Papeža, ki ima dvojen značaj, je namreč verski voditelj in istočasno tudi državni poglavar, je v Sloveniji varovalo veliko število pripadnikov policije, po nekaterih virih več tisoč. Torej, uslužbenci države Slovenije so varovali papeža. Ali tudi “uslužbenci” Rimskokatoliške cerkve (RKC), kot so duhovniki, diakoni in redovniki, in ki so državljani Slovenije, varujejo predsednika R Slovenije, ki simbolno predstavlja Republiko Slovenijo, kot to delajo uslužbenci R Slovenije, ki v bistvu z varovanjem papeža varujejo državo Sveti sedež? Odgovor na to vprašanje nam daje država sama. V enem izmed državnih gradiv je zapisano, da navedeni “uslužbenci” niso razporejeni v vojni sestav slovenske vojske, po podatkih iz tega gradiva je bil zadnji iz razporeda izključen leta 1993. Očitno je država že leta 1993, to leto je omenjeno v tem državnem gradivu, in tudi prej, priznala tej kategoriji kolektivni ugovor vesti, tudi za služenje v rezervi, pa čeprav je ugovor vesti za služenje v rezervi zakonsko možen šele od decembra 1995. Torej, nekaterim državljanom R Slovenije, ki so istočasno “uslužbenci” RKC in samo zaradi tega, ni potrebno varovati svoje države, to je države v kateri živijo, medtem ko nekateri državljani R Slovenije morajo, poleg svoje države, varovati tudi tujo državo, “državo” tistih, ki niso dolžni varovati svoje države. Ali so vsi državljani Slovenije enakopravni? Kaj pravi 14. člen ustave? Ali ne pravi, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, …, vero, …, družbeni položaj ali katero drugo osebno okoliščino. Ali niso “uslužbenci” RKC v favoriziranem položaju glede na druge državljane Slovenije? Ali so bili pri priznavanju ugovora vesti navedeni kategoriji izpeljani zakoniti postopki, ki veljajo za vse državljane Slovenije? V omenjenem državnem gradivu pa je omenjeno, da duhovniki, diakoni in redovniki niso razporejeni v vojni sestav slovenske vojske, kar je brez posebnega dogovora veljalo že doslej.

Po drugi strani pa, ali je bilo varovanje papeža sploh potrebno? Ali ne imenuje RKC papeža božji namestnik oz. “sveti oče”? Če je papež božji namestnik, ali ga ne varuje njegov bog? Ali se mu potem lahko sploh kaj zgodi? Ce ga pa morajo varovati ljudje, kdo potem sploh je oz. koga zastopa? Kdo je varoval Jezusa iz Nazareta?

Ali so uslužbenci državljani R Slovenije varovali papeža tudi med verskimi obredi? Verski obredi so namreč zasebna zadeva papeža oz. njegove verske skupnosti in vprašanje je, seveda, če je odgovor pritrdilen in če RKC tega varovanja ni posebej plačala, ali je trošenje državnega denarja za zasebne zadeve neke verske skupnosti v skladu z ustavo; v njej namreč piše, da so država in verske skupnosti ločene. Torej, če je R Slovenija varovala papeža tudi med verskimi obredi, ali je RKC to varovanje plačala?

Kdo je resnični predsednik Slovenije, če papeža varuje več tisoč uslužbencev R Slovenije, sedanjega formalnega predsednika ‘Slovenije pa še nikoli ni varovalo toliko policistov oz. drugega osebja; vsaj javno ni bilo to objavljeno. Kdo je torej resnični predsednik Slovenije, če gredo državni predstavniki k papežu v cerkev, ki je simbol vere oz. objekt verske skupnosti in se v njej opravljajo verski obredi in ne državni pogovori? Kaj pomenijo v tem kontekstu večkratni obiski državnih uslužbencev pri Svetem sedežu? Papež sedi na vladarskem prestolu, drugi, tudi predstavniki države Slovenije, pa stojijo, ali pa sedijo na, v primerjavi s papeževim vladarskim prestolom, navadnih sedežih. Simbolika marsikaj pove. Kdo je resnični vladar Slovenije?

