Ministrstvo za šolstvo in šport
Masarykova cesta 16
1000 Ljubljana

25.4.2011

Zadeva: Zakon o osnovni šoli – sprememba

Spoštovani!

V javni razpravi je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli in sicer do 3. maja 2011. V to razpravo se vključujemo tudi mi in predlagamo spremembo 57. člena sedaj veljavnega zakona.

57. člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn-UPB3) obravnava prehrano in se glasi:

Osnovna šola za vse učence organizira vsaj en obrok hrane dnevno.

42. člen predlaganih sprememb, ki se nanaša na 57.člen veljavnega zakona, se glasi:
Osnovna šola za vse učence organizira malico, za učence prvega razreda vzgojno-izobraževalnega obdobja pa tudi kosila.
Osnovna šola lahko kot dodatno ponudbo organizira tudi druge obroke.

Predlagamo, da se ta člen dopolni tako, da se doda, da je osnovna šola dolžna učencem zagotoviti tudi vegetarijansko prehrano, vključno z vegansko.

42. člen, vključujoč naš predlog (označen s krepko pisavo), bi se tako glasil:
Osnovna šola za vse učence organizira malico, za učence prvega razreda vzgojno-izobraževalnega obdobja pa tudi kosila.
Osnovna šola lahko kot dodatno ponudbo organizira tudi druge obroke.
Osnovna šola mora zainteresiranim učencem zagotoviti tudi vegetarijansko, vključno vegansko, malico, kosilo in druge obroke, če jih nudi.

Obrazložitev:

Po svetu in v Sloveniji je vedno več vegetarijancev in veganov in to ne samo med odraslimi, temveč tudi med otroci. Mnogi so že od rojstva vegetarijanci ali vegani. Število vegetarijancev in veganov nezadržno raste, v mnogih mestih so razglasili celo vegetarijanski dan.

Razlogi za spremembo prehranjevalnih navad so različni. Nekateri opustijo uživanje mesa in drugih živil živalskega porekla zaradi etičnih, drugi zaradi zdravstvenih, tretji zaradi filozofskih ali drugih razlogov.

Na splošno sta vegetarijanski in veganski način prehranjevanja priporočljiva oz. ustrezna za vse starostne skupine. Ob tem bi navedli stališči dveh največjih dietetičnih organizacij na svetu, ADA (American Dietetic Association) in DC (Dietitians of Canada): Stališče ADA in DC je, da so uravnotežena veganska in ostale vrste vegetarijanske prehrane primerne za vsa življenjska obdobja, vključujoč nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in odraščajoče ter da vegetarijanska in veganska prehrana lahko zadovolji potrebe po vseh makro in mikrohranilih, vključno z beljakovinami, železom, cinkom, kalcijem, vitaminom D, riboflavinom, vitaminom B12 vitaminom A, maščobami omega-3 in jodom.

