Katoliška cerkev ima svoj sedež v mestu Vatikan. Vatikanska mestna država, državno ozemlje katoliške cerkve, je bilo določeno z lateransko pogodbo leta 1929 in obsega 44 ha. Je najmanjša država na svetu, njena meja je dolga samo dobre 3 kilometre. Ta ozemeljska majhnost pa ni ovira, da ne bi bila najbogatejša država na svetu, gledano na prebivalca, saj ima okoli 400.000 dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca. V službah rimske kurije je zaposlenih okoli 3.000 ljudi, od tega približno 1.000 duhovnikov. V Vatikanu pa je (bilo) tudi največ kriminala na prebivalca (Delo, 18.1.2007), kar niti ni čudno, saj enako privlači enako. Po vatikanski ustavi je papež absolutni monarh, saj v sebi združuje vse tri veje oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Delitve oblasti papež ne pozna. Takšne moči nima nobeden drugi državni poglavar, takšne moči nima niti nobeden šef islamske »božje« države. Vatikanska mestna država je tvorba, ki spada daleč nazaj v preteklost in z modernim tipom države, tipom demokratične države, nima nobene zveze. Celo predsednik Sveta EZ Herman Van Rompuy se je zavzel za reforme v cerkvi, kajti po njegovem ji primanjkuje demokratičnih struktur. Čeprav je Vatikan leta 1969 ukinil smrtno kazen v pravnih predpisih, jo v svojem nauku še vedno podpira, smrtna kazen pa je tudi bistveni del cerkvene biblije, ki je po cerkvenem nauku božja beseda.

Katoliška cerkev ima po lastnih podatkih za leto 2010 preko 400.000 duhovnikov, 5104 škofov, 54.665 redovnikov, 721.935 redovnic oz. nun, 39.564 stalnih diakonov, 2966 škofij in drugih cerkvenih upravnih enotah po svetu in 1,196 milijarde vernikov. Katoliška cerkev ima diplomatske odnose s 177 državami, tri milijone šol, 5.000 bolnišnic, 80.000 laičnih misijonarjev …., 17,5% svetovnega prebivalstva (2010) ima katoliški krst, velika večina katolikov je brez svojega soglasja postala cerkveni član, saj je bila krščena kot dojenček. Gre za »prisilno« članstvo, članstvo, ki ne temelji na svobodni in odgovorni odločitvi, temveč na zlorabi pravic. Gre za dejanje, ki je nasprotno demokratičnim temeljem in svobodi vesti, ki jo garantirajo moderne ustave in mednarodni pravni akti. Koliko članov bi cerkev imela, če bi vanjo vstopali samo polnoletni člani? Zelo malo! In če bi od vsega začetka, torej več kot tisoč let, veljalo načelo vstopa samo polnoletnih oseb, zgodovina za katoliško cerkev sploh ne bi vedela. Kaj je že rekel Jezus iz Nazareta? Prvo učite, nato krščujte! Očitno to za cerkev ne velja.

Cerkvene celice praktično v vsakem kraju

Katoliška cerkev ima v »katoliških« državah praktično v vsakem kraju svojo župnijo z eno ali več cerkvami. Na ta način vrši stalni posredni ali neposredni »pritisk« na lokalno prebivalstvo in oblast. Mnogokrat se župnik in župan »pobratita» in cerkveni vpliv se veča. Marsikje se »bratenje« dogaja še na višjih nivojih. Cerkev ima tudi škofije, ki komunicirajo z višjimi državnimi inštancami in vršijo stalen pritisk na državo. Tudi druge oblike cerkvenega organiziranja (redovi, karitas …) imajo nalogo vršiti pritisk, kontrolirati in vplivati na družbo. V državah, ki so s Svetim sedežem navezale diplomatske odnose ima cerkev tudi svoja veleposlaništva, ki je še dodatna oblika kontrole in pritiska v dotični državi. Cerkev je odlično organizirana in strah pred njo je še vedno velik, še posebej na podeželju. Velik del ljudstva še posluša cerkev in politiki temu sledijo, še posebej v starih katoliških državah na Zahodu.

