Afera Baričevič in bulmastifi se počasi polega. Ob koncu aprila je kabinet predsednika vlade predstavil dokumente, ki osvetljujejo ozadje postopkov v zvezi z napadom bulmastifov na Saša Baričeviča. V javnosti se je v zvezi s tem pojavila tudi informacija, da se je predsednik vlade Pahor dogovoril s kandidatom za novega kmetijskega ministra Židanom, da se bo poslej upoštevalo, da je interes ljudi pred interesom živali. Če obstaja nasprotje med interesi človeka in živali, mora biti interes ljudi pred interesi živali, izhaja iz vladnega sporočila za javnost v zvezi s tem dogodkom. Kaj vse to pomeni za živali? Ali se bo položaj živali zaradi zgoraj navedenih vladnih napovedi spremenil?
O razmerju med interesi ljudi in živali govori Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Ta je v splošnih določbah opredelil pojem zaščite živali kot odgovornost ljudi za zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen), to pa je tudi dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali (2. člen). V 3. členu pa je še določil, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živalim trpljenja, bolezni ali smrt. Navedene določbe so podrobneje razdelane v nadaljevanju zakona. To je torej okvir, v katerem se lahko v Sloveniji giblje odnos človeka do živali. Čeprav je ta okvir za živali zelo slab, saj so uvodne določbe zakona eno, njihova konkretizacija pa drugo, pa je bilo včasih še slabše.
Po že omenjenem 3. členu ZZZiv ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Iz te določbe jasno izhaja, da interesi ljudi niso vedno pred interesi živali. Tudi v primeru kolizije interesov ljudi in živali se tehtnica ne more vedno obrniti v korist ljudi. Jeziček na tehtnici je utemeljen razlog. Ali obstaja utemeljen razlog, da prevlada interes človeka pred interesom živali? Če tega ni, imajo interesi živali prednost pred interesi ljudi. V tem okviru je pomembno tudi načelo sorazmernosti, po katerem je potrebno zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. To načelo obstaja tudi v pravu zaščite živali, saj je npr. po 26. členu ZZZiv dovoljeno usmrtiti žival, ki je nevarna za okolico, če tega ni mogoče drugače preprečiti. Interes živali do življenja ima v tem primeru prednost pred interesom človeka do npr. užitka pri ubijanju, ki bi ga imel tisti, ki bi takšno »nevarno« živali usmrtil samo zaradi užitka do ubijanja.
Ugrize napadalnih psov lahko preprečimo z nagobčnikom
V aferi Baričevič in bulmastifi se pojavlja kot eno izmed ključnih vprašanj vprašanje, ali so bili psi (tukaj sta mišljena Atlas in Joy) zakonito vrnjeni lastniku ali pa bi jih morali usmrtiti kot nevarne pse. Zadeva je preprosta. Po že omenjenem 26. členu ZZZiv je nevarno žival mogoče usmrtiti samo, če njene nevarnosti za okolico ni mogoče drugače preprečiti. To seveda velja tudi za pse, tudi za tiste, ki so ugriznili človeka in mu povzročili posebno hude telesne poškodbe ali celo smrt, kot so to storili bulmastifi. Nevarnost takšnih psov za okolico je mogoče preprečiti na zelo enostaven način: psi morajo biti opremljeni z nagobčnikom ali pa zaprti v pesjaku oz. drugem objektu. To določa tudi veljavni ZZZiv v 12. členu. Že sam Zakon o zaščiti torej določa način zaščite ljudi in drugih živali pred nevarnimi psi. Psa, ki je ugriznil človeka, tako ni mogoče usmrtiti, tudi če je zaradi tega človek umrl ali utrpel posebno hude telesne poškodbe, ne glede na določbe člena 26.b člena ZZZiv, po katerem uradni veterinar odredi usmrtitev psa, ki je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali posebno hude telesne poškodbe.
26.b člen ZZZiv je v delu, ki določa usmrtitev nevarnega psa, neuporaben oz. nepotreben, saj takšnega psa ni mogoče usmrtiti, ker je bodoče ugrize mogoče, v skladu z načelom sorazmernosti in 26. členom ZZZiv, preprečiti na zelo enostaven način: z nagobčnikom oz. osamitvijo v pesjaku ali drugem objektu. 26.b člen ZZZiv ni razveljavil 26. člena tega zakona, samo podrobneje ureja tematiko nevarnih psov. Glede usmrtitve pa je seveda bistven pogoj iz pete alineje 26. člena, to je nevarnost za okolico in če te ni mogoče drugače preprečiti. V 26.b členu torej manjka glede usmrtitve načelo sorazmernosti. Ali ni bil 26.b člen dodan v Zakon o zaščiti živali samo zato, še posebej določilo glede usmrtitve psov, da se potolaži javnost po napadu psov na S. Megliča? Ali ne gre v tem primeru za neke vrste maščevanje človeka nad nedolžnim psom, katerega ugriz ni plod svobodne odločitev psa oz. dejanje, ki bi bilo izraz njihove prave notranjosti, temveč dejavnikov izven domene psa? Vse živali so namreč po svoji notranji biti do ljudi nenasilne, seveda pa je drugo, kaj je človek z njimi počel leta, stoletja oz. tisočletja. Usmrtitev nevarnih psov po členu 26.b ZZZiv bi bilo tako mogoče razumeti kot nepotrebno usmrtitev živali, kar po 4. členu ZZZiv pomeni mučenje živali. O 26.b členu je mogoče reči, daje v delu, ki določa obvezno usmrtitev nevarnih psov, ne glede na to, ali je mogoče eventualne bodoče ugrize preprečiti ali ne, v nasprotju tudi z 72. členom ustave, ki smiselno prepoveduje mučenje živali.
