Katoliška cerkev poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …

Vatikan je največji verski gospodarski koncern
Leta 1952 je Vatikan razpolagal z bogastvom v zlatu v vrednosti 3,5 milijarde evrov, ker je bilo takrat drugo največje bogastvu v zlatu na svetu, takoj za ZDA. Kolikšno je njegovo bogastvu v zlato danes? Vatikan ima mnogo svojih finančnih rezerv na Wallstreetu. Že leta 1958 naj bi celotna vrednost raznih cerkvenih vrednostnih papirjev oz. drugih finačnih instrumentov znašala približno 50 milijard nemških mark. Ta številka od takrat bolj ali manj raste. Cerkev je tudi na veliko angažirana v številnih podjetjih na področju nepremičnin, plastike, elektronike, jekla, cementa, tekstila, kemije, živil in gradbeništva. Vatikan poseduje vrsto vplivnih bank in je soudeležen v Evropi, Severni in Južni Ameriki pri velikem številu gigantskih industrijskih firm, nekatere celo skoraj v celoti pripadajo Vatikanu.

Vatikan in nepremičnine
Cerkev je največja posestnica zemljišč na zahodu. V Nemčiji ima kakšnih 8 milijard m2 zemljišč, kar ustreza velikosti Bremna, Hamburga, Berlina in Muenchna skupaj. V Italiji ima nad 500.000 ha njivskih površin, v Španiji, Portugalski, Argentini okoli 20% vseh polj, v ZDA pa nad nad 1.100.000 ha njivskih površin, travniki in gozdovi v to niso všteti. Vatikan je tudi največji lastnik raznih stavb, pri čemer zaradi ogromne posesti ni mogoče več govoriti le o nepremičninah, temveč že o mestih ali mestnih četrtih. Max Parisi je za časopis »La Padania« delal raziskavo o lastniških razmerjih v Rimu in je v svojem članku z dne 21.6.1998 prišel do zaključka, da je zdaj že skoraj 1/3 vseh hiš v Rimu v lasti Vatikana. Te nepremičnine »brezmejne vrednosti« so po njegovi raziskavi na najboljših mestih: »Celotno področje od Campo dei fiori do Tibere nasproti Angelskega gradu, mimo Piazza Navona in bližnjih ulic je praktično v celoti v lasti Vatikana. Gre za nekaj manj kot polovico zgodovinskega centra.« Samo v tej coni je več kot 2.500 palač. Vse te nepremičnine sploh niso prikazane v katastru, ker veljajo za »inozemski teritorij«. Kaj ima Jezus opraviti z … najdražjimi terasnimi stanovanji v Rimu, se še sprašuje novinar Parisi.

Kako je cerkev prišla do tega bogastva?

Krvav denar od suženstva
Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega še danes živi.
Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli« Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Zategadelj je bila trgovina s sužnji legalna in pri udeležencih ni povzročala nikakršnega pomisleka. Papež je sam imel sužnje. Papež Gregor I. je imel stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Cerkev je sužnja obravnavala kot »cerkveno lastnino« in ta je veljala za neodtujljivo. Cerkev včasih ni ocenjevala vrednosti cerkvene lastnine v denarju, ampak v sužnjih. Cerkev je sužnjem prepovedala delati testamente. Ob smrti sužnja so njegovi prihranki pripadli cerkvi. Nezakonski otroci klerikov so bili dosmrtni cerkveni sužnji. To je veljalo tudi za najdenčke. »Sveti« Martin iz Toursa npr. (danes upodobljen v številnih cerkvah, kako deli svoj plašč), je imel 20.000 sužnjev. Tudi samostani so imeli sužnje, tako za delo v samostanih, kot za postrežbo menihom. Tisoče ujetih Slovanov in Saracenov so kot sužnje razdelili po samostanih. Protestantizem je šel od začetka po istih tirnicah, potem ko je Luter teološko upravičil tlačanstvo in suženjstvo. Pozno v 19. stoletju so se evangeličanske države s teološkim dovoljenjem misijonarjev ukvarjale s trgovino s sužnji in z lovom na sužnje. Prva angleška ladja za sužnje se je imenovala »Jezus«. Jezus je govoril o ljubezni do bližnjega. S početjem cerkve se tega ne da združiti.