Razne študije po vsem svetu dokazujejo, da je npr. pri vegetarijancih manjše tveganje, da zbolijo za sladkorno boleznijo, osteoporozo, boleznimi ožilja in ožilja, rakom, revmo. Vegetarijanci naj bi bili bolj zdravi in naj bi živeli dlje, kot tisti, ki uživajo meso. Živila živalskega porekla torej sploh niso potrebna v človekovi prehrani. Uživanje mesa je stvar navade oz. tradicije in ne nuje. Uživanje mesa je poleg tega tudi rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni (rak, diabetes, kardiovaskularne bolezni …), povzroča tudi prekomerno težo ter celo depresije, kajti neka raziskava iz leta 1998 kaže pri uživalcih mesa povečano pojavljanje strahu in depresij v primerjavi z vegetarijanci. Za uživalce mesa obstaja po raziskavi kalifornijske Univerze Loma Linda dvakrat višje tveganje, da zbolijo za demenco. Novejše raziskave dokazujejo, da infekcija s toksoplazmo (zajedavci v možganih), ki se najpogosteje prenaša z mesom, vzpodbuja tiste karakterne lastnosti, ki prevladujejo v današnjem času, npr. zanemarjanje moralnih vrednot, ravnodušnost in lahkoživost, iz česar bi bilo mogoče potegniti celo vprašanje, v koliki meri uživanje mesa doprinaša k razpadu vrednot v moderni družbi. Po neki ameriški študiji ugotavljajo spremembe ožilja že pri 70% otrok. Zelo pomembna je tudi študija znanstvenikov Univerze Kalifornija, ki je bila objavljena 1.10.2003 v PNAS-online (PNAS je kratica za “Proceedings of National Academy of Sciences”, najuglednejši in največkrat citirani svetovno znani strokovni časopis). Raziskovalci so odkrili, da človek pri uživanju rdečega mesa (govedo, prašič, ovca) prejme določene telesu tuje molekule, na katere reagira njegov imunski sistem. Pri tej študiji je zelo pomembno to, da je bilo prvič znanstveno neoporečno dokazano, da ko človekovo tkivo sprejme molekule iz zaužitega mesa, pri tem nastane imunska reakcija. Raziskava učinkovito pokaže na dejstvo, da meso ni nobena naravna človekova hrana, sicer imunski sistem ne bi tvoril protiteles. Več o raziskavah, ki opozarjajo na škodljivost mesa na http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?pnm=03694.

Podobno kot za meso velja tudi za mleko in mlečne izdelke. Razne raziskave tudi kažejo, da uživanje mleka in mlečnih izdelkov zvišuje tveganje za rakom na prostati. Tudi druge civilizacijske bolezni, kot so npr. osteoporoza, rak, Parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen ter obolenja srca in krvnega obtoka zdravniki povezujejo z uživanjem mleka. Mleko je, kot je videti, udeleženo tudi pri naraščajočem pojavljanju alergij. Ob zdravstvenih tveganjih, s katerim je povezano tudi uživanje mleka, je upravičeno vprašanje, ali je mleko kot živilo sploh primerno. Dejstvo je, da je človek z uživanjem mleka med sesalci nekaj eksotičnega. Pri nobeni drugi vrsti sesalcev njeni pripadniki ne pijejo mleka, ki je vendarle namenjeno vzreji mladičev, še potem, ko so odrasli. Da pa bi uživali materino mleko druge vrste, je fenomen. 80 – 90% odraslega prebivalstva mleka sploh ne prenese. Encim laktaza, ki mlečni sladkor laktozo razgrajuje v prebavljive sestavine, z naraščajočo starostjo izginja iz človeškega črevesja. Rezultat tega je neprebavljivost mlečnega sladkorja, ki je povezana z bolečinami v trebuhu, kolikami, občutkom napetosti, napihnjenostjo, drisko in slabostjo. Evropejci so se spremenjenim prehrambenim navadam sicer najprej prilagodili in lahko mlečni sladkor še najbolj prebavljajo. Afriška, indijska in avstralska ljudstva pa na uživanje mleka v odrasli dobi reagirajo še “normalno”, v tem primeru z neprebavljivostjo.

Če je za odrasle meso rizični faktor za bolezni, je seveda to tudi za otroke, še posebej za mlajše. In za te še toliko bolj, ker je njihovo telo v fazi izgradnje in zato bolj ranljivo. Namesto da bi se imunski sistem krepil, se izčrpava v borbi z mesom. Kaj meso naredi v nežnem otrokovem telesu, si je verjetno težko predstavljati. Ni čudno, da je med mladimi vedno več bolezni. Dejstvo torej je, da meso otrokom ne more prinašati nekaj dobrega, temveč samo riziko bolezni. Če te bolezni ne bodo nastopile v otroštvu, pa se lahko pojavijo kasneje. Ob interakciji z drugim škodljivimi vplivi iz okolja, ki se jim ni mogoče izogniti ali pa zelo težko, lahko mesna prehrana bistveno pripomore k vedno večjim zdravstvenim težavam ljudi. Sicer pa so se posebno pri otrocih v zadnjih desetletjih dramatično povečale bolezni, ki so odvisne od načina prehranjevanja. Narašča število otrok s prekomerno telesno težo, vedno pogosteje se že v otroškem obdobju ugotavlja sladkorna bolezen.

