Vlada Republike Slovenije
Gregorčičeva 20
1000 LJUBLJANA

23.2.2011

Zadeva: Predlog za spremembo 26. b člena Zakona o zaščiti živali

Spoštovani!

1. V letu 2007 je bila sprejeta novela Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), ki je med drugim prinesla tudi poglavje z naslovom 7. Ugrizi in šolanje psov. V okviru tega poglavja je tudi 26. b člen, ki med drugim določa, da uradni veterinar odredi usmrtitev psa:
– če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka;
– če je iz obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe.

2. Menimo, da je zgoraj omenjeni člen glede obvezne usmrtitve nevarnega psa, ki je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe v nasprotju s samim Zakonom o zaščiti živali in Ustavo Republike Slovenije.

3. Zaradi nezakonitosti in protiustavnosti omenjenega določila predlagamo, da Vlada Republike Slovenije pripravi ustrezne spremembe, s katerimi bo sporno določilo črtano in jih posreduje v sprejem Državnemu zboru.

4. V nadaljevanju obrazlagamo svoj predlog.

5. V letu 2006 so 3 bulmastifi v Ljubljani napadli S. Megliča, ki je v tem napadu utrpel hude telesne poškodbe. Pse, ki so ga napadli, so kasneje vrnili lastniku, nazadnje pa so bili v lasti zdravnika Saše Baričeviča. Leta 2010 so ti psi napadli samega Baričeviča in ga ubili. Domnevalo se je, da so bili psi spolno zlorabljeni. Afera Baričevič se še ni polegla, še sedaj potekajo razne preiskave in se krešejo mnenja, ali je bila vrnitev psov Baričeviču v skladu s predpisi. Predvsem je (bilo) na udaru Upravno sodišče, ki je večkrat razveljavilo odločbe veterinarskega inšpektorja o usmrtitvi psov.

6. Kot odziv na prej omenjeni napad v letu 2006 je Državni zbor leta 2007 sprejel že omenjeno novelo ZZZiv, v kateri igra 26. b člen (čistopisa ) oz. 17. člen ZZZiv-B osrednjo vlogo ravno zaradi določbe, da se psi, ki so z ugrizom povzročili ali bili soudeleženi pri povzročitvi smrti človeka ali so bili soudeleženi pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe usmrtijo.

7. Po 3. členu ZZZiv ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. V tem okviru je pomembno tudi načelo sorazmernosti, po katerem je potrebno zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. To načelo obstaja tudi v pravu zaščite živali, saj je npr. po 26. členu ZZZiv dovoljeno usmrtiti žival, ki je nevarna za okolico, če tega ni mogoče drugače preprečiti. Interes živali do življenja ima v tem primeru prednost pred interesom človeka do npr. užitka pri ubijanju, ki bi ga imel tisti, ki bi takšno »nevarno« živali usmrtil samo zaradi užitka do ubijanja.

8. Po 5. alineji 26. člena je namreč mogoče živali usmrtiti, če je nevarna za okolico oz. povzroča občutno škodo in tega ni mogoče preprečiti. Glede na omenjeno zakonsko določbo je v primeru nevarnih psov potrebno ugotoviti, ali se lahko »ponovitvena nevarnost« prepreči kako drugače kot z usmrtitvijo. To je v skladu z načelom pravne države, da je potrebno legitimen cilj doseči z najblažjimi sredstvi, to načelo je vsebovano tudi v že omenjeni določbi 5. alineje 26. člena ZZZiv. Gre za načelo sorazmernosti, ki je eno najpomembnejših pravnih načel. Ponovitveno nevarnost oz. ponovni ugriz je vsekakor mogoče preprečiti z nagobčnikom in povodcem, seveda pa tudi z »zaporom« živali, torej, da je pes zaprt v objektu oz. pesjaku in tako nima možnosti ogrožati okolice. Te varnostne ukrepe določa tudi 12. člen ZZZiv. To pa pomeni, da usmrtitev nobenega nevarnega psa ni upravičena v smislu 5. alineje 26. člena ZZZiv, saj so na voljo sredstva oz. ukrepi, s katerimi se lahko prepreči nevarnost psa za okolico. Pokaže se, da je 26.b člen ZZZiv, ki je bil v zakon vnešen v letu 2007 in ki določa, da je mogoče psa usmrtiti, če je z ugrizom povzročil smrt oz. bil pri tem soudeležen ali je z ugrizom povzročil oz. bil soudeležen pri posebno hudi telesni poškodbi človeka, nesmiseln, nezakonit in protiustaven. Gre zgolj za to, da se je potolažila javnost po tragediji leta 2006, ko so bulmastifi v Ljubljani hudo poškodovali mimoidočo osebo. Ob zakoniti uporabi 5. alineje 26. člena ZZZiv ni mogoče, da bi prišlo do uporabe določila 3. odst. 26.b člena ZZZiv o usmrtitvi nevarnega psa, saj mora biti pravni sistem notranje povezana oz. usklajena celota in v tem smislu ne sme biti nasprotij. Dejstvo je tudi, da novela iz 2007 ni črtala že omenjene 5. alineje 26. člena ZZZiv, kar še dodatno utemeljuje nezakonitost izpodbijane določbe. Res sicer je, da je 5. alineja 26. člena splošne narave in izpodbijana določba specialne narave, ki se nanaša samo na “nevarne” pse, vendar pa to ni pomembno, saj ni nobenih utemeljenih razlogov, da bi se “nevarne” pse veljala drugačna ureditev kot za ostale živali. Še posebej, ker je mogoče nevarnost psov glede ugriza preprečiti mnogo lažje kot nevarnost marsikatere druge živali. Da ne pozabimo: po 3. členu ZZZiv je mogoče usmrtiti žival samo, če obstaja utemeljen razlog. Tega pa v konkretnem primeru ni, saj je mogoče ponovitveno dejavnost “nevarnih” psov preprečiti na zelo enostaven način, ki ga zakon pozna v 12. členu.