Prej je bilo omenjeno, da je država dejansko priznala duhovnikom, diakonom in redovnikom ugovor vesti. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali država sploh lahko navedenim “uslužbencem” RKC prizna ugovor vesti; seveda je mišljen ugovor vesti iz verskih nazorov. Ugovor vesti se tukaj dotika obrambe države, oz. opravljanja vojaških obveznosti. Odgovor na to vprašanje leži v nauku RKC oz. v katekizmu katoliške cerkve. V njem je med drugim navedeno, da je zakonita obramba lahko ne samo pravica, ampak resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenja drugih, za skupni blagor družine ali države. Nadalje piše, da so za ohranjanje javnega reda in varnosti oseb dovoljene tudi vojaške operacije, če druga sredstva ne zadostujejo. Piše tudi, da imajo javne oblasti v primeru pravične vojne pravico in dolžnost, da državljanom naložijo obveznosti, ki so potrebne za narodno obrambo; da so tisti, ki se posvečajo službi domovini v vojaškem življenju, služabniki varnosti in svobode ljudstva in da podrejenost državljanov oblasti in soodgovornost za skupni blagor moralno zahtevata tudi obrambo dežele. Ali ne izhaja iz navedenega, da je obramba države Slovenije v vojaškem smislu dolžnost vsakega člana RKC kot državljana te države in da imajo to dolžnost po nauku svoje lastne organizacije, torej Rimskokatoliške cerkve, v kateri so prostovoljno? Kaj pa je o tem rekel Jezus iz Nazareta? Ali ni rekel, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Ali je Jezus zagovarjal vojne oz. obstoj vojsk? Torej, če je po katekizmu dolžnost katolika obramba države tudi v vojaškem smislu, ali jim, tudi duhovnikom, diakonom in redovnikom, lahko država Slovenija prizna ugovor vesti? Ugovor vesti pa se, kot že rečeno, nanaša ravno na sodelovanje oz. nesodelovanje pri opravljanju vojaških obveznosti pri obrambi države, če država prizna ugovor vesti tem osebam, ali jim ne prizna to, kar jim ne priznava njihova lastna organizacija? Torej, če je po katoliškem nauku dolžnost vsakega katolika, da sodeluje pri obrambi države tudi vojaškem smislu, ali lahko država katolikom prizna ugovor vesti iz religioznih (verskih) nazorov? Odgovor je enostaven in jasen.

Objava: Sobotna priloga Dela, 8.6.1996.

Odmev:

Strogi varovalni ukrepi med papeževim obiskom

V Sobotni prilogi i8. juniJa 1996 gospod Vlado Began iz Šmarja pri Jelšah v PP 29 vprašuje ali s priznavanjem ugovora vesti (tudi  duhovnikom. diakonom in redovnikom) država ne priznava tem osebam nečesa, česar jim ne priznava njihova lastna organizacija (Cerkev), in se pri tem enostransko sklicuje na Katekizem Rimskokatoliške cerkve.

V njem najdemo (tudi) tole: »Javne oblasti imajo v tem primeru (primeru vojne) pravica m dolžnost, da državljanom naložijo obveznosti, ki so potrebne za narodno obrambo. – Tisti, ki se posvečajo službi domovini v vojaškem življenju, služabniki varnosti in svobode ljudstva. Če pravilno izvršujejo svojo nalogo, resnično prispevajo k skupnemu blagru naroda in ohranjevanju miru« (2310). Nato pa pravi: »Javne oblasti bodo pravšno poskrbele tudi za primer tistih, ki zaradi nagibov vesti odklanjajo uporabo orožja, čeprav ostanejo dolžni v drugi obliki služiti človeški skupnosti« (2311).

Z enostranskimi navajanji zavajamo ljudi. ki nimajo možnosti, da bi zapisane trditve sami preverili. To se dogaja te dni tudi z besedami, ki jih je izgovoril gospod predsednik Kučan v pozdravnem nagovoru svetemu očetu na Brniku: »Strpnost, medsebojno spoštovanje, obžalovanje, sprava s pravico do več pogledov na to, kaj se je v resnici zgodilo v preteklosti, in odgovornost.za prihodnost naj nam pomagajo, da ne bi še kdaj dvignili roke zoper svoj narod, zoper svoje brate. Vaši pozivi k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju, namenjeni vsem ljudem dobre volje, nas v teh naših načrtih podpirajo in opogumljajo.«

Ker ima vsako oko svojega malarja, bo skoraj toliko umevanj in razlag, kolikor je ljudi, in marsikdo je v skušnjavi, da besedilo iztrga iz celote in ga obrača po svoje. O (ne)strinjanju navadno odloča močna osebna prizadetost.

Kako težko je dobrohotno in strpno, zlasti pa celovito, pisati in razlagati!

Rafko Lesnik,
Ljubljana

Objava: Sobotna priloga Dela, 15.6.1996.

Moj odgovor:

“V sobotni prilogi dne 15.6.1996 je gospod Rafko Lešnik iz Ljubljane navedel, da sem se pri vprašanju, ali s priznavanjem ugovora vesti (tudi duhovnikom, diakonom in redovnikom) država ne priznava tem osebam nečesa, česar jim ne priznava njihova lastna organizacija (Cerkev), enostransko skliceval na Katekizem Rimskokatoliške cerkve. Če sem pravilno razumel gospoda Rafka Lešnika, bi moral, da ne bi bilo enostranskega sklicevanja na katekizem, še navesti: “Javne oblasti bodo pravšno poskrbele tudi za primer tistih, ki zaradi nagibov vesti odklanjajo uporabo orožja, čeprav ostanejo dolžni v drugi obliki služiti človeški skupnosti” (2311). V zvezi s tem pojasnjujem, da sporni stavek v tem kontekstu ni pomemben, saj se nanaša na razmerje med javno oblastjo (država) in posameznikom glede odklonitve uporabe orožja zaradi nagibov vesti (to razmerje pa ni bila bistvena tematika mojega pisanja), in ne na razmerje med Rimskokatoliško cerkvijo in njenim članstvom oz. verniki glede ugovora vesti.”

Objava: Sobotna priloga Dela, julij 1996.