V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Objava: Dnevnik, 30.6.2016.