Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

28.9.2006

Predlagatelj:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva

ki ga zastopa odvetnik Vladko Began iz Senovice

 

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
dela 2. in 7.a člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah
uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah
(Uradni list, št. 84 z dne 16.9.2005)

in

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos)
iz narave (Uradni list, št. 87 z dne 30.9.2005 in št. 17 z dne 17.2.2006)

s

predlogom za odložitev izvrševanja izpodbijanih določb uredbe in pravilnika
po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

Pooblastilo
Priloge

V vednost:
• Predsednik Republike Slovenije

 

Vlada Republike Slovenije je izdala Uredbo o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 84 z dne 16.9.2005. Med dru-gim je s to uredbo dopolnila 7. člen Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. list št. 46/04) in sicer tako, da se je dodala nova šesta alineja, ki omogoča odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije, dodal pa se je še nov 7.a člen, ki podrobneje opredeljuje dodano šesto alinejo 7. člena.

Na podlagi spornega 7.a člena uredbe je Minister za okolje in prostor izdal Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave. Pravilnik je bil objavljen v Uradnem listu 87 z dne 30.9.2005, spremembe in dopolnitve pa v Uradnem listu RS 17 z dne 17.2.2006. Pravilnik določa obseg odstrela medvedov v obdobju od 1. oktobra 2005 do 31. decembra 2005 ter druge tehnične elemente, ki so potrebni za realizacijo odstrela medvedov in določa odstrel 23 medvedov za leto 2005, že omenjene spremembe in dopolnitve pravilnika pa 100 medvedov za leto 2006, od tega kakšnih 30 medvedov v času od 1.10. do 31.12.2006.

Pobudnik meni, da so zgoraj omenjene spremembe oz. dopolnitve uredbe neustavne in nezakonite, kar velja tudi za izpodbijani pravilnik in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

A. O pravnem interesu pobudnika
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem priza-devanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo prega-njal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo okolju in naravi oz. ju uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohra-njanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbe-nega življenja.
Vse to je razvidno iz statuta društva z dne 25.2.2006 in odločbe z dne 18.4.2006, ki se prilagata.

Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.

Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.

1. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za druš-tvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali, tudi na področju ohranjanja narave. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohra-njanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni do-voljeno. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.

2. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obsta-jajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delu-jejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Ker je ZZZiv krovni zakon, ki velja tudi za področje prostoživečih živali, kar izhaja tudi iz njegovih splošnih določb, je jasno, da mora pobudnik ščititi oz. zaščititi tudi zavarovane živalske vrste in tako tudi velike zveri, ki prosto živijo v naravi. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa pravna sredstva, ki mu jih daje pravni red, da zaščiti zavarovane živalske vrste oz. velike zveri, katerih odvzem je predviden. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek je torej zakonska dolžnost pobu-dnika zaradi zaščite živali in niti ne gre za pravico, temveč, kot že navedeno, za dolžnost. Z vložitvi-jo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonito-sti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to.

3. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta, tudi na področju ohranjanja narave. Delova-nje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o za-ščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodno-sti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih po-stopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali nave-deno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačuje-jo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20% vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki ima-jo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja na-rave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Iz Zakona o ohranjanju narave pa ne izhaja, da bi lahko interese živali v naravi lahko zastopala sa-mo društva, ki so pridobila status društva, ki delujejo v javnem interesu na podlagi določil člena 137 Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da lahko v upravnih in sodnih postopkih interese živali kot dela narave, torej prostoživeče živali, zastopajo tudi druga društva, ki jim je predmet delovanja za-ščita živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu. Če to ne bi bilo mogoče, bi ZON to izrecno in jasno navedel, kar pa, kot že omenjeno, ni naredil (smiselno po odločbi Upravnega sodi-šča RS št. U528/2006-15 z dne 29.6.2006).
Nesporno je, da ima Društvo za osvoboditev živali in njihove pavice status društva, ki deluje v jav-nem interesu in to na področju zaščite živali. V področje zaščite živali spada tudi zaščita prostožive-čih živali, torej tudi medvedov, ki so predmet te zadeve, saj je Zakon o zaščiti živali krovni zakon, ki velja za zaščito vseh živali, ne glede na to, kje živijo oz. gre za domače živali, hišne živali, prostoži-veče živali, živali v ujetništvu itd. To je npr. jasno razvidno tudi iz gradiva Predlog zakona o spre-membah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdar-stvo in prehrano pod šifro 007-268/2006 z dne 28.7.2006 poslalo vladi RS oz. generalnemu sekreta-riatu vlade RS v sprejem oz. nadaljnji postopek za parlament. Tam so navedeni tudi predpisi, ki so formalno izdani npr. na podlagi Zakona o ohranjanju narave, vendar pa so v zvezi z živalmi, kot npr. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu ali prej veljavnega zakona o lovu npr. Pravilnik o uporabi lovskih psov v loviščih in podobno. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali obsega torej zaščito vseh živali naj-manj v Sloveniji, kar tudi pomeni, da se polje delovanja društva v smislu statusa društva, ki deluje v javnem interesu, nanaša oz. je usmerjeno tudi na prostoživeče živali, torej tudi na vrsto rjavega medveda.
Delovanje društva v javnem interesu se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito rjavega medveda, to pa je živalsko vrsto oz. njene pripadnike, ki se je dotikata tako izpodbijana uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah kot izpodbijani pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave. Oba splošna pravna akta imata ve-lik vpliv na živalsko vrsto rjavega medveda, saj uredba daje pravno podlago za izdajo pravilnika, ki dovoljuje odstrel oz. usmrtitev kar 100 pripadnikov vrste rjavi medved v letu 2006, določen del tudi v času od 1.10.2006 do 31.12.2006. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti ži-vali zaščititi medvede, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepra-vilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.
Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi tisti del narave, to pa so medvedi, ki bi lahko bil z izpodbijanima splošnima pravnima aktoma ogrožen in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.

Nenazadnje je potrebno navesti še naslednje:
A) Iz sklepa naslovnega sodišča št. U-I-137/04-11 z dne 9.9.2004, kjer se je pojavilo vprašanje gle-de pravnega interesa, je bil društvu glavni očitek, da ni društvo, ki bi delovalo v javnem interesu oz. nima tega statusa in da zato nima pravnega interesa. Ta očitek je bil pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot tudi v pritrdilnem ločenem mnenju sodnika dr. Fišerja, smiselno pa izha-ja tudi iz 15. točke omenjenega sklepa. Vse te očitke je bilo mogoče razumeti v tem smislu, da če bi društvo imelo status društva, ki deluje v javnem interesu, bi bil pravni interes izkazan oz. priznan.
B) Problem pravnega interesa društva pa se ne pojavlja v upravnih postopkih izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, kjer nastopajo tako ali drugače tudi živali. Tako je društvo sodelovalo kot stranski udeleženec v postopkih izdaje dovoljenj za javne prireditve pred upravnimi enotami v Vele-nju (št. 215-131/2005), Novi Gorici (št. 215-149/2006) in Ljubljani (št. 215-904/2006). V vseh teh po-stopkih je bilo društvu priznano, da lahko zastopa interese živali v omenjenih upravnih postopkih.

