Varuh narave (1)

Skupina nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki jo sestavljajo Planinska zveza Slovenije, Ribiška zveza Slovenije, Lovska zveza Slovenije, Čebelarska zveza Slovenije, Kinološka zveza Slovenije, Turistična zveza Slovenije in Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) je podala predlog za ustanovitev varuha narave. Ta, kot institut naj bi bil tudi del Zakona o ohranjanju narave, naj bi skrbel za varovanje koristi narave, istočasno pa ne bi omejil dostopa do nje.

Mogoče bi bilo dobro, da bi obstajal varuh narave, kajti tisti, ki bi moral poskrbeti za varstvo narave, to pa je država (s svojim Zavodom za varstvo narave in drugimi institucijami), svoje ustavne naloge, za katero sicer dobi sredstva od davkoplačevalcev, ni izpolnil. Skrb za ohranjanje naravnega bogastva, ki je po ustavi (5. člen) naloga države, je zamenjala njena skrb za tiste, ki naravo uničujejo in pri tem vlečejo velike dobičke. Narava je zato vedno bolj uničena, v njej tečejo potoki krvi, pobije se stotisoče nedolžnih živali …

Kaj je interes narave? Da vsi deli narave, in s tem celotna narava, živijo, in to po zakonitostih narave. Torej da v njih ni ubijanja in uničevanja s strani ljudi, kajti ubijanje in uničevanje delov narave ni življenje, temveč smrt. Seveda pa interes narave po življenju ni v nasprotju z interesi ljudi, ki tudi imajo interes po življenju. Oba interesa se torej ne izključujeta! Življenje je vrednota tako ljudi kot narave in njenih delov, npr. živali! Smrt je vrednota tistih, ki so proti naravi. In tudi proti ljudem. Takšnih pa je na žalost zelo veliko. Sistem lahko obstaja samo, če je vrednota življenje in ne smrt. Seveda je tu mišljena nenaravna smrt.

Zato je absurdno, da se pri predlogu za ustanovitev varuha narave pojavljata dve organizaciji, ki sta v principu proti naravi in življenju, in sicer lovska in ribiška zveza. Lovci v Sloveniji s svojo lovsko dejavnostjo sejejo v naravi strah in trepet med živalmi, letno pa pobijejo več kot 100.000 v naravi živečih nedolžnih živih bitij. Zaradi lova tečejo v naravi potoki krvi. Kako se lahko nekdo zavzema za varovanje narave, če jo sam na veliko uničuje? Podobno je pri ribičih. Tudi oni s svojo ribiško dejavnostjo sejejo strah in trepet med vodnimi organizmi in letno mučijo ter pobijejo tisoče in tisoče rib. Tudi zaradi njih tečejo potoki krvi. Dokazano je, da ima narava v sebi vse mehanizme, da lahko sama ureja naravno ravnovesje in posegi s strani človeka niso potrebni. Ne samo, da niso potrebni, so zelo škodljivi, kar dokazuje tudi sedanje stanje vedno bolj uničene narave. Tisti, ki uničuje dele narave in s tem celotno naravo, z varovanjem narave ne more imeti nič. Če bi postal varuh narave celo kakšen lovec ali ribič, bi to bil nož v srce narave.

Objava: Dnevnik, 13.4.2017 in Ona, 18.4.2017.

 

Odmevi:

