Pripombe in predlogi v zvezi z osnutkom načrta lovsko upravljavskega območja za obdobje 2011 – 2020 za XIII. lovsko upravljavsko območje (zasavsko)

Zavod za gozdove Slovenije
Območna enota Ljubljana
Ljubljana

21.11.2011

Zadeva: Pripombe in predlogi v zvezi z osnutkom načrta lovsko upravljavskega območja za obdobje 2011 – 2020 za XIII. lovsko upravljavsko območje (zasavsko)

 

V zvezi z omenjenim osnutkom dajemo naslednje pripombe in predloge:

Za upravljanje z določeno živalsko vrsto je potrebno upoštevati znanstvene raziskave v zvezi z lovom, iz katerih mora biti seveda razvidno, da lov ni škodljiv za naravo in da ne uničuje naravnega bogastva. Za lov živali je potrebno navesti znanstvene raziskave, ki upravičujejo lov. V osnutku teh raziskav ni najti. Iz tega je mogoče sklepati, da Zavod za gozdove Slovenije s temi raziskavami ne razpolaga. Ker bi s temi raziskavami moral razpolagati, saj gre za strokovno inštitucijo, ki je zavezana pravilom znanosti, bi bilo zato mogoče tudi sklepati, da takšnih znanstvenih raziskav sploh ni. Iz tega bi bilo mogoče zaključiti, da lov nima utemeljitve v znanstvenih raziskavah in da gre zgolj za krvavo tradicijo ter izraz želje po ubijanju.

Seveda pa v zvezi z lovom obstajajo znanstvene raziskave, te pa dokazujejo škodljivost lova. Znanstveno dokazano namreč je, da lov povečuje število živali. To izhaja npr. iz naslednjega:

–  Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.

–  Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.

– V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)[1]

Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.[2]

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individuumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji. Torej, večji kot je lov, več živali se rodi. Če ne bi bilo lova ali pa bi bil ta manjši, bi bilo število živali bistveno manjše. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.

Zanimiva je tudi študija o tem, kakšen vpliv ima lov na konflikte med medvedi in ljudmi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. In kakšni so bili rezultati? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Lov torej povečuje konflikte med medvedi in človekom. Seveda smiselno enako velja tudi za druge živali. Lov je torej vir konfliktov.

Lov torej v principu povečuje število živali. Zato je tisti, ki ogroža naravno ravnovesje oz. ga celo ruši,  kar je v nasprotju s predpisi. Da lov ni potreben, je dokaz tudi kanton Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja.

V osnutku tudi ni zaslediti nič o raziskavah, ki dokazujejo, da se z lovom lahko preprečijo škode od divjadi. Verjetno jih ni. Obstajajo pa raziskave o tem, da odstrel volkov ne prepreči škod na živini. V Severni Ameriki in Evropi je bilo namreč v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Podobna raziskava je bila izvedena tudi v Sloveniji. Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanje varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov. Seveda velja to smiselno tudi za ostale živalske vrste. Da z lovom ni mogoče preprečiti škod, jasno kaže tudi dejstvo, da kljub vsakoletnemu lovu obstajajo škode. Če bi z lovom res lahko preprečili škode, le-teh že zdavnaj ne bi bilo več, kajti lov obstaja že zelo dolgo. Lov torej škodi naravi.

Škode od divjadi so na letnem nivoju zelo majhne in ne presegajo vrednosti nekoliko avtomobilov visokega razreda ali pa so primerljive s prihodki uprave kakšne večje družbe v Sloveniji. Glavnino te škode je mogoče pripisati lovu, saj lov povzroča pri živalih stres in posledično večjo potrebo po hrani, pa še živali je več kot bi jih bilo, če ne bi bilo lova. Zato mnoge živali, ki so zaradi lova pod stresom, več jedo in s tem povzročijo tudi t. i. škodo.

To seveda velja tudi za škodo po divjih prašičih, ki naj bi bila najbolj „sporna“ živalska vrsta. Mnogi ugotavljajo, da je tako veliko število divjih prašičev posledica krmljenja in odstrela vodečih samic, zaradi katere razpade socialna struktura združbe, kar vodi tudi v povečano razmnoževanje teh živali. Število teh živali bi se lahko, če jih je res preveč, zmanjšalo s kontrolo rojstev to preko kontracepcije. Ta metoda deluje preko cepiv, ki spodbujajo organizem, da začne ustvarjati protitelesa, ki nevtralizirajo proteine, potrebne za razmnoževanje. Uporaba hormona GnRH, ki deluje v okviru te metode, tudi nima stranskih učinkov, izhaja iz najnovejše študije o vplivu imunokontracepcije iz Anglije. Razvit je bil tudi poseben postopek za zaužitje hormona preko vab, ki se je izkazal za učinkovito, pa tudi sorazmerno poceni metodo. (Vir: revija Lovec, september 2009)[3] Jasno je, da bi lahko kontracepcijo uporabili tudi pri drugih živalskih vrstah. Obstajajo torej druge možnosti, da se preprečijo škode.

Lov v celoti zanika osebnost in dostojanstvo živali, čeprav osebnost živali dokazujejo tudi znanstveniki. Živali se zavedajo same sebe in imajo osebnost. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo.

Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija – zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen). Lov je neverjetno mučenje živali, zato je tudi protiustaven. Mnoge živali obstreljene ure in ure trpijo grozne muke preden umrejo. Gre za izjemno nasilje, kar je v nasprotju s 63. členom ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je protiustavno tudi samo nasilje.

Kot glavni problemi v zvezi s populacijami živali so v osnutku navedeni:

–         visok delež izgub pri starejših srnah v primerjavi z izgubami pri starejših srnjakih
–         velika gostota divjih prašičev
–         velika gostota sivih vran v nekaterih delih območja.

Problem torej ni ogroženo naravno ravnovesje, ki bi ga bilo potrebno z lovom ohraniti? Problemi so minorni, nepomembni in ne opravičujejo pobijanje živali. Škodo, ki naj bi bila posledica velike gostote nekaterih živali, povrne država. Obstajajo tudi ukrepi, ki mimo lova lahko zmanjšajo število živali.

Za večino vrst je ugotovljeno, da je usklajena z okoljem, da povzroča malo ali pa nič škode, pa je kljub temu plen lovcev. Zakaj? Ali ni to dokaz, da je v ozadju samo sla po ubijanju, ki jo podpira država s sprejemom lovskih načrtov?

Nekatere vrste je po osnutku potrebno ali se sme v celoti odstreliti (pižmovka, nutrija, rakunasti pes, navadni polh …). To je nerazumljivo, gre praktično za genocid nad živalmi. Ni jasno, zakaj takšno sovraštvo Zavoda za gozdove Slovenije do teh živali.

Po Pravilniku o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanju z divjadjo je lovskogospodarska funkcija zadnja med naštetimi funkcijami (22. člen). Pred njo je 16 funkcij, ki so bolj pomembne od lova, med njimi je tudi funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti. Ker lov uničuje biotsko raznovrstnost[4] in ker je v nasprotju z ustavo in predstavlja mučenje živali, ki ga ustava ne dopušča, je jasno, da je potrebno lov odpraviti.

Na podlagi navedenega predlagamo, da se osnutek, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije, zavrne.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

_____________________
[1]   Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[2]   Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[3]   Povzeto po reviji Osvoboditev živali, št. 21/2011.
[4]   Biotska raznovrstnost je 2. členu Zakona o ohranjanju narave definirana kot:
(1) Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov.
(2) Raznovrstnost živih organizmov vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov.
(3) Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja.

Print Friendly, PDF & Email