»Lov je vedno neka oblika vojne« (Goethe)

Vlada Republike Slovenije trdi, da država z lovom ne spodbuja nasilja in zato ne krši 63. člena ustave Republike Slovenije. Meni, da lov temelji na strokovni in širši družbeni presoji, kjer je ugotovljeno, da je lov eden od nujnih elementov za doseganje cilja trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Tako je zapisala v odgovoru na pobudo za odpravo lova, ki jo je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice v letu 2004, podprto z več kot 7.000 podpisi državljanov, posredovalo vladi.

Država mora po naravi stvari govoriti resnico. Zato se predpostavlja, da je trditev vlade, da država z lovom ne spodbuja nasilja, resnična. Seveda pa se lahko dokaže nasprotno. In zato se postavi vprašanje, ali je res to, kar trdi vlada in sicer, da država z lovom ne spodbuja nasilja.

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je lov opredeljen kot iskanje, zasledovanje divjadi z namenom, da se ustreli. Divjad se ustreli s puško, ki je orožje, to pa deluje na podlagi sile in z nabojem, ki z veliko silo prileti v divjad in jo ubije ali pa rani. Po SSKJ je nasilje opredeljeno kot dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska. Iz vsega tega je mogoče zaključiti, da je bistveni element lova uporaba sile, lovci uporabljajo v odnosu do živali silo, so torej nasilni. Bistvo lova je torej nasilje, s katerim se doseže cilj lova, to je smrt živali. Država je institucija, ki ima v rokah moč odločanja. Preko parlamenta lahko s sprejetjem nekega zakona zaukaže ljudem določena ravnanja, lahko pa določena ravnanja tudi prepove. Republika Slovenija je z zakonom dovolila lov. Dovolila je uporabo sile v odnosu do živali, dovolila je nasilen odnos lovcev do živali. Ker ima država moč odločanja v svojih rokah, bi z zakonom lahko prepovedala lov, s čimer bi tudi preprečila nasilje, ki ga lovci uporabljajo pri lovu oz. v odnosu do živali. Država lova ni prepovedala, ni prepovedala nasilja nad živimi bitji. Nasilje v gozdovih traja dalje in pušča za sabo letno okoli 100.000 pomorjenih prebivalcev Slovenije. Razmesarjena in razkosana trupla živih bitij, potoki krvi, ki tečejo v gozdovih in na poljih od pomorjenih živih bitij, pohabljene živali, ki so uspele pobegniti pred nasiljem in mogoče v mukah ure in dneve umirajo, živalski otroci brez staršev, razbite družine, uničena socialna struktura živalskih združb, neizmerno trpljenje in strah, ki vladata v gozdovih, vse to je posledica lova. Za to nasilje je država direktno odgovorna, saj ga lahko vsak čas ustavi. Vsakdo si lahko na podlagi navedenega odgovori sam, ali je trditev vlade, da država z lovom ne spodbuja nasilja, resnična ali ne. Če je njegov odgovor, da vladna trditev ni resnična, potem se postavi tudi vprašanje, ali država ne krši določbe 63. člena ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju. Država ne samo, da ga na takšen ali drugačen način spodbuja, ga prek predpisov oz. odločb v bistvu celo zaukaže oz. odredi, kar tudi pomeni protiustavnost. Seveda je razumljivo, da vlada ne more priznati, da država z lovom spodbuja nasilje, saj bi se v tem trenutku nevarno zamajali temelji moderne pravne države, temelji, katerih vsebina je ubijanje živih bitij in ki imajo svoj izvor v krvavi starozavezni cerkveni ideologiji, ki jo reprezentatira papež, samoimenovani božji namestnik. Vprašati se je tudi, ali ne pomeni spodbujanje lova spodbujanje tudi drugih oblik nasilja, ki izhajajo iz tega? Od umora živali do umora ljudi je samo en korak, je vedel že Tolstoj.

