Cerkvene igrice s splavom in življenjem

Film Čudež življenja, ki ga v Ljubljani javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da zadeva ni sporna, saj gre za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Svetniški papež Janez Pavel II. je o zakonih, ki omogočajo pravico do splava, dejal, da gre za strašno obliko totalitarizma, skrito v demokratično obleko.

Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed SŠK, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

Objava: Sobotna priloga Dela, 15.10.2016 in Mladina, 14.10.2016 (pod naslovom Konservativna revolucija).

Print Friendly, PDF & Email