V pogovoru z dr. Rajkom Pirnatom, ki je bil objavljen v sobotni priloga Večera, je ta izjavil: »Pravno lahko rečem samo, da dejstvo, da je mariborska nadškofija svoje premoženje zahazardirala (…) nima nobene zveze z odškodnino oziroma visokimi obrestmi, ki jih zdaj zahteva ljubljanska nadškofija. Kot pravnik lahko rečem samo, da to še ne pomeni, da nimajo pravice do zamudnih obresti. Ne morem trditi drugače.« V zvezi s to izjavo glede zamudnih obresti za odškodnine se postavlja vprašanje, ali je cerkev res upravičena do zamudnih obrestih za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja.

Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element pravosodnega sistema. Ali je cerkveni zahtevek za zamudne obresti v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki v principu ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ne bi smela zahtevati zamudnih obresti glede odškodnin za nezmožnost uporabe. Ker pa je to storila, gre za nemoralo, saj eno uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem mnenju, eden bistvenih temeljev morale. Zakaj sodišča takšnim cerkvenim zahtevkom ugodijo, če nasprotujejo moralnim pravilom? Ali gre za cerkvena sodišča?

Postavi pa se še eno vprašanje in sicer: ali je cerkev sploh upravičena do odškodnin za nezmožnost uporabe podržavljenega premoženja. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje neposredne podlage za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja, drugi odstavek 72. člena ZDen namreč določa samo to, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe (…) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub tako jasni zakonski določbi, ki ne omogoča plačila omenjenih odškodnin po uveljavitvi zakona, pa sodišča odločajo, da odškodnina denacionalizacijskemu upravičencu kljub temu pripada, pa čeprav v tej določbi nikjer ne piše, da se odškodnine priznajo po uveljavitvi zakona. Na kaj sodišča oprejo svojo odločitev? Na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je zapisano v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko samo ustava, zakon ali zakonit predpis. Zakaj potem sodišča ne zavračajo zahtevkov za plačilo odškodnin za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonita pravna podlaga? Seveda vseh, ne samo cerkvenih!

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke segajo tudi v pravosodje. To je dobro vidno tudi na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi neobstoječo oz. izmišljeno pravno podlago za plačilo spornih odškodnin po načelu a contrario, kar že in še bo neupravičeno močno udarilo davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate cerkve.

Objava: Večer, 2.12.2016.