Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA
POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
Pravilnika o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list, št. 23 z dne 7.3.2008)
s
predlogom za odložitev izvrševanja izpodbijane določbe pravilnika
po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču
Pobuda!
Priporočeno!
Priloge!
Pooblastilo!
12.3.2008
Minister za okolje in prostor je izdal Pravilnik o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list, št. 23 z dne 7.3.2008, v nadaljevanju pravilnik), s katerim je odredil odstrel 75 osebkov rjavega medveda v letu 2008, pri čemer se lahko največ 70 % načrtovanega odstrela izvede v času od 01.01. 2008 do 30.4.2008, ostalo pa v času od 01.10.2008 do 31.12.2008. Navedeno izhaja iz 1. člena pravilnika, ki ima sicer samo dva člena.
Pobudnik meni, da je omenjeni pravilnik neustaven ter nezakonit in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Za začetek pa pobudnik opredeljuje oz. utemeljuje svoj pravni interes za vložitev omenjene pobude.
I. O pravnem interesu pobudnika
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta (prečiščeno besedilo) društva z dne 10.3.2007 in odločbe z dne 11.10.2007, št. 215-35/2007, ki se prilagata. Iz omenjenih listin je razviden tudi pravni status pobudnika, ki je društvo.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.
Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave. Prav tako je Ustavno sodišče priznalo pravni interes pobudniku v zadevi št. U-I-97/07, kjer je tematika bolj ali manj podobna prej navedeni zadevi. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude, posebej zaradi tega, ker se ta zadeva tiče zaščite živali, za kar se pobudnik med drugim tudi bori.
V kolikor pa samo sklicevanje na zadevni številki U-I-386/06 in U-I-97/07, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes.
Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.
1. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali, tudi na področju ohranjanja narave. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez, da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno, kar smiselno in logično izhaja iz 4. odstavka 72. člena. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.
2. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Ker je ZZZiv krovni zakon, ki velja tudi za področje prostoživečih živali, kar izhaja tudi iz njegovih splošnih določb, je jasno, da mora pobudnik ščititi oz. zaščititi tudi živali, ki prosto živijo v naravi. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa pravna sredstva, ki mu jih daje pravni red, da zaščiti vse živali, ki živijo v naravi, torej tudi lovno divjad. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek oz. vložitev pobude je torej v bistvu zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre za pravico, temveč, kot že navedeno, za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil oz. priznal pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih, ki se tičejo zaščite živali v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to. Bistvo učinkovite zaščite je torej tudi to, da se lahko vloži predmetna pobuda, da je ta sprejeta in da se o njej meritorno odloči.
3. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta, tudi na področju ohranjanja narave. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20 % vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Iz Zakona o ohranjanju narave pa ne izhaja, pravno namreč tematika lova spada pod ohranjanje narave, da bi lahko interese živali v naravi lahko zastopala samo društva, ki so pridobila status društva, ki delujejo v javnem interesu na podlagi določil člena 137 Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da lahko v upravnih in sodnih postopkih interese živali kot dela narave, torej prostoživeče živali, zastopajo tudi druga društva, ki jim je predmet delovanja zaščita živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu. Če to ne bi bilo mogoče, bi ZON to izrecno in jasno navedel, kar pa, kot že omenjeno, ni naredil (smiselno po odločbi Upravnega sodišča RS št. U528/2006-15 z dne 29.6.2006).
Nesporno je, da ima Društvo za osvoboditev živali in njihove pavice status društva, ki deluje v javnem interesu in to na področju zaščite živali. V področje zaščite živali spada tudi zaščita prostoživečih živali, torej tudi mnogih vrst, ki so predmet te zadeve, saj je Zakon o zaščiti živali krovni zakon, ki velja za zaščito vseh živali, ne glede na to, kje živijo oz. gre za domače živali, hišne živali, prostoživeče živali, živali v ujetništvu itd. To je npr. jasno razvidno tudi iz gradiva Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod šifro 007-268/2006 z dne 28.7.2006 poslalo vladi RS oz. generalnemu sekretariatu vlade RS v sprejem oz. nadaljnji postopek za parlament. Tam so navedeni tudi predpisi, ki so formalno izdani npr. na podlagi Zakona o ohranjanju narave, vendar pa so v zvezi z živalmi, kot npr. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu ali prej veljavnega zakona o lovu npr. Pravilnik o uporabi lovskih psov v loviščih in podobno. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali obsega torej zaščito vseh živali najmanj v Sloveniji, kar tudi pomeni, da se polje delovanja društva v smislu statusa društva, ki deluje v javnem interesu, nanaša oz. je usmerjeno tudi na prostoživeče živali.
Delovanje društva, tudi v javnem interesu, se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito prostoživečih vrst živali oz. njenih pripadnikov, ki se jih dotika pravilnika. Sprememba oz. razveljavitev omenjenega pravilnika ima velik vpliv na praktično vse prostoživeče živalske vrste oz. živali, saj daje pravno podlago odstrel oz. usmrtitev 75 medvedov v letu 2008. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi prostoživeče živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.
Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi tisti del narave, to pa so prostoživeče živali, ki bi lahko bil oz. je z izpodbijanim pravilnikom ogrožen in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.
Dejstvo je, da izpodbijani pravilnik neposredno posega v pravni interes pobudnika, to je v življenje, zdravje in dobro počutje prosto živečih živali, konkretno rjavih medvedov oz. zaščito te kategorije, kar je statutarni interes pobudnika, kot že navedeno, kajti omogoča odvzem življenja 75 medvedom, omogoča oz. dopušča trpljenje teh živali, saj vsaka nenaravna smrt pomeni grozljivo trpljenje tega bitja, ki čuti, da se bliža konec, mnogi medvedi pa so lahko samo poškodovani in bodo s poškodbami v trpljenju živeli dalje. Vse to je poseg v življenje, zdravje in dobro počutje medvedov in s tem v pravni interes pobudnika. Interes pobudnika, to je, da rjavi medvedi živijo, so zdravi in imajo dobro počutje, ščiti tudi Zakon o zaščiti živali in zato je ta interes tudi pravno varovan. Sporni pravilnik pa ga ogroža in neposredno posega vanj, kot že navedeno.
Z odpravo spornega pravilnika bo kljub temu, da je na njegovi podlagi že bilo pobitih, tako se domneva, nekaj rjavih medvedov, še lahko prihranjeno trpljenje mnogih medvedov in ohranjeno njihovo življenje ter zdravje in dobro počutje. To bo sigurno pozitivno delovalo tudi na samo vrsto rjavi medved, še posebej je to pomembno zaradi tega, ker sam Zavod za gozdove navaja v svojem strokovnem mnenju za odstrel velikih zveri v letu 2008, da je populacija rjavega medveda, rjavi medved pa je že itak ogrožena živalska vrsta, v upadanju, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave pa je v svojem pisnem stališču do predloga odvzema velikih zveri za leto 2008 celo zapisal, da populacija rjavega medveda ni neusklajena z okoljem oz. podatki iz strokovnega mnenja to ne kažejo. Stališče omenjenega zavoda kaže jasno na to, da je izpodbijani pravilnik nezakonit, saj razlog odstrela oz. pravna podlaga pravilnika iz 6. alineje 7. člena omenjene Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, v nadaljevanju tudi uredba) sploh ne obstaja. Vse to pa pomeni, da se bo pravni položaj pobudnika, in s tem tudi živali, tako posameznih kot tudi vrste rjavi medved, izboljšal oz. bo obvarovan pobudnikov pravni interes, kot je navedeno zgoraj. Jasno je, da je pobudnik z uporabo izpodbijanega pravilnika hudo prizadet, kar seveda velja tudi za živali in vso naravo.
Ne nazadnje je potrebno navesti še naslednje:
Pobudnik je v letu 2007 pred upravnimi enotami kot stranski udeleženec že sodeloval v okoli 50 upravnih postopkih, ki so se tikali izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, na katerih nastopajo živali. V teh postopkih je izkazal tudi obstoj pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP-a.
II. Predlog za zadržanje izvrševanja določb izpodbijanega akta
1. Po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču sme namreč Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Pobudnik na tej pravni podlagi predlaga, da naslovno sodišče do dokončne odločitve v celoti zadrži izvršitev izpodbijanega pravilnika, ker z izvrševanjem nastajajo težko popravljive škodljive posledice oz. gre za posledice, ki jih ni mogoče več popraviti, kot bo opisano v nadaljevanju.
Izpodbijani pravilnik oz. 1. člen pravilnika temelji na 7.a členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Ta omogoča, v povezavi s 6. alinejo 7. člena omenjene uredbe selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu. Iz navedenega člena uredbe bi bilo mogoče sklepati, da je odvzem živali mogoč takrat, rečeno enostavno, ko je živali v nekem okolju preveč. V navedenem primeru to ne drži. V Sloveniji ni preveč medvedov glede na okolje, zato tudi osnovni razlog za izdajo pravilnika ne obstaja.
2. Država ne ve koliko je medvedov v Sloveniji. Javno priznava, to pa je razvidno iz tiskovnega sporočila Ministrstva za okolje in prostor z dne 23.6.2006, ki se prilaga, da mora čim prej opredeliti ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne prisotnosti, povedano drugače, opredeliti ravnovesno stanje populacije, za katero je odgovorna. Da bi država po omenjenem tiskovnem sporočilu že ugotovila ravnovesno stanje populacije medvedov, javnosti ni sporočila, vsaj zaznati ni bilo, kar pomeni, da še vedno ne ve, kakšno je ravnovesno stanje populacije. Iz tega popolnoma logično izhaja, da država ne more trditi, da je medvedov v okolju preveč in da je zato potreben odvzem medvedov iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Lahko celo rečemo, da medvedov ni preveč v Sloveniji glede na okolje, saj če bi bilo, bi država o tem obvestila javnost in bi tudi povedala, kakšno je ravnovesno stanje medvedov oz. bi jasno opredelila ugodno število medvedov v Sloveniji. Tega pa, kot že navedeno, ni bilo zaslediti. Po drugi strani pa dejstvo, da medvedov ni preveč, jasno izhaja tudi iz Pisnega stališča do predloga odvzema velikih zveri za leto 2008, ki ga je izdelal Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (dokument št. 8-IV-779/3-O-07/DV z dne 9.1.2007), kjer je na strani 3 zapisano, da zavod ugotavlja, da populacija medveda ni neusklajena z okoljem oz. podatki iz strokovnega mnenja to ne kažejo. Velikost populacije oz. medvedov torej ni preveč glede na okolje. Razlog oz. primer iz 6. alineje 7. člena uredbe o uravnavanju velikosti populacije rjavih medvedov tako ne obstoji, saj je velikost populacije rjavega medveda usklajena z okoljem. Pravne podlage za izdajo izpodbijanega pravilnika torej ni. Omenjeno pisno stališče zavoda je dosegljivo na spletnem naslovu
http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_okolje/sektor_za_politiko_ohranjanja_narave/velike_zveri/ in ga je smatrati kot prilogo te pobude.
Po drugi strani pa sam avtor Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2008, to je Zavod za gozdove Slovenije, v omenjenem mnenju navaja, da je populacija rjavega medveda v upadanju. To je potrdil tudi Zavod Republike Slovenije v že omenjenem pisnem stališču. Omenjeno strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije je tudi dosegljivo na spletni strani Velike zveri in sicer na naslovu
http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_okolje/sektor_za_politiko_ohranjanja_narave/velike_zveri/ in ga je smatrati kot prilogo te pobude.
Raziskovalec na oddelku za gozdarstvo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani dr. Klemen Jerina je že v letu 2007 izjavil: »Če bi bili medvedje občutljiva vrsta, jih v Sloveniji že zdavnaj ne bi bilo več. V enem letu jih ne bomo iztrebili, če pa projiciramo to sliko pet ali deset let naprej, se ob takem ravnanju to lahko zgodi, ker za bivanje medvedov v slovenskih gozdovih in sobivanje z ljudmi praktično ne naredimo ničesar.« (Nedeljski, 25.3.2007). V istem članku je Klemen Jerina rekel tudi, da podatke o številčnosti pridobivajo na različne načine, samo eden pa kaže na to, da populacija narašča, vsi drugi govorijo o upadanju. Klemen Jerina pa je v istem članku navedel še, da gostota medvedov na osrednjem območju upada in to že dve leti zapored, tudi podatki o škodah in pojavljanju medveda zunaj osrednjega medvedovega območja kažejo na upadanje. Upadanje populacije rjavega medveda se očitno nadaljuje tudi v letu 2008, kar sedaj priznava celo Zavod za gozdove Slovenije, ki je glavni strokovni akter v tej zadevi.
Država ocenjuje, da je medvedov med 500 in 700. Vendar pa je to samo ocena in ne dejansko število. Ne glede na to, da to ni dejansko število, pa so tudi glede ocene mnogi strokovnjaki zelo skeptični in pravijo, da je ocena pretirana. Navajamo izjave nekaterih, ki so sicer iz leta 2007, vendar so še vedno aktualne, ker se situacija v tem pogledu ni spremenila:
• Biolog dr. Boris Kryštufek meni, da še zdaj nimamo temeljnih podatkov o vrsti rjavega medveda. »Osnovni problem ostaja nespremenjen od prvega nerazumnega povečanja odvzema. Država namreč posega v populacijo, katere velikosti ne pozna. Evropska komisija je ob prvi preiskavi izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi. Kolikor mi je znano, to ni bilo storjeno,« je še povedal dr. Kryštufek (Delo, 1.2.2007).
• In še enkrat dr. Kryštufek: »Popolno iztrebljenje rjavega medveda sicer ne bo uspelo, verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007)
• Prof. dr. Ivan Kos iz Biotehniške fakultete je izjavil, da je ocena številčnosti populacije predvsem neznanstvena in zato neresna. Ocena zavoda je po njegovem mnenju metodološko tako pomanjkljiva, da nima niti intervala zaupanja, torej je ocena zgolj mnenje strokovnjakov zavoda. Verodostojno oceno lahko po njegovem izdelamo le na podlagi vzorčenja populacije na osnovi DNK. (Nedelo, 11.2.2007)
• Svetovni sklad za naravo (WWF) je v letu 2007 opozoril na dramatične posledice za vrsto rjavega medveda v Evropi, če bo v Sloveniji v letu 2007 prišlo do poboja 106 medvedov – slovensko medvedjo populacijo si namreč delijo številne države v regiji. Ta organizacija dvomi tudi v točnost uradnih ocen, da naj bi bilo v Sloveniji med 500 in 700 medvedi. Meni še, da je precej verjetnejša nižja številka.
• Zelo zanimiva je tudi izjava dr. Ivana Kosa, ko je v intervjuju v Primorskih novicah (23.3.2007) na vprašanje novinarke Danice Petrovič, ki se je glasilo: »Pa veste, koliko bi bilo primerno število medvedov pri nas?« izjavil naslednje: »Po pravici povedano, to je eno ključnih vprašanj. Že deset let sem v strokovnih komisijah, ki odločajo tudi o gospodarjenju z velikimi zvermi, in zmeraj znova poudarjam, da bi rad imel eno dobro raziskavo, ki bi pokazala, kje je pravzaprav v Sloveniji problem z medvedom. Če je to problem nekega župana pa njegovega odnosa z ljudmi, potem bomo to pač reševali temu primerno. Če je problem škoda, bomo problem reševali na ta način. Ampak realno ali znanstveno mi v Sloveniji nihče ne zna povedati, zakaj je v Sloveniji medved problem. Če je problem to, da se kdo boji iti v gozd, potem streljanje medvedov ni rešitev. Kajti če bi hoteli zagotoviti absolutno varnost, bi morali pobiti vse medvede. To ravnanje pa bi bilo enako neracionalno, kot če bi hoteli posekati vsa drevesa, da kakšno drevo ne bi padlo na koga.« Omenjena izjava dr. Kosa je zelo jasna. V Sloveniji je problem »medved« očitno sproduciran v določene namene, ne gre se za varstvo ljudi ali kaj podobnega, gre za nekaj drugega. Verjetno je del odgovora tudi v vprašanju, ki ga je postavila že omenjena novinarka in se glasi: »Pa posredniške firme, ki preprodajajo pravico do lova tujcem? Sto medvedov po štiri do deset tisoč evrov za eno trofejo ni zanemarljiv denar. Morda to napoveduje tudi privatizacijo lova?« V že omenjenem intervjuju v Primorskih novicah je dr. Kos tudi povedal, kaj je bolj nevarno do medveda. Pravi, da je najnevarnejša čebela, ker je zaradi čebeljega pika največ smrtnih primerov (v Evropi vsako leto umre nekaj tisoč ljudi zaradi pika čebel oz. os), potem so to klopi (meningitis, borelija), nekaj deset smrti na leto je od domačih živali – recimo bik stisne človeka, potem sledijo kačji piki, smrtnosti na cesti je v Sloveniji letno okoli 350 oseb. Na drugi strani pa sta bili po njegovih besedah v Sloveniji v zadnjih stotih letih dve smrti zaradi napada medveda, ena pa je vprašljiva. Največ torej tri v stotih letih. Nevarnost medveda je torej praktično enaka nič. Čeprav so čebele ali ose bistveno bolj nevarne, jih država ne ubija, medvede pa npr., če se malce dlje zadržujejo v bližini naselij. Medved je torej v bistvu nenevaren oz. zelo malo, razen seveda če ni sprovociran s strani človeka, kar je seveda tudi lahko bistven element pri presoji nevarnosti medveda v okviru odločanja o zadržanju izvrševanja izpodbijanega pravilnika.
Te izjave oz. dejstva jasno kažejo na to, da tudi ocena države, ta pa se oslanja na oceno Zavoda za gozdove Slovenije, glede števila ni točna. Medvedov je bistveno manj, kot ocenjuje država, predvsem pa je populacija v upadanju in je po mnenju Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave usklajena z okoljem. Zanimivo je tudi to, da so v letu 2007 našteli na stalnih števnih mestih na dan 1.6.2007 161 medvedov, na števni dan 24.8.2007 141 medvedov in na števni dan 26.10.2007 77 medvedov, kot je vse to razvidno Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2008, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije. Kako se potem pride do številke 500 do 700, ni znano.
Očitno je ocena Zavoda za gozdove Slovenije, ki je podlaga za državno oceno števila medvedov v Sloveniji nestrokovna in tudi neznanstvena, kot to npr. navaja dr. Kos, eden največjih strokovnjakov za velike zveri v Sloveniji. Zato je zelo malo možnosti, da bi bila ta ocena točna in tako ne more biti v nobenem primeru podlaga za poseganje v zavarovano živalsko vrsto rjavi medved.
Na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani so razvili neinvazivno metodo vzorčenja medvedov, pri kateri s pomočjo genetike lahko določijo vsako posamezno žival. Pri tem pilotnem projektu (Varstvena genetika medveda, končno poročilo marec 2007, avtorji: Tomaž Skrbinšek, Hubert Potočnik, Ivan Kos, Peter Trontelj) je bilo tudi ocenjeno, da je na območju velikem približno 1300 km2 v letu 2004 oz. 2005 živelo 125 medvedov. Ker je to približno 1/3 habitata medveda v Sloveniji, je jasno, da v Sloveniji ni več kot 400 medvedov oz. da jih je okoli te številke. Tudi ta ocena pomeni, da je državna ocena, da je medvedov med 500 in 700 napačna. Čeprav je to neuradna številka, pa pomeni, da če bi bila ta številka element izračuna kvote odstrela, bi prišlo do bistveno nižje številke kot je 75.
3. Ob vsem tem pa je tudi zelo pomemben že omenjeni Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, ki je vrsto rjavi medved uvrstil v kategorijo E ogroženosti, za katero je med drugim značilno, da se je populacija medveda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Ko je bil sprejet ta pravilnik, to pa bilo leta 2002, je bilo v Sloveniji po podatkih Lovske zveze Slovenije okoli 350 medvedov (podatek sicer za leto 2001), po podatkih Vlade (Strategija upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002, dobiti jo je mogoče na zgoraj omenjenem spletnem naslovu Velike zveri oz. Ministrstva za okolje in prostor) pa med 450 do 550, oboje samo ocena in ne dejanska številka, kar pomeni, da število medvedov v času sprejemanja spornega pravilnika ni moglo biti niti teoretično večje od omenjenih številk, glede na definicijo ogroženosti, pa je se je populacija v letih 2002 do 2005 oz. do sprejetja izpodbijanega pravilnika iz 2008, samo manjšala in ne povečevala. To pa pomeni, da v času sprejemanja izpodbijanega pravilnika (2008) število medvedov ni moglo biti tolikšno kot leta 2002, temveč bistveno manj ali pa vsaj manj, saj se je število medvedov vsako leto zmanjševalo (tudi vedno večji odstrel je, kljub rojstvu novih osebkov, naredil svoje). Komaj sedaj je Zavod za gozdove Slovenije prvič priznal upadanje populacije medvedov. Ni tudi pozabiti, da je bilo v tem času odstreljenih preko 400 medvedov, kot je to razvidno iz že omenjenega strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije. Če temu ni bilo tako, bi moral MOP oz. minister takoj spremeniti rdeči seznam in rjavega medveda uvrstiti v drugo kategorijo.
Zelo pomembno pa je tudi naslednje. Po strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji se viabilnost slovenskega dela populacije rjavega medveda zagotavlja samo v okviru celotne dinarske populacije. Minimalna viabilna populacija šteje najmanj 1000 osebkov, je še zapisano v strategiji upravljanja z rjavim medvedom. V Sloveniji je bistveno manj medvedov od 1000 in je zato jasno, da se kategorija uravnavanja populacije z okoljem veže na celoten habitat medveda in ne samo na Slovenijo, to je tudi na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o čemer pa pri ocenah števila populacije o tem ni govora. Kot navaja dr. Kryštufek (Nedelo, 11.2.2007), se je stanje medvedje populacije na Hrvaškem poslabšalo, v Bosni in Hercegovini pa prav tako nihče ne ve, kaj se z njimi dogaja, v Sloveniji pa številčnost upada, kot že navedeno.
4. Da je medvedov preveč, sklepa država tudi iz števila škodnih primerov oz. konfliktov ljudi z medvedi. Vendar pa iz tega ni mogoče sklepati, da je medvedov preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007). Podatki o škodi ali konfliktih med ljudmi in medvedom kažejo samo stanje na tem področju in ne govorijo o številčnosti medvedov. Če medvedi povečano prihajajo v okolico naselij, je mogoče vzrok v tem, da je tam, kjer so, manj hrane za njih oz. na robovih naselij lažje najdejo hrano kot v gozdovih. To pa ne pomeni, da jih je preveč za okolje ali na splošno preveč. Znano je, da drobnica, odpadki in razna hrana na robovih naselij privlačijo medvede, ki se zato vedno bolj pojavljajo pri naseljih. Če bi bili odstranjeni vsi možni dejavniki, ki medvede privabljajo k naseljem, kar bi moralo biti narejeno, saj je to eden izmed bistvenih ukrepov iz strategije (str. 22), bi bilo bistveno manj medvedov pri naseljih in tako bistveno manj konfliktov, tako na premoženjskem področju kot na področju ogrožanja ljudi. Čeprav bi bilo v bistvu enako število medvedov, živeli pa bi bolj v notranjosti in ne ob naseljih, verjetno nihče ne bi trdil, da jih je preveč.
5. V zvezi s tem je pomembno tudi naslednje stališče dr. Borisa Kryštufka, enega največjih poznavalcev medvedov v Sloveniji: »Država je pri ravnanju z medvedi v bližnji preteklosti naredila dve ključni napaki; ukinila je mrhovišča in na osrednjem območju medveda začela pospešeno ekstenzivno ovčerejo. Medvedje so se razpršili, zato dejanskega stanja populacije nihče ne pozna. Kaj se danes dogaja na terenu, zagotovo nihče ne ve.« (Nedelo, 11.2.2007) Tudi to mnenje jasno krepi dejstvo, da je ocena Zavoda za gozdove Slovenije o 500 do 700 medvedov nerealna in bistveno pretirana in kaj je vzrok za pojavljanje medvedov v bližini naselij.
6. Z izpodbijanim pravilnikom je minister določil odstrel 75 medvedov v letu 2008. Če se bo ta odstrel realiziral, se bo to, glede na zgoraj navedeno, močno odrazilo na stanju vrste rjavi medved. Stanje se bo še poslabšalo in številčnost bo še manjša, ne glede na naravni letni prirast, ki pa ni poznan, kot to izhaja iz že omenjenega Pisnega stališča do predloga odvzema velikih zveri za leto 2008. To bo lahko imelo na vrsto rjavi medved, ki je zaradi svoje ogroženosti zavarovana tako s slovenskimi predpisi, kot tudi predpisi EU, kot bo to navedeno v nadaljevanju, pogubne posledice. Stanje vrste že sedaj ni ugodno, kar je potrdila tudi država Slovenija kot tudi EU z zavarovanjem te vrste, z odstrelom pa se bo še poslabšalo, saj bo številčnost še bolj padla in bo tako nivo številčnosti na nizkem stadiju. Tako bo za omenjeno vrsto lahko prišlo do težko popravljivih posledic, če se bo realiziral izpodbijani pravilnik.
Še nekaj: Po veljavnem Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Če to velja za vrsto, ki v osnovi ni ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že v osnovi ogrožena, kot to velja za rjavega medveda. Zato je nerazumljivo, da se sploh streljajo medvedi.
7. Ustavno sodišče pri odločanju o zadržanju tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebitnega protiustavnega ali nezakonitega predpisa in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se predpis sploh ne bi izvrševal.
8. Če se izpodbijani pravilnik oz. njegov 1. člen ne bi izvrševal, po mnenju pobudnika samo zaradi ne more priti do škodljivih posledic. Namreč, razlog odstrela oz. sprejema pravilnika je uravnavanje populacije z okoljem oz. odstrel preštevilnih medvedov. Če do tega ne pride, to samo po sebi ne more pomeniti nobene škode, kajti če medvedi, ki so planirani za odstrel, živijo naprej, s tem ne povzročijo nobene škode. Mogoče je, da pride do materialne škode ali ogrožanja medvedov ljudi, vendar pa ni rečeno, da bodo to storili ti, ki so predvideni za odstrel ali tisti, ki lahko živijo naprej. Tudi če se odstreli 75 medvedov, se s samim tem ne prepreči materialna škoda ali ogrožanje ljudi, kar je jasno razvidno tudi iz tega, da kljub povečanemu odstrelu v preteklosti število škod v glavnem raste (po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije).
Mogoče je, jasno pa je, da pa ni rečeno, da bodo, da bi medvedi, ki so predvideni za odstrel, povzročili materialno škodo ali ogrozili ljudi, če odstrela ni, vendar pa bi se to tretiralo popolnoma enako, kot bi to storili medvedi, ki lahko živijo naprej oz. niso predvideno za odstrel. Ukrepi za preprečitev tega so v obeh primerih enaki in so predvideni v uredbi. Izda se dovoljenje v smislu 7. člena omenjene uredbe (npr. odlov živali, plašenje, odstrel, …) in to je varovalo, da do škodljivih posledic niti ne more priti samo zaradi tega, ker ni planiranega odstrela. To se tudi dogaja v času, ko redni odstrel ni dovoljen, pa tudi v času ko je ta dovoljen. Poleg tega pa povzročanje materialne škode v bistvu ne more biti razlog za odstrel, saj se materialna škoda povrne, dolžna jo je namreč povrniti država, in tako pride do neke vrste vrnitve v prejšnje stanje, ki eliminira škodo kot tako. Sicer pa je v uredbi govora o resni škodi in ne vsaki škodi (druga alineja 1. odst. 7. člena) in samo resna škoda je lahko vzrok za poseg v populacijo medvedov. V nekem smislu škode kot takšne sploh ni, saj oškodovanci prejmejo denarno odškodnino, ki škodo izravna in jo v bistvu odstrani. Poleg tega pa morajo lastniki premoženja na določenem področju zavarovati svoje premoženje, kot to predpisujejo ustrezni predpisi, kot npr. Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju ali Zakon o ohranjanju narave. Torej, če bi medved, ki je sicer predviden za odstrel živel dalje zaradi zadrževanja izvajanja izpodbijanega pravilnika, in se približal naselju, bi se ga lahko odlovilo, odgnalo s plašenjem in bi tako enostavno preprečili »negativne posledice« zadrževanja pri naselju. Škode torej ne bi bilo, če pa bila, pa bi bila zelo mala. Ob tem je potrebno še omeniti, da je izjemno malo napadov medvedov na ljudi oz. resnih ogrožanj ljudi. Dejstvo, da se medved pojavi ob naselju ali celo v naselju npr. ponoči, samo po sebi še ne more pomeniti, da gre za ogrožanje ljudi oz. njihovega življenja in zdravja. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne, ve tudi država, saj je to zapisala v svoji strategiji upravljanja z rjavim medvedom. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je tudi jamstvo, da bo ogrožanja ljudi s strani medvedov malo ali pa praktično nič. Drugo pa je, če bo medveda človek izzival oz. izzval.
9. Potrebno je še enkrat jasno poudariti, da razlog spornega odstrela ni preprečitev škode ali varovanje življenja ljudi v smislu 2. in 3. alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, temveč je razlog v uravnavanju velikosti populacije z okoljem, kar pomeni različne razloge, ki pa kot že navedeno, sploh ne obstoji, saj je populacija usklajena z okoljem. To je pomembno tudi zaradi tega dejstva, da se ne bi Ministrstvo za okolje in prostor v svojem odgovoru na zgornje navedbe, če jih bo dalo, sklicevalo na povzročanje škode in ogrožanje življenja in zdravja ljudi. Gre za odstrel zaradi preveč medvedov v okolju, seveda po mnenju države. Zato bi bilo eventualno sklicevanje MOP-a ali koga drugega na povzročanje škode ali ogrožanje prebivalstva neupoštevno kot utemeljevanje uravnavanja števila populacije z okoljem, ker gre za različne razloge. Za oba zadnja, kot že navedeno, obstajajo jasni ukrepi preprečitve spornih situacij (7. člen že omenjene uredbe). Primera iz druge in tretje alineje 7. člena uredbe se lahko rešujeta samo preko izdaje dovoljenj, torej konkretnih upravnih aktov, ob konkretnem nastanku tega primera in ne s splošnim aktom, kot to jasno izhaja iz sedmega in sedmega a člena uredbe.
10. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V nadaljevanju navajamo primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. (Vir: http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20 report-v3.pdf )
Lov oz. odstrel očitno povečuje konflikte med medvedi in ljudmi in ne glede na to, da je bila ta študija izvedena v Ameriki, rezultati veljajo tudi za Slovenijo, saj kakšnih bistvenih razlik med obema območjema ni. Tako se lahko postavi vprašanje, ali ne bo odstrel še povečal konfliktne situacije.