B. Nekaj o odstrelu medvedov v letu 2005
Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je z dovoljenjem z dne 31.3.2005, št. 35601 – 17/2005 med drugim dovolila, da se v letu 2005 odvzame iz narave do 67 osebkov rjavega medve-da, pri čemer se odvzame iz narave do 40 rjavih medvedov z namenom omogočanja sožitja s člo-vekom, tako da se vzdržuje populacijska gostota primerna danostim življenjskega prostora, ob upoštevanju rabe in dejavnosti človeka ter zahtev po ohranjanju vrste v ugodnem stanju. V dovolje-nju je bila opredeljena tudi časovna dinamika odstrela in sicer se do 17 osebkov odvzame do 30.4.2005, do 23 osebkov pa v času od 1.10.2005 do 31.12.2005. Zoper navedeno dovoljenje je društvo vložilo v zakonitem roku pritožbo, kar je naredilo še nekaj strank oz. oseb.
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je omenjeno dovoljenje nepričakovano po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici razveljavilo (odločba št. 356-08-2/2005 z dne 19.4.2005), razen v delu, ki se nanaša odstrel 17 medvedov iz narave v času do 30.4.2005 (1. alineja 2. točke I. odstavka odloč-be), v nerazveljavljenem delu pa se dovoljenje dopolnilo. Razlog razveljavitve je zelo zanimiv: MOP namreč v obrazložitvi navaja, da je z dovoljenjem odločeno v večjem obsegu o zadevah, ki so stvar splošnega akta in da je upravni organ prve stopnje tako odločal o zadevi, ki se ureja s splošnim ak-tom in ne odločbo, kar je v nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave, zaradi česar je bil prekršen materialni zakon. Meni pa, da pa to ne velja za odvzem iz narave za 17 rjavih medvedov, saj gre pri tem za upravno zadevo oz. za odločanje o pravici, obveznosti ali koristi pravne osebe, torej o dovo-ljenju tem osebam. Pri vsem tem je skrajno čudno, da je ob istem dejanskem in pravnem stanju MOP razveljavil odstrel samo 23 medvedov v času od 1.10.2005 do 31.12.2005, ne pa tudi v me-secu aprilu 2005. ZAKAJ? Torej, čeprav so določila dovoljenja enaka za odstrel v aprilu kot v okto-bru, novembru in decembru, gre po mnenju MOP-a enkrat za materijo, ki se ureja s splošnim ak-tom, enkrat pa za materijo, ki se ureja z dovoljenjem. Absurdno in pravno nesmiselno, in ne samo to, očitno gre za namerno kršitev predpisov s strani MOP-a. Ista zadeva se torej enkrat ureja s splo-šnim aktom, enkrat pa s individualnim aktom. Kaj stoji zadaj? Zakaj je MOP različno obravnaval dva popolnoma enaka primera, torej odstrel v aprilu 2005 in odstrel ob koncu leta 2005? Dve enaki situaciji, vendar popolnoma različni pravni rešitvi. Verjetno je potrebno iskati odgovor v vloženih pri-tožbah. Te namreč zadržijo izvršitev dovoljenja in glede na dinamiko reševanja pritožb na MOP-u bi bile te verjetno rešene po poteku leta 2005, ves čas pa bi reden odstrel stal. To pa nekaterim očitno ni bilo pogodu.
Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 356-083/2005 z dne 21.4.2005 pritožbe oseb, nave-denih v uvodu te odločbe, zoper dovoljenje o odvzemu, zavrglo in to iz razloga po 2. odst. 275. čle-na Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bilo dovoljenje razveljavljeno po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, še pred odstopom pritožb, kot vse to izhaja iz omenjene odločbe. Tudi tu se pojavi kopica vprašanj, saj gre za nekaj čudnih situacij. Odločba o zavrnitvi pritožb navaja, da je MOP razveljavil dovoljenje po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, še pred odstopom pritožb, iz česar je za sklepati, da je bilo razveljavljeno celotno dovoljenje o odstrelu, kar pa ni resnično oz. je napačno, saj je bilo samo delno razveljavljeno. MOP je torej s tem, ko ni jasno navedel, da je razve-ljavljeno dovoljenje samo v enem delu, neresnično prikazal in spravil v zmoto društvo, ki je tako mislilo, da je bilo razveljavljeno celotno dovoljenje. To je pomembno tudi zaradi tega, ker bi društvo, če bi bilo v odločbi zapisano, da je razveljavljen samo del dovoljenja, kot je to v resnici bilo, verjetno sprožilo upravni spor, kar bi lahko v smislu pouka o pravnem sredstvu. Društvu je bilo tako z nere-sničnimi oz. zavajajočimi navedbami v bistvu odvzeta možnost sprožitve upravnega spora, saj je za resnično stanje izvedelo mnogo kasneje. Zakaj? Zakaj MOP v odločbo ni zapisal, da je dovoljenje razveljavljeno samo delno, delno pa ne? Zakaj se je “zlagal”? Kakšni interesi so ga pri tem vodili?
Vendar pa to še ni najhujše, kar je s to odločbo storil MOP. Ker je bilo dovoljenje za odstrel oz. od-vzem medvedov iz narave razveljavljeno samo delno, bi moral v nerazveljavljenem delu obravna-vati vložene pritožbe. Tega ni storil, temveč je pritožbe v celoti zavrgel. Tako je grobo kršil določila Zakona o upravnem postopku. MOP bi moral torej, glede na to, da ni v celoti razveljavil dovoljenja, vsebinsko obravnavati vsaj pritožbo društva glede odstrela do 17 medvedov v aprilu 2005. Zakaj tega ni naredil? Zakaj je grobo, mogoče celo namerno, kršil pravila ZUP-a? Kakšni interesi so ga pri tem vodili? Seveda je z zavrženjem pritožb postal nerazveljavljeni del dovoljenja dokončen in izvrš-ljiv in lov se je lahko začel, saj je bilo samo še nekaj dni do 1.5.2005, ko lova na medvede ne more več biti. In v roku nekaj dni je padlo pod streli lovcev, z nezakonitim blagoslovom države, več kot 10 medvedov. Seveda ni pozabiti, da bi obravnavanje pritožb zaustavilo lovske užitke, verjetno, za celo leto 2005.
Čeprav naj bi dovoljenje o odstrelu medvedov za leto 2005 v nerazveljavljenem delu (odstrel 17 medvedov do 1.5.2005) dokončno in zato izvršljivo, pa temu sploh ni tako. Zoper dovoljenje je vložil v zakonitem pritožbenem roku (priporočeno dne 16.4.2005) pritožbo pobudnik Lipej Jože. Čeprav je bila njegova pritožba pravočasna in vložena na pravi naslov (ARSO), še sedaj ni rešena in pobudnik oz. pritožnik Lipej Jože še do tega trenutka ni dobil odločbe ali organa prve stopnje ali organa druge stopnje, da je njegova pritožba zavržena ali se zavrne ali se ji ugodi. Nič od tega ni dobil, čeprav je od vložitve pritožbe že več kot leto dni. Po 224. členu ZUP-a postane odločba prve stopnje izvršlji-va, ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže. Ker Lipej Jožetu odločitev druge stopnje še ni bila vročena pomeni, da sporno dovoljenje (v nerazveljavljenem delu) sploh še ni dokončno niti izvršljivo. In več kot 10 medvedov je bilo ubitih na podlagi dovoljenja, ki še ni bilo izvršljivo. ZAKAJ? Gre za neverjetne stvari, saj je bilo očitno nezakonito pobito več kot 10 pripadnikov mednarodno zaščitene živalske vrste. Zakaj ARSO oz. MOP o vloženi pritožbi sploh nista odločala? Zakaj je ARSO sporočil Lovski zvezi Slovenije in Zavodu za gozdove, da je sporno dovoljenje v nerazveljavljenem delu izvršljivo, če to še sedaj ni?
Spoštovano sodišče, vendar pa še ni konec zadeve. Odstreli medvedov so se nadaljevali tudi po 1.5.2005, ko se je izčrpalo izvršljivo – neizvršljivo dovoljenje za odstrel. Čeprav bi moral biti za od-strel medvedov izdan pravilnik oz. splošni akt, kot to izhaja iz odločbe MOP-a št. 356-08-2/2005 z dne 19.4.2005, saj naj bi šlo za materijo, ki se ureja s splošnim aktom, pa je ARSO začel izdajati individualne odločbe oz. dovoljenja o izrednem odstrelu medvedov (izjemen odvzem iz narave). Ta-ko je bilo od 1.5.2005 do konca septembra 2005 izdanih še več kot 30 dovoljenj za izreden odstrel medvedov, na ta račun pa je bilo pomorjenih okoli 30 medvedov. Vse skupaj je bilo ubitih okoli 50 medvedov v letu 2005 in to nekje do konca septembra. Skupaj s kvoto 23 medvedov iz izpodbija-nega pravilnika bo to število doseglo okoli 80 medvedov, kar je približno toliko kolikor si je zadal od-strela Zavod za gozdove. Zakaj MOP ni po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici razveljavil dovo-ljenja za izreden odstrel, saj bi moral biti za odstrel izdan splošni akt, kot to izhaja iz njegove odločbe z dne 19.4.2005, kajti med rednim in izrednim odstrelom ni nobene bistvene razlike, samo razlog je drugačen. Tehnično zadeva poteka bolj ali manj enako. Zakaj torej ni interveniral? Zakaj ni izdal za vsak izredni odstrel oz. odvzem splošnega akta? Zakaj je dopuščal nezakonito pobijanje živali? Kaj stoji zadaj?
Vendar pa še ni konec zgodbe. Kratka analiza izdanih dovoljenj za izredni odstrel oz. izjemen od-vzem iz narave pokaže, da je tudi v teh postopkih kar nekaj kršitev predpisov.
Nekaj najpogostejših kršitev predpisov, vsaj po mnenju pobudnikov:
• v postopku izdaje dovoljenj niso bila pridobljena pisna stališča Zavoda za ohranjanje narave, kar bi moralo biti storjeno v smislu 5. odst. 8. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah
• odločbe temeljijo v mnogočem na Strategiji upravljanja z rjavim medvedom, vendar pa to ni pravni akt, ki bi bil relevanten za izdajo dovoljenja, to mora namreč v celoti temeljiti na uredbi iz prejšnje alineje
• ARSO je v mnogih odločbah uporabil inštitut nujnih ukrepov v javnem interesu v smislu 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pri čemer je izdajal tudi ustne odločbe v smislu 211. člena ZUP-a, s tem, da pritožbe ne zadržijo izvršitve, kar vse je oz. bi pomenilo, da gre za nekaj zelo nujnega in je potrebno izvršiti takoj. Vendar pa je iz dovoljenj razvidno, da je bil rok za izvršitev nekaterih dovoljenj tudi več mesecev (npr. 3 meseci po dovoljenju št. 35601 – 559/2005 z dne 23.8.2005, 2 meseca po dovoljenju št. 35601 – 584/2005 z dne 26.8.2005), kar dokazuje, da ni bilo nič nujnega, posebej še zaradi tega ne, ker je bila izvršitev odločbe zaupana lovcem in ne intervencijski skupini, ki bi morala ukrepati takoj, če je šlo za ogrožanje v smislu 144. člena ZUP-a. Po Strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji se namreč mora v primeru ogroženosti zagotoviti začasna prisotnost pooblaščene ekipe za spremljanje medveda in takojšnje ukrepanje, če je potrebno. V primeru ogroženosti se odvzem iz narave torej ne more dovoliti nobeni lovski družini, temveč je to stvar intervencijske skupine v smislu strategije, ta pa je po mnenju ARSO tisti akt, ki je podlaga za odvzem iz narave.
• V nekaterih primerih (npr. dovoljenje št. 35601 – 651/2005 z dne 19.9.2005) je bila izdana ustna odločba preden je ARSO dobil strokovno mnenje Zavoda za gozdove, zaradi česar je bila krše-na že omenjena Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (8. člen). ARSO je npr. izdal ustno odločbo 1.9.2005, strokovno mnenje pa je prejel 16.9.2005, kar bi lahko kazalo na to, da gre za odločanje “na pamet”, brez strokovnih podlag. Podobno se je zgodilo v dovoljenju št. 35601 – 649/2005 z dne 19.9.2005.
• Dejansko stanje v mnogih dovoljenjih je zelo skopo in splošno opisano in ne vzdrži presoje po ZUP-u.

Spoštovano sodišče, to je bilo nekaj dejstev v zvezi z odvzemom medvedov iz narave v letu 2005, ki kažejo na to, da država Slovenija (oz. nekateri njeni organi) obravnava problematiko domačih in mednarodnih pravnih aktov, ki zavezujejo tudi njo, v pogledu živali, z “levo roko”. In pri tem so jim predpisi očitno bolj ali manj prazna črka na papirju.

C. Predlog za zadržanje izvrševanja določb obeh izpodbijanih aktov
Pobudnik predlaga, da naslovno sodišče do dokončne odločitve v celoti zadrži izvršitev izpodbijanih določb uredbe oz. izpodbijanega pravilnika, ker z izvrševanjem, predvsem pravilnika nastajajo težko popravljive škodljive posledice. Namreč, lovci ubijajo medvede, pobitim živali ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo ustavno sodišče zahtevi oz. pobudi ugodilo. Živali ob ubijanju grozlji-vo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Naravno ravnovesje se z vsako ubito živaljo ruši, zmanjšuje se biotska raznovrstnost, genski material vrst slabi, vedno bolj slabijo tudi vrste kot take, čeprav so že itak oslabljene oz. ogrožene, zaradi česar so tudi posebej zavarovane. Tudi tega ne bo več mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje, če bo zahtevi ugodeno. Dejstvo tudi je, da država oz. Ministrstvo za okolje in prostor niti ne ve, kakšno je ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne pri-sotnosti, povedano drugače, država sploh ne ve, kakšno je ravnovesno število populacije medveda. To dejstvo je Ministrstvo za okolje in prostor javno priznalo v Sporočilu za javnost z dne 23.6.2006, ki se prilaga. Država torej sploh ne ve, koliko medvedov prenese okolje, pa kljub temu dovoljuje oz. odreja njihov odstrel. Uničuje medvedjo vrsto, čeprav je zaradi svoje ogroženosti mednarodno zava-rovana. To je nekaj neverjetnega. Tako lahko nastanejo težko popravljive škodljive posledice v na-ravi oz. teh posledic niti ne bo mogoče več popraviti, saj pobitim živalim življenja ni mogoče vrniti, stanje vrste se bo bistveno poslabšalo, narave pa tudi ne bo mogoče spraviti v stanje pred pobojem. Tudi dejstvo, da intervencijski odvzem živali, kot imenuje sporni odstrel medvedov Ministrstvo za okolje in prostor v sporočilu za javnost z dne 23.6.2006 po prepričanju omenjenega ministrstva ni dolgoročna rešitev, kaže na to, da se ministrstvo dobro zaveda, da odstrel medvedov ni pravilen ukrep. Ob upoštevanju dejstva, da država niti ne pozna naravnega ravnovesja glede medvedov, pa lahko to pripelje dolgoročno do kolapsa vrste. Po drugi strani pa zaradi zadržanja izvajanja spornega pravilnika državi oz. komu drugemu ne bo nastala nobena škoda. Kajti na koncu koncev niti ni si-gurno, da bodo lovci ujeli sploh kakšno žival. Lov je namreč negotov dogodek. In lovilo se bo tudi na področju, kjer je populacija uravnotežena z okoljem, kar je v direktnem nasprotju z ZON, kar bo lahko imelo zelo negativen vpliv na ugodno stanje vrste rjavi medved, to pa ne bo več mogoče po-praviti. Tudi če bi z zadržanjem izvajanja nastala kakšna premoženjska škoda, ki bi jo povzročili medvedi, ima država sredstva, s katerimi se lahko poravnajo škode oz. izplačajo odškodnine. Po-stopek izplačil je zakonsko urejen, zakonsko (ZON in poseben pravilnik) pa je urejeno tudi, kako morajo lastniki premoženja zaščiti to premoženje tudi pred medvedi. Tako je torej možno zadržati izvajanje spornega pravilnika, oz. določb uredbe ne da bi bila povzročena komurkoli kakšna škoda oz. je škoda, če se zadrži izvajanje, bistveno manjša, kot pa škoda, če se ne zadrži izvajanje spor-nega pravilnika oz določb uredbe. V vsakem primeru je škoda, ko se ubije žival bistveno večja, kot pa je “škoda”, ki naj bi jo povzročila žival. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če bi se izvrševala strategija uprav-ljanja z rjavim medvedom, ne bi moglo prihajati do nobenih škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi, saj obstajajo ukrepi, ki brez pobijanja živih bitij, to preprečujejo. In dej-stvo je, da se strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji v glavnem ne izvršuje, za kar nosi največjo odgovornost. Vse to jasno izhaja iz Sporočil za javnost z dne 23.6.2006, 12.7.2006 in 20.7.2006, ki jih izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Če bi se izvajali ukrepi, navedeni v tej strate-giji, »problema« medvedov sploh ne bi bilo. Če naredijo medvedi »škodo« ljudem, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane in življenjskega prostora. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “ško-de” s strani živali. Življenje živali ima absolutno prednost pred takoimenovano škodo in zaradi dom-nevne in v prihodnosti predpostavljene škode ni mogoče ubijati nobenih živih bitij. Tudi potencialno ogrožanje ljudi je mogoče preprečiti zelo enostavno, saj po že omenjeni strategiji obstaja intervencij-ska skupina, ki lahko takoj intervenira in »nevarnega« medveda odlovi in ga preseli nazaj na podro-čje, kjer lahko živi brez stika z ljudmi. Gre torej za ukrep odlova in ne odstrela. Torej odlov je blažji ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja, to je zavarovanja ljudi.
Glede izpodbijanih določb uredbe pa bi bilo potrebno še navesti, da bodo te določbe pravna podlaga za pripravo oz. sprejem novega pravilnika, to je pravilnika za odstrel v letu 2007. Zato je potrebno, da se tudi te določbe zadržijo, da se ne bo pripravljalo nekaj, kar nikoli ne bo moglo biti sprejeto, če se bodo sporne določbe uredbe odpravile. To bi bilo skrajno neracionalno in zato v nasprotju z nače-lom pravne države.
V kolikor pa ustavno sodišče ne bi sprejelo odločitve, s katero bi zadržalo izvršitev spornega pravil-nika oz. odločb uredbe, pa pobudnik predlaga, da sodišče zadevo rešuje prioritetno in to zato, ker gre za življenje in smrt velikega števila nedolžnih živali, razen tega pa pravilnik velja samo do 31.12.2006 in bi sprejem odločitve, s katero bi se ugodilo zahtevi, po tem datumu bilo brezpredmet-no, ker bi bile v glavnem vse živali že pobite.

