V Dnevniku je bil objavljen članek Pomeni prepoved klanja živali brez omamljanja res kratenje verske svobode? avtorice Tatjane Pihlar, v katerem ta obravnava prepoved klanja živali brez omamljanja tudi v smislu verskega obreda oz. obrednega zakola, kar naj bi prinesla novela zakona o zaščiti živali. Proti takšni ureditvi je judovska skupnost, ki trdi, da je obredni zakol brez omamljanja živali del judovske tradicije in vere. Obredni zakol namreč izhaja iz Mojzesovih knjig in je sestavni del judovskega življenja in vrednot. Če bi se v Sloveniji prepovedal obredni zakol brez omamljanja živali, bi bila s tem judom zanikana verska svoboda in kršene njihove temeljne človekove pravice, meni ta skupnost. Ob tem se postavi vprašanje ali je prepoved klanja brez omamljanja res zanikanje verske svobode judov in s tem kršitev njihovih pravic.

Judje pravijo, da je obredno klanje zapovedano v Mojzesovih knjigah stare zaveze. Res v teh knjigah piše mnogo o žrtvovanju živali, tudi brez omamljanja, in da naj bi to ukazal oz. dopustil celo sam Bog. Vendar pa je v drugih knjigah stare zaveze tudi mnogo pasusov, kjer pa Bog nasprotuje žrtvovanju živali. Tako npr. lahko beremo: »Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« (Oz 6,6) ali: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori GOSPOD. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram … kadilo mi je gnusoba.« (Iz 1,11) Tudi preko preroka Jeremije je bil jasen: »Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah.« (Jer 7,22) Kaj je sedaj res: Božji napotki za klanje živali ali Božji napotki proti klanju živali, saj gre za diametralno nasprotni stališči? Kako rešiti to zagato? Kdor je dojel, kaj pomeni Bog, da je Bog ljubezen, mir, sožitje … med vsemi bitji, torej tudi med ljudmi in živalmi, kar pomeni življenje in ne uničevanje (npr. obredni zakol živali), ve, da Bog ni ukazal ubijanja živali niti ga ne odobrava. Tistemu, ki tega še ne verjame, mu lahko kot kriterij za razločevanje služi Božja zapoved Ne ubijaj, ki je pri judih in tudi drugih večjih religijah nesporna Božja zapoved. Ker je bilo rečeno Ne ubijaj, je jasno, da to velja za vsa živa bitja, torej tudi za živali. Ni bilo namreč rečeno: ljudi ne ubijaj, živali pa lahko, temveč je bilo rečeno Ne ubijaj. Jasno in preprosto. Božja volja torej je, da se živali ne ubijajo. Seveda to velja tudi za obredne zakole z ali brez omamljanja pri judih kot pri drugih, ki temeljijo na stari zavezi (islam, katolicizem, protestantizem …) Kako potem tolmačiti božje ukaze glede žrtvovanja živali v Mojzesovih knjigah? Ni druge logične razlage kot ta, da je takratna duhovščina ponaredila Božje besede in Bogu pripisala nekaj kar, kar ni rekel. »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam … piše pri preroku Malahiji. (Vsi citati: http://www.biblija.net)

Zakol živali brez omamljanja, kot tudi sam zakol oz. ubijanje živali, ne more biti del vere in s tem del verske svobode. Del vere ne more biti nekaj, kar je grozljivega, kar povzroča neizmerno trpljenje, nekaj, kar uničuje tisto, kar je ustvaril Bog, torej živali. Kar v bistvu želi uničiti celo samega Boga. Zakol živali brez omamljanja, kot seveda tudi sam zakol, je zato lahko samo nevera, ki pa že pojmovno ni del verske svobode. Zato je jasno, da prepoved zakola brez omamljanja ne zanika verske svobode judov in ne krši njihovih temeljnih pravic, saj že samo ubijanje živali, kot že navedeno, ne more biti del vere – ta je ljubezen in ne sovraštvo s posledico ubijanjem. Seveda to velja tudi v primeru islama in drugih monoteističnih religij, ki temeljijo na bibliji. Bistvo verske svobode je vsebovano v zlatem pravilu, ki ga pozna že stara zaveza in je tako znano in obvezujoče tudi za jude. Tudi to izključuje kakršno koli ubijanje!

Objava: Dnevnik, 2.8.2012.