11. Glede na navedeno, je jasno, da je škoda, ki grozi zaradi izvrševanja pravilnika bistveno večja, kot pa tista, ki bi nastala, če bi prišlo do zadržanja izvršitve, če bi jo bilo sploh kaj. Ob tem je potrebno tudi imeti pred očmi tudi dejstvo, da pobitim živalim ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo ustavno sodišče zahtevi oz. pobudi ugodilo. Živali ob ubijanju grozljivo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Ob upoštevanju dejstva, da država niti ne pozna naravnega ravnovesja glede medvedov in da je populacija v upadanju lahko to pripelje dolgoročno do kolapsa vrste. V vsakem primeru je škoda, ko se ubije žival bistveno večja, kot pa je “škoda”, ki naj bi jo povzročila žival. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če bi se izvrševala strategija upravljanja z rjavim medvedom, ne bi moglo prihajati do nobenih škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi, saj obstajajo ukrepi, ki brez pobijanja živih bitij, to preprečujejo. In dejstvo je, da se strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji v glavnem ne izvršuje, za kar nosi največjo odgovornost država. Vse to jasno izhaja iz Sporočil za javnost z dne 23.6.2006, 12.7.2006 in 20.7.2006, ki jih izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Država že nekaj let nima več akcijskega načrta za realizacijo strategije, kar tudi kaže na njeno brezbrižnost, kar je posebej zaskrbljujoče, ker gre za ogroženo živalsko vrsto. Če bi se izvajali ukrepi, navedeni v tej strategiji, »problema« medvedov verjetno sploh ne bi bilo ali pa bi bil v bistveni manjši meri, seveda tu ni mišljen odstrel medvedov. Če naredijo medvedi »škodo« ljudem, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane in življenjskega prostora. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “škode” s strani živali ali pa dejstva, da je prišel medved v bližino naselja, kjer pa ni nikomur nič storil. Življenje živali ima absolutno prednost pred tako imenovano škodo in zaradi domnevne in v prihodnosti predpostavljene škode ni mogoče ubijati nobenih živih bitij. Tudi potencialno ogrožanje ljudi je mogoče preprečiti zelo enostavno, saj po že omenjeni strategiji obstaja intervencijska skupina, ki lahko takoj intervenira in »nevarnega« medveda odlovi in ga preseli nazaj na področje, kjer lahko živi brez stika z ljudmi. To je naredila tudi pred kratkim, ko je uspavala medveda pri naselju Ukanc in ga preselila nazaj na Snežnik. Gre torej za ukrep odlova in ne odstrela. Sicer pa se država poslužuje te možnosti in je npr. z dovoljenjem Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 2.6.2007, št. 35601-255/2005 dovolila ujetje in začasno zadrževanje v ujetništvu enega osebka samice rjavega medveda in njenega mladiča, ki sta se pojavljala na območju vasi Cajnarje v občini Cerknica in sta ogrožala lokalno prebivalstvo. V obrazložitvi dovoljenja je upravni organ zapisal, da je ujetje in začasno zadrževanje v ujetništvu z namenom izpustitve živali na drugem mestu, kjer je habitat primeren za to vrsto, edina možnost za rešitev nastale nevarnosti in ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije rjavega medveda. Torej, odlov žive živali ni bil samo mogoč, temveč po odločitvi upravnega organa celo edina možnost rešitve “konflikta” ogrožanja lokalnega prebivalstva. Iz tega je jasno razvidno, da je v vsaki “konfliktni” situaciji (ogrožanje lokalnega prebivalstva ali povzročanje resne škode) mogoč odlov in preselitev rjavih medvedov. Upravni organ torej odstrela ni smatral za rešitev situacije, temveč je bila rešitev situacije preselitev živali. To pa tudi pomeni, da zadržanje izvrševanja spornega pravilnika ne more prinesti kakšne večje škode, saj mehanizem preprečitve te škode obstaja, država ga dobro pozna, saj je del njenega pravnega sistema in ga tudi konkretno uporablja. V nobenem primeru pa ne more prinesti večje škode, kot pa bo povzročena škoda z odstrelom 75 medvedov. Ob tem ni za pozabiti niti dejstva, da bo mrtvih še več medvedov, saj jih vsako leto nekaj umre naravne smrti, nekaj je povoženih in podobno. Izgube iz tega vira so lahko tudi do 20 ali 30 medvedov. Skupni odvzem tako ne bo 75, temveč npr. 100 Kaj to pomeni za vrsto, si ni mogoče niti predstavljati. Glede na število medvedov v Sloveniji, ki jih verjetno ni več kot 400, je to kar 1/4 vseh medvedov.
Torej odlov je blažji ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja, to je zavarovanja ljudi. Sicer pa naj bi škoda po medvedih v letu 2007 približno 80.000 EUR, kot to izhaja iz Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2008. Samo uprava delno državne zavarovalnice Triglav pa je v letu 2006 prejela okoli 800.000 EUR plače. Torej je škoda, ki naj bi jo povzročili medvedi, minimalna oz. banalna. Naravnost smešno se je sklicevati na to škodo in jo vzeti kot podlago oz. enega izmed glavnih kriterijev za uničevanje živali – medvedov oz. narave. Slovenija naj bi bila resna, civilizirana in kulturna država. Vprašanje je, ali njen odnos do rjavega medveda to potrjuje. Pa še nekaj: v letu 2007 bo država namenila za teniški turnir na Obali, kjer bodo sodelovali poslanci približno 70.000 EUR.
III. Presoja ustavnosti in nezakonitosti Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave
1. Po 13. členu ZVO-1B, ki je v ZVO vnesel nov člen (34.a) mora Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) preučiti mnenja in pripombe, ki jih je glede osnutka izpodbijane uredbe prejelo v javni razpravi v smislu omenjenega zakonskega določila, pri čemer jih mora upoštevati pri pripravi predpisa, če so sprejemljive, v svetovnem spletu pa objavi obrazloženo stališče, v katerem se opredeli do mnenja in pripomb javnosti, ter navede razloge za upoštevanje oz. njihovo neupoštevanje pri pripravi predpisa. Iz arhiva zaključenih postopkov sodelovanja javnosti, ki je na spletni strani MOP-a, je razvidno, da MOP kot pripravljalec spornega predpisa ni ravnal tako kot zahteva ZVO-1B in ni objavil obrazloženega stališča, v katerem bi se opredelil do mnenj in pripomb javnosti, ter navedel razloge za upoštevanje oz.neupoštevanje pri pripravi spornega predpisa. Tako je MOP ravnal nezakonito, saj je kršil postopek, ki je določen v 34. a členu ZVO. Arhiv se nahaja na http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/arhiv_zakljucenih_postopkov_sodelovanja_javnosti/?type=98, pravtako se prilaga kopija tega arhiva na dan 18.11.2008. Dejstvo tudi je, da je pobudnik v javni razpravi posredoval svoje pripombe in predloge glede sporne uredbe. Sicer pa mora biti sporna uredba uvrščena v arhiv zaključenih postopkov sodelovanja ne glede na to, ali so bila kakšna mnenja oz. predlogi javnosti ali ne, saj to določa tudi Navodilo o postopku sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, ki ga je izdal minister za okolje in prostor dne 5. avgust 2008 pod št. 0071-165/2008/2.
2. Nova priloga je bila izdana v smislu 7.a člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (uredba), ki med drugim določa, da se lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave iz šeste alineje prvega odstavka 7. člena omenjene uredbe, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo (odstrelom) na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena omenjene uredbe. Če je za zagotavljanje ugodnega stanja živalskih vrst sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski akt, mora biti predpis v skladu s tem aktom, je še zapisano v 7.a členu.
3. Nova priloga se torej izdela na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi Zavod za gozdove Slovenije, kot to izhaja iz 8. člena uredbe. Strokovno mnenje mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 8. člen uredbe. Če jih ne vsebuje, gre za nezakonito stanje oz. za napačen in nezakonit postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika oz. njegovega 1. člena, ki je bit pravilnika. Pri preverjanju vsebine strokovnega mnenja je bilo ugotovljeno, da strokovno mnenje nima vseh sestavin, ki jih mora imeti glede na uredbo oz. ni ustrezno glede na 8. člen uredbe.
Tako strokovno mnenje nima naslednjih sestavin oz. ni ustrezno v sledečem:
• Manjka mu ugotovitev o stanju vrste v skladu s 26. členom Zakona o ohranjanju narave (1. odstavek 8. člena).
Po 26. členu ZON-a je vrsta v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.
V omenjenem strokovnem mnenju ni podatkov o tem, ali se naravno območje razširjenosti manjša ali ne oz. se v predvidljivi prihodnosti ne bo zmanjšalo, ni govora o tem, da je oz. če je habitat populacije medveda dovolj velik za dolgoročno ohranitev medveda oz. bo dovolj velik tudi v prihodnje. To so bistveni podatki v zvezi s stanjem vrste medveda in stopnica do naslednjega koraka, to je ugotavljanje ali so druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe ter da to ne poslabša ugodno stanje vrste rjavi medved. Strokovno mnenje se ukvarja z monitoringom medvedov, preteklim odvzemom, škodnimi primeri, ki služijo kot ocena trenutnega stanja, delom intervencijske skupine, ne ukvarja pa se s tem, kakšen je habitat medveda, ali se npr. manjša ali veča, kakšen bo v predvidljivi prihodnosti, ali je dovolj velik in ali bo dovolj velik tudi v prihodnje. To pa pomeni, da strokovno mnenje ne podaja ugotovitev o ugodnem stanju vrste, kar bi glede na prvi odstavek 8. člena uredbe moralo in kar je sploh temeljna osnova za kakršen koli poseg v populacijo. Govori sicer o številčnosti medvedov, kaj pa je s habitatom v smislu ZON-a, pa ne pove. Zato je strokovno mnenje v tem pogledu nezakonito, kajti v smislu 26. člena ZON-a ne vsebuje vseh ugotovitev o stanju vrste rjavi medved. In tako ne more biti podlaga po 7.a členu uredbe za poseg v populacijo medvedov. V strokovnem mnenju je sicer navedba, da je vrsta v ugodnem stanju in stabilna, vendar gre samo za navedbo. Dokazov v smislu že omenjenega 26. člena ZON-a pa ni. Gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Strokovno mnenje mora vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 7. člena uredbe, to je, ali ni druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe in da ta ravnanja ne poslabšajo ugodnega stanja vrste rjavega medveda. Glede na to, da ugotovitev glede ugodnega stanja vrste rjavega medveda v smislu 26. člena ZON-a ne obstaja, kot že predhodno ugotovljeno, torej se ne ve, v kakšnem stanju je vrsta rjavi medved, tudi ni mogoče presoditi, ali bo odstrel 75 vplival na vrsto negativno in poslabšal ugodno stanje vrste ali ne. Pa tudi v samem mnenju ni najti navedbe, seveda podkrepljene tudi s podatki, da odstrel medvedov ne bo poslabšal ugodnega stanja vrste. V mnenju je sicer govora o tem, da je vrsta stabilna in v ugodnem stanju, vendar kako bo planirani odstrel vplival na stanje vrste, ni podatkov oz. ni nobenih dokazov oz. niti navedb, da ne bo vplival neugodno na stanje vrste rjavi medved. To pa je nezakonito. Gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Ob tem bi bilo potrebno še navesti, da je država jasno priznala, da ne pozna ugodnega stanja medvedov oz. ne pozna ravnovesnega števila medvedov, kot je bilo že navedeno in zato so navedbe Zavoda o gozdovih Slovenije o tem, da je vrsta v ugodnem stanju začudujoče in presenetljive in ne upoštevajo, kar bi morale, stališč države. Še posebej, ker sam Zavod za gozdove Slovenije priznava, da je vrsta v upadanju.
V strokovnem mnenju mora biti tudi stališče do drugega pogoja za poseg v vrsto rjavega medveda, to je, da ni druge možnosti, kot izvedba odstrela medvedov. Tudi tega v strokovnem mnenju ni najti, sigurno pa ni nobenih dokazov, da teh drugih možnosti ni. Zato je tudi to nezakonito, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti. Sicer je podan prikaz dela intervencijske skupine za rjavega medveda, kjer so navedeni razni ukrepi za neposredno reševanje težav z medvedi (odlov živih živali, plašenje), vendar se do tega ne opredeli, kot bi se moralo. Sicer pa ravno delo intervencijske skupine za rjavega medveda kaže na to, da obstajajo druge možnosti, saj je reševala probleme tudi z drugimi sredstvi in ne samo z odstrelom. Da obstajajo druge možnosti pa je razvidno tudi iz točke II/11 te pobude.
• V strokovnem mnenju je navedeno, da gre za odstrel medvedov iz naslova uravnavanja velikosti populacije medvedov v smislu šeste alineje 7. člena uredbe, zaradi preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, … (druga alineja 1. odst. 7. člena uredbe) ter zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, vključno z … (tretja alineja 1. odst. 7. člena uredbe). Strokovno mnenje povezuje šesto alinejo 7. člena uredbe z drugo in tretjo alinejo 1. odstavka 7. člena uredbe, kar je nezakonito, saj gre za popolnoma ločene primere in primer iz šeste alineje 1. odstavka 7. člena ni povezan ali odvisen od druge ali tretje alineje 1. odstavka 7. člena uredbe. Predpis se lahko izda samo za šesto alinejo 1. odst. 7. člena uredbe, kot to določa 7.a člen uredbe, ne pa tudi za drugo in tretjo alinejo, zanju se mora izdati dovoljenje. Ker je strokovno mnenje pripravljeno za izdajo predpisa oz. spremembe pravilnika iz 7.a člena, je popolnoma jasno, da je navajanje in navezava šeste alineje na drugo in tretjo alinejo 1. odst. 7. člena uredbe v smislu, da primera iz druge in tretje alineje utemeljujeta upravičenost odstrela v primeru šeste alineje 1. odst. 7. člena, nezakonita, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. Kajti šesta alineja je popolnoma samostojna, njeno bistvo pa je, da je oz. naj bi bilo medvedov preveč, kajti govora je odvzemu zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Škoda sama po sebi ali pa ogrožanje zdravja in varnosti ljudi samo po sebi ne pomeni, da je medvedov preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007).
• Da bi bil odstrel medvedov iz razloga iz šeste alineje 7. člena uredbe zakonit, bi moralo strokovno mnenje jasno opredeliti in dokazati, da je medvedov preveč, gre namreč za uravnavanja velikosti populacije z okoljem in da ni drugih možnosti in da to ne bo negativno vplivalo na ugodno stanje populacije. Tega pa ni naredilo, niti ne govori, da je medvedov preveč glede na okolje, govori o stabilni populaciji, kar pa ne more pomeniti, da jih je preveč. Tudi ne navaja, da bi jih bilo ravno toliko preveč, kolikor je predlagan odstrel. Po mnenju Zavoda Republike Slovenija za varstvo narave velja celo nasprotno: populacija je usklajena z okoljem. Zato gre za nezakonitost, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave, saj je kršena uredba oz. njena 6 alineja prvega odstavka 7. člena.
4. Izpodbijani pravilnik določa, da se 66 medvedov odstreli v osrednjem območju življenjskega območja medveda, 9 pa v robnem območju življenjskega prostora medveda, skupaj 75. Navedeno število odvzema pa je nezakonito, saj je glede na strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji bistveno previsoko oz. napačno izračunano. Po omenjeni strategiji, v skladu s katero mora biti izpodbijani pravilnik na podlagi člena 7. a uredbe, se obseg odvzema v osrednjem območju določi v odstotkih od strokovno ugotovljenega števila (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo – stran 21). Iz strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da naj bi bilo preštetih medvedov na stalnih števnih mestih v Sloveniji, ki so edino merodajna in relevantna v povprečju treh štetij 126 in da naj bi bilo po ocenah medvedov 500 do 700 v Sloveniji. To pomeni, da je osnova za določitev obsega odstrela v primeru, če je ocena 500 medvedov 313 in če je ocena 700 medvedov 413. Tako bi lahko pri osnovi 313 odvzeli iz narave največ 47 medvedov in pri osnovi 413 največ 62 medvedov v Sloveniji, torej v osrednjem in robnem ali drugem področju medveda in to ob procentu odvzema 15, ki je najvišji možni po strategiji v osrednjem območju. Tudi če bi za robno področje vzeli odstotek 30 %, ki ga kot najvišjega določa izpodbijani pravilnik, rezultati ne bi bili bistveno drugačni, saj je v robnem področju predviden odstrel bistveno nižjega števila medvedov. Seveda gre tukaj za skupno število. Vidi se, da je število medvedov za odvzem v višini 75, kot to predvideva izpodbijani pravilnik nezakonito. Gre za kršenje ustave oz. njenega 153. člena. Napaka v izračunu je podana v tem, da je izpodbijani pravilnik za osnovo odstrela vzel verjetno samo oceno številčnosti in ne strokovno ugotovljeno število, ki je povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo. Gre za nezakonitost, saj je izpodbijani pravilnik v nasprotju s 7.a členom uredbe, ki določa, da če je izdana strategija, mora biti pravilnik v skladu z njo.
5. Izpodbijani pravilnik določa, da se odvzame v osrednjem področju 66 medvedov, v robnem pa 9. Kako se je prišlo do te številke, ni jasno, saj strokovno mnenje ne govori o tem, koliko je strokovno ugotovljeno število medvedov na osrednjem oz. robnem področju. Tega števila niti teoretično ne mogoče določiti, saj strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije za to nima ustreznih podatkov. Govori o tem, da je 167 stalnih števnih mest, ne pove pa kje so: ali so v osrednjem območju ali robnem območju življenja medveda. Sicer navaja, da jih je večina v osrednjem, nekaj pa v robnem. To pa bistveno, saj se odvzem v odstotkih določa glede strokovno ugotovljeno število medvedov, živečih v osrednjem in v robnem območju. Odvzem se torej ne določa na skupno število, temveč je skupno število seštevek. Da se ponovi: ker se ne ve, kje so stalna števna mesta, ni mogoče določiti števila preštetih medvedov v osrednjem in robnem področju in tako v posledici ne osnove za odvzem, saj je število preštetih medvedov v osrednjem ali robnem območju medveda del formule za izračun, ki jo določa strategija upravljanja z rjavim medvedom. Tudi osnovni pravilnik v 3. členu govori o tem, da se določa odvzem glede na število živečih v osrednjem in ločeno robnem področju medveda. Tako gre za veliko pomanjkljivost in nezakonitost. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. ustave. Gre za nezakonitost, saj je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s 7.a členom uredbe, ki določa, da če je izdana strategija, mora biti pravilnik v skladu z njo.
6. Priloga določa časovno obdobje odstrela od 1.1.2008 do 30.4. 2008 in nato od 1.10.2008 do 31.12.2008. Ker je bil izpodbijani pravilnik izdan 7.3. 2008 in velja od 8.3.2008, je nerazumljivo, da je načrtovan odstrel od 1.1.2008 dalje, saj ga od tega datuma niti teoretično ni mogoče izvesti, ker je bil izpodbijani pravilnik izdan šele v marcu 2008, ko je tudi začel veljati. Načrtovani odstrel bi tako moral nositi datum v tem smislu, da se začne z dnem veljavnosti izpodbijanega pravilnika. V tem primeru gre za kršitev načel pravne države (2. člen ustave), ki zahteva, da so predpisi logični, notranje logično in razumsko strukturirani, predvsem pa seveda tudi izvršljivi. Izpodbijani pravilnik se za čas od 1.1.2008 do 8.3.2008 sploh ne more izvršiti, čeprav je ta čas njegov sestavni del.
7. Izpodbijani pravilnik je v nasprotju tudi s 26. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ta določa primere, ko je mogoče živali usmrtiti. Ureditev po omenjenem členu ZZZiv velja tudi v primeru medvedov. V konkretnem primeru bi bil mogoče usmrtiti medvede samo iz razloga ohranjanja naravnega ravnotežja. Zavod za gozdove Slovenije o tem v svojem mnenju ne govori. Ne trdi, da bi medvedi ogrožali naravno ravnotežje in da bi jih bilo potrebno usmrtiti zaradi tega. Seveda ni mogoče enačiti pojma uravnavanje velikosti populacije z okoljem s pojmom naravnega ravnotežja. Če bi bila enaka, bi bili tudi definiciji enaki. Večje število medvedov, tudi če jih je v resnici 500 do 700, kot to ocenjuje Zavod za gozdove Slovenije, še ne pomeni, da je s tem naravno ravnovesje porušeno in da zato potrebno poseči v to ravnovesje in ga vzpostaviti na novo. Tudi dejstvo, da medved povzroča »škodo« še ne pomeni, da je naravno ravnovesje porušeno in da ga je potrebno vzpostaviti z odstrelom. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč, ki povzročijo malo škode in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? V to je dvomiti. Narava pa ve. Nenazadnje pa je populacija medveda usklajena z okoljem, tako Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in bi tako lahko posredno sklepali na to, da naravno ravnotežje ni ogroženo zaradi medvedov. Medvedov torej ni potrebno odstreliti zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja. Gre torej tudi za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave.
8. Ministrstvo za okolje in prostor je sporni pravilnik objavilo na svoji spletni strani, vendar pa je bila to samo nepopolna objava osnutka izpodbijanega pravilnika, morala pa bi biti tudi objava tez tega pravilnika v smislu 3. člena Navodila o postopku priprave splošnih aktov in drugih dokumentov na Ministrstvu za okolje in prostor, ki ga je sprejel minister dr. Pavel Gantar dne 29.9.1998, št. 020-221/98, ki še vedno velja in je bilo veljavno v času sprejemanja spornega akta in se nahaja na spletnem naslovu http://www.mop.gov.si/si/ novinarsko_ sredisce/ Tega pa ni bilo. Prav tako minister oz. ministrstvo za okolje in prostor ni izvedlo javne razprave osnutka izpodbijanega pravilnika, kar bi moralo glede na 9. člen omenjenega navodila. Tudi objava osnutka pravilnika na spletni strani ni bila pravilna, saj vabilo oz. objava ni vsebovala vabila k javni razpravi s časom in krajem te razprave, ki bi jo moral voditi državni sekretar, o čemer bi se pisal tudi zapisnik, kot bi vse to moralo biti glede na navodilo. Gre za kršitev postopka sprejemanja izpodbijanega pravilnika, kar pomeni nezakonitost in kršitev ustave oz. njenega 153. člena.
9. Posegi v populacijo mednarodno zavarovanih živalskih vrst so mogoči samo ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev oz. pogojev po ustrezni direktivi. Eden izmed teh pogojev je tudi ta, da poseg ne škoduje ugodnemu stanju vrste (26. člen ZON-UPB2). Zato mora pravilnik oz. njegova priloga, ki konkretno določa število medvedov za odstrel, jasno izkazati, da poseg v populacijo rjavega medveda iz spornega pravilnika, ne bo škodil ugodnemu stanju te vrste. To pomeni, da morajo biti v pravilniku, in ne samo v strokovnem mnenju za odstrel Zavoda za gozdove Slovenije podani vsi podatki, ki dokazujejo, da bo ostala vrsta tudi po posegu v ugodnem stanju. Tako mora pravilnik izkazovati konkretne podatke o populacijski dinamiki za vrsto rjavega medveda o dolgoročnem ohranjanju kot vitalni sestavini ekosistema in vse drugo iz 2. odst. 26. člena Zakona o ohranjanju narave. To v bistvu zahteva tudi 1. odstavek 3. člena osnovnega pravilnika (2005). V bistvu nič od tega konkretno ni v pravilniku, ki je zato zelo pomanjkljiv in ne vsebuje dokazov ali česa drugega, da poseg v rjave medvede ne bo škodil ugodnemu stanju vrste. Država niti ne pozna ravnovesnega stanja glede medvedov oz. ugodnega stanja pri medvedih, število medvedov je izračunala napačno, kot že predhodno navedeno, pa kljub temu dovoljuje odstrel. Zato je pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit (člen 153 ustave).