Država pa ni z lovom povezana samo preko predpisov oz. drugih pravnih aktov, temveč tudi dejansko, saj je ustanovila vsaj eno organizacijo, ki se ukvarja z lovom in je v državni lasti. Gre za Zavod za gozdove Slovenije, ki ima med svojimi dejavnostmi tudi lov in v okviru tega prodajo divjačine ter celo turistično dejavnost, ki je povezana z lovstvom. Da lahko državna organizacija, kar omenjeni zavod je, v okviru tega pa ima pomembno vlogo Vlada Republike Slovenije, saj v imenu države izvršuje ustanoviteljske pravice in obveznosti, življenje živih bitij prodaja kot turistično dejavnost ali kot divjačino in trofeje, je popolnoma nesprejemljivo, neetično in protiustavno, saj je država dolžna živali ohranjati, kot to izhaja iz 5. člena slovenske ustave, in ne uničevati, kar v praksi dela. V luči dejstva, da država prodaja življenja živih bitij, prebivalcev Slovenije, »najboljšemu ponudniku«, da lov tretira kot turistično dejavnost, se lahko presodi verodostojnost njenega glavnega argumenta za lov, to je, da je lov potreben zaradi regulacije prevelikega števila živali. Ta argument se lahko presodi tudi v luči navedb Bavarske gozdne uprave, da npr. parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev. Če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Torej gre tudi brez lova.

Vlada je v odgovoru društvu tudi zapisala: »Cilj lova že dolgo ni samo ubijanje za užitek, kot to zmotno navajate v dopisu. Lov postaja vedno bolj dejavnost, ki je nujen za trajnostno upravljanje in gospodarjenje z divjadjo…«. Njeno izjavo je mogoče pogledati tudi v luči izjave nekega lovca, ki je rekel: »Lov v prvi vrsti pač ni gojitev, ampak čisto v prvotnem pomenu plenjenje in pleniti vendar hočemo. Ni na odmet občutiti veselje, če je uspelo ubiti divjo žival. Ne, v pravo veselje nam sme biti, če smo divjo žival brez bolečine pokončali s čistim metkom…« (Wild und Hund 13/2001). Vlada torej ni zanikala, da je lov v osnovi ubijanje iz užitka. Stvari se očitno pomembno spreminjajo.

Ali ima človek ima pravico, da ubije žival, da ubije živo bitje? Ali ima človek pravico, da živalskemu otroku odvzame starše? Ali ima človek pravico, da živalskim staršem odvzame otroke? Ali ima človek pravico, da povzroča trpljenje živim bitjem? Če človek nima te pravice, zakaj potem to dela? Lov je stranska oblika človekove duševne bolezni, je izjavil Theodor Heuss, prvi predsednik Zvezne republike Nemčije. In še eno zanimivo mnenje v zvezi z lovom, za katerega je nekdo nekoč rekel, da je nadvse okruten in brutalen način nemočna sobitja mučiti do smrti, je podal Wilhelm Dietler, profesor filozofije, ko je rekel: »Veliko je namreč ljubiteljev lova, ki so resnično utrjeni za morjenje in zlo – gnusne pošasti, hlepeneče po krvi, …«.

Od kod izvirajo korenine lovskega zla? Cerkev je skozi stoletja, in to dela še sedaj, blagoslavljala pomorjene živali. Mnogi kardinali in nadškofje so bili aktivni lovci, ki so se udeleževali lovskih pogromov in sami ubijali živa bitja. Mnogi cerkveni dostojanstveniki so še sedaj aktivni lovci in pobijajo živa bitja, pa čeprav po drugi strani iz prižnic grmijo Ne ubijaj. Teologi so živalim odvzeli dušo in s tem dostojanstvo ter živali tako na milost in nemilost prepustili človekovi sli po ubijanju. Vendar pa ni pozabiti na izjavo bivšega nemškega predsednika Weinzirla, ki je rekel, da ima vsaka stvar svoj čas in da je čas lovu potekel.