Pripombe in predlogi v zvezi s predlogom Strategije ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji (v nadaljevanju tudi strategija) – osnutek 2007
Pripombe in predlogi:
1. Strategija se imenuje Strategija ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji, po 24. členu uredbe pa bi se morala imenovati Strategija zagotavljanja ugodnega stanja volka v Sloveniji ali podobno. Sedanji naslov je tako v nasprotju z uredbo in ga bi bilo potrebno popraviti. Seveda vse ob predpostavki, da je podlaga obravnavanega akcijskega načrta 24. člen uredbe.
2. Iz strategije je razvidno (str. 10), da je populacija volka stabilna oz. ugodna. Vrsta naj bi torej bila v ugodnem stanju. Zato je čudno, da je še vedno na rdečem seznamu oz. zavarovana. Če ni ogrožena, bi jo bilo potrebno takoj odstraniti iz tega seznama. Ker pa se to ni zgodilo, pa je jasno, da je vrsta ogrožena in da so podatki o tem, da je vrsta v ugodnem stanju zelo vprašljivi.
3. Po 24. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrsta (v nadaljevanju: uredba) mora uredba vsebovati tudi naslednje:
• analizo ogroženosti živalske vrste in njenega habitata
• analizo obstoječih ohranitvenih ukrepov
• velikost populacije, ki je potrebna za ohranitev vrste.
Navedenega ni najti v strategiji, zato bi bilo potrebno strategijo s tem dopolniti.
Najbolje bi bilo, da bi bila strategija pripravljena po poglavjih kot jih določa 24. člen uredbe v cilju lažje primerjave zapisanega s tem, kar mora biti zapisano. Predlagam, da se to naredi.
4. V točki 8.6 je predvideno poseganje v populacijo volka z odstrelom. Menim, da bi bil odstrel volkov (izreden ali selektiven), ne glede na razlog, nezakonit, protiustaven, škodljiv in nepotreben in sicer iz smiselno enakih razlogov kot to velja za odstrel medvedov in je bilo obrazloženo v točki I. V izogib ponavljanju je potrebno to, kar je navedeno pod I. upoštevati tudi za volkove.
5. Kot ukrep za ohranitev vrste bi bilo potrebno uvesti ukrep odlov živali in ta bi v celoti nadomestil ukrep odstrel, ki v nobenem primeru ne more varovati volkove, saj jih ubija in ne varuje. Nerazumljivo, posebej pa še nelogično je, da lahko volkove varuješ tako da jih ubijaš. Država je dolžna ohranjati volkove kot naravno bogastvo (5. člen ustave), pobijanje volkov pa ni ohranjanje, temveč uničevanje tega bogastva.
6. Država mora poskrbeti za preusmeritev reje drobnice v habitatu volka v druge oblike kmetijstva, pri čemer seveda to ne sme biti druga vrsta živinoreje, npr. govedoreja. Odstranitev živinoreje iz habitata volka je eden izmed bistvenih pogojev za preprečitev konfliktov med ljudmi in volkom, za katerega je seveda izključno kriv človek. Živinoreja, ki je eden izmed največjih virov emisij toplogrednih plinov (večji kot transport) in v glavnem proizvaja meso, ki je škodljivo živilo, saj je rizični faktor za marsikatero civilzacijsko bolezen, ter zato izjemno škodljiva dejavnost, pač ne more imeti prednost pred volkovi v naravi, ki so za ohranitev narave izjemno pomembni. Zato mora biti odstranitev živinoreje iz habitata volka eden izmed prednostnih ukrepov za zagotovitev ugodnega stanja vrste. V tem smislu bi bilo potrebno strategijo dopolniti.
7. Nujno potrebno je dati veliko poudarek izobraževanju lokalnega prebivalstva, predvsem da volk ni nevaren ljudem in da v volčjem habitatu živinoreja nima mesta, ker je to vir konfliktov z ljudmi. Podobno velja za izobraževanje lovcev, predvsem, da ima volk pomembno mesto v naravnem ravnovesju in da ga ne smejo smatrati kot svojega tekmeca, ki jim uničuje lovno divjad. Lovci kot naravovarstveniki bodo razumeli, da tisto, kar pripada volku, ne more pripadati njim.
8. Glede monitoringa volka in sodelovanja lovcev oz. njihovih organizacij velja pri volku smiselno enako kot je to navedeno v točki 6 predlogov in pripomb pri AN.
9. Če država trdi, da je oz. da bo volkov preveč in bo uvedla selektivni oz. omejeni odvzem volkov iz narave z odstrelom, predlagam, da ta ukrep nadomesti z ukrepom kastracije samca in sterilizacijo samice pri tistih volkovih, ki so predvideni za odstrel. To je način, s katerim tudi lahko ohraniš naravno ravnovesje, seveda če država trdi, da je porušeno pri številu volkov.
Predlagam, da se akcijski načrt in strategija dopolnita v smislu zgoraj navedenega in nato zopet pošljeta v obravnavo članom komisije. Seveda morata biti tako akcijski načrt kot strategija v skladu z ustavo, kajti vsi državni organi so dolžni delovati v skladu z ustavo RS.
Seveda pa podpiram vse tiste ukrepe iz akcijskega načrta in strategije, ki so za medvede in volkove prijazni, jim ne strežejo po življenju in jim omgočajo mirno življenje. Seveda vsakemu medvedu in volku in ne samo vrsti kot takšni. To je vsekakor mogoče doseči brez ubijanja živali in sicer, kot že navedeno, z odlovom živih živali in plačilom za oškodovance primerno visokih odškodnin. Tako bo doseženo sožitje med ljudmi in medvedi oz. volkovi.
III. Za konce pa še nekaj besed o lovu. V bistvu je v večini primerov odstrel medvedov oz. volkov dejavnost, ki jo izvajajo lovci, zato je mogoče reči, da gre v bistvu za lov.
Menim, da je lov živali na splošno, seveda pa tudi lov oz. odstrel živali ogroženih vrst, tako tudi medvedov ter seveda tudi volkov, v nasprotju z ustavo, kot sledi:
• V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.
• V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.
• 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.
• 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Seveda vse to velja tudi za medvede oz. volkove. Tudi ti pri odstrelu močno trpijo.
Po drugi strani pa novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije, vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individiumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim umorom. Ta naravna zakonitost je dokazana tudi v Sloveniji, saj je bilo v letu 2001 okoli 350 medvedov (ocena, vir: spletna stran Lovske zveze), sedaj pa naj bi jih bilo med 500 in 700 (ocena države). Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število medvedov nižje.
Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda oz. volkov toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima.
Na koncu še nekaj več besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po 27 letih nelova ugotovljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju, edini problem so divje svinje, ki pa so problem mnogo širše. To pa se rešuje z zelo obzirno usmrtitvijo posameznih živali, brez lovskih pogonov. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov.
Lep pozdrav.
Vlado Began,
varuh pravic živali pri
Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice
ter član Delovne skupine za načrtovanje upravljanja
z velikimi zvermi
