Ministrstvo za okolje in prostor
Dunajska cesta 48
1000 Ljubljana
Mnenje in predlogi v zvezi z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah
29.8.2008
Pooblastilo!
Poslano po elektronski poti!
Elektronsko podpisano!
Spoštovani!
1. V svetovnem spletu ste objavili osnutek Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju: uredba). Rok za sprejem mnenj in pripomb je do 1.9.2008. Na podlagi povabila, objavljenega na spletni strani MOP-a, podajamo svoje pripombe in mnenje glede spremembe in dopolnitve omenjene uredbe.
2. Omenjena sprememba in dopolnitev uredbe se sprejema v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-386/06. Iz te odločbe izhaja, da je bila Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. list RS, št. 84/05) razveljavljena, s tem, da ta razveljavitev začne učinkovati tri mesece po uveljavitvi zakona, s katerim bo zakonodajalec odpravil neustavnost ZON-a. Glede na to, da je bil ZVO, s katerim je bila odpravljena neskladnost ZNO z ustavo, sprejet v juliju 2007 in začel veljati 26.7.2008, je jasno, da uredba iz Uradnega lista RS 84/05, še vedno velja in bo veljala do 26.10.2008. Dejstvo, da sporna uredba iz UL RS št, 84/05 še vedno velja in to do roka iz 4. točke izreka zgoraj omenjene ustavne odločbe, kar sicer zagovarja tudi samo Ministrstvo za okolje in prostor, pa pomeni, da je ureditev v tem predpisu še vedno veljavna. To pa tudi pomeni, da še ni mogoče začeti postopka za spremembo sporne uredbe z isto vsebino, kot jo ima uredba iz UL RS št. 84/05. To bo mogoče šele po 26.10.2008, ko bo sporna uredba v skladu s 4. točko izreka odločbe ustavnega sodišča prenehala veljati. Ni namreč v skladu z načelom pravne države iz 2. člena ustave, če je vsebina predlaganih sprememb in dopolnitev nekega predpisa identična veljavnim predpisom, kar je sedaj slučaj, saj so predlagane spremembe in dopolnitve v bistvu enake kot pa je še sedaj veljavna uredba iz UL RS št. 84/05. Gre vsaj za neracionalnost in seveda tudi za to, da se vsebina nekega predpisa ne more spremeniti oz. dopolniti z določbami, ki so identične veljavnim. To bi bilo nelogično in sploh ni mogoče. V vsakem primeru pa se predlagane spremembe in dopolnitve uredbe ne morejo sprejeti pred 26.10.2008 in zato tudi ni jasno, zakaj takšna naglica. Zato predlagamo, da se predmetni postopek ustavi.
3. Ne glede na stališče iz 2. točke pa podajamo še naslednje pripombe in mnenje, kot to izhaja iz nadaljnjih naših navedb, posebej če ne bo sprejet predlog o ustavitvi postopka iz prejšnje točke.
4. Na splošno menimo, da 2. in 3. člen osnutka uredbe nista potrebna, saj je dosedanja ureditev v tem smislu ustrezna.
5. Da se spremeni nek predpis, mora obstajati določen razlog. Ta mora biti utemeljen v javnem interesu. Da se spremeni obstoječa ureditev, mora biti izkazano, in seveda tudi dokazano, da ta ureditev ni pravilna oz. ne zadostuje za doseganje zakonitih ciljev. Iz osnutka uredbe ni razvidno, da bi obstajali dokazani utemeljeni razlogi, seveda inkorporirani v javnem interesu, da je potrebna sprememba in dopolnitev uredbe. Razlog, ki se navaja, je: “Predlagana sprememba je pripravljena zaradi zagotovitve večje racionalnosti in preglednosti selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji. Ocenjeno je, da je mogoče z uporabo predpisa, kot ustrezne pravne podlage, ki bo nadomestila odločbo, izdano v upravnem postopku, ustrezneje in učinkoviteje dosegati namene in cilje naslovne direktive.”
6. V gradivu ni pojasnjeno, zakaj bi sploh bilo potrebno vnesti v slovenski pravni red vsebino e) točke prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive iz 1992. Govor je o tem, da je sprememba uredbe potrebna zaradi zagotovitve večje racionalnosti in preglednosti selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji. Vendar pa sam selektivni in omejen odvzem iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji sploh še ni del uredbe. Zato je potrebno navesti razlog, zakaj se ta ukrep iz Habitatne direktive sploh vnaša v uredbo, pri čemer seveda mora biti jasno izkazano in dokazano, da dosedanja ureditev ni ustrezna. Izkazano mora tudi biti, zakaj sistem dovoljenj kot individualnih pravnih aktov ni ustrezen ukrep v smislu odvzema iz narave po 7. členu uredbe, kajti ta dopolnitev je podlaga za sprejem prepisa o poboju živali, ki ga določa 3. člen sporne uredbe. Tega pa gradivo ne vsebuje, kar tudi pomeni, da postopek ni zakonit. Smiselno enako je glede 3. člena oz. 7.a člena. Ni navedeno, zakaj predpis in ne dovoljenja za odvzem po zakonu o splošnem upravnem postopku.
7. Čeprav osnutek ne navaja razloga za predlagano spremembo oz. vsaj ne pravega, pa je zadeva jasna, saj to smiselno izhaja iz samega gradiva. Gre za to, da je v sistemu dovoljenj za odvzem živali iz narave po zakonu o splošnem upravnem postopku mogoča pritožba zoper dovoljenje, zoper predpis pa pritožbe ni, mogoča je sicer ustrezna pobuda pred ustavnim sodiščem, ki pa pomeni mnogo slabše pravno varstvo za okoljevarstvenike in druge zainteresirane osebe. Dejstvo je, da predlagana sprememba želi oslabiti javnost oz. okoljevarstvenike in zaščitnike živali v njihovih prizadevanjih glede zakonitosti in pravilnosti ukrepov oz. posegov v naravo ali živali. Zato se postavi vprašanje ali ne gre za zlorabo prava? Še posebej zato, ker je bilo na začetku sistem postavljen tako, da so se izdajala dovoljenja in ne predpis. Takšen namen predlagatelja pa pomeni, da predlagane spremembe in dopolnitve uredbe niso v skladu z MKDIOZ oz. Arhuško konvencijo, saj bolj ali manj onemogočajo oz. zelo otežujejo dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah.
8. Sporna uredba vsebuje v 3. členu nov 7.a člen osnove uredbe. Ta med drugim določa način, pogoje in drugo glede odvzema živali iz narave. Določeno je, da se lahko odvzem opravi ne glede na določbe 7. člena osnovne uredbe. Iz 7. člena osnovne uredbe izhaja, da se lahko dovoli odvzem iz narave pod več pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Eden izmed njih je tudi to, da ni druge možnosti, torej, da je to edini možni ukrep za dosego dopustnega cilja (iz uredbe oz. direktive 92/43/EGS). S tem, ko je v 7.a členu določeno, da je možen odvzem živali ne glede na to, ali je možen še kakšen drug ukrep za dosego istega cilja ali ne, je 7a. člen v nasprotju z 7. členom in 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, ki tudi določa, da je odstopanje od strogega varstva mogoče, ob upoštevanju še drugih pogojev, samo “če ni druge zadovoljive možnosti”. In 7. člen uredbe je odslikava 16. člena direktive. Zato je 7.a člen v nasprotju 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, kar pomeni, da je nezakonit, saj omogoča odvzem iz narave, ne da bi bilo potrebno upoštevati vse pogoje po omenjeni direktivi niti uredbi (1. odstavek 7. člena uredbe).
9. V 7.a členu uredbe je tudi določeno, da lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo oz. odstrelom. Takšna ureditev je v nasprotju z zakonom in sicer z 25. členom Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB2). Iz tega člena je namreč jasno razvidno, da lahko temeljijo posegi v ogrožene živalske vrste samo na podlagi izdanega dovoljenja, torej posamičnega pravnega akta, kot je to jasno določeno v 7. členu osnovne uredbe, in ne na podlagi splošnega akta, kar je predpis iz spornega 7.a člena. Zato ni mogoče posegati v populacijo ogroženih živalskih vrst po osnovni uredbi s predpisom, temveč samo z dovoljenjem. Tudi iz člena 14 direktive Sveta 92/43/EGS jasno izhaja, da se izdajajo dovoljenja za odvzem živali iz narave in ni predpis (kot splošni akt) podlaga za odvzem. Zato je 7.a člen v nasprotju s 25. členom Zakona o ohranjanju narave in tako nezakonit (člen 153 Ustave RS).
10. Sporni 7.a člen pa je v nasprotju tudi s 24. členom Zakona o ohranjanju narave in tako tudi v tem pogledu nezakonit. 24. člen določa, da vlada predpiše podrobnejši način varstva živalskih vrst, pri čemer uredi tudi ravnanja v zvezi s odvzemom živali iz narave. Zakon torej pooblašča vlado, da s svojim aktom predpiše podrobnejši način varstva ogroženih živalskih vrst in ta člen ne vsebuje pooblastila vladi, da bi lahko to prenesla na nižjo raven, na ministra. Celotno materijo mora tako urediti oz. določiti vlada, ministrstvo pa lahko preko svojih organov samo izda dovoljenje za poseg v populacijo, če so izpolnjeni pogoji. Ministrstvo tako v smislu 24. člena Zakona o ohranjanju narave ne more imeti nobenih pristojnosti, da bi na splošen način urejalo to tematiko. Vse uredi torej vlada z uredbo. Zato je sporni 7.a. člen nezakonit tudi s tega vidika. Po 74. členu Zakona o državni upravi lahko sicer minister izda pravilnik, brez posebnega pooblastila, če oceni, da je izdaja pravilnika potrebna za namen izvrševanja zakonov in drugih predpisov, vendar pa to ne more storiti na področju, ki ga mora vsebinsko urediti višji pravni akt, v tem primeru že omenjena uredba.
11. V 7. členu osnovne uredbe je v 4. odstavku določeno vse, kar je potrebno za odvzem živali iz narave. Materija odvzema iz narave (število, čas, način poročanja…) je tako v pravnem aktu (uredba) že določena oz. urejena. To pomeni, da te materije ni potrebno urejati drugje. Zato je nerazumljivo, da je v 7.a členu določeno, da se ta materija lahko ureja še s predpisom, torej še enkrat. V okviru dovoljenja (4. odst. 7. člena) je urejeno vse, kar je potrebno, izdaja predpisa o isti zadevi je zato nesmiselna, nelogična in nepotrebna. V tem primeru je kršeno temeljno načelo pravne države in sicer to, da se neka tematika ne ureja več, če je že urejena in ni preklicana, prav tako je kršeno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave. Če sta istočasno o neki tematiki dva načina pravne ureditve tega (dovoljenje in predpis), se postavi vprašanje, zakaj je tako, saj je to nepotrebno, nelogično in nezakonito?
12. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Zato je predlagana sprememba uredbe, vsaj glede 3. člena, v nasprotju z omenjenim členom ZON-a, saj omogoča odvzem oz. usmrtitev živali varovanih vrst, ki so ogrožene in je torej njihovo število že itak po nivojem ogroženosti. Odvzem iz narave, ki ga omogoča sporna sprememba, ogroženo živalsko vrsto, ki je ravno zaradi svoje ogroženosti posebej varovana, še dodatno ogroža.
13. Predlagana sprememba glede selektivnega in omejenega odvzema iz narave (2. in 3. člen uredbe) pa je v nasprotju tudi z Zakonom o zaščiti živali, saj ta v 26. členu ne pozna navedenega razloga za usmrtitev živali. Živali je mogoče usmrtiti samo v primerih, ki jih določa 26. člen Zakona o zaščiti živali. Zato pomeni sprejem takšne določbe nezakonitost, kajti ta določba nima svojega temelja v Zakonu o zaščiti živali, ki je krovni zakon s področja zaščite živali in zato morajo biti z njim v skladu vsi podzakonski akti.
14. Na podlagi navedenega predlagamo, da postopek spremembe uredbe ustavite.
Lep pozdrav!
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