D. Utemeljitev protiustavnosti in protizakonitosti izpodbijanih določb Uredbe o spremembah in do-polnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84 z dne 16.9.2005)
1. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (UL RS, št. 46/04, 109/04, v nadaljevanju: osnovna uredba) temelji na dveh pravnih temeljih, eden je Zakon o ohranjanju narave, drugi pa je direktiva Sveta 79/409/EGS z direktivo Sveta 92/43/EGS, kot to smiselno izhaja iz 3. odst. 1. člena uredbe. Iz že omenjenega odstavka je razvidno, da ta prenaša v pravni red Slovenije tudi določbe členov 16 direktive Sveta 92/43/EGS. Vsebina člena 16 te direktive določa primere, ko lahko člani-ce odstopijo od strogega varovanja zaščitenih živalskih vrst, ti primeri so taksativno našteti. Glede na to, da so v osnovno uredbo, in sicer v člen 7, vnesene tudi določbe 16. člena direktive Sveta 92/43/EGS, ki določa možna odstopanja od varstva živalskih vrst, iz samega teksta 3. odst. 1. člena uredbe pa je mogoče zaključiti, da je v osnovno uredbo že vnesena celotna vsebina 16. člena ome-njene direktive, saj ni govora o delnem prenosu vsebine določbe 16. člena, pomeni nova šesta ali-neja 7. člena osnovne uredbe odstop oz. prekoračitev določb 16. člena direktive Sveta 92/43/EGS. Zato je ta nova šesta alineja v nasprotju z direktivo Sveta 92/43/EGS (16. člen). Na kratko rečeno: osnovna uredba iz leta 2004 vsebuje že vse primere odstopanja od varstva živalskih vrst v smislu 16. člena direktive, kot to smiselno izhaja iz 1. člena osnovne uredbe, nova alineja širi odstopanja mimo direktive. Zato je nova šesta alineja 7. člena osnovne uredbe oz. 4. odst. 2. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah v nasprotju s 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, kar pomeni, da je kršeno ustavno načelo zakonitosti, ki določa medsebojno skladnost pravnih aktov (8. oz. 153. člen ustave RS).

2. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah vse-buje v 3. členu nov 7.a člen osnove uredbe. Ta med drugim določa način, pogoje in drugo glede odvzema živali iz narave. Določeno je, da se lahko odvzem opravi ne glede na določbe 7. člena osnovne uredbe. Iz 7. člena osnovne uredbe izhaja, da se lahko dovoli odvzem iz narave pod več pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Eden izmed njih je tudi to, da ni druge možnosti, torej, da je to edini možni ukrep za dosego dopustnega cilja (iz uredbe oz. direktive 92/43/EGS). S tem, ko je v 7.a členu določeno, da je možen odvzem živali ne glede na to, ali je možen še kakšen drug ukrep za dosego istega cilja ali ne, je 7a. člen v nasprotju z 7. členom in 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, ki tudi določa, da je odstopanje od strogega varstva mogoče, ob upoštevanju še drugih pogojev, samo “če ni druge zadovoljive možnosti”. In 7. člen uredbe je odslikava 16. člena direktive. Zato je 7.a člen v nasprotju 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, kar pomeni, da je nezakonit, saj omogoča odvzem iz narave, ne da bi bilo potrebno upoštevati vse pogoje po omenjeni direktivi niti uredbi. Zopet je bilo kršeno načelo zakonitosti, kot v prejšnji točki, prav tako je kršeno načelo logič-ne in medsebojne notranje skladnosti predpisov, ki je del načela pravne države (2. člen ustave).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je poslalo v javno razpravo predlog spornih sprememb uredbe, pri čemer je bil predlog datiran z 20.7.2005. Pri pregledu predloga uredbe je mogoče ugotoviti, da so se predlagane spremembe dotikale, seveda v obravnavanem smislu, samo odvzema velikih zveri iz narave, razlog pa je bil zagotavljanje sožitja s človekom. Sprejete spremembe uredbe pa so bistve-no širše, saj sedaj sploh ne gre več za problematiko velikih zveri, temveč za vse prosto živeče živa-li, tudi razloga zagotavljanja sožitja s človekom ni več. To pa pomeni, da je bilo dano v javno raz-pravo nekaj čisto drugega, kot pa je bilo potem sprejeto. To pa tudi pomeni, da je bil postopek spre-jema nezakonit, saj besedilo uredbe, ki je bilo sprejeto, sploh ni bilo v javni razpravi (v javni razpravi velike zveri in zagotavljanje sožitja, sprejeto za vse živali uravnavanje populacije, kar je bistvena razlika), s čimer je bila kršena Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (8. člen), ki je bila ratificirana z zakonom (MKDI-OZ), kajti javnost tako sploh ni imela možnosti, da v zadevah, ki so zelo pomembne za okolje (od-vzem živali iz narave je neposreden vpliv na naravo in okolje), poda predloge oz. pripombe glede rešitev, ki so bile sprejete. Zakon o ratifikaciji te konvencije je bil objavljen v Uradnem listu št. 62 z dne 7.6.2005. Tako je sporna uredba v izpodbijanem delu nezakonita in je tako kršeno ustavno na-čelo zakonitosti. Sicer pa dejstvo, da je bila uredba sprva mišljena samo za divje zveri (v glavnem očitno za medvede), nato pa protizakonito razširjena na vse zavarovane živali, kaže jasno na to, da se gre v bistvu samo za odstrel medvedov in nič drugega. To tudi jasno dokazuje izdani pravilnik, o čemer bo govora v nadaljevanju.

4. V 7.a členu uredbe je tudi določeno, da lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo oz. odstrelom. Takšna ureditev je v nasprotju z zakonom in sicer z 25. členom Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB2). Iz tega člena je namreč jasno razvidno, da lahko temeljijo posegi v ogrožene živalske vrste samo na podlagi izdanega dovoljenja, torej posamičnega pravnega akta, kot je to jasno določeno v 7. členu osnovne uredbe, in ne na podlagi splošnega akta, kar je predpis iz spornega 7.a člena. Zato ni mo-goče posegati v populacijo ogroženih živalskih vrst po osnovni uredbi s predpisom, temveč samo z dovoljenjem. Tudi iz člena 14 direktive Sveta 92/43/EGS jasno izhaja, da se izdajajo dovoljenja za odvzem živali iz narave in ni predpis (kot splošni akt) podlaga za odvzem. Zato je 7.a člen v naspro-tju s 25. členom Zakona o ohranjanju narave in tako nezakonit (člen 153 Ustave RS).

5. Sporni 7.a člen pa je v nasprotju tudi s 24. členom Zakona o ohranjanju narave in tako tudi v tem pogledu nezakonit. 24. člen določa, da vlada predpiše podrobnejši način varstva živalskih vrst, pri čemer uredi tudi ravnanja v zvezi s odvzemom živali iz narave. Zakon torej pooblašča vlado, da s svojim aktom predpiše podrobnejši način varstva ogroženih živalskih vrst in ta člen ne vsebuje poo-blastila vladi, da bi lahko to prenesla na nižjo raven, na ministra. Celotno materijo mora tako urediti oz. določiti vlada, ministrstvo pa lahko preko svojih organov samo izda dovoljenje za poseg v popu-lacijo, če so izpolnjeni pogoji. Ministrstvo tako v smislu 24. člena Zakona o ohranjanju narave ne more imeti nobenih pristojnosti, da bi na splošen način urejalo to tematiko. Vse uredi torej vlada z uredbo. Zato je sporni 7.a. člen nezakonit tudi s tega vidika. Po 74. členu Zakona o državni upravi lahko sicer minister izda pravilnik, brez posebnega pooblastila, če oceni, da je izdaja pravilnika po-trebna za namen izvrševanja zakonov in drugih predpisov, vendar pa to ne more storiti na področju, ki ga ureja višji pravni akt, v tem primeru že omenjena uredba.

6. V 7. členu osnovne uredbe je v 4. odstavku določeno vse, kar je potrebno za odvzem živali iz na-rave. Materija odvzema iz narave (število, čas, način poročanja…) je tako v pravnem aktu (ured-ba) že določena oz. urejena. To pomeni, da te materije ni potrebno urejati drugje. Zato je nerazum-ljivo, da je v 7.a členu določeno, da se ta materija lahko ureja še s predpisom, torej še enkrat. V okviru dovoljenja (4. odst. 7. člena) je urejeno vse, kar je potrebno, izdaja predpisa o isti zadevi je zato nesmiselna, nelogična in nepotrebna. V tem primeru je kršeno temeljno načelo pravne države in sicer to, da se neka tematika ne ureja več, če je že urejena in ni preklicana, prav tako je kršeno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave. Če sta istočasno o neki tematiki dva načina pravne ureditve tega (dovoljenje in predpis), se postavi vprašanje, zakaj je tako, saj je to nepotrebno, nelogično in nezakonito? Ali so mogoče zadaj špekulativni nameni? Pri splošnem predpisu ni mogoče pritožbe, mogoči so samo zamudni postopki pred ustavnim sodiščem, pa še pri teh se pojavi problem prav-nega interesa.

Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave
Pravilnik določa obseg odstrela medvedov v obdobju od 1. oktobra 2005 do 31. decembra 2005 ter druge tehnične elemente, ki so potrebni za realizacijo odstrela medvedov in določa odstrel 23 med-vedov za leto 2005, že omenjene spremembe in dopolnitve pravilnika (Ur. list RS, št. 17 z dne 17.2.2006) v letu 2006 pa 100 medvedov za leto 2006, od tega kakšnih 30 medvedov v času od 1.10. do 31.12.2006.
1. Po Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki jo je Slovenija ratificirala in zato velja tudi v njej (MKDIOZ – Uradni list, št. 62 z dne 6.7.2004), in sicer po 8. členu, bi moral biti predlog pravilnika v javni razpravi, gre namreč za zadevo, ki je pomembna za okolje, saj se odreja odstrel oz. poboj pripadnikov ogrožene živalske vrste, kar pomeni velik poseg v strukturo narave, tako da bi javnost imela možnost, da po-da na pravilnik pripombe in predloge, pri čemer je dolžnost tistega, ki pravni akt sprejme, da čimbolj upošteva izid udeležbe javnosti. Ministrstvo oz. minister za okolje in prostor, ki je sprejel ta pravilnik, tega ni naredil, vsaj po informacijah pobudnika ne, in ni dal možnosti javnosti, da bi podala svoje predloge in pripombe. Tako je minister za okolje in prostor kršil zakon (MKDIOZ) oz. konvencijo. Zato je pravilnik nezakonit, saj je bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave.

2. V prvem členu pravilnika je določeno, da je razlog izdaje tega akta oz. omejenega in selektivnega odvzema rjavih medvedov iz narave uravnavanje velikosti populacije z okoljem. Zato je začudojoče oz. nezakonito, da je v 3. odst. 3. člena določeno, da se lahko odvzame iz narave do največ 10% od strokovno ocenjenega števila vseh osebkov, živečih v osrednjem območju, če je populacija uravno-težena z okoljem. Torej, tukaj je dano dovoljenje za odstrel medvedov, čeprav je število medvedov uravnoteženo z okoljem, kar je v nasprotju z 1. členom pravilnika in tudi z novo 6. alinejo 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki dopušča odvzem iz narave samo v primeru uravnavanja velikosti populacije z okoljem in ne če je število uravnoteženo. Tudi 4. odst. 3. člena pravilnika je nezakonit, ker na splošno govori o odvzemu določenega števila osebkov iz narave v robnem območju in to kar do 30%, ne da bi bilo navedeno, da se to lahko stori samo, če je populaci-je neuravnovešena z okoljem. Tako je v robnem področju glede na pravilnik mogoč odstrel medve-dov tudi, če je velikost populacije medvedov usklajena z okoljem. To pa je v nasprotju z 6. alinejo 7. člena uredbe. Tudi 1. odst. 7. člena pravilnika je nezakonit, saj določa pretežni del odstrela v podro-čjih gostejše naseljenosti prebivalstva, moral pa bi tam, kjer je medvedja populacija neuravnotežena z okoljem, kot je to razlog po že omenjeni 6. alineji 7. člena uredbe. Kršeno je bilo torej načelo zako-nitosti, saj so izpodbijane določbe pravilnika v nasprotju z uredbo, kot v hierarhiji pravnih aktov viš-jim aktom.

3. Odvzem rjavega medveda iz narave je po 16. členu direktive Sveta 92/43/EGS mogoč samo v primeru, seveda če so izpolnjeni še drugi pogoji, če ni druge možnosti. O tej drugi možnosti v pravil-niku sploh ni govora. Po ureditvi v pravilniku je mogoč odstrel medvedov v vsakem primeru, ne pa samo v primeru, če ni druge možnosti. To pa je v nasprotju z omenjeno direktivo in je zato pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit in protiustaven (8. in 153. člen ustave). In druge možnosti vsekakor so.

