V članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 9.1.2018) je bilo navedeno, da je ljubljansko okrožno sodišče odločilo, da mora sklad kmetijskih zemljišč plačati Nadškofiji Ljubljana 29 milijonov evrov (glavnica, zamudne obresti in pravdni stroški) zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov glede mozirskih in dela pokljuških gozdov. Podlaga za takšno odločitev naj bi bil 72. člen zakona o denacionalizaciji (Zden), po katerem denacionalizacijskemu upravičencu, kot piše v članku, pripada odškodnina za čas, ko denacionaliziranega premoženja ni mogel uporabljati in sicer od dneva uveljavitve ZDen (7. december 1991) do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi. To pa je sporno, saj v 72. členu Zden to ni navedeno. V njem namreč piše naslednje: »… Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.« In glede tega nič drugega. Piše torej nekaj drugega, kot pa se navaja v članku. 72. člen ZDen tako ne more biti podlaga za sodno odločitev o plačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja po uveljavitvi ZDen-a7 v letu 1991.

Kljub jasni zakonski določbi pa je sodišče odločilo, da odškodnina ljubljanski nadškofiji kljub temu pripada, pa čeprav v citirani zakonski določbi nikjer ne piše, kot že navedeno, da se odškodnine priznajo za čas po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Po vsej verjetnosti na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko torej samo ustava, zakon ali zakonit predpis in ne sodna praksa. Zakaj potem sodišče ni zavrnilo zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonita pravna podlaga?

Poleg osnovnega zahtevka pa cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih? Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element sodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ne bi smela zahtevati zamudnih obresti za odškodnino za nezmožnost uporabe. Ali ne gre za nemoralo, ker je to storila? Eno namreč uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem, eden bistvenih temeljev morale. Če cerkveno ravnanje nasprotuje moralnim načelom, zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo?

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v sodstvo. To je dobro vidno tudi na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi izmišljeno pravno podlago za plačilo uvodoma navedene odškodnine (in drugih enakih) po načelu a contrario, kar je protiustavno in kar neupravičeno močno bremeni davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate cerkve.

Objava: Dnevnik, 16.1.2018.

Odmev:

V pismu pod tem naslovom je 16. januarja 2018 v Dnevniku Vlado Began argumentirano navedel kar nekaj nepravilnosti, ki spremljajo izvajanje zakona o denacionalizaciji (ZDen). Konkretno gre za 29 milijonov evrov, ki jih Sklad kmetijskih zemljišč po sklepu okrožnega sodišča iz Ljubljane mora plačati Nadškofiji Ljubljana zaradi dolgotrajnih postopkov vračanja pokljuških in mozirskih gozdov. Dolgotrajnost denacionalizacijskih postopkov je zaradi izredno slabo napisanega in 16-krat popravljenega ZDen do neke mere razumna, nikakor pa niso razumne zakonske in vrednostne osnove odškodnin, ki jih v prvi vrsti zahtevajo rimskokatoliška cerkev in še nekateri denacionalizacijski upravičenci iz nekdanje fevdalne strukture.

Sicer so zahteve po odškodnini legitimna pravica vsakogar, če ta temelji na zakonskih in ustavnem izhodišču. Kot v pismu že navaja Vlado Began, konkretne sodne odločbe za odškodnine ljubljanski nadškofiji nimajo temelja ne v ZDen ne v sami ustavi. 72. člen ZDen, na katerega se sodne odločbe praviloma navezujejo, niti z besedo ne omenja možnega oškodovanja zaradi izgube pri gospodarjenju na nepremičninah po 7. decembru 1991 do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Tako kot pisec pod tem naslovom tudi sam že dalj časa iščem razlago o našem pravnem sistemu, da sodišča brez konkretnih zakonskih osnov (72. člen ZDen) lahko določajo večdesetmilijonske odškodnine na račun davkoplačevalcev, kar je v bistvu višek uzurpacije ene od vej slovenske oblasti.

Ali je lahko sodna praksa temelj za odločanje o konkretnih denacionalizacijskih odškodninah o izgubljenem dobičku nadškofije? Vsekakor ne, če upoštevamo 153. člen ustave in 3. člen zakona o sodiščih, kjer morajo vsi posamični akti državnih organov (sodišč) temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, sodnik pa je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Kaj je sodna praksa v primeru odškodnin za izgubo pri gospodarjenju z gozdovi, vrnjenimi v denacionalizaciji? Če sodna praksa pomeni zakonski predpis za odločanje sodišča, je to v bistvu popravek ali sprememba ZDen, ki jo je sprejelo vrhovno ali ustavno sodišče in ne državni zbor kot zakonodajalec. Vprašajmo se, kdo v naši državi vse lahko sprejema in spreminja zakone in zakonske predpise.

Denacionalizacijske odškodnine, kot je konkretna za ljubljansko nadškofijo, so že več let evidenten finančni problem, ki nima načrtovanega realnega kritja tako v Skladu kmetijskih zemljišč kot državnem proračunu. V prvi vrsti so že in bodo v škodo urejanja kmetijskozemljiške strukture ter usposabljanja kmetijskih gospodarstev v državi za proizvodnjo hrane in večjo samooskrbo. Odškodnine, ki se jih izmišljajo največji denacionalizacijski upravičenci, so postale resen finančni problem in breme davkoplačevalcev. Posamične pripombe in nestrinjanje navadnih državljanov glede »nezakonitega« ravnanja nekaterih pravosodnih organov očitno nimajo ustreznega odziva. Lahko si pa postavimo vprašanje, kdo v državi je tozadevne pravne anomalije najprej dolžan reševati in preprečiti. Predvsem politične stranke brez izjeme v svojih programih zagotavljajo pravno državo in skrb ter zaščito za vse državljane enako. Ker pa v naslovnem primeru očitno gre za neposredno oškodovanje državljanov kot davkoplačevalcev, tudi na nezakonit način, so odgovorni politični in pravni subjekti odpovedali.

Očitno slovenska cerkev z odškodninskimi zahtevki, z vplivom na politiko, poslance in del sodstva uspešno obvladuje celotno sceno, če je treba tudi mimo zakona. Vedno pa v svojo korist, ne glede na materialni položaj preostalih družbenih skupin.

Mag. Janez Tavčar, Kranj

Objava: Dnevnik, 22.1.2018.