Cerkev stalno tarna, da ji ne gre dobro, da ima premalo sredstev za delovanje, da je diskriminirana in preganjana … Celic za tarnanje in »prosjačenje« ima ogromno. Vsak župnik, škof, menih, nuna, laik … mora po službeni dolžnosti tarnati in »prosjačiti«, mnogokrat se namesto prošnje znajde že zahteva. Cerkev zahteva. To je del cerkvene taktike in strategije, da izsiljuje denar od države in ljudi. Ali se Jezus ni sam preživljal, ali je prosjačil za denar pri ljudeh in izsiljeval pri državi?

Izjemno vplivni cerkveni “holding”

Vpliv cerkve v svetu je izjemen. Laris Gaiser (Mag, 20.9.2006): »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen.«

V zunanji politiki je Sveti sedež edina velesila, ki se lahko meri z ZDA. Zato ni čudno, da se papežev zunanji minister srečuje z Obamovim odposlancem in z njim razpravlja o dogodkih po svetu. Na enem izmed teh srečanj sta predstavnika Svetega sedeža in ZDA med drugim razpravljala tudi o predlogu zakona, ki inkriminira homoseksualce in zanje predvideva celo smrtno kazen. Ameriški veleposlanik je poudaril, da škofje v Ugandi, kjer se je pojavil ta zakon, molčijo, predstavnik cerkve pa je stal na stališču, da je homoseksualnost greh, da pa so spolni odnosi med odraslimi moralno in ne kazenskopravno vprašanje. Izrazil je tudi prepričanje, da škofi ne bodo dolgo več molčali o tem. V Organizaciji združenih narodov je Vatikan nato obsodil hudo kršitev človekovih pravic v primeru homoseksualcev, vendar pa te izjave ni posredoval svojemu kleru in kongregacijam.

Zgornji primer je tipičen primer neverjetne cerkvene dvoličnosti: za javnost eno, svojim pa drugo. V OZN se je cerkev naredila lepo in obsodila ugandski zakon o inkriminaciji homoseksualcev, svojemu kleru pa te izjave ni poslala. Zanje torej še vedno velja: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) V OZN je cerkev torej kršila voljo svojega boga, ki zahteva smrt homoseksualcev – če bi sledila svojemu nauku bi morala zakon, ki predvideva smrt homoseksualcev, podpreti. Za dosego svojih interesov cerkev ne izbira sredstev.

Vatikan ima svoj izvor v fašizmu

Po propadu posvetne cerkvene države leta 1870 se katoliška cerkev seveda ni sprijaznila s tem, zato je ves čas delovala v smeri, da jo zopet pridobi. Pri tem ni izbirala sredstev in se je zato povezala s fašistom in diktatorjem Mussolinijem. Podpisan je bil Lateranski sporazum, ki je leta 1929 obnovil papeško državo v obliki vatikanskega mesta. Mussolini je v imenu Italije podelil papežu pravice suverene države, ne glede na to, da ta država obstaja samo iz nekaj vrtov, zgradb in državljanov. Sveti sedež je prejel 91,70 milijonov dolarjev kot odškodnino za razpustitev cerkvene države v letu 1870. Po sklenitvi lateranskega sporazuma, ta je določil rimskokatoliško vero kot edino uradno vero v Italiji, so s cerkvenih prižnic začeli odkrito povzdigovati fašizem. Pred volitvami je takratni papež izdal pismo, ki je doseglo praktično vse vernike, saj so ga prebrali iz prižnic in objavili v časopisih. V njem je vernikom naročil, naj glasujejo za Mussolinija. Kako so se iztekle volitve, je jasno: Mussolini je gladko zmagal. Papež je podprl tudi italijanski napad na Abesinijo leta 1935, kjer so Italijani uporabljali celo bojni strup. Roka roko umije! Cerkveni zločini so jasni.