4. Kot navedeno v prejšnji točki, so tudi druge možnosti in te določa strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. Strategija jasno določa ukrepe sožitja človeka z rjavim medvedom in med njimi so mnogi nenasilni, s katerimi bi se lahko v celoti doseglo to, kar se hoče sedaj doseči z od-strelom medvedov, ki je določen v spornem pravilniku. Ti ukrepi so: izvajanje preventivnih zaščitnih ukrepov za preprečevanje ali omejevanje škode; omejevanje širjenja medveda na območja, kjer so pričakovani konflikti s človekom veliki; informiranje ljudi o biologiji in ekologiji medveda, o priporo-čenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, o neposredni prisotnosti medveda; pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda na človeka in medveda odvrača od naselij; v pri-meru ogroženosti se zagotovi začasna prisotnost pooblaščene ekipe za spremljanje medvedov in takojšnje ukrepanje, če je to potrebno z odlovom medveda in preselitvijo na področja, kjer je ni ne-varnosti za ljudi; odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem; pripraviti pro-grame izobraževanja za učence osnovnih in srednjih šol; zagotovi se zaščita premoženja; izobražuje se kmete o življenjskih navadah medveda; obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda; o rav-nanju v konfliktnih primerih; ureditev odlagališč odpadkov; prednost se daje govedoreji pri novem uvajanju paše; drobnico se pase nadzorovano; vzpostavi se sistem subvencioniranja kmetijske de-javnosti, ki je z izvajanjem ukrepov prilagojena sobivanju z medvedom in drugo. Vse to mora biti v prvi vrsti sprovedeno, da se doseže glavni cilj upravljanja z medvedom, ki je sožitje človeka z rjavim medvedom, kot to izhaja iz strategije. In šele če to ne bi bilo uspešno, bi lahko bil odrejen, tako ali drugače, seveda glede na nekatere pravne predpise, odvzem medvedov iz narave oz. odstrel. Kajti odvzem medvedov iz narave je izjemen poseg v populacijo in je lahko tolikšen in takšen, da ne ogroža vrste ter sožitja človeka z medvedom, kot to jasno izhaja iz strategije. In pravilnik mora biti, po sicer tudi spornem 7.a členu osnovne uredbe, v skladu s strategijo upravljanja z rjavim medve-dom. V obravnavanem primeru ni, saj iz pravilnika ni razvidno, da so bili prvo storjeni zgornji ukrepi, to pa so ukrepi za zaščito oz. dosego sožitja med človekom in medvedom. Pravilnik z odvzemom medvedov iz narave tako ogroža sožitje človeka z medvedom, saj hoče takoj odstreliti medvede, ne da bi sprva določil blažje ukrepe, ki so navedeni zgoraj. Potrebno bi bilo verjetno narediti, gledano vsebinsko in glede na nekatere pravne predpise, tako, kot je bilo to storjeno pri kormoranih: sprva se je določil ukrep plašenja teh ptic, če pa to ne bo uspešno, pa se je odredil odstrel določenega števila osebkov. Tega tukaj ni bilo zato je izpodbijani pravilnik tudi v nasprotju z 7.a členom osnovne uredbe, ki določa, da mora biti predpis v skladu s strategijo, če je bila sprejeta, to pa pomeni, da je pravilnik nezakonit (153. člen ustave). Seveda je kršeno tudi načelo sorazmernosti (2. člen ustave), ki določa, da mora biti uporabljen sprva blažji ukrep in šele na to težji, če blažji ni učinkovit, za dose-ga ustavno dopustnega cilja. Seveda pa je posebno vprašanje ali gre pri poboju medvedov za ustavno dopusten cilj.
Iz že omenjenih sporočil za javnost, jih je izdala država preko Ministrstva za okolje in prostor (MOP), je jasno razvidno, da so razlogi za »konfliktne« razmere pri medvedih posledica različnih dejavni-kov, po mnenju pobudnika pa je glavni razlog neizvajanje ukrepov strategije upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, tudi sporočilo MOP-a gre v tej smeri. MOP navaja različne ukrepe za izbolj-šanje stanja, to pa dokazuje, da je krivda države poglavitna, na žalost pa jo plačajo s svojim življe-njem medvedi oz. druge živali.

5. Pravilnik pa je nezakonit tudi zaradi tega, ker določa to, kar se določi z dovoljenjem iz 4. odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pravilnik tako posega v materijo, glede katere se mora izdati individualni pravni akt. O tej materiji se ne more izdati splošni akt, saj minister za okolje in prostor za kaj takega nima zakonske podlage, kar bi sicer moral imeti, saj mu 25. člen Zakona o ohranjanju narave daje pooblastilo samo za izdajanje dovoljenj, torej individualnih aktov, in ne splošnih (v obravnavanem primeru). Tudi po 24. členu omenjenega zakona minister nima pooblastila za izdajo pravilnika, saj mora to materijo urediti vlada s svojim splošnim aktom, mi-nister pa izda samo individualno odločbo oz. dovoljenje, s katero realizira 7. oz. druge člene uredbe. Tudi iz 26. in 81. člena Zakona o ohranjanju narave jasno izhaja, da je vlada tista, ki uredi varstveni režim ogroženih in zato zavarovanih živalskih vrst ter ni minister pooblaščen, da bi izdajal splošni akt s tega področja. Zato je pravilnik v nasprotju tudi z omenjenimi določbami Zakona o ohranjanju na-rave in zato nezakonit. Kršena je ustava v 153. členu. Tudi v primeru kormoranov (2005) je bilo iz-dano dovoljenje, torej individualni pravni akt in ne splošni pravni akt v obliki nekega pravilnika. In kormorani in medvedi spadajo pod isto pravno podlago, oboji so ogrožena živalska vrsta in tudi za-varovana.

6. Posegi v populacijo mednarodno zavarovanih živalskih vrst so mogoči samo ob izpolnjevanju za-konsko določenih pogojev oz. pogojev po ustrezni direktivi. Eden izmed teh pogojev je tudi ta, da poseg ne škoduje ugodnemu stanju vrste (26. člen ZON-UPB2). Zato mora pravilnik, ki konkretno določa število medvedov za odstrel, jasno izkazati, da poseg v populacijo rjavega medveda iz spor-nega pravilnika, ne bo škodil ugodnemu stanju te vrste. To pomeni, da morajo biti v pravilniku po-dani vsi podatki, ki dokazujejo, da bo ostala vrsta tudi po posegu v ugodnem stanju. Tako mora pra-vilnik izkazovati konkretne podatke o populacijski dinamiki za vrsto rjavega medveda o dolgoroč-nem ohranjanju kot vitalni sestavini ekosistema in vse drugo iz 2. odst. 26. člena Zakona o ohranja-nju narave. V bistvu nič od tega konkretno ni v pravilniku, ki je zato zelo pomanjkljiv in ne vsebuje dokazov ali česa drugega, da poseg v rjave medvede ne bo škodil ugodnemu stanju vrste. Država niti ne pozna ravnovesnega stanja glede medvedov oz. naravnega ravnotežja pri medvedih, kot že predhodno navedeno, pa kljub temu dovoljuje odstrel. Zato je pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit (člen 153 ustave).

7. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohrani-tev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsake-ga posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati na-ravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.

8. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacij-ski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje ži-vih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slo-venije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne mo-re spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.

9. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbu-janje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.

10. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmer-no trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja medvedov je poboj nepotreben, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom urav-navanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
• obstaja Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pri-peljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni pravilnik, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to je da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škodo, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom
• mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistve-no bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksi-bilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska goz-dna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodi-jo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toli-ko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Tako je pravilnik v nasprotju tudi s 73. členom ustave in 4. členom Zakona o zaščiti živali.

E. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudi obravnava, in to po možnosti na javni obravnavi, in nato oz. če javne obravnave ne bo, sprejme odločbo, s katero iz-podbijane določbe uredbe in spornega pravilnika oz. celoten pravilnik odpravi, še pred tem pa zadrži izvrševanje izpodbijanih določb obeh aktov.

F. EU
Društvo je na začetku leta 2006 obvestilo o celotni problematiki odstrela medvedov tudi Evropsko komisijo in ta je v septembru tega leta obvestila društvo, da je bilo obvestilo registrirano kot pritožba pod zaporedno številko 2006/4744, SG(2006) A/6600. Glede na to je mogoče, da bo Komisija celo začela s postopkom za ugotavljanje kršitev. Dokumentacija je v prilogi.

Lep pozdrav.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

________________

Dopolnitev z dne 31.12.2006:

1. Izpodbijani pravilnik (tako osnovni pravilnik kot tudi spremembe) je nezakonit tudi zaradi tega, ker ni bil kot predlog predpisa objavljen na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor ali kje drugje, kot bi to moral biti glede na 10. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Seveda gre tukaj tudi za kršitev vsaj ustavnega načela o usklajenosti pravnih aktov (čl. 153 ustave), saj morajo biti tudi podzakonski predpisi v skladu z ustavo oz. zakoni, torej bi morala biti ena izmed faz v spre-jemanju oz. izdajanju izpodbijanega pravilnika tudi objava na svetovnem spletu. Postopek torej ni bil zakonit in ustaven. To, da izpodbijani pravilnik ni bi objavljen na svetovnem spletu, priznava celo samo ministrstvo. Dokaz o tem se prilaga.

2. Ministrstvo za okolje in prostor je javno priznalo, da ne pozna ugodnega števila medvedov na območjih stalne in prehodne prisotnosti oz. ne pozna ravnovesnega števila populacije, za katero je odgovorna (Sporočilo za javnost MOP z dne 23.6.2006, ki se prilaga). To pa pomeni, da sploh ne more biti nobenega odstrela medvedov, kajti kako lahko nekdo trdi, da odstrel oz. uboj medvedov ne bo škodil ugodnemu stanju vrste (26. člen ZON-UPB2), če sploh ne ve, kakšno je ugodno stanje populacije medvedov. Dejstvo, da se medvedi približujejo naseljem ne kaže na to, da jih je preveč, temveč, da se ne upoštevajo ukrepi, ki jih navaja strategija upravljanja z rjavim medvedom. To je priznalo tudi Ministrstvo za okolje in prostor, saj v sporočilu za javnost z dne 12.7.2006, ki se tudi prilaga, zapisalo, da je pojav medvedov v urbanih okoljih posledica različnih dejavnikov, tudi nece-lovitega izvajanja ukrepov strategije. Tu so predvsem mišljeni tisti ukrepi, ki odvračajo medvede proč od naselij oz. preprečujejo prihod do naselij. S tem tukaj ne mislimo uboja oz. odstrela medve-dov, temveč nenasilne ukrepe, ki jih pozna strategija.

3. Dejstvo, da Ministrstvo za okolje in prostor oz. minister, ki je izdal izpodbijani pravilnik ne pozna ugodnega stanja vrste rjavi medved, pa je kljub temu s pravilnikom odredil odstrel medvedov, je v nasprotju tudi s 16. členom že omenjene direktive Sveta 92/43/EGS, ki kot enega izmed pogojev določa, da je odstrel, ob izpolnjevanju še drugih pogojev, mogoč, če ne bo škodil vzdrževanju ugo-dnega stanja ohranjenosti populacije. Popolnoma logično je, da dokler ni znano, kakšno je ugodno stanje vrste rjavega medveda, ne more biti nobenega poseganja v vrsto z odstrelom. Vse primere, ko naj bi medved ogrožal zdravje in varnost ljudi ali premoženje, pa se lahko rešujejo z odlovom ži-vali, torej z uspavanjem in preselitvijo na drugo mesto. To je eden izmed bistvenih ukrepov iz strate-gije in ga država dobro pozna, saj ga je že večkrat uporabila. Zopet je prišlo do kršitve načela zako-nitosti iz 153. člena ustave.

4. Izpodbijani pravilnik, ko določa odstrel medvedov, torej uboj, krši tudi načelo sorazmernosti iz načela pravne države (2. člena ustave). Za reševanje »problemov« s prisotnostjo medvedov v bliži-ni naselij je mogoče uporabiti, za dosego cilja, ki je varovanje zdravja in življenja ljudi, blažji ukrep kot je odstrel. To je ukrep odlov živih medvedov, pozna ga tudi strategija, in njihova preselitev na področje njihove »domovine«. Vprašanje je, zakaj se ne uporabi? Ukrep odlov živih medvedov se lahko uporabi tudi v primeru povzročanja škode, pri čemer je potrebno navesti, da je ubiti živo bitje, ki samo išče hrano, ker je pač lačno, neetično, protiustavno in grozljivo. Sicer pa strategija pozna tudi druge ukrepe, s katerimi se lahko prepreči oz. omeji dostop do naselij (pravilna postavitev kr-mišč, pravilna reja drobnice, čiščenje robov naselij …). Torej so tudi ti ukrepi tisti, ki so blažji in vodijo skupaj z odlovom, ali pa posamezno, do istega cilja, to je, da ni nevarnosti za življenje in zdravje ljudi oz. da se ne povzroča škoda. Za dosego ustavno dopustnega cilja je potrebno uporabiti blažji ukrep, ne pa hujšega. Tore npr. odlov in ne odstrel medvedov.

5. Seveda pa je ogrožanje ljudi bolj ali manj subjektiven element in je odvisen od dojemanja ljudi glede nevarnosti medveda. Ve se, da je medved plaha žival in napade samo, če je ogrožen. Če bi država informirala prebivalstvo v področjih, kamor prihaja medved, da ta ni nevaren, to pa je tudi eden od ukrepov iz strategije, bi bilo dojemanje medveda med ljudmi drugačno. Tako pa je negativ-no dojemanje medveda med ljudmi bolj ali manj kriva država, saj v glavnem ne izvaja ukrepov, ki bi informirali lokalno prebivalstvo o pravi biti medveda. Menimo tudi, da je življenje živali večja dobrina oz. dobrina z močnejšim pravnim statusom kot pa odstrel oz. usmrtitev medvedov zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (gospodarski ali drug razlog, cena odstrela medveda v Sloveniji je več 1000 EUR). Ob tem odstrel medvedov sploh ni nujno potreben, saj je znan in že uporabljan ukrep, za re-šitev težav, kot že navedeno, odlov medvedov.

5. Sporočamo vam tudi, da je Evropska komisija in sicer njen Generalni direktorat za okolje začel zoper Slovenijo pritožbeni postopek zaradi odstrela medvedov in to na podlagi naše vloge o tej pro-blematiki (točka F. naše pobude). Kopija obvestila o tem se prilaga.

_______________

Dopolnitev z dne 22.1.2007

1. Sporni 7.a člen uredbe je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je rjavi medved zelo ogrožena živalska vrsta in je vanjo mogoče posegati samo izjemoma in sicer da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, goji-ščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). Omenjeni 7.a člen uredbe pa te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo rjavega medveda mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem živali iz narave z odstrelom, torej tudi osebkov rjavega medveda, ne glede na to ali ta odvzem z odstrelom ogroža preživetje vrste rjavi medved ali ne oz. ali je kakšna druga zadovoljiva rešitev ali ne. Zato je ta določba nezakonita. Nezakonita pa je tudi zaradi tega, ker omenjena konvencija oz. MKVERZ sploh ne pozna selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorova-nimi pogoji in v omejenem številu, kot ga pozna sporna določba 7.a člena uredbe. Tudi zadnja aline-ja 1. odstavka 9. člena konvencije ni ta razlog. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po kate-rem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave).

2. Vrsta rjavega medveda je po že omenjeni konvenciji zelo ogrožena živalska vrsta. To tudi pome-ni, da stanje te vrste ni ugodno že po tej konvenciji, smiselno velja tudi za predhodno omenjeno di-rektivo sveta. Tudi Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02) smatra vrsto rjavi medved za ogroženo vrsto in jo opredeljuje za prizadeto vrsto, za katero je značilno, da obstanek te vrste v Sloveniji, torej rjavega medveda, ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, pri čemer se je številčnost te vrste, konkretno rjavega med-veda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Tudi samo dejstvo, da je vrsta rjavi medved uvrščena na rdeči seznam, tja pa se po 80. členu Za-kona o ohranjanju narave uvrstijo samo tiste vrste, katerih obstoj je v nevarnosti, kaže na to, da vr-sta rjavi medved ni v ugodnem stanju. Če bi bila v ugodnem stanju, na ta seznam sploh ne bi bila uvrščena. Ker je torej vrsta rjavega medveda v neugodnem stanju je jasno, da zmanjševanje števi-la osebkov ni dopustno. Kajti številčnost vrste se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številč-nost zelo hitro upada v večjem delu areala, kot je po 3. členu Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlin-skih in živalskih vrst v rdeči seznam značilno za prizadeto ogroženo vrsto. Zato je 7.a člen uredbe, če je to podlaga za obravnavani odvzem rjavega medveda iz narave, v nasprotju z 26., 80. in 81. členom Zakona o ohranjanju narave (kršeno je ustavno načelo zakonitosti), iz katerih je mogoče jasno razbrati in iz česar logično izhaja, da se v vrsto, ki je ogrožena in ni v ugodnem stanju, ne sme posegati na takšen način, da se ubija osebke te vrste. Logično je tudi, da je selektiven in omejen odvzem rjavih medvedov iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem ukrep, ki še manjša že itak kritično število medvedov v okolju oz. oz. prispeva k hitro padajoči šte-vilčnost medvedov in tako vrsto zelo slabi. Ta ukrep je tudi popolnoma nelogičen, kajti če je med-vedov v bistvu premalo, na to pa kaže definicija ogroženosti, bi se medvedi morali dajati v naravo in ne odvzemati iz nje. Iz v tej točki navedenega razloga je protizakonit tudi Pravilnik o odvzemu oseb-kov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave v tistih delih, ki izrecno določa število rjavih medvedov, ki se bodo odvzeli iz narave z usmrtitvijo oz. odstrelom (vsaj priloga pravilnika).

3. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih po-pulacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker je vrsta rjavi medved ogrožena vrsta, saj je uvršče-na na rdeči seznam in zaradi tega zavarovana, vse že v smislu predhodno navedenega, to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Kajti če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. To-rej zmanjševati število osebkov ogrožene živalske vrste v bistvu nasprotuje tudi splošnemu varstve-nemu režimu iz 1. in 2. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato izpodbijani pravilnik v nasprotju s temi zakonskimi določbami v tistem delu, kjer izrecno določa številčni odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave z odstrelom. Enako velja tudi za 7.a člen uredbe vsaj v tistem de-lu, ki se uporablja v zvezi z vrsto rjavega medveda, torej kjer je govora o usmrtitvi. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj podzakonski predpisi niso skladni z zakonom.

4. V osnovni vlogi je pobudnik osporaval ustavnost in zakonitost nekaterih določb uredbe na splošno. Če se ugotovi, da na splošno zatrjevana neustavnost oz. nezakonitost ne obstoji, pa to velja po mnenju pobudnika vsaj glede živalske vrste rjavi medved in to iz razlogov, ki so bili v zvezi s to vrsto navedeni v osnovni vlogi in dopolnitvah.

__________

Dopolnitev z dne 26.3.2007

1. Izpodbijani pravilnik (2005) v svojem 3. členu med drugim določa, da je odvzem lahko do največ 10% osebkov od strokovno ocenjenega števila vseh osebkov, živečih v osrednjem območju, če je populacija uravnotežena z okoljem in do največ 15% od strokovno ocenjenega števila vseh osebkov, živečih v osrednjem območju, če je populacija neuravnotežena z okoljem oz. v robnem področju do največ 30% osebkov od strokovno ocenjenega števila vseh osebkov, ki živijo ali se po-javljajo v teh območjih. Pravilnik uporablja besedno zvezo “strokovno ocenjeno število” osebkov, kar pa je v nasprotju z Strategijo upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji), ki na strani 21 določa kot osnovo za odvzem v strokovno ugotovljeno število (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo). Čeprav se to nanaša na odvzem v osrednjem območju, pa po mnenju pobudnika velja tudi za odvzem v robnem ali drugem področju, saj za ta področja po strategiji ni predpisana drugačna metoda. Metoda ugotavljanja iz pravilnika se bistveno razlikuje od metode ugotavljanja osnove za odvzem medvedov iz narave, saj ta iz pravilnika temelji na oceni števila, ta iz strategije pa temelji na povprečju preštetih medvedov in oceno številčnosti. Seveda pride med obema metodama do bistvenih razlik v osnovi za določanje odvzema. Metoda iz pravilnika da bist-veno višjo osnovo za odvzem kot pa metoda iz strategije, ki je v tem primeru edina zakonita. Kot bo videti kasneje, gre za velike razlike.
Izpodbijani pravilnik oz. omenjeni člen mora biti v skladu z omenjeno strategijo po 8. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Zato bi moral kot metodo ugotavljanja določiti to, ki je navedena v strategiji, to je strokovno ugotovljeno število (povprečje med prešteto in ocenjeno popu-lacijo). Ker tega ni storil, je v tem pogledu nezakonit, saj je v nasprotju z že omenjeno uredbo. Krše-no je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave.

2. Izpodbijani pravilnik (2006) v prilogi določa, da se v letu 2006 83 medvedov odstreli v osrednjem območju življenjskega območja medveda, 17 pa v robnem območju življenjskega prostora medve-da, skupaj 100. Navedeno število odvzema pa je nezakonito, saj je glede na strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji bistveno previsoko oz. napačno izračunano. Po omenjeni strategiji, v skladu s katero mora biti izpodbijani pravilnik na podlagi člena 7. a omenjene uredbe, se obseg od-vzema v osrednjem območju določi v odstotkih od strokovno ugotovljenega števila (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo – stran 21). Iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da naj bi bilo preštetih medvedov na stalnih števnih mestih v Sloveniji, ki so edino merodajna in relevantna (glej dokument »Sistematični monitoring rja-vega medveda – števna mesta«, ki se prilaga, v letu 2005, v povprečju treh štetij, 204 in da naj bi bilo po ocenah medvedov 500 do 700 v Sloveniji. To pomeni, da je osnova za določitev obsega od-strela v primeru, če je ocena 500 medvedov 352 in če je ocena 700 medvedov 452. Tako bi lahko pri osnovi 352 odvzeli iz narave največ 52 medvedov in pri osnovi 452 največ 67 medvedov v Slo-veniji, torej v osrednjem in robnem ali drugem področju medveda in to ob procentu odvzema 15, ki je najvišji možni po strategiji v osrednjem področju. Tudi če bi za robno področje vzeli odstotek 30%, ki ga kot najvišjega določa izpodbijani pravilnik, rezultati ne bi bili bistveno drugačni, saj je v robnem področju predviden odstrel bistveno nižjega števila medvedov. Seveda gre tukaj za skupno število. Vidi se, da je število medvedov za odvzem v višini 100, kot to predvideva izpodbijani pravilnik neza-konito. Gre za kršenje ustave oz. njenega 153. člena. Napaka v izračunu je podana v tem, da je iz-podbijani pravilnik za osnovo vzel samo oceno številčnosti in ne strokovno ugotovljeno število, ki je povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo.

3. Izpodbijani pravilnik za leto 2006 določa, da se odvzame v osrednjem področju 83 medvedov, v robnem pa 17. Kako se je prišlo do te številke, ni jasno, saj strokovno mnenje za odstrel medvedov oz. velikih zveri za leto 2006, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije, vsaj po mnenju pobu-dnika, čeprav ga ni videl, sklepa pa na to na podlagi ogleda strokovnega mnenja za leto 2007, ne govori o tem, koliko je strokovno ugotovljenega števila medvedov na osrednjem oz. robnem podro-čju. Tega števila niti teoretično ne mogoče določiti, saj strokovno mnenje za to, vsaj po našem mnenju nima ustreznih podatkov. Verjetno govori o tem, da je 167 stalnih števnih mest, ne pove pa kje so: ali so v osrednjem območju ali robnem območju življenja medveda. To pa je bistveno, saj se odvzem v odstotkih določa glede na strokovno ugotovljeno število medvedov, živečih v osrednjem in v robnem območju. Odvzem se torej ne določa na skupno število, temveč je skupno število seš-tevek. Da se ponovi: ker se ne ve, kje so stalna števna mesta, ni mogoče določiti števila preštetih medvedov v osrednjem in robnem področju in tako v posledici ne osnove za odvzem, saj je število preštetih medvedov v osrednjem ali robnem območju medveda del formule za izračun, ki jo določa strategija upravljanja z rjavim medvedom. Tudi osnovni pravilnik (2005) v 3. členu govori o tem, da se določa odvzem glede na število živečih v osrednjem in ločeno robnem področju medveda in ne na skupno ocenjeno število v Sloveniji. Tako gre za veliko pomanjkljivost in nezakonitost. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. ustave.

______________________

Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

8.3.2007

Opravilna številka: U-I-386/06

Zadeva: Ustavna presoja dela 2. in 7.a člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave

 

Spoštovani!

Prejeli smo Vaš dopis z dne 21.2.2007, opr. št. U-I-386/06, s katerim nam dajete možnost, da odgovorimo na navedbe Ministrstva za okolje in prostor (MOP) na našo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti zgoraj navedenih aktov.

V zvezi z navedbami Ministrstva za okolje in prostor, ki jih je to podalo v svojem dopisu z dne 22.1.2007, št. 050-19/20006/7, menimo naslednje:

1. MOP navaja (str. 6 in 7), da nova uredba zaradi dejanskih okoliščin v skladu z direktivo razčlenjuje in ureja primer selektivnega in strogo nadzorovanega odvzema in da dejstvo, da v osnovni uredbi ni bila predvidena ta izjema, ne izključuje možnosti države članice Evropske unije, da po sprejemu osnovnega pravnega akta, tega v skladu z direktivo dopolni ali spremeni, če dejanske okoliščine narekujejo takšno rešitev. To bi v principu veljalo. Vendar pa je stvar v tem, da se dejanske okoliščine niso toliko spremenile, da bi lahko prišlo do sporne spremembe, torej do vnosa dodatne izjeme v obliki nove šeste alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi velikosti uravnavanja populacije z okoljem). Selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi velikosti uravnavanja populacije z okoljem je v bistvu drugo ime za stanje, ko je živali preveč glede na okolje. Enostavno rečeno: živali je preveč in se jih zato del postreli. Vendar pa MOP očitno spregledal, da gre za ogrožene živalske vrste, ki so zaradi svoje ogroženosti zavarovane oz. pod strogim varstvom. Mogoče je tudi spregledal Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki konkretneje določa kategorije ogroženosti. Iz definicij večine kategorij ogroženosti je smiselno razvidno, da je število osebkov neke ogrožene vrste v Sloveniji enako nič ali malo oz. da se je številčnost vrst zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada. Bistvo tega pravilnika je torej, da je število pripadnikov ogroženih živalskih vrst malo oz. se njihova številčnost zmanjšuje. To pa pomeni, da sploh ni mogoče govoriti prevelikem številu živali ogroženih živalskih vrst glede na okolje. Omenjeni pravilnik, ki je še vedno v veljavi in ga je zato MOP oz. minister za okolje in prostor dolžan v celoti upoštevati, seveda velja to tudi za druge državne organe, jasno nakazuje na to, da živali ogroženih živalskih vrst v Sloveniji ne more biti preveč glede na okolje. To bi eventualno teoretično lahko veljalo samo za kategorijo O, ki pa je samo ena od 8 kategorij ogroženosti. Zato menimo, da je osnovna uredba zajela vse možne primere odstopanja od strogega varstva živalskih vrst v Sloveniji in to glede na dejanske okoliščine ogroženosti, ki pa jih je jasno določil pravilnik. Dejanske okoliščine se od sprejema osnovne uredbe niso spremenile, navedel jih tudi ni MOP v svojem odgovoru, tudi omenjeni pravilnik ni bil spremenjen, in zato v bistvu niso podani pogoji, da bi v Sloveniji imeli v okviru ogroženih živalskih vrst, za katere je značilno, da imajo zelo malo pripadnikov oz. njihovo število pada, situacijo, da bi bilo živali preveč glede na okolje in da bi jih zato moral del postreliti. Zato je nova alineja nezakonita in krši strog režim varstva ogroženih živalskih vrst v Sloveniji in je v nasprotju z 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, ker tam ni govora o odvzemu zaradi uravnavanja populacije z okoljem. To je popolnoma logično, saj se direktiva jasno zaveda, da če so živalske vrste ogrožene, pripadnikov te vrste ne more biti preveč glede na okolje. In zato te izjeme ni navedla med dovoljene posege v ogrožene živalske vrste. To velja tudi v pogledu Bernske konvencije, ki je ratificirana tudi v Sloveniji. Tudi ta konvencija ne pozna razlog odvzema iz narave zaradi uravnavanja populacije z okoljem. Zato je uredba v tem pogledu v nasprotju tudi z omenjeno konvencijo in tudi iz tega razloga nezakonita.

2. MOP meni (str. 7), da morajo biti za sprejem pravilnika iz 7. a člena izpolnjeni pogoji iz 7. člena osnovne uredbe in da besedna zveza na začetku 7. a člena »Ne glede na« narekuje morebiti samo navidezno drugačen pomen. Temu ni mogoče pritrditi. Ne gre za navidezno drugačen pomen, gre za jasno situacijo, ko je glede na besedno zvezo, ki je na začetku 7. a člena uredbe in se glasi »Ne glede na določbe prejšnjega člena« izključen 7. člen, saj je jasno zapisano, da se določbe prejšnjega člena v bistvu ne uporabljajo, ko gre za odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja populacije. Vlada bi lahko v uredbo zapisala drugače, če bi hotela obdržati veljavnost 7. člena tudi za predpis iz 7. a člena, npr. »Minister lahko s predpisom, če ni druge možnosti in če to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije, določi selektiven in omejen odvzem živali iz narave v smislu 6. alineje 7. člena uredbe in pri tem določi obseg tega odvzema …«. Situacija je torej jasna. Predpise je potrebno brati tako kot so zapisani, tako kot so zapisani, jih je potrebno tudi izvajati. Ni mogoče ugotavljati nekega smisla, ni mogoče ugotavljati npr. kaj je vlada s tem mislila. Če bi to veljalo, bi bil velik kaos, saj bi si vsak razlagal zadeve po svoje. Zato je edino pravno pravilno, da se bere, tako kot je zapisano in da tudi velja, tako kot je zapisano. In zapisano je jasno: »Ne glede na določbe prejšnjega člena«. Zato je to nezakonito in v nasprotju tako z direktivo kot tudi ZON-om (26. člen, 2. odst., ki govori o tem, kdaj je vrsta v ugodnem stanju), kot tudi 7. členom osnovne uredbe.

3. MOP meni, da sta bila oba sporna akta sprejeta po pravilnem postopku. Temu ni mogoče slediti. Sporni osnovni pravilnik ni bil objavljen na spletni strani MOP oz. postopek ni potekal po MKDIOZ, kar bi moral, kot je to že bilo opisano. Razen tega pa bi moral biti osnovni pravilnik iz leta 2005 objavljen na spletni strani MOP-a tudi v smislu Navodila o postopku priprave splošnih aktov in drugih dokumentov na Ministrstvu za okolje in prostor, ki ga je sprejel minister dr. Pavel Gantar dne 29.9.1998, št. 020-221/98, to navodilo je bilo veljavno v času sprejemanja spornih aktov, kot je tudi sedaj, in se nahaja na spletnem naslovu http://www.mop.gov.si/si/novinarsko_sredisce/. V smislu tega navodila bi moralo biti storjenih več različnih ravnanj, npr. naznanilo za javnost in drugo. To velja tudi za sporno spremembo pravilnika, kajti tudi zanjo velja, da bi morala biti objavljena v smislu omenjenega navodila in bi tako javna objava morala vsebovati vse elemente iz navodila. Seveda velja enako tudi za izpodbijano uredbo. Pobudniku ni znano, da bi vsi omenjeni akti bili objavljeni v smislu omenjenega navodila in da bi te objave imele vse podatke, ki jih zahteva navodilo.
MOP sam priznava, da predloga pravilnika ni objavil na svoji spletni strani, ker je ocenil, da ni pričakovati novih navedb oz. dejstev, ki bi narekovale drugačne rešitve. Po mnenju pobudnika je MOP dolžan objaviti vse predloge splošnih aktov na svoji spletni strani že na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (10. člen) in zato sploh ni pomembno, kaj MOP pričakuje od javnosti in kaj ne. MOP bi moral objaviti predlog pravilnika tudi že na podlagi zgoraj omenjenega navodila, ne glede na to, ali ima to navodilo status predpisa ali ne, kajti navodilo, ki ga izda minister zavezuje vse delavce in funkcionarje oz. druge, ki delajo na MOP-u. Tudi za implementacijo 8. člena Konvencije o dostopu do informacij, udeleženih pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ) ni potrebno sprejemati nekega posebnega predpisa, zadostuje že omenjeno navodilo, razen tega pa se lahko ta člena uporablja neposredno, saj je del slovenskega pravnega reda, glede na to, da je bila konvencija ratificirana in to že v letu 2004.
MOP še navaja, da je bilo javnosti omogočeno sodelovanje pri reševanju zadevne problematike in to na način, da so lahko nekateri subjekti sodelovali v postopku izdaje dovoljenja za odstrel medvedov v letu 2005. Temu ni mogoče pritrditi iz več razlogov. Prvič: MOP ni bil tisti, ki je pripravil in izdal omenjeno dovoljenje, temveč je bila to Agencija za okolje, ki je sicer organ v sestavi MOP-a, vendar v tem pogledu ne more biti MOP, temveč je samostojna. Drugič zaradi tega, ker so na tej obravnavi lahko sodelovali samo izbranci in ne vsa javnost oz. samo stranke in stranski udeleženci so lahko dajali pravno relevantne predloge in pripombe, ostali pa ne, če bi kdo drug dal kakšen predlog, bi sploh ne šel v zapisnik, javnost pa za to obravnavo niti ni vedela, saj ni bila javno objavljena. In tretjič: vsebina dovoljenja in splošnega akta nista bili identični.
Pobudnik zato meni, da gre za napake v sprejemanju izpodbijanih splošnih aktov oz. v postopku, ki je tako nezakonit in protiustaven. Kršeno je bilo vsaj načelo zakonitosti.

4. Pobudnik se strinja z MOP, da se lahko nek predlog splošnega akta, ki je v javni razpravi, spremeni glede na izhodiščni predlog. Vendar pa sprememba ne more biti takšna, da gre za nekaj bistveno širšega ali celo novega kot je bilo dano v javno razpravo. Zato je nezakonito, če je MOP dal v javno razpravo uredbo, ki se je dotikala samo velikih zveri, sprejel pa je uredbo, ki se je dotikala vseh živali, ki so zavarovane po uredbi oz. so na rdečem seznamu. Gre za veliko razliko, pobudnik, kot tudi druga javnost ni imela možnosti, da bi se izjasnila glede vseh ogroženih vrst, temveč samo glede velikih zveri. To pomeni, da se je pobudnik oz. javnost lahko dala svoje pripombe glede treh vrst živali, ne pa tudi glede več deset vrst živali, ki so na rdečem seznamu, saj sploh ni vedela, da bodo vse živali predmet spornega akta. V bistvu je šlo v večjem delu za novo uredbo. Velik del živalskih vrst tako sploh ni bil v javni razpravi. Zato je tudi kršen postopek sprejemanja sporne uredbe oz. spremembe uredbe.