Superbogati preko tlačanov
Tudi tlačani so takrat povečevali bogastvo cerkve, od česar še danes živi. Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji. Niso smeli zapustiti svoje dežele in so bili nemočni izročeni velikim posestnikom, npr. kakšnemu samostanu. Z oderuškimi obrestmi so jih izsiljevali in šikanirali. Beda tlačanov je bila neizmerna. Marsikateri starši so bili prisiljeni prodati svoje otroke v suženjstvo ali v prostitucijo. Cerkev je stala na strani izkoriščevalcev in je pridigala o ponižnosti ter pokorščini. Cerkev je bila največja veleposestnica Evrope. Samostan Fulda je npr. imel 15.000 podeželskih posestev, samostan St. Gallen je razpolagal z dva tisoč tlačani.

Super bogati preko blagoslovov, titul in od odpustkov
Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, avdienc itd. povečevala bogastvo cerkve. Za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom je bilo potrebno plačati leta 1990 5.000 DM, 50.000 DM je bilo potrebno plačati za častni doktorski naziv, 2.5 milijona DM pa povzdignjenje v knežji stan. Tudi za postopke za proglasitev oseb za svetnike, je potrebno plačati. Več kot 1 milijardo guldenov naj bi preko trgovine z odpustki steklo v Rim. To je del cerkvenega premoženja še danes. Papež Sixtus IV. je leta 1467 odločil, da delovanje cerkvenih odpustkov velja tudi za revne duše v vicah. Zato so samostani jemali denar za opravljanje molitev, da bi se namreč umrli morali manj časa cvreti v vicah. Odpustke ponujajo še danes, v 21. stoletju. »Jubilejnega leta 2000« so pri vstopanju skozi različna vrata nudili odpustke. Po nekih raziskavah naj bi s pomočjo trgovine z odpustki v 600 letih obstoja steklo v Rim okrog 1 milijarde guldenov. Posebno gnusna je trgovina z odpustki, ko cerkvi ne gre samo za finančno obogatitev, ampak ljudi napeljuje na morjenje in ubijanje, da bi hitreje prišli v nebesa … Papež Inocenc III. je obljubil dveletni odpustek vsakemu udeležencu križarskega pohoda na Albižane. Tako se je zbrala armada 200.000 mož, da bi napadli mestece Beziers. Ne oziraje se na starost, spol in religijo so pobili skoraj 20.000 ljudi. Celo ženskam in otrokom, ki so se zatekli v cerkev, niso prizanesli. Nazadnje so mesto požgali. Da bi dobila dovolj vojščakov za križarske pohode, je cerkev privabljala z rigoroznimi odpustki. Za en bojdašnji prostor v nebesih je bilo umorjenih na tisoče in tisoče ljudi. Lahko se vprašamo, kateri hudič bi kot »bog« rad imel okrog sebe bitja s tako krvavo »vstopnico«?