Katoliška cerkev se je s fašizmom dobro razumela tudi v Španiji, na Portugalskem, Hrvaškem …

Sveti sedež z zloveščim karakterjem

Tudi ta papeška država ima zlovešč karakter. Njen ustanovitelj je diktator, fašist in vojni zločinec. Zgodba se ponavlja: prva papeška država temelji na poneverbi, torej laži, druga pa na fašizmu, torej zločinih. Kakšen karakter ima lahko torej katoliška cerkev? Božanski ali nebožanski? Enako privlači enako ali povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si. Cerkev se poveže z vsakim, neodvisno od moralno-etične usmeritve, važno je, da ima korist od povezave. Za cerkev je najbolj pomembna zvestoba. Če so ji zvesti levi politiki, papež spregleda njihovo levičarsko ali marksistično naravnanost, tako kot je takratni papež spregledal Hitlerjevo nacistično ideologijo – Hitler je namreč bil orodje v cerkvenih rokah pri rešitvi judovskega vprašanja. To je priznal sam Hitler, ki je rekel: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje«. Očitno je izvajal cerkveni plan, zato se mu Vatikan ni zoperstavil. In še: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo«, je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oziroma izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Še vedno spada k sinovom in hčerkam cerkve. Očitno pregon judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. »Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo«, je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza. Ni bil samo Hitler katolik, to so bili tudi nekateri drugi diktatorji, kot na primer: Mussolini, Salazar, Petain, Pavelić, Franco. Ali jih je cerkev izobčila? (citati: www-zrtve-cerkve.org)

Papež sprejel vojnega zločinca, tožilke ne

Po pisanju medijev je haaška tožilka Carla del Ponte zaprosila za sprejem pri papežu Benediktu XVI., saj je želela, da bi papež posredoval pri Hrvaški in cerkvi v tej državi in tako pomagal pri iskanju vojnega zločinca generala Gotovino, ki naj bi se skrival v nekem samostanu. Vatikan je srečanje odklonil z utemeljitvijo, da je Carla del Ponte »nevzgojena in slabega vedenja«, ko je zaprosila za sprejem pri papežu. Tožilka se je uspela srečati z nekim drugim klerikom iz vatikanske kurije, ki mu je povedala, da je prejšnji papež sprejel Gotovino, nje pa novi papež noče sprejeti. Vatikan ni zanikal, da ne bi papež sprejel vojnega zločinca Gotovine, dejal je, da če se je to zgodilo, se je zgodilo v sklopu skupine, v kateri je bil.

To je še en dogodek, ki kaže pravi značaj katoliške cerkve. Papež sprejme vojnega zločinca, ki je bil na prvi stopnji obsojen na 24 let zapora, tožilke, ki ga je v sklopu sojenja pred haaškim sodiščem iskala, da bi ga izročila sodišču, pa ni hotel sprejeti. Podpora zločincem, oviranje pravosodja bi lahko bil nauk te zgodbe. Nič novega. V Vatikanu se je na slovesnosti ob razglasitvi papeža Janeza Pavla II. za blaženega znašel tudi predsednik Zimbabveja Mugabe, za katerega zaradi obtožb o množičnih kršitvah človekovih pravic v Zimbabveju velja prepoved potovanja po EU. Vatikan je očitno raj za zločince.

Papež Benedikt XVI. prvi čestital Belcebubu

Leta 2009 je Giulio Andreotti, ki je imel vzdevek »Belcebub, vrhovni poglavar vseh peklenščkov,« praznoval devetdeset let. Andreotti, pravnik in specializant kanonskega prava, večkratni italijanski minister in predsednik vlade (sodeloval je v štiriintridesetih), avtor številnih knjig, med drugim tudi kriminalnih romanov izza vatikanskega obzidja, zelo pomembna stranka vatikanske banke, proti kateremu so v preteklosti sprožili 26 sodnih procesov (tudi zaradi obtožbe, da je dal ubiti nekega novinarja in sodelovanja z mafijo), je po mnenju Alojza Rebule, kolumnista cerkvenega časopisa Družina, starosta italijanskih katoliških politikov. Andreotti je bil in je za katoliško cerkev kljub starosti še vedno zelo pomembna oseba. To dokazuje tudi dejstvo, da mu je za devetdeset let prvi čestital papež Benedikt XVI. Papeža seveda ni motilo, da je čestital osebi, ki ima vzdevek Belcebub, ki je po bibliji poglavar demonov, torej nekdo zelo, zelo dvomljivega slovesa. Enako privlači enako! Ali je papež eden izmed peklenščkov, ki jim načeluje Andreotti?