9. Glede na to, da je mogoče ponovne ugrize “nevarnih” psov preprečiti na zelo enostaven način, opisan zgoraj, je mogoče šteti usmrtitev takšnih psov kot nepotrebno. To pa pomeni, da se takšna usmrtitev smatra kot mučenje živali v smislu 2. alineje 4. člena ZZZiv. Zato je izpodbijana določba v nasprotju s 4. členom ZZZiv in predstavlja mučenje živali oz. pomeni zakonsko napeljevanje uradnega veterinarja k mučenju živali. Uradni veterinar, ki odredi usmrtitev “nevarnega” psa, v bistvu stori dejanje mučenja živali.

10. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5.alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Podobno je bilo navedeno tudi v zadevi U 1994/2000 z dne 23.4.2003.

11. Glede na prejšnja izvajanja, je tako kritizirana sodba Upravnega sodišča Slovenije, po kateri je Baričevič dobil nazaj svoje pse pravilna, saj je izhajala iz načela sorazmernosti in 5. alineje 26. člena ZZZiv. Zato je nerazumljivo, da so mnogi pravni strokovnjaki opredelili omenjeno sodbo kot nezakonito oz. nepravilno. Res pa je, da je vprašanje, kako bi upravno sodišče razsodilo, če stranka ne bi bila Baričevič, temveč “navaden” državljan. Takrat bi verjetno potrdilo nezakonito odločbo veterinarskega inšpektorja o usmrtitvi bulmastifov.

12. Znani kinolog Jože Vidic je v zvezi z bulmastifi dejal: “Raje bi ju dal nekam, kjer bi ju obvladali, nisem pa za njuno usmrtitev toliko časa po dogodku. Do psov bi bilo to zelo krivično, saj nista kriva, da sta, kakršna sta. Za vse, kar naredi pes, je kriv njegov lastnik.” (Dnevnik, 2. julij 2009) Jože Vidic ima vsekakor prav, ko pravi, da bi bila usmrtitev krivična, saj psa nista za nič kriva, krivi so lastniki. Zato je jasno, da je vsaka usmrtitev “nevarnih” psov po izpodbijanih določilih krivična in pomeni samo neke vrste človekovo maščevanje nad psi. Zob za zob je talionsko načelo, ki ga očitno človek v tem primeru kot močnejši brezobzirno uveljavlja in to skrije pod etiketo odstranitev nevarnosti za ljudi in živali. Gre za neke vrste krvno maščevanje: kri za kri. Očitno je parlament, ki je sprejel takšno rešitev podlegel katoliški oz. cerkveni teoriji krvnega maščevanja. Ki pa seveda z Bogom nima ničesar skupnega, saj je On rekel: Ne ubijaj. Torej ne ubijaj nikogar! Parlament, ki je s tem v ZZZiv uzakonil neke vrste krvno maščevanje nad živalmi oz. psi, je s tem ravnal družbeno zelo neodgovorno. Pse pobiti, njihove lastnike, ki so odgovorni za posledice ravnanj svojih psov, pa doleti “mila kazen”. Živali so po svoji notranji biti do ljudi nenasilne, seveda pa je drugo, kaj je človek z njimi počel leta, stoletja oz. tisočletja. Zato je takšna ureditev zelo nepoštena, nemoralna in tudi žaljiva ne samo do živali, temveč tudi do mnogih ljudi, ki imamo živali za svoje prijatelje in se trudimo, da jim pomagamo v teh zanje izjemno hudih in krutih časih.
Jasno je, da nosi človek vso odgovornost za negativna dejanja psov, psi za svoje negativne posledice svojih ravnanj ne morejo nositi nobene odgovornosti. če ne nosijo nobene odgovornosti, potem se postavi tudi vprašanje, zakaj so sankcionirani, če naredijo nekaj, kar ni po volji ljudi? če je pes križan ali vzgajan za nasilje ter se potem to nasilje izrazi v odnosu do ljudi, kaj ima pes v osnovi s tem? Kriv je lastnik oz. država, ki ni preprečila križanja oz. vzgoje za nasilje.

13. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za pse, pa tudi za “nevarne”, ki so to postali izključno zaradi ravnanj ljudi in ne zaradi svojih ravnanj. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija – zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen).

14. Na podlagi navedenega torej predlagamo, da naslovni organ pripravi ustrezno spremembo ZZZiv in jo pošlje v sprejem Državnemu zboru.

15. Vlado pozivamo, da nam v zakonitem roku poda odgovor na ta predlog, ki jih je smatrati tudi kot peticijo splošnega pomena v smislu 45. člena ustave.

Hvala in lep pozdrav!

Pripravil:
Vlado Began, varuh pravic živali

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice