Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Senovice

Vlada Republike Slovenije
Gregorčičeva 20
1000 Ljubljana

Državni zbor RS
Šubičeva ulica 4
1102 Ljubljana

Ministrstvo za zdravje
Štefanova 5
1000 Ljubljana

 

Predlog!
Priporočeno!
Pooblastilo!
Poslano po elektronski poti!
22.3.2010

V parlamentarni razpravi je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljena (ZOPDCT-A). Bistvo sprememb tega zakona je, da se želi v principu spremeniti način pridobivanja dovoljenja za odvzem delov telesa po smrti. Sedaj velja sistem pisne privolitve, domnevna privolitev je samo izjema. Po novem, če bodo predlagane spremembe sprejete, pa bo domnevna privolitev postala pravilo, saj se bodo deli telesa odvzeli, razen če se bo oseba pisno opredelila proti odvzemu oz. oz. v drugih primerih v skladu z zakonom.

Menimo, da bi omenjena sprememba pomenila hudo protiustavnost, saj bo človek v principu brez svoje privolitve ostal brez delov svojega telesa, npr. srca, kar bi bilo v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami, npr. osebnim dostojanstvom in pravico do varnosti iz 34. člena ter nedotakljivostjo telesne in duševne celovitosti iz 35. člena. V skladu z ustavo je samo to, da je odvzem delov telesa mogoč samo takrat, ko dotična oseba to pisno dovoli in ne glede na to, da ali gre za odvzem po smrti ali v času življenja. Vse kar je temu nasprotnega, pomeni veliko poniževanje ljudi, saj se iz subjekta spremenijo v objekt. Če človeku brez njegove privolitve vzameš radio, si zaradi tatvine kaznovan, če pa mu brez njegove privolitve vzameš srce, pa si lahko celo nagrajen. Brez srca pa ni življenja. Zato menimo, da je potrebno predlagane spremembe Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljena, ki jih je vložil državni svetnik Požun, zavrniti.

Vladi RS in Državnemu zboru tako predlagamo, da zavrne predlagane spremembe. Pravtako predlagamo, da predlagane spremembe zavrne tudi Odbor Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki bo spremembe Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljena obravnaval v okviru parlamentarnega postopka.

Potrebno pa bi bilo spremeniti tudi osnovni zakon, torej Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljena (ZOPDCT), ki že sedaj kot izjemo dovoljuje odvzem delov telesa pri domnevni privolitvi, poleg tega pa ima tudi določbe o možganski smrti kot tistemu trenutku, ko se smatra, da je neka oseba mrtva in se jih lahko vzamejo deli telesa zaradi presaditve.

Da se lahko presadi nek organ, mora biti ta živ, saj si mrtvim organom prejemnik ne more pomagati. Da pa je organ živ, ga je potrebno odvzeti živi osebi. To pa pomeni, da je oseba, ki ji je odvzet nek organ, v trenutku odvzema še živa. Ker se pri osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, odvzame del telesa in je ta del živ, pomeni, da je ta oseba v trenutku odvzema še živa. Možgansko mrtev človek je torej v času odvzema npr. srca še živ, saj mrtev človek ne more imeti živih organov oz. živega srca. Ko pa se temu človeku odvzame srce, pa ta človek v resnici umre, saj brez srca ni mogoče živeti.

Možganska smrt je samo o medicinski dogovor o trenutku, ko se nekoga proglasi za mrtvega, da se mu lahko odvzamejo organi. S smrtjo človeka pa nima kaj dosti opraviti, saj o trenutku nastopa smrti govorijo Strokovna navodila za opravljanje mrliškega pregleda, po teh pa je trenutek smrti povsem drugačen. Edini nedvoumni dokaz o človekovi smrti je po omenjenih navodilih samo gnitje telesa, tudi zastoj srca in dihanja nista nedvoumen dokaz smrti.

Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki traja različno dolgo in se konča s smrtjo ali pa tudi ne.
Zato je možganska smrt oz. odvzem organov v smislu možganske smrti v hudem nasprotju z ustavo, predvsem 17. členom, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.

Podrobnejša obrazložitev sledi v nadaljevanju.

