“Spoštovani gospod nadškof, gospodje škofje, gospod paroh in arhierejski namestnik, superintendant, rabin, lama, predsedniki, inšpektorji, duhovniki, vikaiji, imami, pastoiji, profesoiji, redovni predstojniki in predstojnice, redovniki in redovnice, voditelji in člani cerkva in drugih verskih skupnosti, …” – takšen je bil nagovor takratnega di-rektoija vladnega urada za verske skupnosti na tradicio-alnem sprejemu predstavnikov verskih skupnosti decembra 2007.
Iz omenjenega nagovora je razvidno, daje takratni direktor urada za verske skupnosti kot prve nagovoril najvišje predstavnike katoliške cerkve (nadškofa in škofe), kmalu zatem tudi druge predstavnike te cerkve, šele proti koncu svojega nagovora pa je nagovoril oz. omenil še predstavnike drugih verskih skupnosti, še pred tem pa nekatere najvišje predstavnike drugih monoteističnih religij. Ali ni s tem kršil 7. člen ustave, ki določa, da so vse verske skupnosti enakopravne. Kajti enakopravnost verskih skupnosti pomeni tudi to, da so te enakopravne tudi v fazi nagovora na sprejemu, ki ga priredi državni organ. Dr. Čepar bi moral zato vse verske skupnosti nagovoriti istočasno in npr. s samo “Spoštovani predstavniki verskih skupnosti”. S tem bi bila spoštovana ustavno garantirana enakopravnost verskih skupnosti.
Urad za verske skupnosti je pristojen tudi za registracijo verskih skupnosti, po sedaj ne več veljavnem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti pa je bil pristojen za sprejemanje prijav o ustanovitvi verskih skupnosti. V tem postopku so imele nekatere verske skupnosti veliko neupravičenih težav, da so uspele pridobiti potrdilo o statusu civilnopravne osebe, saj takratni direktor urada nekaj časa ni hotel izvajati ustreznih postopkov. Zato je v letu 2003 z obveznim navodilom moral intervenirati sam generalni sekretar vlade, daje dr. Čepar začel voditi postopke. V letu 2004 je takratni direktor urada za verske skupnosti celo zavrnil registracijo oz. prijavo neke verske skupnosti. Pristojno sodišče je v zvezi s tem moralo zaradi nezakonitosti kar dvakrat odpraviti odločitev direktorja urada.
Iz navedenega je razvidno, da je delovanje direktorja urada za verske skupnosti strokovno zelo vprašljivo, zato bi ga bilo potrebno dobro preveriti. Po predpisih mora namreč vsak državni uslužbenec delovati strokovno ter zakonito in v skladu z ustavo. Če bi se ugotovilo, da temu ni tako, je vprašljivo, ali še lahko vodi urad. za verske skupnosti, tudi kot v.d. direktorja.
Objava: Razmisli, julij 2009.