5. MOP trdi, da je velikost populacije rjavega medveda tolikšna, da dejanskega stanja ni moč reševati z konkretnimi pravnimi akti, temveč je treba sprejeti celovito rešitev za celotno populacijo medvedov. Da velikost populacije ni takšna kot navaja MOP, je mogoče razbrati, ob tem kar smo že navedli, tudi iz izjav mnogih strokovnjakov, ki so se oglasili ob letošnjem sprejemanju kvote za odstrel rjavega medveda iz narave in ko je minister Podobnik sprva predlagal kvoto 106, dokončno pa je sprejel kvoto 100 medvedov za odstrel v letu 2007. Ker situacija v času sprejemanja spornih aktov ni bila bistveno drugačna kot danes, navajamo nekatere izjave:
• Biolog dr. Boris Kryštufek meni, da še zdaj nimamo temeljnih podatkov o vrsti rjavega medveda. »Osnovni problem ostaja nespremenjen od prvega nerazumnega povečanja odvzema. Država namreč posega v populacijo, katere velikosti ne pozna. Evropska komisija je ob prvi preiskavi izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi. Kolikor mi je znano, to ni bilo storjeno,« je še povedal dr. Kryštufek (Delo, 1.2.2007).
• Na drugem mestu dr. Kryštufek še: »Pred letom 2002 je minister predlagal odlovno kvoto 50 medvedov. Potem so to povišali na 70 medvedov z argumentom, da gre za enkraten redukcijski poseg. Komisija EU je leta 2003 od Slovenije zahtevala, naj medvede prešteje na podlagi vsesplošno sprejete znanstvene metode vzorčenja populacije. To se do danes ni zgodilo, lovna kvota pa se iz leta v leto povečuje.« (Nedelo, 11.2.2007)
• In še enkrat dr. Kryštufek: »Popolno iztrebljenje rjavega medveda sicer ne bo uspelo, verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007)
• Prof. dr. Ivan Kos iz Biotehniške fakultete je izjavil, da je ocena številčnosti populacije predvsem neznanstvena in zato neresna. Ocena zavoda je po njegovem mnenju metodološko tako pomanjkljiva, da nima niti intervala zaupanja, torej je ocena zgolj mnenje strokovnjakov zavoda. Verodostojno oceno lahko po njegovem izdelamo le na podlagi vzorčenja populacije na osnovi DNK. (Nedelo, 11.2.2007)
• Zelo pomenljiva je tudi izjava predsednika Lovske zveze Slovenije Bogdana Mahneta, ki v zvezi s številom medvedov pravi: »Zdajšnja ocena temelji le na opazovanju, ki se opravi na določen dan. Poleg tega lahko en lovec vidi istega medveda trikrat ali pa eden vidi tri medvede.« Mahne je tudi prepričan, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti vplivu ljudi na obnašanje medvedov in njihovo pojavljanje v bližini naselij. »To se dogaja zato, ker je nekdo čez njihovo običajno pot postavil ograjo za ovce. Toda Zavod za gozdove Slovenije se glede stroke ne posvetuje z Lovsko zvezo Slovenije. Menijo, da so po strokovni plati nad vsemi drugimi.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Pomisleke o velikosti medvedje populacije imajo tudi na Zavodu RS za varstvo narave, saj so zapisali, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Svetovni sklad za naravo (WWF) je pred kratkim opozoril na dramatične posledice za vrsto rjavega medveda v Evropi, če bo v Sloveniji prišlo do poboja 106 medvedov – slovensko medvedjo populacijo si namreč delijo številne države v regiji. Ta organizacija dvomi tudi v točnost uradnih ocen, da naj bi bilo v Sloveniji med 500 in 700 medvedi. Meni še, da je precej verjetnejša nižja številka.
Ob vsem tem pa je tudi zelo pomemben že omenjeni Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, ki je vrsto rjavi medved uvrstil v kategorijo E ogroženosti, za katero je med drugim značilno, da se je populacija medveda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Ko je bil sprejet ta pravilnik, to pa bilo leta 2002, je bilo v Sloveniji po podatkih Lovske zveze Slovenije okoli 350 medvedov (podatek sicer za leto 2001), po podatkih Vlade (že omenjene strategija) pa med 450 do 550, oboje samo ocena in ne dejanska številka, kar pomeni, da število medvedov v času sprejemanja spornega pravilnika ni moglo biti niti teoretično večje od omenjenih številk, glede na definicijo ogroženosti, pa je se je populacija v letih 2002 do 2005 oz. 2006 oz. do sprejetja spornega pravilnika, samo manjšala in ne povečevala. To pa pomeni, da v času sprejemanja spornih splošnih aktov število medvedov ni moglo biti tolikšno kot leta 2002, temveč bistveno manj, saj se je število medvedov vsako leto zmanjševalo (tudi vedno večji odstrel je, kljub rojstvom novih osebkov, naredil svoje). Tudi izjave strokovnjakov to bolj ali manj potrjujejo.
Če temu ni bilo tako, bi moral MOP oz. minister takoj spremeniti rdeči seznam in rjavega medveda uvrstiti v drugo kategorijo.
Po strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji se viabilnost slovenskega dela populacije rjavega medveda zagotavlja samo v okviru celotne dinarske populacije. Minimalna viabilna populacija šteje najmanj 1000 osebkov, je še zapisano v strategiji. V Sloveniji je bistveno manj medvedov od 1000 in je zato jasno, da nobenega posega z odstrelom v to populacijo ni mogoče izvesti. Kakšna pa je celotna dinarska populacija pa tudi ni znano in to je še en razlog, da je odstrel nezakonit.

6. Minister sicer res lahko izda pravilnik, če oceni, da je izdaja pravilnika za izvrševanje zakona ali uredbe potrebna, vendar pa ne more s tem pravilnikom urejati ničesar, ker je pridržano vladi in kar ta uredi z uredbo. Ker je vlada z uredbo uredila vse, kar je potrebno v zvezi z varstvom mednarodno varovanih živalskih in rastlinskih vrst po 81. členu ZON-a, pravilnik ni potreben. To dokazuje tudi dejstvo, da je Agencija za okolje izdala dovoljenje za odstrel več deset medvedov spomladi 2005, pri čemer pa je MOP to dovoljenje delno razveljavil in sicer za jesensko-zimski odstrel 2005, za spomladanski odstrel pa je dovoljenje pustil v veljavi oz. ga je nekoliko spremenil. Popolnoma jasno je, zakaj je MOP to naredil: zaradi vloženih pritožb odstrela v letu 2005 v bistvu sploh ne bilo, tudi obrazložitev zakaj se del dovoljenja razveljavlja, del pa pusti v veljavi, kaže na to, da pravilnika kot splošnega akta v tej materiji ni mogoče izdati. Kajti obrazložitev je v glavnem v nasprotju sama s seboj.

Lep pozdrav.

_____________________

REPUBLIKA SLOVENIJA
USTAVNO SODIŠČE

Številka: U-l-386/06-11
Datum: 7. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, Ponikva, ki ga zastopa predsednik Stanko Valpatič, na seji 7. decembra 2006
sklenilo:

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84/05) in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 87/05 in 17/06) se sprejme.

2. Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in izvrševanje Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Pobudnik izpodbija četrti odstavek 2. člena in 3. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju Uredba)1 in Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (v nadaljevanju Pravilnik), ker naj bi bila v neskladju s členi 2, 5, 8, 63, 72, 73 in 153 Ustave, z direktivami Evropske unije, s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, Uradni list RS, št. 62/04, MP 17/04 -MKDIOZ) in s 24. ter s 25. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZON-UPB2). Pravilnik naj bi bil v neskladju še s šesto alinejo 7. člena Uredbe ter s členoma 26 in 81 ZON-UPB2. Pobudnik pravni interes utemeljuje predvsem z dejstvom, da mu je bil z odločbo Ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. 215-3/2006 z dne 23. 6 2006 podeljen status društva, ki deluje v Javnem interesu, zato naj bi imel na podlagi določbe tretjega odstavka 137. člena ZON-UPB2 pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Dodatno pobudnik svoj pravni interes utemeljuje tudi s sklicevanjem na 12. in 42. člen Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99 in nasl. -ZZZiv-UPB1).

2. Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb Uredbe in izvrševanje Pravilnika. Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da se z vsakim ubitim medvedom ruši naravno ravnovesje, zmanjšuje biotska raznovrstnost, slabi genski material ter vrsta kot taka, država pa naj niti ne bi poznala ravnovesnega števila populacije rjavega medveda v okolju. Zaradi poboja živali naj bi se stanje vrste, ki je zaradi svoje ogroženosti tudi mednarodno zavarovana, bistveno poslabšalo, naravnega ravnovesja pa naj ne bi bilo več mogoče vzpostaviti. Po mnenju pobudnika naj bi z izvrševanjem izpodbijanih določb Uredbe in izpodbijanega Pravilnika v naravi tako nastajale nepopravljive škodljive posledice, ki naj bi bile bistveno večje v primerjavi z morebitno materialno škodo, ki bi jo lahko povzročili medvedi v času zadržanja izvrševanja izpodbijanih predpisov. Če bi takšna škoda tudi dejansko nastala, pobudnik meni, da jo bo lahko poravnala država, saj naj bi bilo za te primere izplačevanje odškodnin zakonsko urejeno.

3. Vlada v odgovoru z dne 24. 10. 2006 navaja, da Ministrstvo za okolje in prostor vse odločitve o poseganju v populacijo ogrožene živalske vrste sprejme na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije, na katerega lahko, v postopku sprejemanja in usklajevanja predpisa v procesu javne razprave, dajo pripombe tako strokovna kot tudi širša zainteresirana javnost ter strokovne institucije. Na podlagi pripomb in usklajevanja z drugimi ministrstvi nato minister za okolje in prostor odloči o posegu v populacijo. Navaja še, da je razlog za nujen poseg v populacijo medvedov/ poleg zagotavljanja varnosti prebivalstva, predvsem v zmanjševanju škod na kmetijskih pridelkih, ki jih je dolžna povrniti država. Po podatkih Vlade naj bi bila v letu 2005 v 812 škodnih primerih, ki jih je povzročil rjavi medved, višina izplačanih odškodnin skoraj 46.000.000 SIT. Zaradi naraščajočega števila medvedov naj bi raslo tudi število škodnih dogodkov, zato bi po mnenju Vlade zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb Uredbe in izpodbijanega Pravilnika pomenilo povečan pritisk na kmetijske površine, kar naj bi vplivalo tudi na višino škode. Hkrati naj bi povzročilo tudi dodatno negativno publiciteto, ki jo rjavi medved v zadnjih letih doživlja med ljudmi, ki živijo na območju te živalske vrste, s čimer naj bi se povečala tudi možnost ilegalnih odstrelov. Zaradi navedenega Vlada meni, daje pobudnikov predlog za zadržanje izvrševanja izpodbijanih predpisov neutemeljen. Ministrstvo za okolje in prostor na predlog pobudnika za zadržanje izvrševanja izpodbijanega Pravilnika ni odgovorilo.

B.

4. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe ter Pravilnika sprejelo v obravnavo. V nadaljevanju postopka bo ocenilo skladnost izpodbijanih določb Uredbe in izpodbijanega Pravilnika z Ustavo (1. točka izreka). Ustavno sodišče je sklenilo tudi, da bo pobudo obravnavalo prednostno.

5. Po določbi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega ali nezakonitega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se predpis sploh ne bi izvrševal.

6. Z vidika tehtanja posledic, ki nastajajo v naravi zaradi načrtovanega odstrela medvedov, nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da odstreljenih živali ni mogoče več vrniti v njihovo naravno življenjsko okolje. Na drugi strani pa je pri ocenjevanju škodljivih posledic, ki bi lahko nastale v času morebitnega zadržanja izvrševanja izpodbijanih predpisov, treba upoštevati ne le nevarnost za nastanek materialne škode, ki bi jo vtem času lahko povzročili medvedi, temveč je predvsem treba upoštevati nevarnost, ki jo medvedi pomenijo za zdravje in življenje ljudi, zlasti na območju njihove stalne prisotnosti. Morebitna škoda za zdravje in življenje ljudi, ki bi jo v primeru zadržanja izvrševanja izpodbijanih predpisov lahko povzročili medvedi, bi bila po oceni Ustavnega sodišča večja od škode, ki bi nastala v populaciji medvedov zaradi odstrela preostalih medvedov.

7. Ker niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZUstS, je Ustavno sodišče predlog za začasno zadržanje zavrnilo (2. točka izreka).

C.

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 26. člena in 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukič. Sklep je sprejelo soglasno.

1 Z izpodbijanima določbama je bil v Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in 109/04) z novo šesto alinejo dopolnjen 7. člen in dodan nov 7.a člen.

_________________

Odločitev Ustavnega sodišča

Številka: U-I-386/06-32
Datum: 13. 3. 2008

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, Ponikva, ki ga zastopa predsednik društva Stanko Valpatič, na seji 13. marca 2008

odločilo:

1. Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/2000 – popr., 119/02, 41/04 in 96/04 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja sodelovanja javnosti v postopku priprave podzakonskih aktov, ki se izdajajo na podlagi prvega odstavka 26. člena in prvega odstavka 81. člena istega zakona. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v treh mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

2. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84/05) se razveljavi.

3. Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 87/05, 17/06, 21/07, 36/07 in 23/08) se razveljavi.

4. Razveljavitev iz 2. in 3. točke tega izreka začne učinkovati tri mesece po uveljavitvi zakona, s katerim bo zakonodajalec odpravil v 1. točki tega izreka ugotovljeno neskladje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudnik izpodbija četrti odstavek 2. člena in 3. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84/05 – v nadaljevanju Uredba/05) ter Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 87/05 in 17/06 – v nadaljevanju Pravilnik). Navaja, da sta bila postopka priprave obeh izpodbijanih predpisov izvedena v nasprotju z 8. členom Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, Uradni list RS, št. 62/04, MP št. 17/04 – v nadaljevanju MKDIOZ), ker javnosti pri pripravi teh predpisov ni bila zagotovljena udeležba. Izpodbijana predpisa naj bi bila zato v neskladju tudi s členi 2, 8, in 153 Ustave. Zatrjuje tudi neskladje s 16. členom Direktive Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206, 22. 7. 1992, str. 7 – v nadaljevanju Direktiva Sveta 92/43/EGS), ker naj bi izpodbijani ureditvi mimo pogojev, ki jih določa ta direktiva, omogočali širitev odstopanja od strogega varstva živalskih vrst. Neskladje Uredbe/05 in Pravilnika oziroma njunih posameznih določb s členi 24, 25, 26 in 81 Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZON) pobudnik utemeljuje z navedbo, da ureditev varstva živalskih vrst s splošnim pravnim aktom lahko ureja le Vlada, ne pa tudi ministrstvo, ki lahko v zvezi s tem izdaja le konkretne pravne akte. Izpodbijani Pravilnik naj bi bil v neskladju še s 5., s 63., z 72. in s 73. členom Ustave, ker naj bi se z odvzemom osebkov vrste rjavega medveda (v nadaljevanju medvedi) iz narave, ki ga določa, krnilo naravno bogastvo, namerno pobijanje živali pa naj ne bi vodilo do skladnega civilizacijskega razvoja, ki ga mora po Ustavi zasledovati država, pač pa naj bi spodbujalo k nasilju in dopuščalo mučenje živali. Zato naj bi bil izpodbijani Pravilnik v neskladju tudi s 4. členom Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99 in nasl. –ZZZiv). Pravni interes za vložitev pobude utemeljuje pobudnik z navedbo, da ima kot društvo, ki deluje v javnem interesu, na podlagi tretjega odstavka 137. člena ZON pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