Cerkvena trgovina z dojenčki

Praktično ni zločinske zadeve, v katero ne bi bila vmešana katoliška cerkev. Nedaleč nazaj se je ugotovilo, da so bili duhovniki in redovnice v Španiji v času Francove dikature in še dvajset let kasneje vmešani v trgovino z dojenčki, poleg zdravnikov in še nekaterih drugih. Otroke so jemali »rdečim« staršem, revnim ženskam in samohranilkam z izgo-vorom, da so umrli, nato pa so jih prodali parom, ki niso mogli imeti otrok. Nune in duhovniki so med drugim sestavljali sezname družin, ki bi rade dobile otroke. Ukradenih naj bi bilo do 300.000 dojenčkov, ki so bili nato izročeni ustreznim družinam. Kraje so prišle na dan šele proti koncu prejšnjega desetletja, ko je nek španski sodnik želel preiskovati Francove kršitve človekovih pravic. Ukradeni in nato prodani otrok Moreno je kot odrasel, ko je od »krušnega očeta« izvedel resnico, rekel: »Povedal mi je, da me je kupil od duhovnika v Zaragozi, kar da se je zgodilo tudi z Antoniem. Oba sva se nato počutila kot psa, kupljena v trgovini z živalmi.« (Delo, 17.12.2011) Cerkev trguje z dojenčki kot s stvarmi. Predstavljajo ji sredstvo za dobiček. Ukrade jih materam, proda naprej in si povečuje bogastvo. Dostojanstvo otrok in staršev je ne zanima. Ali je tudi Jezus iz Nazareta tako delal? Če ni, koga potem zastopa papež s svojo cerkvijo?

Prof. dr. Hubertus Mynarek

Dr. Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju in prvi profesor teologije v nemškem prostoru, ki je izstopil iz katoliške cerkve, je v nekem intervjuju rekel: »Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila – velikokrat je bila za zgled – naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev – ko je šlo za nekristjane –, sovražnost proti judom in proti sektaškim manj-šinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evan-geličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.« (citat: www-zrtve-cerkve.org) Te besede povedo vse. Krvava cerkvena ideologija se materializira še sedaj in to z zelo krvavimi dogodki, tudi dogodki, kot je spodaj opisani.

Breivik: ne krščanski, temvečkatoliški ali protestantski skrajnež

Na Norveškem je prišlo do najhujše tragedije po drugi svetovni vojni, saj je skrajni desničar Breivik v centru Osla in na otoku Utoja ubil okoli 100 ljudi. V medijih je bil označen za krščanskega fundamentalista oz. ekstremista.

Kot že navedeno, so mediji označili Breivika za krščanskega ekstremista, vendar pa ta oznaka ne more držati. Kajti, kristjani, torej tisti, ki v dejanjih sledijo nauku Jezusa, Kristusa, ne ubijajo in ne sovražijo, niso proti islamu in multikulturnosti. Jezus je namreč bil pacifist, bil je proti ubijanju ne samo ljudi, temveč tudi živali. Ni sovražil drugače verujočih ali ateistov, niti tistih, ki so imeli drugačno kulturo. Rekel je: ljubite sovražnike in kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Jasno je, da se lahko imenujejo za kristjane samo tisti, ki v delih sledijo Jezusu in ne tisti, ki govorijo o Jezusu, Kristusu, njihova dejanja pa nasprotujejo Njegovemu nauku in življenju. Ti drugi pa se lahko imenujejo katoliki, protestanti ali kaj drugega.

Seveda pa se lahko Breivik imenuje katoliški ali protestantski fundamentalist oz. ekstremist, odvisno od tega ali je katolik ali protestant. Za to ni nobenih zadržkov, še posebej ne, ker je biblijska ideologija, na katerih slonita katolicizem in protestantizem, zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih, ateistov, žensk in podobno. Breivik bo po vsej verjetnosti za svoj zločin dobil takšno ali drugačno kazen. Kaj pa cerkev, ki je ustvarila pogoje za ta zločin? Ona pa bo še naprej sveta, od države financirana … in še naprej se bodo iz njenih neder valili zločini. Koliko jih bo umrlo v naslednjem? Kdaj bosta država in ljudstvo spregledali cerkev?

Inštitut za verska dela (IOR)

V vatikanski banki, ki ima podoben status kot banka offshore, ima račune, teh naj bi bilo 44.000, v glavnem premožna klientela. Dobiček te banke, v kateri je za okoli 5 milijard evrov depozitov (to so javnosti znani podatki, kolikšna je resnična vrednost depozitov, pa ni znano), je namenjen neposredno papežu. Banka ima tudi dobro tono in pol zlatih palic. Na uradni spletni strani svetega sedeža IOR ni omenjena. Vatikanska banka nima zunaj nobenega napisa, znotraj pa je samo eno okence, en bankomat in velika sobana z računalniki. Pred njo stoji švicarska garda. V njej je najmanj 5 milijard evrov depozitov, banka pa nudi svojim komitentom, med katerimi so tudi takšni, ki so imeli težave z zakoni, zelo visoke donose. Večji del pologov in dvigov se opravi v gotovini ali zlatu, s čimer se zabrišejo sledi. V IOR je bil vložen tudi mafijski denar družine Corleone, ta je tej družini jamčila tajnost in vložen denar. To ni bil edini mafijski denar v tej banki. »Ko je prišel papež Janez Pavel II. na Sicilijo in izobčil mafijce, so bili mafijski šefi užaljeni, predvsem zato, ker so nosili svoj denar v Vatikan,« je dejal mafijski skesanec Mannoia. (G. Nuzzi, Vatikan, d.d.) Guverner italijanske centralne banke Fazio je na sestankih vodstva banke mnogokrat navajal papeške enciklike, imel je tudi močno vatikansko podporo. Cerkvena ideologija v samem jedru bančništva!

Vatikan je znani davčni raj na Kajmanskem otočju izvzel iz škofije Kingston na Jamajki in tam ustanovil novo škofijo ter jo podredil neposredno svetemu sedežu, njeno vodenje pa zaupal nekemu kardinalu, sicer članu kolegija IOR. Že ve zakaj! »Božje« skrivnosti morajo ostati »božje« skrivnosti. Mogoče zato, da se ne bi razkrili črni posli vatikanske hierarhije?

Pranje denarja v Inštitutu za verska dela?
Katoliška cerkev je izjemno bogata. Kako je cerkev pridobila to neverjetno bogastvo? Večinoma na nepošten in nezakonit način. Tudi sedaj se na cerkvenem finančnem področju marsikaj dogaja. Italijanska država namreč je osumila vatikansko banko pranja denarja, zaradi česar so ji pred časom zasegli kar 23 milijonov evrov, v preiskavi pa je bilo še poreklo denarja za okoli 180 milijonov evrov. V preiskavi se je znašel tudi predsednik banke Tedeschi, sicer član konservativne in zelo vplivne cerkvene organizacije Opus Dei, ki je poleg tega, da predseduje IOR, še član nadzornih svetov nekaterih največjih italijanskih bank. To je šolski primer, kako katoliška cerkev preko katolikov laikov, ki so člani Opus Dei, nadzoruje najpomembnejše točke eko-nomsko-finančnega sistema družbe in preko njih širi svojo vero in vpliv, kajti vsak katolik je dolžan širiti katoliško vero vedno in povsod.

