Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Dunajska cesta 58
1000 Ljubljana
Ministrstvo za okolje in prostor
Dunajska cesta 48
1000 Ljubljana
Strokovni svet za zaščito živali
pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Ljubljana
Predlog za spremembo Odredbe o bivalnih razmerah in oskrbi prostoživečih vrst v ujetništvu
9.11.2009
Poslano po elektronski poti!
Pooblastilo!
Spoštovani!
Minister za okolje in prostor ter minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta v letu 2001
izdala Odredbo o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu (v nadaljevanju tudi odredba). Odredba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/01. Ta splošni pravni akt določa bivalne razmere in oskrbo živali prostoživečih vrst v ujetništvu.
V 4. členu omenjenega predpisa je govora o ustreznih bivalnih razmerah. Podana so splošna navodila, kdaj ima žival ustrezne bivalne razmere, v prilogi I pa so ti bivalni pogoji konkretizirani in so tako določeni minimalni pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer živali v ujetništvu. Priloga I vsebuje minimalne pogoje za živalske vrste sesalcev, ptičev, plazilcev in drugih vrst živali.
V 7. členu omenjene odredbe je določeno, da se lahko minimalni pogoji bivalnih razmer prilagodijo danim možnostim in da ne veljajo minimalni pogoji iz priloge I v naslednjih primerih:
1. zatočišče za živali,
2. zavetišče za zapuščene živali,
3. začasno oskrbovanje bolnih, poškodovanih ali onemoglih živali, vendar najdalj za deset dni,
4. prirejanje razstav živali, tekmovanj ter drugih prireditev, vendar najdalj za sedem dni ali
5. kadar je z drugim predpisom tako določeno.
Prej omenjeno določilo pomeni, da se minimalni pogoji bivalnih razmer lahko spremenijo in tako tudi poslabšajo. Za živali ni dobro, da se bivalne razmere poslabšajo in so pod nivojem minimalnih, ki so v osnovi zanje že itak nevzdržne in nesprejemljive. S prej omenjeno izjemo pa se ti zelo slabi bivalni pogoji, kot že navedeno, še poslabšujejo. To ni pa ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.
Omenjena izjema, torej 7. člen odredbe, je v nasprotju z 19. členom Zakona o ohranjanju narave, ki prepoveduje zadrževanje živali domorodnih in tujerodnih vrst v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah. To zakonsko določilo namreč ne omogoča, da bi lahko obstajala izjema od ustreznih bivalnih razmer. Zakon govori o ustreznih bivalnih razmerah in te so lahko samo enoznačne. Ne more biti tako, da obstajajo bivalne razmere, ki so ustrezne in drugačne bivalne razmere, ki pa so spet ustrezne. Ustrezne bivalne razmere so samo ene. Zato je 7. člen odredbe v nasprotju z 19. členom Zakona o ohranjanju narave.
7. člen odredbe je v nasprotju tudi z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv). Bistvo zakona o zaščiti živali je zaščita življenja živali in zaščita njihovega zdravja ter dobrega počutja. To je določeno v prvem členu. Minimalni pogoji so tisti pogoji, ki naj bi zadostili temu oz. zaščitili živali v smislu zaščite njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. Vse kar je manj, tega ne omogoča. Zato so pogoji, ki so slabši od minimalnih, v nasprotju s standardom zaščite živali, ki je bil prej omenjen in ga določa prvi člen ZZZiv. To pomeni, da živali nimajo dobrega počutja, če morajo živeti v pogojih, ki so slabši od minimalnih oz. jim to ni zagotovljeno. Poleg tega pa obstaja večja verjetnost, da bo prišlo do okvare zdravja ali celo do smrti živali, če bodo živele v pogojih, ki so slabši od minimalnih. Že ti so v osnovi za živali nesprejemljivi in nevzdržni, saj gre za prostoživeče živali, ki živijo svobodno v naravi in niso vezane na neke meje, ki jih v svojem interesu postavlja človek. Življenje v ujetništvu pa je zanje velika muka.
Pogoji, ki so slabši od minimalnih, se lahko po 6. členu odredbe smatrajo tudi za mučenje živali, če nastopijo v tem členu navedene dodatne okoliščine. Nesporno je, da živali, ki živijo v slabših pogojih, kot so minimalni trpijo in da to trpljenje lahko traja ves čas življenja v teh pogojih. Če takšno ujetništvo traja dalj čas, bi lahko šlo za mučenje živali po 6. členu odredbe oz. 341. členu KZ zaradi surovega ravnanja z živaljo oz. povzročanja nepotrebnega trpljenja.
Člen 7. odredbe je v nasprotju tudi s 7. členom ZZZiv, ki živalim omogoča svobodo gibanja, primerno glede na njeno vrsto, …, ki preprečuje nepotrebno trpljenje. Če naj bi minimalni pogoji zagotavljali minimalno svobodo gibanja živali, je jasno, da pogoji, ki so slabši od minimalnih, že sami po sebi ne morejo zagotoviti živalim ustrezne svobode gibanja. Zato je kršen tudi že omenjen člen ZZZiv.