Lovci 2

Ne morem si kaj, da ne bi komentirala pisma bralca v Oni Varuhi narave, v kateri omenja organizaciji, lovsko in ribiško, kot največji »morilki« in uničevalki narave. Oglasiti se moram predvsem glede lovske zveze, ki je ravno zaradi narave »dela« na slabem glasu, se je pa treba vprašati, kaj je glavna in bistvena naloga lovskih družin. »Lovci smo tesno povezani z različnimi souporabniki prostora. Pomembna sta sodelovanje in medsebojno razumevanje vseh, ki so povezani z naravo. Zato lovci sodelujemo z lastniki zemljišč pri odpravljanju škode, ki jo povzroča divjad. Smo tudi pobudniki in redni udeleženci čistilnih akcij. Kosimo zapuščene travnike, nadzorujemo lovišča in v skladu s predpisano zakonodajo krmimo živali. Lovci sodelujemo vsakič, ko lahko s svojimi izkušnjami pomagamo ohranjati naravo. Opozarjamo na škodljiv odnos posameznikov do narave, na uničevanje zavarovanih rastlin in gob, vznemirjanje divjadi, na posledice nekontroliranega tekanja psov, vožnje s terenskimi vozili… Vse to škoduje naravi in kaže na naš nekulturni odnos do nje in nas samih. Stereotipne predstave o lovcu kot nekom, ki ves dan ždi v grmovju in čaka, da bo pritisnil na petelina, nas žalostijo. Lovci namenjamo svoj prosti čas in denar, da bi ohranili naravo in jo ohranjeno predali naslednjim generacijam. Vsako leto v ta namen opravimo skoraj milijon ur neplačanega dela. Lovstvo je varstvo narave, lovska kultura, je delo z mladimi, izobraževanje, raziskovalna dejavnost in založništvo, je tudi lovska kinologija pa lovsko strelstvo.« Žalosti me, da ljudje zaradi svoje (nevednosti in splošne (ne)razgledanosti na prvo žogo obsojajo in ožigosajo, ko pa se na roštilju zavrtijo slastna rebrca in ko si brišemo mastna usta, je pa vse tiho -samo malo v razmislek, koliko luštnih malih pujskov se pobije, zato da se za veliko noč nažre cela žlahta.

Špela Ovnik, Velika Loka

Objava: Ona, 25.4.2017.

 

Lovci 3

Nimam navade soliti pameti drugim – raje tu in tam dosolim svojo. Ampak na prispevek gospoda Vlada Begana v 18. številki One pa le moram nekaj reči. Naj takoj na začetku povem, da se glede lova povsem strinjam z gospodom Beganom. Se pa zadnje čase vloga lovcev spreminja in postajajo vse bolj tudi varuhi življenja in ravnotežja v gozdovih (v rodbini, na primer, imamo lovca, ki še ni ustrelil zdrave divje živali, pač pa jih pozimi hrani), zatorej bi morda zares morali razmišljati o preimenovanju lovskih družin. Imam pa resne pripombe na njegovo razlago o božji prepovedi uživanja svinjskega mesa. Tu je gospod Began prav uspešno pomešal Staro in Novo zavezo: v prvi Bog Izraelcem (Židom) prepoveduje uživanje svinjine, česar se Židje še danes strogo držijo. Nova zaveza pa govori o Kristusovem rojstvu ter njegovem nauku in je torej temelj krščanstva; ta pa svinjine ne prepoveduje. Velika napaka je torej govoriti o katoliškem blagoslavljanju »prepovedane svinjine«. Kakor je – mimogrede – napaka povezovati Mojzesove besede o dopustnem pobijanju sovražnikov (tudi o tem je nekoč tekla beseda med pismi bralcev) z miselnostjo krščanstva, ki pridiga usmiljenje in odpuščanje. Žal je kljub temu prihajalo do križarskih vojn in zločinov inkvizicije, pa tudi kasneje se Gospodovi svečeniki niso zmeraj obnašali pohvalno, o čemer kar mrgoli dokazov. Kakor koli, ne mešajmo židovske in krščanske religije: prva temelji na Svetem pismu (Bibliji) stare zaveze, druga pa na krščanskem nauku, katerega Židje ne priznavajo in ga zavračajo. No, pa ne glede na to mi je žal, da mora prav za naše najlepše praznike – božič in veliko noč – krvaveti toliko nežnih, nemočnih živalic.

Sonja Požar, Lucija

Objava: Ona, 23.5.2017.

 

Lovci (3)

Z zanimanjem sem prebral zapis Vlada Begana iz Šmarij pri Jelšah, ki je v pismih bralcev revije Ona dne 9. maja 2017 vnovič javno razmišljal o tem, da lovci pač ne morejo biti varuhi divjadi. V sicer kratkem, a dokaj nepovezanem in necelovitem zapisu, polnem nesmiselnih nasprotovanj in neargumentiranih trditev, je avtor med drugim izpostavil da je »absurdno, da se pri predlogu za ustanovitev varuha narave pojavljata dve organizaciji, ki sta v principu proti naravi in življenju, to sta lovska in ribiška zveza. Lovci v Sloveniji s svojo lovsko dejavnostjo sejejo v naravi strah in trepet med živalmi, letno pobijejo več kot 100.000 v naravi živečih nedolžnih bitij. Zaradi lova tečejo v naravi potoki krvi. Kako se lahko nekdo zavzema za varovanje narave, če jo sam na veliko uničuje?«

Kar zmrazi me, ko prebiram njegove stavke v obširnih pismih, ki jih je v zvezi s pobudo za ustanovitev »varuha narave« objavil tako rekoč v vseh slovenskih časopisih. Nikoli si nisem mislil, da sem kot član lovske organizacije proti naravi, saj sem se za njeno aktivno varstvo izpostavljal še kot študent kasneje kot sodelavec v mnogo drznih naravovarstvenih projektih v osrednjih Slovenskih goricah. In pri tem nisem nikoli zanikal, da sem tudi lovec in član lovske organizacije že polnih 38 let. Še bolj me zmrazi, ko prebiram očitke, da kot lovec sejem v naravi strah in trepet med živalmi in da sodelujem pri pobijanju več kot 100.000 nedolžnih živali.

Kako naj sejem strah in trepet med živalmi, ko v globokem snegu, kljub slabemu zdravju, gazim sneg za preživetje ene od zadnjih jerebičjih kit v Pesniški dolini? Kako sejem strah in trepet, ko se kregam s kmeti, da bi pustili tistih nekaj majhnih remizic za fazane, da ne bi ta prelepa poljska kura za vedno izginila iz osrednjih Slovenskih goric? Sem kriv za uničena stanišča divjega petelina, za divjo rekreacijo v življenjskem okolju ruševca, gozdnega jereba in belke? In še bi lahko našteval moje sodelovanje pri ustvarjanju strahu in trepeta med divjimi živalmi. Sem mar kriv za nore in divje vožnje štirikolesnikov v naravi, ki preženejo vse, kar leze in gre. In ne nazadnje, sem kriv za podrta in požgana grmišča po rečnih dolinah, za uničenje vetrobranskih pasov in še česa? Res se globoko opravičujem za mojo krivdo, a imam mirno in čisto vest. Tako kot na tisoče mojih cenjenih lovskih tovarišev. Očitajo mi – ker sem pač del 21.000-gla-ve množice slovenskih lovcev – da pomagam ustvarjati potoke krvi, ki tečejo v naravi. Mar res lahko tako enostavno govorimo o tako resnih temah? Nikoli nisem zanikal, da potekajo intenzivni odstreli nekaterih rastlinojedih vrst, od divjega prašiča do jelenjadi in srnjadi. A vse v skladu z letnimi načrti, preudarno, strokovno in v skladu z etičnimi načeli izvajanja lova. So seveda tudi izjeme, saj so žal med nami tudi takšni, ki si ne zaslužijo, da nosijo zeleni kroj. A zaradi enega drevesa še ni treba podreti celega gozda? Ob tem se nehote sprašujem koliko (če sploh) podpornikov bomo lovci dobili zdaj, ko smo se javno uprli pretiranemu povečanju odstrela jelenjadi in srnjadi? Očitno smo vse bolj med tnalom in nakovalom, saj kmetje in gozdarji terjajo radikalne odstrele rastlino jede (in ostale) divjadi, varstveniki pa nam očitajo »pretakanje potokov krvi v naravi«.

Avtor pisma mi v bistvu med vrsticami »zabije nož v srce«, ko meni in ostalim članom zelene bratovščine brez kančka sramu in vsaj rahlega premisleka očita, da »tisti, ki uničuje del narave in s tem celotno naravo, z varovanjem narave ne more imeti nič. Če bi postal varuh narave celo kakšen lovec ali ribič, bi to bil nož v srce narave«. Groza, kam smo prišli in da smo vsi, ki smo ali lovci ali ribiči, kar naenkrat sovražniki narave?