Interesi ljudi so imeli nezakonito prednost pred interesi živali
Po napadu na Baričeviča je država ubila bulmastifa, ki sta se zatekla v lopo. Njun umor je bil nezakonit ali pa vsaj zelo sporen, kajti vprašanje je, ali sta bila nevarna za okolico, saj sta napadla samo svojega skrbnika in ne drugih ljudi, poleg tega pa je do povzročitve smrti zaradi ugrizov po vsej verjetnosti prišlo zaradi neupoštevanja zaščitnih ukrepov, saj psa nista bila opremljena z nagobčnikom. Poleg tega pa bi morala biti, če bi bila usmrtitev sama po sebi zakonita, v skladu z 26.b členom ZZZiv izdana odločba o usmrtitvi in vročena lastniku, pred usmrtitvijo bi moral biti v skladu z 1. odst. 26.b člena ZZZiv opravljen pregled psov glede stekline, šele po tem pregledu bi se lahko psi usmrtili. Ali je bil pregled glede stekline opravljen? Ali so bili psi v izolatorju, kot to zahteva Zakon o zaščiti živali? Pojavnosti znanih podatkih ne. Usmrtitev je bila nezakonita oz. vprašljiva že s tega vidika. Psi bi morali biti pred usmrtitvijo omamljeni, da bi se jim prihranilo trpljenje, kot je to bistvo 2. odst. 26. člena ZZZiv. Ali je bilo to storjeno? Po javno dostopnih podatkih so bili psi ustreljeni. Tudi s tega vidika gre lahko za nezakonito usmrtitev psov, ki bi jo lahko šteli celo za mučenje živali.
Če usmrtitev Atlasa in Joya ni bila zakonita, mnogo dejstev pa govori v prid temu, je jasno, da ni obstajal utemeljen razlog iz 3. člena ZZZiv za povzročitev trpljenja in smrti psom. V tem primeru so imeli interesi ljudi nezakonito prednost pred interesi živali. Ta primer je eden izmed mnogih primerov nasilja, ki ga izvaja moderna pravna država nad živalmi in kjer za prednost interesov ljudi pred interesi živali do zdravja, življenja ali dobrega počutja ne obstajajo utemeljeni razlogi, kot to izhaja iz 3. člena ZZZiv.
Interesi ljudi in živali v bistvu niso v koliziji. Ljudje in živali lahko živijo skupaj, ne da bi se živalim krnili njihovi interesi v zvezi z zdravjem, dobrim počutjem in življenjem, kar jim v osnovi priznava zakonodaja in za kar so dolžni poskrbeti tudi državni organi. Tipičen primer tega je meso. Zaradi sle po mesu v Sloveniji vsako leto pomorijo okoli 30 milijonov živali, čeprav je dokazano, daje meso rizičen faktor za mnoge civilizacijske bolezni in da je množična živinoreja naj večji posamični uničevalec podnebja in okolja. Za meso bi bilo mogoče reči, daje množični morilec, saj zaradi njega ne umirajo samo živali, temveč tudi na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. Meso ni potrebno za človekovo prehrano, saj je znanstveno dokazano, da je vegetarijanska prehrana primerna za vse starostne kategorije ljudi. To pa pomeni, v skladu z načelom sorazmernosti, ki kot del pravne države velja tudi na področju zaščite živali, da ubijanje živali za prehrano človeka ni zakonito oz. v skladu z ustavo, saj je mogoče dobiti to prehrano na drug, za živali bistveno ugodnejši način, to je s pomočjo rastlin. Ta način pa je seveda bistveno boljši tudi za človeka. Na eni strani življenje živali in na drugi strani bolezni ljudi ter uničena narava. Jasno je, kam se nagne tehtnica. Zato bi bilo mogoče tudi reči, da za ubijanje živali za prehrano ljudi ne obstaja utemeljen razlog v smislu 3. člena ZZZiv. Življenje živali je več vredno kot interes ljudi po hrani, kije nepotrebna; in ne samo to, ki je škodljiva ter nosi veliko odgovornost za bolezni ljudi ter uničeno podnebje in naravo.
Vprašanje je, ali ni parola, da ima interes človeka vedno prednost pred interesom živali, kot bi bilo mogoče tolmačiti uvodoma omenjene vladne materiale in nekatere članke v medijih, ki so nastali na podlagi teh materialov, ne samo neetična ter nezakonita, temveč tudi v nasprotju z interesi ljudi. Vprašanje je, ali je takšnim parolam še mesto v 21. stoletju.
Objava: Osvoboditev živali, september 2010