Krvavo zlato od roparskih umorov
Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«. Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogato. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! S prvim zlatom kot plenom iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in opremiti strop s simbolom svoje družine. Značilen primer je skoraj tri metre visoka monštranca , ki jo je kardinal Cisner dal narediti iz zlata, »ki ga je Kolumb našel na svojih potovanjih« in podaril katedrali v Toledu. Da bi iz Indijancev iztisnili poslednje zlato, so jih grozotno mučili. Bil je predpisan potek, po katerem naj bi pogane z misijoniranjem spravili v katolicizem. »Indijanci, ki so deležni takšne milosti in dobrote, naj bi svojo pokorščino in dobro voljo pokazali tako, da veliko količino zlata, dragih kamnov, srebra in drugih stvari, ki jih posedujejo, prostovoljno izročijo njegovi visokosti, kralju in guvernerju, sicer bi lahko bog, naš gospod in njegova veličanstva bili zelo nemilostni.« O topljenju peruanskih zakladov zlata je ohranjeno: »Potem je trajalo cel mesec, da so stopili dragoceno posodo, čeprav so morali zlatarji dežele dan in noč delati na tem.« Kronist je ocenil vrednost zlata samo te akcije na 1,326.539 zlatih pezosov. To ustreza danes ca. 450.000.000 eurov.
»Koga ne spreleti srh, ko občuduje z 20 tonami zlata v lističih pozlačen oltar katedrale v Sevilji in pri tem misli na prelito kri Indijancev v rudnikih .« Eden od veljakov je dal množico Indijancev obesiti, žive sežgati, zmetati psom, jim odsekati glavo, roke in noge ali iztrgati jezik. «Katolicizem je tudi v Južni Ameriki načelno priznal suženjstvo. Laiki kot duhovniki so ga prakticirali; kler in samostani, pogosto sami veleposestniki, so trgovali s sužnji. Kot poroča kronist Bartolomej iz Las Casas, so zaradi zlata najokrutneje poklali na milijone Indijancev. Guverner Jukatana je na stotine mladenk, ki jih je ugrabil, zamenjal za vino, olje ali kos slanine. »Papež je nadzoroval …izdajo lovnih dovoljenj, ki so jih izdali Evropejcem za ropanje in plenjenje.« Kronist Bartolomej: »Že sem rekel, da imajo Španci krvoločne divje pse, zdresirane, da zadavijo in razkosajo Indijance … Kot proviant za te pse vodijo s seboj na pohode množico Indijancev, ki so na verigi in jih gonijo kot krdelo svinj. Koljejo jih in javno prodajajo človeško meso. Tedaj pravi eden drugemu: Daj, posodi mi četrtino te barabe (Bellacos). Naslednje dni bom tudi jaz zaklal enega; potem ti jo dam nazaj.« »Misijonarji seveda sploh niso mislili na to, da bi postavili konkvisto pod vprašaj … Krvav posel je bil pogoj za njihovo misijo. Misijonarji so podpirali nasilje, izvzemši izjeme, ki jih je bilo vse manj.« Katoliki so sekali in rezali Indijancem nosove in roke in s tem hranili pse. To je bil »največji genocid vseh časov«.

Krvav denar od inkvizicije in sežiganja čarovnic
Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlaže obogati s sežiganjem čarovnic. Podlaga za mučenje in poboj tisočih in tisočih žensk v Evropi je bilo »čarovniško kladivo«, ki ga je leta 1487 odobril papež. Pravi obraz inkvizicije kažejo odredbe papeža Inocenca III. Ukazal je namreč »konfiscirati, razlastniniti premoženje heretikov in razdediniti njihove otroke«. Da bi krvav denar hitreje pritekal in da bi ga dobili na podlagi »obremenilnih priznanj«, so žrtve najokrutneje mučili. S krvavim denarjem je npr. papež Janez XXII. leta 1317 lahko kupil šest novih škofij. Že leta 380 so drugovercem (heretikom) grozili z izgonom, pregnanstvom in konfiskacijo njihovega premoženja. Drugovercem so odvzeli pravico imenovati se kristjani, delati testamente ali dedovati in smrtna kazen je čakala vse »odpadnike«. Papež Aleksander III. je na koncilu v Tours-u leta 1163 ukazal knezom, da drugoverce vržejo v ječo in konfiscirajo njihovo premoženje. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Ko so inkvizicijske oblasti nekoga obdolžile in odpeljale, so takoj prišli uradniki v hišo in popisali njegovo premoženje. Njegovo družino so ne glede na to, kako se bo pozneje končal proces, postavili pred vrata in je morala evetualno od lakote umreti. Bilo je zelo nevarno pomagati izpostavljenim, ker bi s tem lahko človek sam prišel v inkvizicijske mline. Cerkev je v Nemčiji vsakokrat dobila 1/3 naropanega denarja, zemlje ali hiš itd. umorjenega. V drugih primerih eno polovico. Pogosto so krajevne oblasti dobile tretjino, tretjino inkvizicijske oblasti (za tekoče delovanje) in tretjino škof. V Vatikanski državi so celotne naropane dobrine umorjenih drugovercev (heretikov) pripadle Vatikanu. Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce (heretike). V Španiji bogate »conversos«, torej spreobrnjene jude. Včasih so se lahko ti za astronomske vsote za nekaj časa odkupili. Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Posebno perverzno je bilo, da so lahko tudi umrle naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih. Ni za pozabiti: Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del – zaradi obresti in obresti na obresti na milijarde naraslega – cerkvenega premoženja.

Superbogati od ponarejanja listin, lova na dediščino in desetine
Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine.
Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Kaj so proti temu hoteli storiti preprosti kmetje, ki pogosto niso znali pisati in brati? Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Vrhunec kriminalnosti in predrznosti je povrhu vsega prilaščanje pravice, ko papež trdi, da mu je Konstantin podaril ves Zahod. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih. Še vedno so cerkve največje privatne zemljiške posestnice v Nemčiji kot tudi v mnogih drugih državah. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane? Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Že v 4. stoletju je bil lov na dediščino s strani takratnega papeža Damaza tako močan, da je moral vmes poseči cesar. Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem. Cerkev si je lastila pravico, da lahko edino ona zakonsko potrdi testament. Dediščino v prid cerkvi na podlagi testamenta je cerkev imela za zanesljiv pripomoček, da bi se skrajšal čas trpljenja v vicah. Zaradi strahu pred večno peklensko kaznijo so ljudje ne le zbolevali, ampak je strah prinašal cerkvi čedno vsoto denarja. Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Lov na dediščino s strani duhovnikov je znan do današnjih dni. Predvsem starejši ljudje so prizadeti zaradi tega. Starejšim ljudem, ki nimajo sorodnikov, je v domovih za ostarele posebno dostopna tolažba duhovnikov. Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala tudi desetina.
V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. Papež Pij V. je dal navodilo svojim izterjevalcem: »Navaden človek, ki ne more plačati denarne kazni, mora prvič – z vklenjenimi rokami na hrbtu en dan stati pred cerkvenimi vrati.
Drugič – ga je treba bičati po ulicah. Tretjič – mu je treba prebosti jezik in ga poslati na galejo.« Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala, proti kmetom, ki so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu so leta 1229 sprožili strahoten proces inkvizicije.

Superbogati s pomočjo simonije in umorov
Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti. Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Papež Inocenc III. je takoj po izvolitvi ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000,- zlatih guldenov. Papeži so pogosto prodane funkcije predhodnikov določili za nezasedene, da so jih spet lahko prodali. Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to dobil 511.000,- dukatov. Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000,- zlatimi dukati Republike Genove in nadaljnjimi 200.000,- francoskega kralja, in s tem svoji pretenziji dal poseben poudarek. Njegov konkurent Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« Rodrigu je do zmage manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel beneškemu menihu, ki je hotel 5000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI.« Papeži se tudi pred umori niso zaustavili, če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti. Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu vrženih v Tibero.« Umor je bil čeden stranski zaslužek za papeža Aleksandra VI. Naveličan pretenj svojega brata, ki se je v Vatikanu zadrževal kot ubežnik, je osmanski sultan Bajazid II. poslal papežu Aleksandu VI. 40.000 zlatih dukatov, za katere naj bi umoril Džema. Toda papeževa pomoč ni bila tako poceni. Počakal je. Nadaljnjih 200.000,- dukatov je dodal sultan. Potem je papež Aleksander VI. dal Džema zastrupiti. Prodaja funkcij je bila dober vir dohodka. Da pa dohodkov ne bi pustil usahniti, »je papež Aleksander poskrbel za to, da so kmalu zastrupili kardinale, ki jih je on prej imenoval. Tako je lahko ne le ponovno prodal kardinalski klobuk, ampak pobral tudi vsa njihova premoženja, ki so prešla na cerkev – lahko rečemo na papeža Aleksandra.«

Superbogati od stranskih prihodkov in prostitucije
Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje. Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Isti papež je dovolil nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. Peter Mendoza, kardinal Valencije, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu. Bili so papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije in za to imeli lastne bordele. Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikstij IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Njegove kurtizane naj bi mu vsak teden plačale »julija« iz zlata, kar je letno zneslo 26.000 dukatov prihodka. Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil.

Tekst Cerkveno bogastvo je krvav denar – na tej osnovi gradijo vsi, ki cerkvi dajejo denar je prirejena vsebina brošure z naslovom Der Reichtum der Kirche ist Blutgeld (Cerkveno bogastvo je krvav denar), 1. izdaja 2003, ki so jo izdali Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori iz Nemčije. Viri citatov in drugih podatkov so navedeni v tej brošuri. Slovenski prevod brošure je dostopen na spletni strani www.zrtve-cerkve.org

Objava: Razmisli, april 2010.