Dr. Marijan Toš, Lenart v Slovenskih goricah

Objava: Ona, 16.5.2017.

 

 

Moj odgovor:

Lovci 2

V reviji ONA (25.4.2017) je bil objavljen odziv go. Špele Ovnik na moj tekst Varuhi narave? V njem se sprašuje, kaj je glavna in bistvena naloga lovskih družin. Kot odgovor navaja citat, verjetno iz kakšnega dokumenta lovcev, iz katerega je razvidno, da je lovstvo varstvo narave, delo z mladimi, izobraževanje, raziskovanje … Če bi lovci res bili varuhi narave, bi puško postavili v kot in se preimenovali v varuhe narave ali kaj podobnega. Toda tega niso storili, še vedno se imenujejo lovci. Tudi že samo ime njihove organizacije (lovska družina) kaže na to, kaj je njihovo bistvo. In to je lov. Vse ostalo je privesek, ki je v zadnjem času nastal samo zaradi vedno večjega družbenega odpora proti lovu in služi zamegljevanju bistva. To pa je, kot že navedeno, ubijanje živih bitij. Čemu bi sicer lovci, če so varuhi narave, letno v Sloveniji pomorili okoli 100.000 nedolžnih živali (30.000 srn, 5.000 divjih prašičev, 3.000 poljskih zajcev, 4.000 rac mlakaric … – številke so približne). Lovci živali varujejo tako, da jih ubijajo, naravo pa tako, da uničujejo njene dele.

Ga. Ovnik piše tudi o velikonočnem poboju veliko »luštnih malih pujskov, da se nažre cela žlahta«. To je na žalost res. Velika noč je cerkveni praznik in takrat je na mizi tudi velikonočna šunka, ki je svinjina. Uživanje le-te pa je po bibliji katolikom prepovedano, kajti cerkveni bog je rekel, da je svinja nečista in da zato ne smejo uživati njenega mesa. (3 Mz 11,4-8). Šunka je torej nečista, saj je njen izvor nečist. In cerkev nečisto šunko celo blagoslavlja! Blagoslavlja nekaj, kar je po njenem nauku prepovedano. In to nečisto po nauku katoliške cerkve simbolizira celo podobo Jezusa. Nekaj, ker je po nauku cerkvenega boga nečisto, simbolizira Jezusa. Ali ni potem tudi ta nečist, če je njegova podoba nečista? Seveda glede na cerkveni nauk!

Objava: Ona, 9.5.2017.

 

Lovske družine = ljubitelji divjadi

»Moški mora biti lovec! Prepričana sem, da si vse ženske globoko v sebi želimo konservativnega tipa. Ne govorim o ekstremih, ko on le sedi na kavču in ukazuje. Potrebujemo pravega moškega, ki se zaveda svojih moči.« (Tara Zupančič, voditeljica – Vir: ena najboljših revij Onaplus, 3. maja 2017; o tem, takšnega moškega si želijo ženske. Ter eden najboljših magazinov Dela in Slovenskih novic ONA, 9. maja 2017). Pravi moški je (in mora) biti lovec!!!

Moški, predstavljajte si, da ste na osamljenem otoku z brhko, Ornelli Muti podobni še deklici, odrezani od civiliziranega sveta. Po mesecu dni se lepotica naveliča prehranjevanja z koreninicami in zelišči ter zahteva od vas slastno pečenega zajčka. Če ste pravi dedec, se boste izkazali in poskušali ustreči nežnemu spolu. Seveda, če ste dedec – torej pravi moški. So družine, kjer mora vlogo lovca oziroma moškega prevzeti ženska, ko s pravim dedcem ni nič.

Recimo, da se je tako lov tudi začel. In ker je moški iz tega razloga postal lovec, se je omenjena prispodoba za pravega moškega ohranila vse do danes. Na današnji stopnji razvoja kaže ta lovec še druge vrste moči. Evolucija je naredila svoje, tako mleka ne daje več krava, temveč tetrapak v trgovini. Zrezki in drobovina pa so pri mesarju razstavljeni kot čokolada na polici. Skratka, človek se je pomehkužil, civilizacija je iz nas naredila neke vrste invalide, k čemer nedvomno prispeva tempo in način življenja, ki ga živimo, katerega nam vsiljujejo med drugim tudi z malih ekranov, kjer v glavnem vidimo le slabe ponaredke življenja.

Obdobje, ko je peščica lovcev pobijala živali še zaradi užitkov, ni trajalo dolgo. Saj se je lov še pravi čas uredil z zakonom, in so to dejavnost prevzeli lovski klubi, kasneje lovske družine. Upravljanje z divjadjo ni nobeno pobijanje divjadi. To so prazna natolcevanja, ki smo jim priča danes. Je le neko sprenevedanje in nepoznavanje dejanskega stanja. V reviji Ona (9. maja 2017) je g. Vlado Began zapisal. »Tudi že samo ime njihove organizacije (lovska družina) kaže na to, kaj je njihovo bistvo. In to je lov … Lovci živali varujejo tako, da jih ubijajo, naravo pa tako, da uničujejo njene dele.« Tu je vsaka beseda odveč. Primerna je samo misel »Quam quisque norit artem, in hac se exerceat!« ali »Le čevlje sodi naj Kopitar«

LD – Lovska družina pomeni (ali je enako =) ljubitelji divjadi! In če resnično želiš dobro in kakorkoli prispevati k ohranitvi divjadi in njenega habitata, se vključi v najbližjo lovsko družino. Pridruži se: »Lovcem, ki na leto opravijo skoraj milijon neplačanih delovnih ur in na tak način z različnimi ukrepi neposredno udejanjajo glavno poslanstvo in cilj: varstvo narave. Lovstvo je varstvo narave!«. (Lovstvo je naravovar-stvo! Lovec, C. letnik, št. 1/2017 Avtor. Mag. Lado Bradač, predsednik LZS)

Č. Miro Vučič, Logatec

Objava: Ona, maj 2017.

 

Moj odgovor:

Pujsek, katoliki in lov

V reviji ONA (16.5.2017) so bili objavljeni odzivi gospodov Laureta, Vučiča in Toša na moja razmišljanja o nečisti velikonočni šunki in lovu, objavljena teden dni prej. G. Laure v zvezi z velikonočno šunko pravi, da prepoved uživanja svinjine velja samo za muslimane in me še sprašuje, kako vem, kaj je rekel cerkveni bog …? Zadeva je preprosta. Kaj je rekel cerkveni bog, piše v bibliji. Beremo: »Izmed prežvekovalcev in izmed tistih s parklji pa ne smete jesti (…) in svinje, (…) za vas je nečista.« (3 Mz 11,4-8). Ker je biblija po nauku katoliške cerkve božja beseda, je jasno, da prepoved uživanja svinjine velja tudi za katolike. In še o obrezovanju dečkov pri muslimanih, kar tudi omenja g. Laure. V bibliji piše: »Kar pa zadeva neobrezanega moškega, ki ni obrezan na mesu svoje prednje kožice, naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo,« pravi cerkveni bog. (1 Mz, 17,14). Torej bi morali biti obrezani tudi katoliki moškega spola, če nočejo, da jih cerkveni bog ne iztrebi iz svojega ljudstva in pošlje v cerkveni večni pekel.

G. Vučič med drugim piše, da upravljanje z divjadjo ni nobeno pobijanje divjadi. Da je to sprenevedanje in nepoznavanje dejanskega stanja. Po zakonu spada lov kot del trajnostnega gospodarjenja z divjadjo v upravljanje z divjadjo in bistven del lova je ubijanje živali. Ali ni potem pobijanje živali del upravljanja z divjadjo? LD – Lovska družina pomeni ljubitelji živali, piše g. Vučič. Kot že ime pove, naj bi ljubitelj živali ljubil živali. Ali je del ljubezni tudi ubijanje? Če nekdo ljubi drugega, ali ga bo ubil? Če lovec ljubi žival, ali jo bo ubil? Če pa jo ubije, ali jo ljubi?

G. Toš med drugim piše, da nikoli ni zanikal, da potekajo intenzivni odstreli nekaterih rastlinojedih vrst živali, vendar vse to v skladu z letnimi načrti in etičnimi načeli izvajanja lova. Kakšna etika je lahko pri uničevanju življenja, kar delajo lovci z ubijanjem živali, ni jasno. Ubijanje živih bitij je neetično. Kdo je g. Tošu dal pravico ubijati živali? Mogoče Bog, ki je rekel Ne ubijaj? Če ga seveda ima oz. veruje vanj. Če intenzivni odstreli potekajo v skladu z letnimi načrti, ali potem ne tečejo potoki krvi živali in živali ne trpijo? Ali potem živali v strahu ne bežijo pred lovci, temveč se jim darujejo in npr. pravijo: Tukaj sem ti na voljo, umori me, saj sem po tvojem odveč. Umori še moje otroke in moje sosede. Pojej nas, naše rogove in druge dele pa mastno prodaj. Uživaj, ko bomo mi umirali. Hvala ti.« Ali se vsako leto 100.000 živali samo od sebe daruje lovcem ali pa so umorjene iz zasede, na krmišču …? G. Toš piše tudi, da sem mu med vrsticami »zabil nož v srce«. Ker je on že 38 let lovec, me zanima, kolikim nedolžnim živim bitjem je on »zabil nož v srce«? Torej koliko živalim je odvzel življenje? Domnevam namreč, da ni samo reševal živali in opravljal druga za živali koristna dela, kot to navaja. Sicer pa je dela, ki so v korist živali, mogoče opravljati tudi, če človek ni lovec.

Objava: Ona 30.5.2017.

 

Ljubitelji divjadi II.

V reviji Ona (30. 5. 2017) piše gospod Vlado Began: »V reviji Ona (16.5. 2017) g. Vučič med drugim navaja, da upravljanje z divjadjo ni nobeno pobijanje divjadi – lovska družina pomeni ljubitelji živali, tako piše g. Vučič. Kot že ime pove, naj bi ljubitelj živali ljubil živali. Ali je del ljubezni tudi ubijanje? Če nekdo ljubi drugega, ali ga bo ubil? Če lovec ljubi žival, ali jo bo ubil? Če pa jo ubije, ali jo ljubi?« Lahko rečem, da se v marsičem strinjam z g. Beganom. V zvezi s tem pa naj povem, da divjadi ne ljubim. Sem pa ljubitelj živali – divjadi.

Kar zadeva ljubezen, naj povem, da jaz nisem ljubitelj svoje žene. Svojo ženo ljubim. Ljubim na očetovski način svojega sina. Tudi kmet »ljubi« svojo živino v hlevu, ki jo krmi za zakol. Prepričan sem, da mu je težko, ko le-ta zapusti hlev. Gob ne ljubim, sem pa ljubitelj gob in gobove juhe. Malce sarkastično: ja, ljubezen gre skozi želodec. Morda bo evolucija naredila svoje in meso ne bo več sestavni del človekove prehrane. Do takrat pa smem trditi, da je dobro, da smo tudi lovci; pa tudi po tem se lahko pomen lovske družine še bolj približa pomenu ljubiteljev divjadi (poznamo številčnost, bolezni – divjad nima veterinarja – sanitarni odstreli, lovci poskrbijo pri povozih divjadi). Nekaterim bolj leži gospodarjenje in upravljanje, drugim to ne gre ravno od tok, pa smo vseeno del te zelene bratovščine in na svoj način prispevamo/kažemo svojo ljubezen – do lovstva. Lovci, ki na leto opravijo skoraj milijon neplačanih delovnih ur in na tak način z različnimi ukrepi neposredno udejanjajo glavno poslanstvo in cilj: so varuhi narave!

Č. Miro Vučič, Logatec

Objava: Ona, 20.6.2017.

 

Lovci 4

V Oni št. 19, z dne 23. 5. 2017, ga. Požar zmotno očita g. Beganu pomešanje Nove in Stare zaveze in daje prednost Novi pred Staro, kar je pa velik katoliški greh.

Stara in Nova zaveza sta neločljivo povezani. Tridentinski koncil (1545-1563) je namreč uzakonil enakost svetih knjig in določil seznam knjig Stare in Nove zaveze, v obliki, v kakršni so še danes. Pod seznam so zapisali: »Te knjige ima Cerkev za svete in kanonične ne zato, ker bi bile morda sestavljene z zgolj človeško prizadevnostjo, nato pa bi jih Cerkev s svojo lastno avtoriteto odobrila, tudi ne samo zato, ker vsebujejo razodetje brez zmote; pač pa zato, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha in imajo zato Boga za avtorja ter so bile kot takšne izročene Cerkvi. Kdor pa teh celotnih knjig z vsemi njihovimi deli, kakor jih je bila navada brati v Katoliški cerkvi in so vsebovane v stari latinski vulgatni izdaji, ne priznava za svete in kanoniške in kdor zavestno in premišljeno zaničuje prej omenjena izročila, bodi izobčen.« Ga. Požar, s svojim razmišljanjem ste v resni nevarnosti, da vas izločijo iz Katoliške cerkve, kar je nekoč pomenilo enako kot usmrtitev. Prav tako ga. Požar pozablja na Jezusove besede iz (Mt 5,17), ki pravi: »Ne mislite da sem prišel razveljavit postavo ali preroke, ne razveljavit, temveč dopolnit sem jih prišel.« Za argumentacijo svojih besed si je pripasal celo meč. Ker pa Biblija ni samopostrežna trgovina, iz katere bi vzeli samo to, kar vam ustreza, vam pripada celoten paket božje modrosti iz Stare zaveze. Verjeti in verovati morate: da je Bog brez podobe ustvaril človeka po svoji podobi, da je ustvaril svet v šestih dneh pred 6500 leti, (kar 1000 let pozneje, ko so Sumerci izumili lepilo), verjeti morate, da obstajajo večglavi zmaji, enorogi, štirimetrski velikani, čarovnice, ljudje, ki so živeli skoraj tisoč let, živali, ki govorijo, goreči govoreči grmi, da živijo demoni in različni angeli, ki lahko prenašajo ljudi po zraku, verjeti morate, da je suženjstvo nekaj dobrega, da hrana pada z neba in da lahko mrtvaki vstajajo iz grobov in se pogovarjajo z ljudmi. Čeprav duhovniki razlagajo enakopravnost, mora ženska biti tiho in vsa podrejena možu, celo najslabši moški je boljši od dobre ženske. Vzgajati morate svoje otroke, kot je zapovedano v knjigi Sirah; ne smete se smejati in igrati z njimi, lahko pa jih pogosto pretepate. Verjeti morate, da imajo hrošči samo po štiri noge, da noji letajo, da so zajci prežvekovalci, netopirji ptiči, da je geometrijska vrednost Pi 3,00 ipd. Da ne omenjam vseh čudaških zgodbic z junaki mitoloških razsežnosti, ki nimajo nobenih vzgojnih in moralnih vrednot, prej ravno nasprotno. Vse našteto je verska resnica, ki pa meče na vsevednega in modrega Boga vsaj kanček dvoma.

Ga. Požar, predlagam vam, da odprete zemljevid in pogledate pot, ki jo je opravil Aleksander Veliki s svojo vojsko v 15 letih, in jo primerjajte s potjo po puščavi, ki jo je opravil Mojzes z Židi pod vodstvom Jahveja v 40 letih. Morda vam bo tudi postalo jasno, da kdor hodi za tem Bogom, nikamor ne pride. Pa lep pozdrav.

Marijan Hvalec, Loče

Objava: Ona, 6.6.2017.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post