Uživanje mesa in mleka povzroča tudi globalno trpljenje in okoljsko škodo. Kakšnih 50% svetovne žetve žita pristane v masovnih živinorejskih hlevih industrijskih dežel. Za proizvodnjo 1 kg govejega mesa se potrebuje 9 kg zrnja. Revne dežele so delno prisiljene, da kakovostno, za človekovo prehrano nujno rastlinsko hrano, prodajajo kot krmilo. Za 200 gramski zrezek pokrmijo do 2 kg žita, ki bi nasitila približno osem otrok. Vsako leto umre za lakoto 50 milijonov ljudi, od tega več milijonov otrok. Če bi industrijske države svojo porabo mesa zmanjšale samo za 10%, bi se lahko dodatno prehranjevalo 100 milijonov ljudi. Nikomur ne bi bilo potrebno stradati. Uživanje mesa vodi do velike okoljske škode. Pri proizvodnji enega kilograma svinjskega mesa nastane približno 15 kg gnojevke. Vsebovani nitrat onesnažuje podtalnico. Izhlapevanje amoniaka iz gnoja ter gnojevke prispeva k nastanku kislega dežja in izumiranju gozdov. Proizvodnja mesa sprošča velike količine CO2, posebno s požiganjem tropskih deževnih gozdov. Govedo razen tega proizvede letno 100 milijonov ton metana – 20% skupne emisije tega zelo strupenega plina. Delež mesne in mlečne proizvodnje pri eroziji tal je 85%. Proizvodnja mesne prehrane porabi 50% vse pitne vode. Za proizvodnjo kilograma mesa se porabi bistveno več vode kot za en kilogram žita ali zelenjave.

Kmetijstvo, predvsem masovna živinoreja z živili živalskega porekla ima zelo velik delež v skupni bilanci izpustov. O tem kolikšen je delež živinoreje v omenjeni bilanci, so različni podatki: od 18% po mnenju OZN (FAO 2006) do več kot 51% po mnenju dveh okoljevarstvenih znanstvenikov iz Svetovne banke (2009). Ta sta namreč ponovno izračunala in popravila te podatke za World-Watch Institute. Po njunem mnenju je FAO, ki zagovarja povečano potrošnjo mesa po vsem svetu, nekatere podatke »prezrl«, nekatere podcenil in napačno ocenil vire nekaterih emisij. Namesto 7.516 milijonov ton ekvivalentov CO2, ki jih je izračunala FAO, ustvarja živinoreja s svojimi stranskimi proizvodi 32.000 milijonov ton ekvivalentov CO2 letno. Zaključek je: tudi če bi vsi prebivalci Zemlje prešli na alternativne vire energije in četudi bi vse žarnice nadomestili z varčnimi sijalkami in četudi bi popolnoma ukinili ves avtomobilski in letalski promet, bi bili učinki na podnebje še vedno manjši, kot če bi ljudje prenehali jesti meso in bi prešli na rastlinsko prehrano.
„Če bi vsi ljudje postali vegetarijanci, bi lahko nadzorovali globalno segrevanje.” To je že pred leti zapisal britanski fizik Alan Calverd v Physic World. Enquete-Kommision, raziskovalna komisija nemškega zveznega parlamenta za zaščito zemljine atmosfere, meni, da največ, kar lahko storite za okolje je, da postanete vegetarijanec. Navaja tudi, da nastane pri sestavinah, ki vsebujejo meso (npr. mesni cmok) 13 kratna količina ekvivalenta CO2 napram sestavinam, ki ne vsebujejo mesa (npr. žitna pečenka). Zato je nujno potrebno, da se ljudje odpovedo prehrani, ki vsebuje živila živalskega izvora.

Uživanje mesa in pitje mleka je v svojem vzroku okrutno. Živali neznosno trpijo. V klavnicah se dogajajo brutalni umori. Mnoga živa bitja, ki jih klavec razpara, so še pri zavesti. Živa bitja tulijo in cepetajo v smrtnem strahu zaradi peklenskih bolečin. Živali, ki čakajo v vrsti, morajo mnogokrat sodoživljati smrtne muke svojih predhodnic in vedo, da se bo njim godilo prav tako. Klavnice so mesta nepredstavljivega trpljenja živih bitij, bitij, ki čutijo oz. občutijo bolečino in strah prav tako kot človek. Tudi krave mlekarice neznosno trpijo, saj so postale prave “tovarne” za proizvodnjo mleka. Krave so tretirane kot stroji, ki prinašajo dobiček. Zaradi genetskih spreminjanj in proizvodnih tehnik, naravnanih na najvišje zmogljivosti, je krava danes sposobna dati letno več kot 6000 litrov mleka – večkratnik tega, kar daje v naravnih pogojih. V naravnih pogojih daje krava mleko samo takrat, ko ima mladiča. Da bi se ustreglo potrebam prebivalstva po mleku, krave vsako leto umetno oplodijo. Teličke takoj po rojstvu ločijo od matere. Za mater je ta izguba otroka najbolj travmatično doživetje v njenem že tako mučnem življenju. V svobodi najde svojega mladiča med tisoč telički in ga doji 6 do 12 mesecev. Rastni hormoni in nenaravni cikli molzenja prispevajo k bolečinam v vimenih, ki lahko postanejo tako težka, da od časa do časa drsajo po tleh. Zato prihaja pogosto do infekcij vimen, ki jih skušajo preprečiti z zdravljenjem z antibiotiki.

Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni, s svojo skrbjo, s svojim delom in družbeno dejavnostjo zagotavljati uspešen telesni in duševni razvoj; zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (4. člen ZZZDR). Po 2. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB1) ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje; nihče pa ne sme ogrožati zdravja drugih. Smiselno podobno izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah. Po slovenski ustavi, Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter Konvenciji o otrokovih pravicah je korist otrok glavno vodilo pri vzgoji in izobraževanju. Po slovenski ustavi, Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter Konvenciji o otrokovih pravicah je korist otrok glavno vodilo pri vzgoji in izobraževanju.

Iz prejšnje točke je razvidno, da so starši dolžni zagotoviti svojim otrokom uspešen telesni in duševni razvoj. Otroci imajo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje, izhaja iz ZZVZZ-UPB1. To pa pomeni, da morajo starši zagotoviti svojim otrokom, seveda če so ti vegetarijanci oz. vegani, vegetarijansko oz. vegansko prehrano v celotnem njihovem življenju, torej tudi v šoli, saj naj bi bila, kot je bilo to pokazano v prejšnjih točkah, vegetarijanska oz. veganska prehrana bolj zdrava, zaradi česar je večja verjetnost, da bo telesni in duševni razvoj otrok boljši, kot pa v primeru uživanja mesne oz. mlečne prehrane. To pa tudi pomeni, da mora osnovna šola, ki ima dolžnost zagotoviti prehrano učencev vsakomur, ki to želi, zagotoviti vegetarijansko oz. vegansko prehrano, saj mora tudi šola delovati v korist otrok. Po drugi strani pa mora imeti otrok, da lahko izpolni svojo zakonsko obveznost skrbi za svoje zdravje, na razpolago ustrezno prehrano, kar tudi pomeni, da mora imeti otrok pravico, da zahteva, da mu šola zagotovi ustrezno prehrano, šola pa to dolžnost.

Po 14. členu Ustave Republike Slovenije so vsi državljani enakopravni ne glede ne osebne okoliščine. V konkretnem primeru to pomeni, da mora država zagotoviti učencem, ki uživajo vegetarijansko ali vegansko prehrano glede prehrane v šoli enak položaj s tistimi, ki uživajo mešano oz. mesno hrano. To pomeni, da mora država v osnovni šoli zagotoviti omenjenim učencem tisto prehrano, ki jo uživajo, to pa je vegetarijansko ali vegansko, sicer so v neenakopravnem položaju s tistimi, ki v šoli uživajo mesno oz. mešano prehrano oz. imajo zagotovljeno to prehrano. Še posebej je to pomembno zaradi tega, ker je osnovnošolsko izobraževanje obvezno. Do enakega rezultata lahko pridemo ob uporabi Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-UPB1).

Glede na zgoraj navedeno je mogoče za meso in mleko in druge proizvode živalskega porekla reči, da predstavljajo velik riziko za zdravje človeka, saj sta tako meso kot mleko udeležena pri večjem številu civilizacijskih bolezni. Zanje bi tudi težko rekli, da so to zdravi proizvodi – kot že večkrat omenjeno, so rizični faktor za mnoge bolezni. Seveda velja to smiselno tudi za kakovost. Kako je lahko nekaj kakovostno, če je škodljivo oz. rizični faktor za mnoge bolezni – in zaradi teh bolezni umirajo milijoni po vsem svetu, tisoči pa pri nas. Za živila živalskega izvora bi celo lahko rekli, da so nevarna. Ustava pa vsakomur zagotavlja pravico do varnosti, tudi otrokom. Poleg tega pa so omenjena živila tudi z okoljskega in podnebnega vidika, da ne omenjamo trpljenja živali v masovni živinoreji in v klavnicah, zelo sporna in škodljiva.

V osnovni šoli je mnogo učencev, ki doma uživajo vegetarijansko ali vegansko prehrano. To je njihova pravica, ki pa je v osnovni šoli ne morejo realizirati, saj jim takšna hrana ni niti zakonsko niti dejansko zagotovljena povsod v Sloveniji. Vsaj mnogim od njih ne. Zato morajo uživati mesno oz. mlečno prehrano ali pa biti na pol lačni. Tudi otroci imajo pravico do osebnega dostojanstva, ki jo ustava priznava v 34. členu. Kako se spoštuje njihovo dostojanstvo, če morajo prisilno uživati nekaj, kar jim lahko škodi oz. se ne sklada z njihovimi pogledom na svet, ki ga izrazijo sami ali preko staršev? Ali pa biti na pol lačni? Očitno je, da so takšni učenci diskriminirani in je zato izpolnjena definicija diskriminacije iz 4. člena ZUNEO-UPB1, saj vegetarijanski in veganski učenci v osnovni šoli niso enako obravnavani in to zaradi osebne okoliščine: vegetarijanstva oz. veganstva. Obravnavani so manj ugodno.

Po 2. členu Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre) je cilj tega zakona zagotoviti učencem, ob upoštevanju načel trajnostne potrošnje, tudi kakovostno šolsko prehrano, s katero se vpliva na optimalni razvoj učencev in dijakov, na razvijanje zavesti o zdravi prehrani in kulturi prehranjevanja, na vzgajanje in izobraževanje za odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja in okolja. Med drugim je cilj zakona še, da se učencem in dijakom omogoči dostopnost do zdrave šolske prehrane.

Da se realizira Ustava RS, 2. člen ZšolPre in drugi predpisi predlagamo, da se učencem v osnovni šoli zagotovi tudi vegetarijanska in veganska prehrana in da se v tem smislu spremeni 57. člen Zakona o osnovni šoli oz. 42. člen predlaganih sprememb, kot je to navedeno uvodoma. Dodalo bi se torej besedilo: Osnovna šola mora zainteresiranim učencem zagotoviti tudi vegetarijansko, vključno vegansko, malico, kosilo in druge obroke, če jih nudi. Seveda se lahko doda tudi kakšen drugačen tekst, ki je vsebinsko enak navedenemu, torej, da imajo učenci na razpolago vegetarijansko in vegansko prehrano.

Predlagamo, da nas obvestite o sprejetju oz. nesprejetju našega predloga. V kolikor naš predlog ne bo sprejet, vas prosimo, da nam pojasnite razloge za to.

Hvala in lep pozdrav!

Varuh pravic živali:
Vlado Began

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice