Slovenska država vsako leto nameni katoliški cerkvi tako ali drugače več milijonov evrov. Čeprav je država po ustavi ločena od cerkve, obilno financira njeno dejavnost oz. organizacije.

Samo za odškodnino za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja na Vrbanski 30 v Mariboru je plačala okoli 8 milijonov. Ker je katoliška cerkev tuja mednarodnopravna oseba, kar seveda velja tudi za njene sestavne dele, torej škofije, župnišča in podobno, je jasno, da slovenski davkoplačevalci financirajo tujo državo. To bi bilo tako, kot da bi financirali delovanje npr. avstrijskega veleposlaništva v Sloveniji. Poleg tega pa je katoliška cerkev ena najbogatejših držav na svetu, vrednost njenega premoženja, s katerim sicer upravlja samo ena oseba, to je papež, znaša po vsem svetu več 1.000 milijard evrov. Slovenski davkoplačevalci tako ne financirajo samo tuje države, temveč tudi eno najbogatejših držav na svetu. Slovenski upokojenec, ki ima npr. 400 evrov pokojnine ali delavec, ki ima 500 neto plače, takšnih pa je v Sloveniji več 100.000, mora preko davkov financirati katoliško cerkev. Čeprav spada med reveže, mora financirati župnike, škofe, kardinale – mnogi se vozijo v dragih avtomobilih. Kardinal Rode, eden izmed najtesnejših sodelavcev papeža, se je po Sloveniji vozil v mercedesu, ki je po podatkih iz medijev nov vreden okoli 160.000 evrov. Večina Slovencev se vozi z avtomobilih, katerih vrednost ne presega 10.000 evrov. Hudo nasprotje!

Država je, kot že navedeno, do cerkve finančno zelo radodarna, kar je v pravnem smislu protiustavno. V skladu z ustavo in predvsem ustavnim načelom socialne države, bi morala država denar nameniti za izboljšanje socialnega položaja ljudi. Kaj bi lahko država z denarjem, ki ga namenja cerkvi, naredila za ljudi v Sloveniji? Samo nekaj primerov.

Vsako leto država izplača katoliški cerkvi okoli 2 milijona evrov za socialno varnost duhovnikov in drugih oseb. S tem denarjem bi lahko kupili CT aparat (podobnega kot ga ima SB Murska Sobota) in na ta način zmanjšali čakalne vrste v zdravstvu. Tako bi lahko prihranili mnogo trpljenja ljudem in mogoče rešili še kakšno življenje. Vendar pa je država rajši dala denar tuji organizaciji, ki povrh vsega sploh ne priznava slovenske ustave, če je v nasprotju s cerkvenimi evangeliji.

Letno nameni država teološki fakulteti, ki je sicer del javne univerze, vendar tipična cerkvena ustanova, okoli 2 milijona evrov. S tem denarjem bi lahko kupili kar okoli 600 inzulinskih črpalk, s katerimi bi olajšali življenje mnogim diabetikom. Tako pa država raje daje denar za šolanje duhovnikov, ki potem tistega, ki izstopi iz cerkve, izobčijo in ga pošljejo v pekel, čeprav je samo izkoristil ustavno pravico svobode vesti oz. veroizpovedi. Ta denar gre tudi za plačilo teologov, ki na predavanjih učijo slovenski ustavi nasproten nauk, npr. da je potrebno pobijati ljudi, če kršijo določene cerkvene moralne zakone. Učijo celo, da je potrebno pobiti neposlušne sinove ali tiste, ki so udarili starše.

Če ne bi država sprejela do cerkve zelo prijaznih določb zakona o denacionalizaciji, seveda globoko protiustavnih, bi lahko z 8 milijoni evrov, ki jih je država namenila cerkvi kot odškodnino za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru, če bi jim dodali še nekaj milijonov evrov, zgradili kliniko manjšega obsega, npr. kot nevrološko v Ljubljani. Ali pa bi kupili kakšnih 20 mamografov in s tem izboljšali možnost zgodnjega odkrivanja raka na dojki. Država raje da cerkvi, kot za ljudi.

Leto za letom se financira katoliška cerkev. Kako dolgo še? Sedaj je prišla na oblast levica. Ali ni nastopil čas, da se končno uredijo te zadeve in preneha kakršno koli financiranje katoliške cerkve, njenih ljudi oz. organizacij.

Objava: Razmisli, januar 2009.