Obrazložitev:

I. O domnevni privolitvi:
1. Prvi člen ZOPDCT-A, določa, da se »deli človeškega telesa umrle osebe se smejo odvzeti zaradi presaditve, razen v primeru, če se je oseba za časa življenja pisno opredelila proti darovanju delov človeškega telesa.« In še: »V primeru, ko umrla polnoletna oseba za časa življenja ni podala izjave proti, velja domneva, da se je z odvzemom strinjala in se ji po smrti lahko odvzame dele človeškega telesa zaradi presaditve, po predhodno opravljenem pojasnilu pacientovemu zdravstvenemu pooblaščencu, če ga oseba ima in je ta dosegljiv, oziroma njenim najbližjim svojcem, če so ti dosegljivi. Ne glede na prejšnji odstavek se odvzem delov človeškega telesa ne opravi, če po prejetem pojasnilu najbližji svojci ali pacientov zdravstveni pooblaščenec izrecno pisno nasprotujejo odvzemu delov človeškega telesa in navedejo okoliščine, ki kažejo, da se umrla oseba za časa življenja ni strinjala z odvzemom delov človeškega telesa po smrti.«

2. Iz omenjene določbe 1. člena je razvidno, da se deli človekovega telesa umrle osebe lahko vzamejo zaradi presaditve, razen če se je umrla oseba pisno opredelila proti darovanju oz. je bila proti darovanju, pa se ni pisno opredelila proti, pa to pisno uveljavljajo svojci ali pacientov zdravstveni pooblaščenec ob navedbi okoliščin, ki kažejo, da se umrla oseba za časa življenja ni strinjala z odvzemom svojih delov po smrti.

3. ZOPDCT-A torej uzakonja kot pravilo domnevno privolitev. To pomeni, da se deli umrle osebe odvzamejo, če ta oseba za časa svojega življenja temu ni nasprotovala. S tem se nadomesti sedanja osnovna rešitev, ki je, da se deli umrle osebe lahko vzamejo, če je ta izrecno privolila v odvzem delov telesa zaradi presaditve.

4. Menimo, da je sistem domnevne privolitve v nasprotju s slovensko ustavo.

5. Slovenska ustava v 34. členu priznava vsakomur pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Človekovo dostojanstvo je vir človekovih pravic. Bistvo dostojanstva je v tem, da ima človek svojo lastno vrednost in da je njegova svoboda trajna vrednota demokratične družbe, iz njegove lastne vrednosti pa izhaja njegova sposobnost samostojnega odločanja. To pa je nasprotje totalitarne države, ki odklanja človekovo dostojanstvo, njegovo svobodo, enakost in osebnostne pravice. Osebno dostojanstvo je tudi obrambna linija oz. pravica človeka pred posegi državne oblasti in seveda tudi posameznikov. Iz bistva demokracije izhaja, da je država dolžna zagotavljati človekovo dostojanstvo. Pravica do osebnega dostojanstva obsega tudi prepoved ponižujočega ravnanja države zunaj ustavno predvidenih represivnih postopkov. Pravica do osebnega dostojanstva se nanaša tako na dostojanstvo živih, kot tudi na dostojanstvo umrlih.

6. Domnevna privolitev grobo krši človekovo pravico do osebnega dostojanstva. Kot že navedeno, osebno dostojanstvo omogoča človeku med drugim tudi to, da samostojno in svobodno odloča o sebi. To pomeni tudi, da samostojno in svobodno odloča o delih svojega telesa oz. o razpolaganju z njimi. Seveda velja to za dele njegovega telesa, ko je še živ, pa tudi glede delov svojega telesa po svoji smrti, saj pravica do osebnega dostojanstva varuje tudi dostojanstvo osebe po smrti.

7. Domnevna privolitev vse navedeno krši. Oseba, ki je umrla in se ni izrekla o darovanju organov, do česar ima vso pravico v smislu svojega dostojanstva in v okviru splošne svobode ravnanja po 35. členu ustave, bo brez svoje privolitve izgubila po smrti svoje organe, seveda v kolikor bodo ti ustrezali medicinskim kriterijem. Ne da bi privolila v poseg v svoje telo, bo izgubila srce, pljuča, ledvice, jetra, roženico in druge dele oz. tkiva svojega telesa. To pa pomeni, da gre za totalitarno ureditev, ki je značilna za totalitarne države, saj te ne spoštujejo človekovega dostojanstva, njegove svobode in njegovih osebnostnih pravic. Navedena ureditev te materije ne spoštuje osnovne človekove pravice, to je, da lahko samo on razpolaga s svojim telesom, tako v času svojega življenja kot za čas po svoji smrti. Z njegovim telesom ne more razpolagati država, nasprotno, ta je dolžna, kot to izhaja iz bistva človekovega dostojanstva, zaščiti njegovo telo, tudi pred posegi lastnih organov, npr. zakonodajalca. Tako tudi pred posegi v človekovo telo brez izrecnega soglasja prizadete osebe.

8. Iz človekovega dostojanstva izhaja tudi to, da država ne sme ravnati poniževalno do svojih državljanov zunaj ustavno določenih okvirjev represivnih postopkov. Primer domnevne privolitve pa je ravno takšen primer. Nekdo se o problematiki odvzema in presajanja organov ni izjasnil, ker ga to ne zanima ali pa je proti, vendar to ni nikomur sporočil. Do takšnega ravnanja ima po ustavi pravico, pravico ima torej, da je v tem pogledu pasiven. In ker ni nasprotoval v smislu pisne opredelitve proti oz. obvestil pristojnih o tem, se lahko zgodi, da se mu odvzamejo organi. Človek izkoristi ustavno pravico do svobode mišljenja in že je lahko zakonito npr. brez srca! Ali ima lahko takšen absurden in ustavi nasproten sistem mesto v moderni in etični državi, kakršna naj bi bila Slovenija? Ali je torej etično vzeti nekomu srce, pa v to ni privolil? Si lahko zamislite, da vam vzamejo srce, pa v to niste privolili? Kar naenkrat ostanete brez srca! Kako bi se počutili? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je eno izmed visokih etičnih načel. Zlato pravilo naj bi se uporabilo tudi v sistemu presajanja organov.

9. Ali se lahko zgodi osebi, ki ni privolila v odvzem organov naslednje: doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse uporabne dele, človek pri tem odvzemu umre, ker nima več npr. srca in pljuč. Ostane samo še prazno, izropano truplo brez organov in drugih delov telesa – samo ovoj. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, ni pa speljal postopka po ZOPDCT-A v smislu pisne opredelitev proti oz. obvestila pristojnim, da je proti, ki bi potem o tem obvestili medicino. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg v svoje telo. Ali ne gre skrajno ponižujoče ravnanje s takšnim človekom? To je tudi zelo hud poseg v telesno integriteto, ki jo varuje ustava v 35. členu, ko določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne celovitosti. Pravni red Slovenije človeku zagotavlja npr. tajnost pisem, torej, da nihče ne odpre pisma, ki je naslovljeno nanj brez njegovega dovoljenja (izjeme so predpisane), ne zagotavlja pa mu dejanske nedotakljivosti njegovega telesa, saj dovoljenje za odvzem ni predpisano. Očitno je tajnost pisem več kot človekovo dostojanstvo in nedotakljivost njegove telesne celovitosti. Ali ni to absurdno in ponižujoče?

II. O možganski smrti:
1. Razvoj medicinske znanosti in tehnologije v 20. stoletju je omogočil transplantacijsko dejavnost. V okviru tega se je II. polovici 20. stoletja pojavil tudi termin možganska smrt, predvsem v zvezi s presajanjem srca, pljuč in drugih delov telesa brez katerih dajalec organov oz. človek ne more živeti. Gre za umetno definicijo, gre za neke vrste strokovni dogovor o tem, kdaj naj bi nekdo, ki je potencialni darovalec organov, umrl izven običajnega ugotavljanja smrti oz. še preden je ugotovljena smrt po običajnem postopku. Vsako leto v Sloveniji presadijo nekaj deset src, pljuč, ledvic …

2. V Sloveniji je dovoljeno odvzeti dele telesa tudi osebi, ko je ugotovljena možganska smrt in ob izpolnjevanju še drugih pogojev. Možgansko smrt definira Pravilnik o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komisije za ugotavljanje možganske smrti iz leta 2001 (Uradni list RS, št. 70/2001). Možganska smrt po tem pravilniku je dokončno in nepovratno prenehanje delovanje celotnih možganov (možganskega debla in možganskih hemisfer) pri osebi, ki se ji ob umetnem dihanju vzdržuje delovanje srca in krvnih obtočil. Pravilnik še podrobneje ureja ugotavljanje možganske smrti in pri tem določa tudi, da mora biti hkrati dokazanih tudi 10 kliničnih znakov (paranoična koma, ni žrelnega refleksa, …) in narejene določene preiskave.