Omenjeni katolik Tedeschi je znan tudi po tem, da se zavzema za večjo etiko pri poslih z denarjem. Etika pri pranju denarja? Sveti sedež je izrazil osuplost in presenečenje zaradi preiskave italijanske policije, hkrati pa je rekel, da ima absolutno zaupanje v predsednika banke, tega je papež po razkritju sumov celo blagoslovil. Podobno je bil Vatikan osupel in presenečen tudi pri mnogih razkritjih spolnih in drugih zlorab otrok ter je imel polno zaupanje v storilce zločinov. In kako se je končalo? Zločini vedno bolj prihajajo na dan. Tudi cerkveni!

Tedeschi ni dolgo zdržal v IOR, saj ga je Vatikan pred kratkim odstavil. Očitno je preveč vedel in je kuriji stopil na žulj. Tudi papežev blagoslov mu ni pomagal, sedaj se celo boji za svoje življenje. IOR se je nekajkrat izkazal za pralnico denarja in se ni pečal samo s špekulanti, podkupovalci in podkupljivimi politiki, temveč tudi mafijskimi šefi in botri. Kako je sploh lahko prišlo do preiskave v IOR? Italija je leta 2004 sprejela stališče, da njena zakonodaja velja za vse, ki so na njenem ozemlju storili kazniva dejanja.

Lažni računi v Inštitutu za verska dela

Vatikan vodi svoje posle v popolni tajnosti, s čimer najlažje ščiti povezave med klerom in denarjem. Na ta način ohranja zaupanje vernikov in javnosti, to pa je tudi pogoj za ohranjanje cerkvenega vpliva in moči. Če cerkev skriva svoje finance pred javnostjo, se je potrebno vprašati zakaj? Kaj bi se odkrilo, če bi lahko pogledali v celotno zakulisje IOR in drugih cerkvenih bank, pa tudi financ škofij in župnij in seveda tudi samega svetega sedeža. To bi bil hud šok za cerkev in vse tiste, ki ji zaupajo. Zato je eno izmed temeljnih pravil cerkvenih financ molk. S tem branijo svoje spletke, zlorabe, goljufije … Tudi zaključni račun svetega sedeža ponuja samo splošne podatke.

V IOR so bili tudi računi Krščanske demokracije, nekaterih kardinalov in drugih visokih klerikov, večkratnega predsednika italijanske vlade Andreotti-ja. Na račun izmišljene dobrodelne »Spellmanove ustanove«, zadaj naj bi stal Andreotti, je bilo v letih 1987-1992 položeno za kakšnih 26 milijonov evrov gotovine, seveda v takratnih italijanskih lirah (26 milijard) in velike vsote v državnih obveznicah. Pologi so se v glavnem končali leta 1993, ko je dosegla podkupovalna afera Tangentopoli nacionalne razsežnosti. Manjši del denarja s tega računa je bil porabljen za dobrodelnost, ostalo je šlo za druge namene, večinoma za gotovinske dvige. Denar so dobili tudi brazilski kardinal Neves (milijon dolarjev), kardinal O’Connor, nadškof v New Yorku, takratni slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Štefan Falež, in sicer za katoliški tisk v Sloveniji, hrvaški kardinal Franjo Kuharić, razni diplomati in drugi. Iz tega računa je bilo nakazanih tudi 27 milijonov dolarjev nekemu Nemcu.

V IOR je bilo še več računov na izmišljene ustanove kot npr. skladi Mamma Roma, Lurške Marije, Loretske Svete hiše, sv. Martina, pri katerih se je del denarja prelil med samimi skladi, mnogo denarja pa je bilo pod plaščem dobrodelnosti porabljenega za razne nedobrodelne oz. celo nedovoljene operacije. Skozi 17 glavnih bančnih računov se je v letih 1989-1993 pretočilo slabih 300 milijonov evrov, kakšna tretjina v gotovini. Očitno je šlo za pranje denarja pod imeni, ki so sugerirala nekaj dobrega: pomoč revnim otrokom, boj proti levkemiji … Neverjetne zlorabe. Nesporno je Vatikan v tem pravi »genij«. Iz računov v vatikanski banki so šle tudi provizije mafiji in mnogim klerikom.

Nagrada za zlorabe in goljufije: škofovsko posvečenje

Prelat de Bonis, duhovnik, ki je imel glavno vlogo v finančnih malverzacijah in pranju denarja v IOR, je bil leta 1993, ko je bil odstranjen iz banke, povišan v naslovnega škofa, postal pa je tudi kaplan Suverenega malteškega reda. Na njegovem škofovskem pos-večenju je bilo prisotnih več tisoč oseb, med njimi 15 kardinalov, 45 škofov, 100 prelatov, mnogi politiki, npr. Cossiga in Colombo, predsednik italijanske vlade Andreotti. Na mašniškem posvečenju se je de Bonis javno zahvalil Andreottiju, ki je bil ravno takrat pod obtožbo mafijskih skesancev, da se je poljubljal z mafijskimi botri. Seveda de Bonis ni ostal brez kritja katoliške cerkve, saj bi v nasprotnem primeru prišle na dan še hujše zadeve. Besede papeža Janeza Pavla II. ob vizitaciji pri malteških vitezih leta 2000 so jasne. Rekel je: »… Hkrati z njim pozdravljam drugega brata, monsinjorja Donata de Bonisa, vašega prelata.« (Gianluigi Nuzzi, Vatikan, d.d.) Tako je to v katoliški cerkvi: nagrada za zlorabe je napredovanje, celo v škofa. Mafija k mafiji. Kaj ima s tem Jezus iz Nazareta, ni znano.

Cerkvena založba s pornografsko vsebino

V Nemčiji je izbruhnil velik škandal, ko se je izvedelo, da založniško podjetje Weltbild prodaja erotične in pornografske vsebine. To sicer ne bi bilo nič neobičajnega, če ta skupina ne bi bila povezana s katoliško cerkvijo – njeni družbeniki so namreč tudi nemške škofije (12), združenje nemških katoliških škofij in dušno pastirska oskrba vojakov v Berlinu. V njeni ponudbi naj bi bilo kar 2.500 izdelkov s to vsebino, predvsem knjige. Naslovi kot npr. Povej, prasička! ali Popoln v postelji so zelo zgovorni. Založba je izdala tudi nemški prevod Harryja Potterja, ki ga je sam papež označil za protikatoliškega. Ko se je razvedelo, kaj Weltbild ponuja, je odstopil predsednik nadzornega sveta, ki je tudi direktor finančne zbornice augsburške škofije.

Prepletenost cerkve in biznisa je tudi tu očitna. Weltbild je sicer ena največjih založb v Evropi, v poslovnem letu 2009/10 je ustvaril za 1,65 milijarde evrov prometa. Nastal je iz neke katoliške revije, na nemškem govornem področju pa ima več kot petsto podružnic. Pecunia non olet – to vsekakor zelo velja za katoliško cerkev. Denar ne smrdi. Denar na vsakem koraku, izvor ni pomemben. Podobna situacija je bila v Sloveniji, ko je mariborski T-2, ko je še bil del cerkvene sfere, ponujal pornografske filme. Tudi tu se je cerkev sprenevedala, kot v Nemčiji.

Tajni proračun v škofiji

Cerkev ne želi, da bi se vpogledalo v njene finance in premoženjsko stanje, ki že stoletja krepi njeno moč. Vpogled v cerkveni finančno-gospodarski paralelni svet je zunanjemu opazovalcu bolj ali manj onemogočen, kar velja v glavnem tudi za državo.