2. Vlada na pobudo ni odgovorila. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) v mnenju navaja, da je bila z Uredbo/05 v naš pravni red prenesena ureditev iz točke e) prvega odstavka 16. člena Direktive Sveta 92/43/EGS, ki omogoča natančnejšo določitev primerov odvzema živali iz narave, na katere se osnovna Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in 109/04 – v nadaljevanju Uredba) ni nanašala. Ker naj bi tudi dejanske okoliščine narekovale takšno rešitev, je Vlada z Uredbo/05 določila tudi možnost selektivnega in omejenega odvzema živali zavarovanih živalskih vrst iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji (četrti odstavek 2. člena Uredbe/05), v skladu s tem pa je določila tudi podlago za izdajo izpodbijanega Pravilnika (3. člen Uredbe/05). Ker je poseg v populacijo zavarovanih živalskih vrst na podlagi 7. člena Uredbe ter na podlagi 3. člena Uredbe/05 mogoč le ob pogoju, da ni druge možnosti in da ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije, Ministrstvo pojasnjuje, da se načrtovani odstrel medvedov skladno s 3. členom Uredbe/05 in s četrtim odstavkom 8. člena Uredbe določi na podlagi strokovnega mnenja, ki ga vsako leto pripravi Zavod za gozdove Slovenije, temu pa mora biti skladno s petim odstavkom 8. člena Uredbe priloženo tudi pisno stališče Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. V zvezi z očitkom o neskladnosti Uredbe/05 z MKDIOZ Ministrstvo navaja, da je bil predlog Uredbe/05 objavljen na spletnih straneh Ministrstva in da je javnost imela možnost nanj podati pripombe. Ker pa naj bi se v postopku medresorskega usklajevanja pokazala potreba po nujni širši pravni ureditvi tega področja, se sprejeta ureditev ne nanaša zgolj na velike zveri. Ne glede na to, da v konkretnem primeru ni objavilo predloga izpodbijanega Pravilnika, ker naj bi ocenilo, da se je zainteresirana in strokovna javnost s to problematiko dovolj seznanila že na podlagi objave predloga Uredbe/05, Ministrstvo navaja, da so bila v postopku sprejemanja Pravilnika obravnavana vsa stališča javnosti (tudi znana stališča pobudnika) v zvezi z zadevno problematiko. Ministrstvo nadalje zavrača očitke pobudnika o neskladnosti Uredbe/05 s 25. členom ZON, saj naj bi ta ne izključeval možnosti urejanja posameznih družbenih razmerij na podlagi 81. člena ZON oziroma po določbah zakona, ki ureja državno upravo. Pooblastilo Vladi iz 24. člena ZON, da predpiše podrobnejši način varstva rastlinskih in živalskih vrst ter pri tem uredi zlasti ravnanje v zvezi z odvzemom živali iz narave, naj bi se nanašalo na živalske vrste, ki niso zavarovane, zato Ministrstvo zavrača tudi očitek o neskladju s 24. členom ZON ter navaja, da 81. člena ZON ni mogoče razumeti tako, da se vsa vsebina varstva prosto živečih vrst živali lahko uredi zgolj z uredbo in na njeni podlagi izdanih dovoljenj. Ker naj bi bila velikost populacije medvedov tolikšna, da dejanskega stanja ni mogoče več reševati s konkretnimi pravnimi akti, naj bi Vlada z Uredbo/05 oziroma s tem, ko je določila podlago za izdajo Pravilnika, sprejela celostno rešitev, v okviru katere pa naj ne bi bila izključena možnost izdaje posamičnega dovoljenja za odvzem živali iz narave, če je tak odvzem v okviru kvote, določene s Pravilnikom.

B. – I.

3. Pobudnik pravni interes za vložitev pobude utemeljuje z navedbo, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu. Vendar zgolj to, da ima tak status, za priznanje pravnega interesa ne zadošča. Pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih predpisov pobudnik izkazuje zato, ker s pobudo uveljavlja, da mu kot zainteresiranem subjektu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku priprave teh predpisov, ki urejajo varstvo na področju, na katerem deluje.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-386/06 z dne 7. 12. 2006 pobudo sprejelo v obravnavo. S sklepom št. U-I-386/06 z dne 27. 9. 2007 je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti ZON. Na podlagi istega člena ZUstS je Ustavno sodišče začelo tudi postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 21/07 in 36/07) in Pravilnika o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 23/08), ki sta bila uveljavljena v času po vložitvi pobude.

B. – II.

5. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVO-1) v 1. točki 3. člena določa, da je okolje tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja, v točki 1.3 istega člena pa določa, da so del okolja tudi živalske in rastlinske vrste. V okviru varstva okolja oziroma ohranjanja narave zagotavlja varstvo živalskih in rastlinskih vrst ZON. Ta določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave, pri čemer določa, da se z ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti ureja varstvo prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostna raba sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja (prvi in drugi odstavek 1. člena ZON).

6. Po prvem odstavku 26. člena ZON se ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi Vlada s predpisom iz 81. člena ZON. Prvi odstavek 81. člena ZON določa, da zaradi dejanske ali možne ogroženosti, ki je ugotovljena na podlagi predpisa iz 80. člena ZON, Vlada sprejme akt o zavarovanju rastlinskih ali živalskih vrst, določi ukrepe varstva njihovih habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim. Na podlagi navedenih določb ZON je Vlada izdala izpodbijano Uredbo/05, s katero je bila spremenjena oziroma dopolnjena Uredba, ki ureja varstvo ogroženih prostoživečih živalskih vrst, predpisuje pravila ravnanja, poseben varstven režim ter ukrepe varstva in smernice za ohranitev habitatov živalskih vrst, z namenom ohranitve njihovega ugodnega stanja (1. člen Uredbe).

7. Pobudnik zatrjuje, da postopka priprave Uredbe/05 in Pravilnika nista bila izvedena v skladu z 8. členom MKDIOZ, zaradi česar naj bi bila oba izpodbijana predpisa v neskladju tudi z 2., 8. in s 153. členom Ustave.

8. MKDIOZ (oziroma t. i. Aarhuška konvencija) določa pravice do dostopa do informacij o okolju, možnost sodelovanja v postopkih odločanja in prost dostop do pravnih sredstev ter uvaja minimalne standarde, ki jih morajo države pogodbenice upoštevati pri zagotavljanju navedenih treh sklopov pravic. V 8. členu MKDIOZ določa udeležbo javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov ali splošnoveljavnih pravno obvezujočih normativnih aktov. Po tej določbi si mora država na ustrezni stopnji, in ko so možnosti še odprte, prizadevati spodbuditi učinkovito udeležbo javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov organov javne oblasti, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. V ta namen je treba določiti dovolj dolgo časovno obdobje za učinkovito udeležbo, objaviti osnutek akta ali ga kako drugače dati na razpolago javnosti in dati javnosti možnost, da neposredno ali po predstavniških svetovalnih telesih daje svoje pripombe. Izid udeležbe javnosti je treba čim bolj upoštevati.

9. Iz 8. člena MKDIOZ izhaja dolžnost države, da zagotovi udeležbo javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov organov javne oblasti, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. Člen 8 MKDIOZ zakonodajalca zavezuje pri sprejemanju zakonov. Zakonodajalec bi zato moral v zakonu, s katerim organu izvršilne oblasti nalaga izdajo podzakonskih aktov, ki urejajo zavarovanje rastlinskih ali živalskih vrst (torej izvršilnih predpisov s področja varstva okolja), skladno z 8. členom MKDIOZ določiti tudi procesna pravila za učinkovito vključitev javnosti v pripravo teh predpisov. ZON, ki sicer v prvem odstavku 26. člena in v prvem odstavku 81. člena daje podlago za izdajo podzakonskih aktov s tega področja, sodelovanja javnosti v postopku njihove priprave ne ureja. Zato je v neskladju z 8. členom MKDIOZ.

10. V konkretnem primeru se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali ureditev 8. člena MKDIOZ velja za vse vrste izvršilnih predpisov, ki urejajo varstvo živalskih in rastlinskih vrst oziroma, ali velja za vse vrste posegov v ta del okolja. Nedvomno pa velja za tiste predpise izvršilnih organov, ki omogočajo večje posege v populacijo živalskih in rastlinskih vrst, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. Tak predpis je po oceni Ustavnega sodišča tudi izpodbijana Uredba/05.

11. Ustavno sodišče je zato v skladu z 48. členom ZUstS ugotovilo, da je ZON v neskladju z Ustavo, ker ne ureja sodelovanja javnosti v postopku priprave podzakonskih aktov, ki se izdajajo na podlagi prvega odstavka 26. člena in prvega odstavka 81. člena istega zakona in zakonodajalcu določilo rok treh mesecev, v katerem mora ugotovljeno neskladje odpraviti (1. točka izreka). Ustavno sodišče je ocenilo, da bo rok, ki ga je določilo, zakonodajalcu zadoščal za odpravo ugotovljenega neskladja, saj je vprašanje, na katerega je opozorilo Ustavno sodišče, mogoče rešiti z manjšimi dopolnitvami zakona.

B. – III.

12. Izpodbijana Uredba/05 je bila izdana na podlagi zakona, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo prav zato, ker ne ureja sodelovanja javnosti v postopku priprave takega predpisa. Ker je bila izdana po postopku, ki ga ZON ne ureja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tudi izpodbijana Uredba/05 v neskladju z Ustavo. Pri tem se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v oceno, ali je bilo v konkretnem primeru v postopku priprave izpodbijane Uredbe/05 zadoščeno zahtevam iz 8. člena MKDIOZ. Že to, da se je predlog tega predpisa vsebinsko (predvsem glede cilja, ki ga je zasledoval) bistveno razlikoval od sprejete ureditve, pri čemer iz mnenja Ministrstva izhaja, da naj bi se potreba po vsebinski spremembi predlagane ureditve pokazala šele v postopku medresorskega usklajevanja, kaže na to, da pri pripravi tega predpisa sodelovanje javnosti v smislu določb 8. člena MKDIOZ ni bilo zagotovljeno.

13. Pobudnik predlaga odpravo izpodbijanih določb Uredbe/05. Ustavno sodišče lahko v skladu s 45. členom ZUstS neustaven ali nezakonit podzakonski predpis odpravi, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti, pri čemer odprava učinkuje za nazaj. V obravnavnem primeru posledic protiustavnosti izpodbijanega predpisa ni mogoče odpraviti. Zato je Ustavno sodišče Uredbo/05 razveljavilo. Razveljavilo jo je v celoti in ne le v delu, ki ga izpodbija pobudnik (2. točka izreka). Tako se je odločilo, ker je bila Uredba/05 kot taka (in ne le njene posamezne določbe) sprejeta po postopku, ki ga ZON v neskladju z Ustavo ne ureja.

14. Pobudnik izpodbija tudi Pravilnik, ki določa pogoje in obseg selektivnega in omejenega odvzema medvedov iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem (1. člen Pravilnika). Minister za okolje in prostor je Pravilnik izdal na podlagi Uredbe/05, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tudi Pravilnik (3. točka izreka). Ker je bilo ta podzakonski predpis treba razveljaviti že zato, ker je bil izdan na podlagi razveljavljene Uredbe/05, Ustavnemu sodišču ni bilo treba ocenjevati, ali je bil postopek njegove priprave izveden v skladu z 8. členom MKDIOZ. Ob tem je treba opozoriti, da tudi Pravilnik sodi med izvršilne predpise, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. Na njegovi podlagi se namreč izvršuje načrtovani odvzem medvedov iz narave, kar omogoča večje posege v populacijo te zavarovane živalske vrste. Zato mora biti tudi postopek priprave tega predpisa skladen z ureditvijo 8. člena MKDIOZ.

15. Ustavno sodišče je učinek razveljavitve obeh predpisov, ki ju razveljavlja s to odločbo, odložilo za čas, ki je potreben zakonodajalcu, da skladno z 8. členom MKDIOZ v ZON uredi sodelovanje javnosti v postopku priprave predpisov iz prvega odstavka 26. člena in prvega odstavka 81. člena ZON, ter za čas, ki je potreben Vladi in pristojnemu ministru, da po postopku, ki ga bo določil zakonodajalec, izdata nova predpisa (4. točka izreka).

16. Če bo razveljavitev Uredbe/05 in Pravilnika začela učinkovati, pristojni minister na podlagi Uredbe/05 ne more z dovoljenjem ali s predpisom določiti selektivnega in omejenega odvzema medvedov iz narave zaradi uravnavanja velikosti njihove populacije z okoljem.

17. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje ZON z MKDIOZ in Ustavo ter zato razveljavilo Uredbo/05 ter Pravilnik, drugih očitkov pobudnika ni presojalo.

C.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič.

Jože Tratnik
Predsednik