3. Vezati smrt človeka na pojem možganske smrti, je v nasprotju s slovensko ustavo, ki v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Pojem možganske smrti namreč izhaja iz stališča, da je človekovo življenje samo tisto, kar je v možganih in da ko možgani odmrejo ali pa njihova aktivnost ni vidna na podlagi pregledov oz. raziskav, ki jih določi stroka, človek umre in v njem ni več življenja. To pa je zmota. Kajti če bi bilo to res, ne bi npr. obstajala Strokovna navodila za opravljanje mrliškega ogleda, ki kot znake po nastopu smrti, neposredno po prenehanju življenja opredeljujejo zastoj delovanja srca, zastoj oz. prenehanje dihanja in prekinitev živčne vzdraženosti. Pri navidezni smrti so te funkcije še popravljive. Zato je od mrliških sprememb edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa, tudi zastoj srca in dihanja nista nedvoumen dokaz smrti. Omenjena navodila ne poznajo pojma možganska smrt. Sicer pa ali ima »možgansko mrtev« človek pravico do življenja?

4. Da se lahko presadi nek telesni organ, mora biti ta organ živ, saj si mrtvim ali pol mrtvim organom prejemnik ne more pomagati. Da pa je organ oz. del telesa živ, ga je potrebno odvzeti živi osebi. To pa pomeni, da je oseba, ki ji je odvzet nek organ, v trenutku odvzema še živa. Ker se pri osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, odvzame del telesa in je ta del živ, pomeni, da je ta oseba v trenutku odvzema še živa. Kajti, kot že rečeno, mrtva oseba ne more imeti živih delov telesa oz. ne more biti, da je del mrtev (možgani), vsi ostali deli so živi – oseba pa je mrtva. Živemu prejemniku je potrebno presaditi žive organe, z mrtvimi si nima kaj početi. Osebi bije srce, pa tudi diha še, čeprav s pomočjo respiratorja, dihanje in bitje srca pa sta jasna dokaza in znaka življenja. Nemogoče je, da bi obstajala dva trenutka smrti: eden v smislu možganske smrti in drugi v smislu običajne smrti (dokončen zastoj srca, …). Človek v primeru odvzema srca po sistemu možganske smrti sicer umre zakonito, vendar pa »nasilno«, posebej če ni dal soglasja za to. Če človeku še deluje srce, je po že omenjenih strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda živ, po pravilniku o možganski smrti pa je isti človek lahko že mrtev. Skrajno čudno! Ali bi torej mrliški preglednik za možgansko mrtvega človeka, za človeka, za katerega torej pravi znanost, da je mrtev, ugotovil, da je še živ, uporabljajoč navedena strokovna navodila? Kakšen vzrok smrti bi navedel mrliški preglednik v primeru odvzema srca v sistemu možganske smrti? Sicer pa ali ima »možgansko mrtev« človek pravico do življenja?

5. ZOPDCT (12. člen) govori tudi o tem, da se pri osebi, ki je umrla po dokončni zaustavitvi srca, smrt ugotovi po običajnem postopku (ne po kriterijih za možgansko smrt). To je eden izmed jasnih dokazov, da človek umre po dokončni zaustavitvi srca in je človek v trenutku možganske smrti še vedno živ, saj mu deluje srce. Ali lahko človek enkrat umre po dokončni zaustavitvi srca, enkrat pa v trenutku možganske smrti?!

6. Iz navedenega je jasno razvidno, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še živa. In ko ji odvzamejo npr. srce ali druge življenjsko pomembne organe, ta oseba v resnici umre. Umre, ker se ji je srce dokončno ustavilo. Oseba ni umrla v trenutku ugotovljene možganske smrti, temveč pozneje, mogoče takrat, ko ji je bilo odvzeto srce ali pljuča. Zato možganska smrt ne more biti smrt, temveč je lahko eventualno samo začetek procesa umiranja, ki lahko traja različno dolgo. Ali ni torej možganska smrt zato samo definicija za namene presajanja organov, kajti samo še živeče telo »mrtvega« garantira uporabnost organov. In tudi dejstvo, da se ta pojem uporablja samo v transplantacijski dejavnosti, potrjuje to ugotovitev. »Zdravnikova vest je zelo problematična stvar. Verjetno ni zdravnika, ki ne bi vsaj enkrat podvomil, da nekaj ni bilo v redu.« (dr. Borut Geršak, dr. med., Polet, februar 2008, intervju Zdravnikova vest je problematična stvar). Nekateri imenujejo možgansko smrt »plemenita laž« (Sobotna priloga Delo, 15.9.2001, članek Tanka linija smrti).

7. Opisano pomeni, da je odvzem delov telesa zaradi presaditve po sistemu možganske smrti v nasprotju z 17. členom ustave, ki med drugim določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. V primeru odvzema organov v sistemu možganske smrti je namreč dajalec še vedno živ in umre kasneje, sigurno z odvzemom srca, pljuč oz. drugih življenjsko pomembnih delov telesa. To pa pomeni, da je njegovo življenje prenehalo z odvzemom organov in ne že, ko je ugotovljena možganska smrt. Postavi se vprašanje: ali ne pomeni v tem primeru odvzem srca celo uboj človeka. Njegovo življenje tako ni nedotakljivo, saj je vanj grobo posegel nekdo drug in sicer na način, da je dotičnemu odvzel nek telesni organ in ga s tem ubil oz. mu odvzel življenje. Pod varstvom omenjene ustavne določbe je celotno človekovo telo in ne samo možgani. Slovenska ustava uporablja pojme kot so človekovo življenje, telesna in duševna celovitost, kar kaže na to, da človeka jemlje kot celoto in ga ne reducira samo na možgane, zanjo človek ni samo kos mesa, temveč nekaj več, življenje ni samo v možganih, temveč v celotnem telesu, in seveda tudi v duši. Če je življenje v človekovih organih, ali ni potem tudi v možganih? Samo, da ga aparati ne zaznajo. Ustava varuje z nedotakljivostjo življenja tudi življenje v srcu, pljučih, jetrih, dušo, … Ali lahko znanost dokaže, da v srcu možgansko mrtvega človeka ni več življenja. Ali lahko to dokaže tudi za možgane? Tudi če v možganih aparature ne zaznajo določenih tokov oz. aktivnosti, še ne pomeni, da so možgani mrtvi. Kakšne bolj občutljive aparature bi aktivnosti mogoče zaznale.

8. Da gre pri možganski smrti šele za proces umiranja, ki se lahko konča s smrtjo ali pa tudi ne, dokazuje primer iz ZDA. Velmo Thomas, Američanko, ki je bila priklopljena na aparaturo za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, so zdravniki odklopili od aparatur. Njen sin Tim je pripovedoval, da je njena koža že začela trdeti, njene roke in stopala pa so se začela kriviti, v njenem telesu ni bilo več življenja. Deset minut po tistem, ko so odklopili napravo, ki jo je umetno držala pri življenju in so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma naenkrat prebudila. Kasneje, ko je njen sin prišel k njej je normalno govorila. Strokovnjak za srce dr. Kevin Eggleston je izjavil: »Obstajajo dogodki, ki jih zdravniki in medicinske sestre ne moremo pojasniti. Ta primer nedvomno spada v to kategorijo.« (Slovenske novice, 27.5.2008, članek Američanka vstala od smrti)

9. Bo mrtva postala mati? je bil naslov članka v Večeru dne 29.1.2005, v katerem je bilo napisano, da ohranjajo pri življenju nosečo žensko, katere možgani so bili klinično mrtvi in koma nepovratna, zato da bi lahko rodila otroka. V istem članku je naveden tudi precendens iz Kalifornije: otrok je živ in zdrav. Ali lahko mrtva oseba rodi živega otroka?

10. Britanski znanstveniki so ugotovili, da se zavest ohranja še potem, ko možgani že nehajo delovati in nastopi klinična smrt. Preučevali so, kaj se dogaja v možganih, ko ne opravljajo nobene funkcije več. Ugotovitve so jih presenetile: pri pacientih je bilo zaznati dobro strukturirane, jasne miselne procese ali spominjanje, čeprav možgani niso več kazali znamenj delovanja (Delo, 10.7.2001, članek Življenje po smrti). Znanstvenike je pred kratkim zelo osupnilo spoznanje, da je nekaj ljudi, ki so v vegetativnem stanju, pravilno odgovarjalo na vprašanja. Ker je veliko dejstev o delovanju možganov še vedno uganka, raziskave potekajo naprej. Kaj vse še bo odkrito in katere sedanje znanstvene »resnice« bodo spremenjene v zmoto, se bo še videlo. Sedaj resnica, jutri zmota, s hudimi posledicami za marsikoga danes. Oseba, ki je torej možgansko mrtva, je lahko v procesu umiranja (ali pa še to ne), vendar pa je še vedno živa. Takšna oseba ni umrla, ko je bila ugotovljena možganska smrt, temveč kasneje, mogoče po odvzemu srca ali drugih življenjsko pomembnih delov telesa. Ali ni v primeru odvzema srca darovalca v smrt pahnil sam odvzem srca, ne pa ugotovitev o možganski smrti. Tudi mnogi zdravniki so mnenja, da možganska smrt ne pomeni smrti, temveč samo trenutek v procesu umiranja.

