Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Veterinarska uprava RS
Parmova 53
Ljubljana
Strokovni svet za zaščito živali
pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Ljubljana

Pobuda za odpravo prodaje hišnih živali

15.11.2009
Poslano po elektronski poti!
Pooblastilo!

Spoštovani!

1. V Sloveniji pravni red dovoljuje promet oz. prodajo hišnih živali. To izhaja tako iz Zakona o zaščiti živali kot tudi iz Pravilnika o zaščiti hišnih živali in drugih predpisov.

2. Ker menimo, da prodaja hišnih živali:
– ni v interesu samih živali
– ni nujno potrebna za življenje ljudi in
– je v nasprotju s slovensko ustavo
bi bilo potrebno, da se ta prodaja prepove.

3. Razlogi za prepoved oz. odpravo prodaje hišnih živali so navedeni v nadaljevanju.

4. Že dolgo je znano, da živali po svoji naravi niso stvari, temveč živa bitja, ki imajo svojo osebnost. Da imajo svojo osebnost, sedaj dokazuje tudi znanost. Mnoge raziskave dokazujejo, da so živali inteligentne, nesebične, tudi moralne. Vse to dokazuje, kot že navedeno, da imajo živali svojo osebnost, ki je v principu enaka kot pri človeku. Razlika je samo v dejstvu, da gre za drugo vrsto živega bitja. Tudi živali imajo svoje dostojanstvo, kot ga imamo ljudje. V tem pogledu med ljudmi in živalmi ne more biti nobene razlike. Kdor iskreno pogleda v oči neki živali, lahko občuti veličino živali, pa tudi to, da imajo dušo. Da imajo tudi živali svojo dušo, pa zanika katoliška cerkev.

5. Ker so živali živa bitja s svojo ljudem podobno osebnostjo, je popolnoma jasno, da jih ni mogoče prodajati in ne zato ne morejo spadati v pojem proste trgovine (niti glede na predpise EU ali drugih), podjetniške dejavnosti ali gospodarske pobude oz. dejavnosti (74. člen Ustave RS). Prodaja živih bitij ne more biti del človekove svobode, saj vsem živim bitjem pripada po sami naravi stvari lastna svoboda. Prodaja živih bitij je zato zloraba svobode živali in element sužnjelastniškega odnosa človeka do živali. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo, kot že navedeno, tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Dokazano je tudi, da teče komunikacija že med enoceličnimi organizmi. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčkih, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je v večini primerov na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, televizija, radio, …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Menimo, da je nepotrebno, da navajamo še več v zvezi s tem, saj Strokovni svet za zaščito te raziskave pozna oz. vsaj moral bi jih po službeni dolžnosti, sigurno pa jih pozna VURS, ki opravlja strokovno tehnični suport za svet.

6. S prepovedjo trgovine s hišnimi živalmi bi preprečili mnoge zlorabe, ki gredo na škodo živali. Zmanjšalo bi se tudi število hišnih živali, predvsem psov in muc, saj bi pri mnogih vzrediteljih teh živali odpadel bistven motiv te dejavnosti, to pa je dobiček s prodajo živali. Število psov bi se v doglednem času zmanjšalo, kar bi bilo zelo pomembno, saj vedno večje število psov za sabo potegne mnogo problemov, ki se kažejo npr. v zapuščenih in zlorabljenih živalih, kar povečuje potrebe po azilih in veterinarski oskrbi, ki pa si jo mnogi skrbniki ne morejo privoščiti. Na ta način bi se tudi preprečilo, da se živalskim materam (npr. psi) vzamejo njihovi mladiči in te matere nadomesti do živali pogosto krut človek. Odvzem mladičev materam preden jih le-te same odstavijo oz. preden lahko sami zaživijo, krši enega izmed temeljnih principov zaščite živali, to pa je skrb za dobro počutje. Trpljenje lahko vodi tudi do zdravstvenih motenj in lahko zato krši še drug temeljni princip zaščite živali, to pa je skrb za zdravje živali. Ali si je mogoče zamisliti pasjega mladiča, ki ga odvzamejo materi in gre v oskrbo ljudem, ki ga vzgajajo po svoje in ne tako, kot bi ga njegova mati. Ali si je mogoče zamisliti šok in trpljenje takšnega mladiča? Ali sta šok in trpljenje del dobrega počutja? In seveda tudi šok in trpljenje matere, ki je izgubila svojega otroka. Odvzem mladičev skrbi in vzgoji matere preden lahko takšen mladič normalno zaživi sam, lahko pomeni tudi obliko mučenja živali, saj gre za nepotrebno povzročanje trpljenja živali (člen 341 KZ). Na splošno namreč ni videti nobenega razumnega razloga, da bi človek moral imeti pse in druge hišne živali, še posebej s pridobitvijo preko trgovine z živalmi. Človek lahko živi popolnoma normalno tudi brez njih, kar zelo veliko ljudi tudi prakticira. Za človeka ni potrebno, da obstaja trgovina z hišnimi živalmi. Živali ne morejo biti neke vrste osnovno sredstvo za doseganje človekovih želja, v glavnem nepotrebnih in sebičnih, katerih posledica je v glavnem trpljenje živali.
Po našem mnenju je potrebnost ali nepotrebnost nekega ravnanja do živali potrebno presojati izključno glede na potrebe in interese same živali. Potrebnost nekega ravnanja do živali ni mogoče gledati skozi lupo človeka, temveč samo skozi interese oz. potrebe živali. To namreč izhaja iz temeljne premise zaščite živali, to pa je zaščita življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen ZZZiv). Menimo tudi, da se besedna zveza »utemeljenega razloga« iz 3. člena ZZZiv lahko tolmači samo skozi interese in potrebe živali in ne skozi interese ljudi. To pa pomeni, da je nekaj, kar je želja ali interes človeka, ni pa potrebno za živali, ni pa tudi življenjsko nujno za ljudi, do živali prepovedano, razen če seveda ne gre za zaščito življenja, zdravja ali dobrega počutja živali. Prodaja hišnih živali služi samo interesom ljudi in za živali ni potrebno. Zato ga naj ne bo. Izjemoma se lahko dovoli prodaja hišnih živali, vendar samo takrat, če je mladičev v leglu več kot jih lahko oskrbuje skrbnik matere mladičev. V tem primeru je lahko cena samo povračilo stroškov oz. pravičen znesek. Takšen način prodaje pa se ne more registrirati kot dejavnost.

7. Zaščita živali v Sloveniji je v javnem interesu. Temelje te zaščite postavlja celo ustava Republike Slovenije, kar daje vsemu temu še posebno težo, ko v 4. odstavku 72. člena določa, da zaščito živali pred mučenjem ureja zakon. Zato je bil v letu 1999 sprejet Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ki je postavil zakonske temelje omenjene zaščite in je podlaga za sprejem še drugih predpisov s tega področja.

8. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv) je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Zaščita živali je dolžnost tudi Strokovnega sveta za zaščito živali.

9. Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali (42. člen ZZZiv).

10. Na podlagi navedenega predlagamo Strokovnemu svetu za zaščito živali, da omenjeno pobudo preuči in ukrene vse potrebno, da se odpravi prodaja oz. promet s hišnimi živalmi, predvsem pa, da se pripravijo ustrezne spremembe ZZZiv in Pravilnika o zaščiti hišnih živali ter seveda tudi drugih predpisov, ki so s tem povezani.

11. Ker gre za pobudo splošnega značaja (45. člen ustave) pozivamo Strokovni svet za zaščito živali, da nam sporoči, kaj bo oz. je storil na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v zakonskem roku.

Hvala in lep pozdrav!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice