, da so prikrivali finančne zlorabe visokih predstavnikov vatikanskih banke. Kjer je dim, je tudi ogenj!

Vrednost premoženja škofa Scarana 6 milijonov evrov
Italijanski preiskovalci so bili presenečeni, ko so ugotovili, da je vrednost premoženja škofa Scarana okoli šest milijonov evrov. Stanoval je v elitnem delu Salerna, njegovo stanovanje v centru mesta pa je bilo zelo veliko, poslikano celo s fraskami. Škof se je preko odvetnika branil, da so vsa umetniška dela, stanovanje in denar na bančnih računih donacije in da ni naredil nič napačnega. Lahko, da ima škof prav. Kar je dobil, so donacije. Vendar od koga? Od mafije? Za kaj? Za pomoč pri nezakonitih poslih? Kdo mu je vse to svetoval? Jezus ali njegov nasprotnik?

Revščina za cerkev ni pomembna
Papež Frančišek je rekel, da revščina za cerkev ni sociološka, ampak teološka kategorija in to celo prva. Za cerkev torej ni pomembno, če je človek materialno reven. Zanjo ni pomembno, če človek nima sredstev za življenje, zanjo ni pomembno, če otroci umirajo od lakote ali zaradi pomanjkanja zdravil. Zanjo je pomembno samo to, da je človek njen član. Če je njen član, je bogat. Ker revščina ljudi za cerkev ni pomembna, se z njo kaj dosti ne ukvarja, razen da stalno poziva druge, da odpravijo revščino, ki vlada na svetu. Sama pa ima karitas, s katerim daje samo videz dobrodelnosti, kajti kot vse cerkvene organizacije, je tudi karitas sredstvo za širjenje vere. Širjenje vere pa za cerkev pomeni večanje vpliva in bogastva!
Zanimivo je vprašanje, zakaj je revščina za cerkev teološka in ne sociološka kategorija. Verjetno zato, ker bi sicer morala prodati svoje neizmerno premoženje in z njim odpraviti revščino na zemlji. Prestavitev revščine v teologijo je torej povsem praktične narave: na ta način lahko cerkev mirno obdrži svoje enormno bogastvo, saj odprava revščine ni njena naloga, temveč državna ali pa naloga civilne družbe. Temni cerkveni knezi in drugi katoliški kleriki bodo torej še naprej uživali življenje na račun drugih, predvsem države, ljudstvo pa bo stradalo in iz dneva v dan bo bolj revno.

Objava: Bogastvo in dolgovi cerkve (Publikacija Koalicije za ločitev države in cerkve, 17.9.2013).