11. Skupina ameriških in britanskih znanstvenikov bo tri leta preučevala zunajtelesne izkušnje več kot 1500 srčnih bolnikov, ki so bili zaradi srčnega napada klinično mrtvi, vendar so jih zdravniki vrnili v življenje. Znanstveniki že dolgo vedo, da smrt ni dejanje, ki se zgodi v trenutku. Po srčnem zastoju, ko ljudje nehajo dihati ter ko srce in možgani ne delujejo več, sledi obdobje, ki lahko traja od nekaj trenutkov do ure ali celo več, v katerem lahko medicinsko osebje človeka oživi (Dnevnik, 22.7.2008, članek Znanstveniki bodo preučili zunajtelesne izkušnje klinično mrtvih).

12. Omenjeni dogodki dokazujejo, da so lahko predstave znanstvenikov o tem, kdaj nastopi smrt, kaj smrt sploh je in podobno mnogokrat zmotne. Seveda to velja tudi za možgansko smrt. Poleg tega pa znanstveniki spreminjajo kriterije za možgansko smrt. Tako je multidisciplinarna skupina znanstvenikov v Sloveniji leta 1996 izdelala tretjo generacijo kriterijev za možgansko smrt. Ti se razlikujejo od tistih iz leta 1982. Ali to pomeni, da se možganska smrt spreminja? Enkrat je tako, drugič je drugače. Po enih kriterijih si mrtev, po drugih ne. Ker pa tudi vse države, npr. v Svetu Evrope , nimajo poenotene definicije možganske smrti oz. enake kriterije za ugotavljanje le-te, si lahko v eni državi možgansko mrtev, v drugi pa živ, seveda ob istem dejanskem stanju. Tako se npr. v Veliki Britaniji možganska smrt ugotavlja le z diagnozo nepovratne izgube delovanja možganskega debla, ki ga je mogoče ugotoviti z navadnim kliničnim pregledom brez uporabe instrumentov, ne ugotavlja pa se prenehanje delovanja možganskih hemisfer, kot pri nas. Kje je torej bolje imeti npr. prometno nesrečo. V Sloveniji ali Veliki Britaniji? Kje bi preživel?

13. Za diagnozo možganske smrti se zahteva dokaz o prenehanju delovanja možganskih polobel. V glavnem se pri tem za snemanje možganske električne aktivnosti uporablja EEG. Ta odseva neko stanje možganov v trenutku merjenja. Pri “možgansko” mrtvem človeku ima to stanje neko vrednost, mogoče je to stanje v tem trenutku nič. Končni rezultat merjenja možganske aktivnosti pa je v bistvu odvisen od občutljivosti aparature. To pa pomeni, da je možno, da bo sedaj EEG pokazal stanje npr. nič – »možgansko« smrt, kakšna druga aparatura, ki bi bila bolj občutljiva, pa bi pokazala možgansko aktivnost, ki bo večja od nič. Torej, v možganih bi še vedno potekali procesi, samo EEG kot manj občutljiva aparatura jih ne bi zaznala. Po EEG je človek možgansko mrtev, po bolj občutljivi aparaturi pa ne. Ve se, da znanost ni statična, da se stalno razvija, kar velja tudi za medicinske aparature. Ve se, kakšne medicinske aparature so bile v uporabi npr. leta 1920 in kakšne so sedaj. Ali se ve, kakšne prefinjene aparature bodo v uporabi npr. leta 2012? Mrtev 2010, živ 2012. Torej, človekovo življenje je odvisno od volje in znanja nekaj ljudi. Krasni novi svet!

14. Slovenska ustava v 35. členu določa, da je zagotovljena ne samo nedotakljivost človekove telesne celovitosti, temveč tudi duševne. To pomeni, da ustava priznava dušo, vendar je ne definira in ne pove, kaj je duša. To pa pomeni, da ustava varuje osebno definicijo duše, torej tako kot si jo zamišlja vsak posameznik. Telo in duša torej tvorita človeka in njegovo življenje, ki je varovano tudi po 17. členu ustave. V dušo po ustavi ni mogoče posegati. Možganska smrt ne obsega kriterijev, ki bi se kakor koli dotikali duše in njene celovitosti. Dušo popolnoma zamolčijo. Zato je sistem možganske smrti v nasprotju tudi z ustavno določbo o nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, saj hudo posega vanjo in ne upošteva pri mnogih ljudeh nespornega dejstva, da je duša del človekovega življenja. Možganska smrt duše sploh ne priznava. Poleg tega pa država sploh ne pojasnjuje javnosti, kakšen vpliv ima odvzem organov na dušo darovalca oz. duševno integriteto darovalca, kar bi vsekakor morala, saj priznava dušo. Ali se pred javnostjo kaj skriva? Ta molk države je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravica, kamor seveda spada tudi pravica do informacij o vseh možnih posledicah odvzema oz. presaditve delov telesa. Več o tematiki duševnosti tudi v nadaljevanju.
15. Duša živi naprej? je naslov članka na spletnem portalu 24ur.com (povzeto dne 4.6.2008). V njem je zapisano, da se je lezbijka z novim srcem zaljubila v moškega. O primerih, ko se ljudje po presaditvi organov spremenijo, poročajo iz vsega sveta. Omenjena lezbijka je pred presaditvijo srca oboževala meso, po presaditvi pa je postala vegetarijanka. Na spletnem portalu www.pozareport.si (povzeto 3.9.2008) je bil objavljen članek z naslovom Dobil srce samomorilca, se poročil z njegovo vdovo in se nato ubil! V njem je zapisano, da je nek moški iz Južne Karoline dobil novo srce osebe, ki je storila samomor, nato pa se poročil z vdovo tega samomorilca in kasneje tudi sam naredil samomor.

15. »Resne ameriške študije so pokazale, da se je kljub temu, da bolnik ni poznal človeka, ki mu je dal srce, njegov življenjski slog močno spremenil, njegovi interesi pa so se približali interesom, ki jih je imel darovalec.« (prof. dr. Borut Geršak, dr. med., Polet, februar 2008, intervju Zdravnikova vest je problematična stvar).

16. Zgoraj omenjeni dogodki za mnoge dokazujejo dejstvo, da obstaja duša, ki se prenaša s srcem oz. je duša umrlega preko svojega srca ali drugih organov, ki so sedaj v novem telesu vezana na prejemnika tega organa. Zato mnogi tudi menijo, da se duša brani pred odvzemom srca oz. drugih organov. O tem pričajo tudi poročila zdravnikov in sester, ki so opazovali, da so domnevno mrtvi bolniki na operacijski mizi z vso močjo branili pred odvzemom organa, tolkli okoli sebe, se dvignili in poskušali zdravnika odriniti. To obnašanje »mrtvih« se poskuša preprečiti z narkozo ali s privezom telesa (Der Christusstatt, št. 8/94). Zakaj narkoza, če je človek že mrtev? V medicinskih krogih je tudi potrjeno, da so pri darovalcih organov pri odvzemu opazili, da jim krvni tlak zviša na 230/115, istočasno pa se v krvi zviša raven hormonov, npr. adrenalina.

17. Dejstvo je, da prihaja tudi pri prejemnikih organov do duševnih posledic, ki jih očitno povzroči duša darovalca npr. srca. V knjigi A change of Heat avtorica Claire Sylvia navaja besede ene od prejemnic dela telesa: »Včasih se počutim, kot da bi svoje telo delila z neko drugo dušo.« Primerov, ko prejemniki organov poročajo o spremembah svojih duševnih stanj oz. ravnanj, ki so enake ali podobne tistim navadam, ki so jih imeli darovalci organov, je mnogo. Zelo veliko ljudi verjame oz. so prepričani v to, da človek umre takrat, ko duša zapusti telo. In duša ne zapusti telesa v trenutku možganske smrti, temveč kasneje. Zato je odvzem srca hud poseg v duševnost navedenih oseb in seveda tudi v nedotakljivost njihovega življenja, kar oboje varuje slovenska ustava. Zato tudi mnogi vedo, da lahko hudo trpijo, ko se jim v času možganske smrti odvzema npr. srce. Gre za peklenske bolečine, ki pa jih tisti, ki mu je ugotovljena možganska smrt, ne more sporočiti okolici, saj zato nima potrebne moči oz. energije.

18. Vsak človek ima ustavno pravico do varnosti (34. člen). Ali jo tudi ima v primeru možganske smrti, ko se lahko zgodi, da mu še živemu odvzamejo srce – mu pri živem telesu izrežejo srce in ga s tem ubijejo? Človek sploh ni varen pred takšnimi posegi, saj se po 15. členu ZOPDCT deli telesa lahko državljanu RS odvzamejo tudi v primeru, ko v to sploh ni privolil, bistveno je, da temu ni nasprotoval in da bližnji ne nasprotujejo odvzemu. Še enkrat: Ali se lahko zgodi osebi, ki ni privolila v odvzem organov naslednje: doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse uporabne dele, človek pri tem odvzemu umre, ker nima več npr. srca in pljuč. Ostane samo še prazno, izropano truplo brez organov in drugih delov telesa – samo ovoj. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg v svoje telo. Ali ne gre tudi za skrajno ponižujoče ravnanje s takšnim človekom? To je tudi zelo hud poseg v telesno integriteto, ki jo varuje ustava v 35. členu, ko določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne celovitosti.

19. Absurdno pa je to tudi to, da o možganski smrti odloča v bistvu en človek v državi. To je minister za zdravje, ki izda pravilnik o merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti. Pravilnik, ki ga izda ena oseba odloča o življenju mnogih ljudi. Kriterijev za možgansko smrt ne določa npr. parlament, temveč eden človek.

20. Katoliška cerkev podpira transplantacije in tudi možgansko smrt. Leta 1991 je papež Janez Pavel II. izrazil podporo takrat najnovejšim merilom za določanje možganske smrti. Pri tem je tudi pozval vernike, naj se po svoji vesti vključujejo v programe za darovalcev. Zanimivo, da papež omenja tukaj vest osebe. Če bi bilo vse tako čisto, zakaj se naj bi potem verniki odločali v skladu s svojo vestjo, torej bi tudi lahko zavrnili papežev poziv oz. vključitev med darovalce. Verniki bi se morali obvezno odločiti za darovanje organov, saj je to nauk cerkve, ki mu morajo slediti, še posebej zato, ker cerkev smatra darovanje organov za akt ljubezni do bližnjega. Zanimivo pa je tudi to, da cerkev sploh ne povezuje duše in transplantacije organov oz. odvzem organov v sistemu možganske smrti, čeprav je duša eden njenih temeljnih postulatov. Nemški profesor za katoliško moralo Gründel je na vprašanje, kaj se dogaja z dušo med odvzemanjem organa dejal, da se pojem duše v tem primeru ne sme omenjati.

21. Papež je celo rekel, da naj človek organov ne nosi s seboj v nebesa, ker jih potrebujemo na zemlji. Ker cerkev veruje v telesno vstajenje umrlega so omenjene besede zelo zanimive. Kajti ko bo umrli na sodni dan vstal s svojim telesom, ni jasno, ali bo darovalec srca vstal brez srca in prejemnik z dvema ali se bo zadeva odvijala kako drugače. Tudi ni jasno, s kakšnimi organi bo vstal tisti darovalec, ki je izgubil vse svoje organe in ti so bili presajeni različnim ljudem (že prej omenjeni ovoj človeka) – ali bo sploh lahko vstal, kajti praktično ne bo imel svojega telesa. Ali je cerkev na ta vprašanje že odgovorila?

22. Glede na vse navedeno predlagamo, da se ZOPDCT-A zavrne, v ZOPDCT pa:
• črta besedna zveza »možganska smrt« v različnih sklonih
• črtajo določbe, ki dovoljujejo odvzem delov telesa brez izrecnega dovoljenja darovalca
• določi, da mora za vsak odvzem organov oz. delov telesa dati darovalec izrecno pisno soglasje, ki mora biti overjeno pri notarju in zavedeno v ustreznem državnem registru, ki pa ga ne vodi nobena zdravstvena organizacija
• določi, da mora biti dajalcu in tudi prejemniku delov telesa izrecno pojasnjeno, kakšen vpliv ima odvzem ali presaditev delov telesa na telesno in duševno integriteto človeka, pri čemer morata biti informirana o vseh znanih posledicah in tveganjih. V to pojasnilno dolžnost je potrebno vključiti tudi znanja in vedenja, ki o vsem tem obstajajo izven uradne šolske medicine ali psihologije. Pri pojasnjevanju mora biti navzoča kot priča tudi oseba, ki ni zdravstveni delavec oz. zdravnik
• določi, da velja soglasje za odvzem organov samo eno leto, kajti zaradi razvoja medicine in drugih družbenih področij se spoznanja glede transplantacije, duševnosti oz. duše in tudi možganske smrti, hitro menjajo in je zato potrebno vedno znova dajalce in prejemnike seznanjati z novimi tveganji oz. posledicami in vplivi na telesno in duševno integriteto. Da se spoznanja hitro spreminjajo, dokazuje tudi to, da je bila leta 1996 sprejeta že tretja generacija kriterijev za ugotavljanje možganske smrti.

23. Glede na predlog iz prejšnje točke predlagamo, da naslovni organi zavrnejo ZOPDCT-A in pripravijo ustrezne spremembe ZOPDCT in speljejo predpisane postopke.

24. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve