Dne 19.9.1998 je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno pastirsko pismo katoliških škofov ob začetku šolskega leta 1998/99. V njem škofje pozivajo vernike oz. starše k prizadevanju za spremembo šolske zakonodaje tako, da bi se v državne šole uvedel pouk o krščanstvu kot religioznem, kulturnem in zgodovinskem pojavu in o njegovem moralnem nauku.
Predpostavimo, da bi se v državne šole res uvedel pouk o krščanstvu. To bi potem pomenilo, da bi se v šolah učil nauk Jezusa Kristusa, učil bi se njegov Govor na gori in kako ga v praksi uresničevati, učil bi se nauk, ki vodi do boljše družbe, do miru, enakosti … Ali bi bil v tem primeru na državni šoli prostor tudi za katoliški nauk, za nauk, ki zagovarja pravične vojne, nauk, ki diskriminira drugače misleče, nauk, ki si novači pripadnike s prisilnimi krsti novorojenčkov, nauk, na podlagi katerega je bilo ubitih milijone ljudi, nauk, ki grozi z večnim prekletstvom … Ali je za takšen nauk prostor na državni šoli? Kakšen je interes tistih, ki želijo uvesti v javno institucijo, v institucijo, ki naj bi služila vsem državljanom, katoliški nauk, nauk, ki po svojem osnovnem motivu ni pozitiven in ta motiv s strani RKC nikoli ni bil preklican. Znan je kanon 211 Zakonika cerkvenega prava, kjer je navedeno: “Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.” Ali ne bi bila po tem kanonu državna šola poligon za širjenje katoliškega nauka? Ali bi v tem primeru obstajala verska strpnost, ki jo je država dolžna zagotoviti v skladu z ustavo?
Škofje v pismu tudi trdijo, da nas je šola prejšnjega režima oddaljila od temeljev evropske civilizacije, ki je v svojem jedru krščanska. Ali ta trditev drži? Evropa propada. Ali lahko propada nekaj, kar naj bi bilo krščansko? Ce bi propadalo nekaj, kar je v svojem jedru krščansko, bi to pomenilo, da propada sam nauk Jezusa Kristusa. Njegov nauk pa je v bistvu večen in zato ne more propasti. Propade samo tisto, kar je proti njemu. Proti temu nauku pa je sigurno katoliški nauk. Tako je mogoče reči, da je jedro Evrope katoliško, mogoče tudi protestantsko, ni pa krščansko. Ce bi bilo v resnici krščansko, Evropa sedaj ne bi propadala, temveč bi cvetela.
V pismu se tudi navaja, da starši v okviru državnih šol nimajo možnosti, da bi bili njihovi otroci poučeni o katoliški veri in Cerkvi, tako, kakor bi starši želeli. Tukaj se postavi vprašanje, zakaj bi bili v državni šoli katoliški otroci poučeni o katoliški veri oz. Cerkvi? Saj jim je katoliška vera vendar že znana! Zakaj bi se poučevali o že znanem? To bi bilo čudno! Ali jih niso poučili že starši ali Cerkev sama? Ce pa niso poučeni, zakaj niso oz. čigava naloga je to? Ali je to državna naloga? Zakaj bi pa bili nekatoliški otroci poučeni o katoliški veri oz. Cerkvi? Ali se niso oni s tem, da niso v RKC, odrekli pouku o katoliški veri preko šole? Zakaj nekomu nekaj vsiljevati? Ali ne vsiljujejo tisti, ki jim teče voda v grlo?
RKC uči, da imajo starši pravico, da vzgajajo otroke v katoliškem duhu, torej v katoliški veri. Ta trditev pa ni v skladu z ustavo Republike Slovenije, ki velja tudi za RKC. Vsi državljani RS imajo namreč versko svobodo, to velja tudi za otroke in seveda tudi za novorojenčke. Verska svoboda pomeni, da se vsakdo sam, svobodno in prostovoljno, odloča za določeno vero, seveda takrat, ko to sam želi. Odločanje za vero ne more iti preko nekakšnih pooblaščencev ali pa zakonitih zastopnikov – staršev. Vsakdo mora imeti možnost, da se sam, pri polni zavesti, odloči o svoji verski pripadnosti oz. nepripadnosti. Ce otrok temožnosti nima, je kršena njegova pravica do svobode veroizpovedi, saj je bil brez svojega pristanka preko npr. katoliške vzgoje vržen v neko vero ali pa je bil celo formalno vključen v versko skupnost. To je pa diktatura in ne svoboda. Ali so krsti novorojenčkov izraz diktature ali svobode?
Objava: Sobotna priloga Dela, 3.10.1998.