Posebej je za živali škodljiva 4. točka 7. člena odredbe, ki dopušča poslabšanje bivalnih razmer, če gre za prirejanje razstav živali, tekmovanj in drugih prireditev, vendar za največ sedem dni. To so razlogi, ki so v korist izključno ljudem in pomenijo za živali veliko bedo in trpljenje. Če si pogledamo razne razstave kač, krokodilov, plazilcev in drugih živali, lahko vidimo, da so bivalni pogoji popolnoma nesprejemljivi. V malih kletkah so npr. zelo velike kače, katerih dolžina bistveno presega diagonalo kletke in kača sploh ne more niti malo živeti v skladu z načinom življenja, ki jih pripada. Ves čas mora v glavnem biti zvita. V vodnih delih bivalnih prostora se npr. gnete več krokodilov tako, da lahko v vodi v glavnem samo mirujejo, njihovo gibanje pa je zelo omejeno. Poleg tega pa je to, kakšni bodo bivalni pogoji na neki razstavi oz. prireditvi ali tekmovanju odvisni od skrbnikov živali in ti lahko naredijo kar koli želijo. Teoretično bi lahko spravili veliko kačo v »šibično škatlo« in jo razstavljali kot znamenitost, kajti VURS, ki izdaja predhodna soglasja za takšne prireditve, v tem soglasju ne precizira, kakšni so lahko ti spremenjeni bivalni pogoji, temveč samo povzame določbo iz 7. člena odredbe, ki je splošne narave. To je verjetno v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku, po katerem mora biti izrek odločbe konkretiziran, kar je pomembno tudi iz vidika izvršitve dovoljenja. Živali so v tem pogledu prepuščene na milost in nemilost skrbniku.
Za živali je življenje v ujetništvu že v osnovi veliko trpljenje. Kakšno trpljenje je zanje šele takrat, ko morajo živeti v pogojih, ki so slabši od minimalnih. Marsikdo je tukaj zelo jasen in pove naravnost: gre za mučenje živali.
Zadrževanje živali v ujetništvu, tudi če se jim nudi več kot minimalne pogoje za življenje, ni potrebno.
Po našem mnenju je potrebnost ali nepotrebnost nekega ravnanja do živali potrebno presojati izključno glede na potrebe in interese same živali. Potrebnost nekega ravnanja do živali ni mogoče gledati skozi lupo človeka, temveč samo skozi interese oz. potrebe živali. To namreč izhaja iz temeljne premise zaščite živali, to pa je zaščita življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen ZZZiv). Menimo tudi, da se besedna zveza »utemeljenega razloga« iz 3. člena ZZZiv lahko tolmači samo skozi interese in potrebe živali in ne skozi interese ljudi. To pa pomeni, da je nekaj, kar je želja ali interes človeka, ni pa potrebno za živali, ni pa tudi življenjsko nujno za ljudi, do živali prepovedano, razen če seveda ne gre za zaščito življenja, zdravja ali dobrega počutja živali. Zadrževanje živali v ujetništvu služi samo interesom ljudi in za živali ni potrebno. Zato ga naj ne bo. Razen redkih izjem, ko je takšno zadržanje v korist živali. To pa so redki primeri, npr. zaradi zdravljenja živali in podobno.
Menimo tudi, da živali ne morejo biti neke vrste osnovno sredstvo za doseganje človekovih želja, v glavnem nepotrebnih, saj so živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco, dušo in niso stvari. Sedaj znanstveniki celo ugotavljajo, da imajo živali nekaj več, in to nekaj več je osebnost, pravijo. In od kdaj imajo živali osebnost: od dneva, ko so to ugotovili znanstveniki ali že ves čas? Zato je zadrževanje živali v ujetništvu, še posebej v bivalnih razmerah, ki so slabše od minimalnih, tudi kršitev dostojanstva živali. Tudi živali namreč imajo svoje dostojanstvo, kot ga imamo ljudje. V tem pogledu med ljudmi in živalmi ne more biti nobene razlike.
Zaščita živali v Sloveniji je v javnem interesu. Temelje te zaščite postavlja celo ustava Republike Slovenije, kar daje vsemu temu še posebno težo, ko v 4. odstavku 72. člena določa, da zaščito živali pred mučenjem ureja zakon. Zato je bil v letu 1999 sprejet Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ki je postavil zakonske temelje omenjene zaščite in je podlaga za sprejem še drugih predpisov s tega področja.
Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv) je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali.
Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali (42. člen ZZZiv).
Na podlagi navedenega obema ministroma predlagamo, da spremenita Odredbo o bivalnih razmerah
in oskrbi prostoživečih vrst v ujetništvu in sicer tako, da se 7. člen preoblikuje v tem smislu, da je zadrževanje živali v ujetništvu v bivalnih pogojih, ki so slabši od minimalnih mogoče samo takrat, ko je v korist živali in ni druge možnosti oz. bi bile te druge možnost za živali slabše.
Strokovnemu svetu za zaščito živali pa predlagamo, da ta predlog podpre, saj lahko ta po zakonu predlaga ukrepe, ki so v korist živali. In obravnavani predlog je vsekakor v korist živali.
Ker gre za pobudo splošnega značaja (45. člen ustave) pozivamo uvodoma navedene organe, da nam sporočijo, kaj bodo oz. so storili na podlagi tega predloga. Odgovor pričakujemo v zakonskem roku.
Hvala in lep pozdrav!
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
