V našem pravnem sistemu so živali še vedno tretirane kot stvar in tudi zato še nimajo svojih pravic. Zakon o zaščiti živali določa samo obvezna ravnanja ljudi do živali, ki naj bi jih zaščitila, vendar pa te dolžnosti niso istočasno tudi pravice živali. Namreč, v primeru kršenja teh dolžnosti, ki se kažejo npr. v kršenju dostojanstva živali, le-te ne morejo iti na sodišče in tam zaščititi svojo fizično in psihično integriteto, kot lahko to stori človek.

Žival kot posameznica je še vedno tretirana kot del svoje vrste, s predpisi nekoliko zaščitena pred najbolj krutim zlorabljanjem, pa še to ne v vseh primerih, seveda odvisno tudi od vrste, pri čemer so hišne živali bolj zaščitene kot rejne ali poskusne živali. Neke vrste pravica do življenja je bolj ali manj priznana vrsti kot takšni, ne pa tudi posamezni živali kot »delu« ali pripadnici te vrste. Najbolj je to vidno pri lovu, kjer npr. vrsti rjavega medveda in srne ne smeta izumreti oziroma biti iztrebljeni, lahko pa se morijo pripadniki obeh vrst, kakor to ustreza uničevalni antropocentrični ideologiji, ki vodi sedanjo pravno državo. Tako se v Sloveniji zakonito letno pomori kakšnih 30.000 sm in okoli 100 medvedov. Absurdno je, da ima »pravico do življenja« vrsta, posamezen njen del oziroma pripadnik pa ne – seveda pa je ta pravica bolj ali manj samo teoretična, saj se vrsta uničuje s tem, ko se uničujejo njeni deli oziroma habitat. Posamezni živali še vedno torej ni priznana osebnost, še vedno je stvar »posebne vrste«.

Ena izmed pomembnih nalog varuha pravic živali je tudi ta, da se bori za priznanje pravic živali in njihovo pravno ureditev. Pravno priznanje pravic živalim bi pomenilo, da bi le-te lahko samostojno nastopale v raznih pravnih postopkih – seveda po svojem zastopniku, saj zaradi narave stvari ne morejo osebno nastopati v postopkih – in tako ščitile svoje pravice, če bi bile le-te kršene (npr. pravico do osebnega dostojanstva ali pravico do življenja).

Varuh pravic živali kot glas živali v upravnih postopkih

Pot do priznanja pravic živali je na žalost postopna. Eden izmed korakov, ki mogoče vodi do priznanja pravic, je tudi sodelovanje varuha pravic živali v upravnih postopkih, ki se kakorkoli tičejo živali, in kjer kot stranski udeleženec zastopa interese živali. Gre za postopke, ki jih vodijo državni organi za izdajo raznih dovoljenj, ki imajo lahko negativne posledice za živali. Primer so dovoljenja za javne prireditve, kjer sodelujejo živali.

Gre za razna tekmovanja in razstave psov oziroma muc, konjske dirke, cirkuse in podobno. Seveda se v teh postopkih ne nasprotuje javni prireditvi kot takšni, nasprotuje se temu, da bi na prireditvi sodelovale živali, kot tekmovalke, razstavni eksponati, cirkuški artikli ali podobno, saj to ni v njihovo korist, in bi mogoče lahko negativno vplivalo na njihovo dobro počutje, ki jim ga je po predpisih dolžan zagotoviti skrbnik. Tekmovanje ali kakšna druga podobna prireditev namreč lahko pomeni za živali strah, prekomerno ali nepotrebno vznemirjanje in celo bolečine. Vse opisano pa pomeni trpljenje živali v smislu 10. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali. Ne glede na to pa živali ne morejo biti neke vrste tekmovalni oziroma prireditveni eksponat, saj so samostojne osebnosti oziroma živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco, dušo in niso stvari. Dejstvo, da se jih tretira kot osnovno sredstvo za doseganje človekovih želja (željo po uspehu, zmagi, …) krši njihovo dostojanstvo, in ne samo njihovo, tudi dostojanstvo mnogih prijateljev živali. Ob tem je zelo zanimivo mnenje znanega slovenskega kinologa Jožeta Vidica, ki je o razstavah psov v reviji Moj pes (12/2006, str. 4) zapisal: »Zdajšnje razstave čedalje bolj postajajo nekakšno sejmišče, kjer lahko kupimo vse za svoje hišne ljubljence, psi v ocenjevalnih krogih in ob njih pa so bolj ali manj v ozadju. Mnogi kot pozabljeni čemijo v kovinskih ali drugačnih kletkah, so privezani ali pa jih pustijo kar v avtomobilu (tudi ob zelo visokih in zelo nizkih zunanjih temperaturah), medtem ko skrbniki nekje klepetajo, sedijo v gostilni ali počnejo kdove kaj. Zato nekateri, še zlasti varstveniki živali upravičeno menijo, da so razstave za pse zgolj oblika mučenja, psi pa postajajo marionete vse bolj grotesknega človekovega okusa. Ali so torej razstave sploh še potrebne?« Vsekakor niso potrebne, pa ne samo razstave psov, temveč tudi druge prireditve, kjer so živali zlorabljene kot osnovno sredstvo za doseganje človekovih egoističnih želja. Tudi do živali bi se bilo potrebno obnašati v smislu zlatega pravila, ki pravi, kar ne želiš, da drugi stori tebi, ne stori ti njemu. Kdo si želi, da bi bil kot pes tekmovalni eksponat, ki bi ga lastniki uporabili za doseganje svojih ciljev? Kdo si želi, da bi moral kot konj preskakovati visoke ovire ali pa na kasaških dirkah »izpustiti dušo« za svojega lastnika, ki vidi le zmago? Kdo si želi, da bi ga kot cirkuško žival dneve in mesece na silo trenirali in mu uničili svobodno voljo, da bi se naučil neke bizarne cirkuške točke. In podobno.

Varuh pravic živali sodeluje kot glas živali v svojstvu stranskega udeleženca v vedno več upravnih postopkih, ki se tičejo živali. Tako je samo v prvi polovici leta 2007 sodeloval v okoli 30 postopkih, kjer so upravne enote (Ljubljana, Celje, Laško, Velenje …) izdale dovoljenja za prireditve, kjer so sodelovale živali. Število državnih organov, ki vabijo varuha pravic živali v omenjene postopke, seveda v imenu Društva za osvoboditev živali in njihovih pravic, se veča, čeprav nekateri organi vse to še vedno ignorirajo, npr. tisti, ki se ukvarjajo s poskusi na živalih in velikimi zvermi. Vprašanje je, zakaj? Ali imajo mogoče slabo vest? Kdor deluje zakonito, se mu ni potrebno ničesar bati. Pri tem je potrebno omeniti še to, da je Ustavno sodišče Slovenije priznalo društvu pravico do vlaganja pobud za presojo ustavnosti oz. zakonitosti nekaterih predpisov v zvezi z odstrelom medvedov, te zadeve bo reševalo celo prednostno. Varuh pravic živali se lahko torej bori za medvede na ustavnem sodišču ali za druge živali pred upravnimi enotami, ne more pa se v postopkih, ki jih glede izrednega odstrela medvedov ali drugih velikih zveri vodijo pristojni državni organi – gre pa za isto državo in isti pravni sistem. Ali ni to absurdno in tudi nepravično? Borba teče dalje.

Objava: Osvoboditev živali, julij 2007.