V neki raziskavi nemškega časopisa Spiegel o proračunu škofij sta od 27 nemških škofij samo dve škofiji pristali na sodelovanje, ostalih 25 pa je to odklonilo. Neki nemški laik, ki je bil v škofiji izvoljen v finančno kontrolo, se je čudil nad nizkim proračunom te škofije. Dobil je odgovor, da obstaja še proračun škofovskega sedeža, ki pa je tudi zanj tajen. Očitno sta v škofiji dva proračuna: eden javen, drugi tajen. V ta, torej tajen proračun škofovskega sedeža, spadajo finančni tokovi iz cerkvenih bank, investicijskih in nepremičninskih skladov in lokalnih cerkvenih podjetij. Če je v škofiji določen proračun tajen, ali gre za črni fond? Zakaj ga cerkev javno ne objavi? Se preko tajnega računa škofovskega sedeža pere mafijski denar?

Cerkvene finance so zelo nepregledne. Če se govori o proračunu škofije, je to proračun škofije kot pravne osebe in ne vsebuje proračunov njenih sestavnih delov, npr. župnij, ki so samostojne pravne osebe. Seveda tudi te skrivajo svoje premoženje in finančne tokove. Cerkev ne razglaša svojega bogastva. Če bi to naredila, kdo bi ji še kaj dal? Kdo bi še nosil denar karitasu, kdo bi še daroval pri mašah …, če bi ljudje vedeli, kako neverjetno bogata je cerkev? Cerkveni predstavniki ponavadi mnogo govorijo, povedo pa malo ali nič. To velja tudi za njeno bogastvo: o tem molči z veliko besedami in tako utiša naivne in poslušne. Cerkev trdi, da so njeno bogastvo reveži – seveda reveži na »umu«, ki je ne prepoznajo. Ne prepoznajo zlatega teleta in zato plešejo okoli njega.

Katoliška banka vlaga v orožje

Cerkev ima banke tudi drugje po svetu, samo v Nemčiji jih ima kar pet. Cerkvene banke (pet katoliških in tri evangeličanske) so ne še dolgo nazaj imele za približno 30 milijard evrov v svojih bilancah. Ena izmed njih, Pax-Bank iz Kölna, ki ima svojo poslovalnico tudi v Rimu in Jeruzalemu, je vlagala denar v orožje (v BAE, ki proizvaja jedrske podmornice in vojaška letala, je vložila 580.000 evrov), kontracepcijske tablete in cigarete, čeprav se je hvalila z etičnim vlaganjem. Trdila je tudi, da denarja ne bi nikoli vložila v proizvodnjo orožja, cigaret in tistega, kar ni v skladu s krščanskimi vrednotami. Podobno je z dortmundsko KD-Bank, paderbornsko BKC in regensburško banko Liga Bank. Denar preko skladov vlagajo v razne posle, ki ne ustrezajo krščanskim načelom, ki jih razglašajo. Po dejanjih jih boste spoznali. Koliko je še takšnih primerov? Po mnenju dr. Boštjana M. Turka imajo vatikanske banke v večinski lasti hrvaško gospodarstvo. Kaj je z bankami v Sloveniji? So tudi one pod vplivom cerkve oz. v njeni lasti?

Odstraniti vse, kar ni katoliško

Katoliška cerkev trdi, »da ‘nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani’, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili (…).« Poleg tega še trdi, da »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Anton, Strle, Vera cerkve) Papež Urban II. je konec 11. stoletja odredil, da morajo biti krivoverci mučeni in usmrčeni! To je sedaj veljavni katoliški nauk. Poleg krvave biblije je tudi to podlaga za zločine, ki so bili in še bodo storjeni na krilih cerkvene ideologije. Kaj ima to opraviti z Bogom, ni znano!

Viri:
● Gianluigi Nuzzi, Vatikan, d.d
● Cursio Maltese, Nabirka:koliko Italijani plačujejo za Cerkev
● Carsten Frerk, Violettbuch Kirchenfinanzen
● Skrivnosti Vatikana, Global, julij 2011
● Katekizem katoliške Cerkve
● svetovni splet
● http://www.biblija.net/biblija.cgi

Objava: Razmisli, junij 2012.