10. Odvzem rjavega medveda iz narave je po 16. členu direktive Sveta 92/43/EGS mogoč samo v primeru, seveda če so izpolnjeni predpisani primeri, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije. Druge zadovoljive možnosti vsekakor so in so navedene v strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. To sta odlov in preselitev, plašenje in podobno, mogoče pa je uvesti tudi kastracijo, sterilizacijo oz. kontracepcijo pri tistem delu populacije, ki bi bil predviden za odstrel. Seveda ti ukrepi za živali niso najboljši, so pa še vedno bistveno boljši kot pa umor teh živali. Tudi etičnost in humanost je tukaj bistveno večja kot pri odstrelu, ki je nehuman in neetičen ukrep. Odstrel 75 medvedov bo tudi škodoval ugodnemu stanju medvedje populacije in pri tem, v izogib ponavljanju, velja vse kar je bilo o vplivu odstrela na stanje vrste navedeno v tej vlogi. Ker pogoja za poseg nista izpolnjena, je to v nasprotju z omenjeno direktivo in je zato pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit in protiustaven (8. in 153. člen ustave).
11. Izpodbijani pravilnik oz. priloga je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je rjavi medved zelo ogrožena živalska vrsta in je vanjo mogoče posegati samo izjemoma in sicer, da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, gojiščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). Priloga oz. izpodbijani pravilnik te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo rjavega medveda mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem medvedov iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja populacije, ne glede na to ali ta odvzem z odstrelom ogroža preživetje vrste rjavi medved ali ne oz. ali je kakšna druga zadovoljiva rešitev ali ne. Zato je to nezakonito, velja obrazložitev kot izhaja iz predhodne točke. Nezakonito pa je tudi zaradi tega, ker omenjena konvencija oz. MKVERZ sicer pozna selektiven in omejen odvzem živali iz narave, vendar samo v majhnem številu. Število 75 medvedov, ki bodo v letošnjem letu ustreljeni, pa ni majhno število. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po katerem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave). Sicer pa velja glede nezakonitosti izpodbijanega pravilnika do Bernske konvencije oz. zakona o ratifikaciji te konvencije smiselno enako kot to velja glede nezakonitosti pravilnika do direktive Sveta 92/43/EGS. Ureditev varstva medveda kot ogrožene vrste je namreč v obeh aktih bolj ali manj enaka.
12. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker je vrsta rjavi medved ogrožena vrsta, saj je uvrščena na rdeči seznam in zaradi tega zavarovana, vse že v smislu predhodno navedenega, to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Kajti če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Torej zmanjševati število osebkov ogrožene živalske vrste v bistvu nasprotuje tudi splošnemu varstvenemu režimu iz 1. in 2. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato izpodbijani pravilnik oz. njegova priloga v nasprotju s temi zakonskimi določbami v tistem delu, kjer izrecno določa številčni odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave z odstrelom. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj podzakonski predpisi niso skladni z zakonom.
13. Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z Zakonom o ohranjanju narave v tistem delu, ko ta zavezuje vse pravne in fizične osebe k takšnemu ravnanju, da prispevajo o ohranjanju biotske raznovrstnosti, kar jasno pomeni, da to velja tudi za ministra za okolje in prostor, še posebej je ta dolžnost omenjenega ministra določena v 2. točki 7. člena zakona. Planirani odstrel medvedov, ki ga predvideva izpodbijani pravilnik ne ohranja biotske raznovrstnosti, kar je dolžnost vseh, tudi ministra, temveč jo uničuje. Kajti biotska raznovrstnost je po 2. člena Zakona o ohranjanju narave tudi raznovrstnost znotraj vrst in genska raznovrstnost. Ker je dokazano, da niti dve živali praktično, torej tudi medveda, nimata povsem identičnega genotipa, je jasno, da pomeni smrt 75 medvedov uničevanje biotske raznovrstnosti znotraj vrste oz. vsaj na nivoju genske raznovrstnosti. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju vsaj z 2. in 7. členom omenjenega zakona in tako nezakonit. Kršena je bila ustava v 153. členu, torej načelo zakonitosti.
____ Po 13. členu ZVO-1B, ki je v ZVO vnesel nov člen (34.a) mora Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) preučiti mnenja in pripombe, ki jih je glede osnutka izpodbijane uredbe prejelo v javni razpravi v smislu omenjenega zakonskega določila, pri čemer jih mora upoštevati pri pripravi predpisa, če so sprejemljive, v svetovnem spletu pa objavi obrazloženo stališče, v katerem se opredeli do mnenja in pripomb javnosti, ter navede razloge za upoštevanje oz. njihovo neupoštevanje pri pripravi predpisa. Iz arhiva zaključenih postopkov sodelovanja javnosti, ki je na spletni strani MOP-a, je razvidno, da MOP kot pripravljalec spornega predpisa ni ravnal tako kot zahteva ZVO in ni objavil obrazloženega stališča, v katerem bi se opredelil do mnenj in pripomb javnosti, ter navedel razloge za upoštevanje oz.neupoštevanje pri pripravi spornega predpisa. Tako je MOP ravnal nezakonito, saj je kršil postopek, ki je določen v 34. a členu ZVO. Arhiv se nahaja na http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/arhiv_zakljucenih_postopkov_sodelovanja_javnosti/?type=98, pravtako se prilaga kopija tega arhiva na dan 18.11.2008. Dejstvo tudi je, da je pobudnik v javni razpravi posredoval svoje pripombe in predloge glede sporne uredbe. Sicer pa mora biti sporna uredba uvrščena v arhiv zaključenih postopkov sodelovanja ne glede na to, ali so bila kakšna mnenja oz. predlogi javnosti ali ne, saj to določa tudi Navodilo o postopku sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, ki ga je izdal minister za okolje in prostor dne 5. avgust 2008 pod št. 0071-165/2008/2.
14. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik oz. priloga je tudi v tem pogledu protiustaven.
15. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.
16. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.
17. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve medvedov je odstrel nepotreben, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
• obstaja Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, kot že navedeno, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pripeljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni pravilnik, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škode, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom
• mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po oceni znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
Tako je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi z 72. členom ustave in 4. členom Zakona o zaščiti živali.
IV. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava, in to po možnosti na javni obravnavi, in nato oz. če javne obravnave ne bo, sprejme odločbo, s katero izpodbijano določbo spornega pravilnika oz. celoten pravilnik odpravi, še pred tem pa zadrži izvrševanje izpodbijanega akta.
Če pa Ustavno sodišče ne bi sprejelo odločitve, s katero bi zadržalo izvršitev izpodbijane določbe spornega pravilnika, pa pobudnik predlaga, da sodišče zadevo rešuje prioritetno in to zato, ker gre za življenje in smrt velikega števila nedolžnih živali, poleg tega pa je prva doba odstrela samo do 30.4.2008 in v tem času je mogoče odstreliti 70 % celotnega planiranega števila in bi zato sprejem odločitve, s katero bi se ugodilo zahtevi, po tem datumu imel precej manjši efekt, saj bi bilo mogoče pobita že večina planiranih medvedov. Ob tem je zanimivo tudi to, da bi morala biti sprejeta odločitev o načrtovanem odstrelu medvedov praviloma pred začetkom obeh obdobij, v katerih je odstrel dovoljen (2. odst. 6. člena Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, Ur. list RS št. 87/05), torej pred 1.1.2008 v obravnavanem primeru. Ker je bila sprejeta šele 8.3.2008, gre za jasno kršitev predpisov, mogoče celo s ciljem, da se skrajša možen čas pravnega delovanja, kajti v dobrem mesecu ni mogoče kaj dosti narediti, niti na Ustavnem sodišču niti kje drugje. Seveda pa bi bila zadeva drugačna, če bi bila sprejeta odločitev ob koncu 2007 ali takoj v začetku 2008, bilo bistveno več časa za vložitev pravnih sredstev in odločanje o njih.
Pobudnik tudi predlaga, da naslovno sodišče odloči, da je Minister za okolje in prostor oz. Ministrstvo za okolje in prostor, seveda v kolikor bo odpravilo ali delno odpravilo oz. razveljavilo izpodbijani splošni akt, dolžan povrniti pobudniku stroške tega postopka v višini 1.500 odvetniških točk (tarifna številka 7 odvetniške tarife). Pobudnik je namreč moral za pripravo pobude oz. zastopanje najeti odvetnika, saj gre za zelo kompleksno in strokovno zahtevno materijo, ki je sam ne bi zmogel. Strokovna odvetniška pomoč je v tej zadevi nujno potrebna, da se zadosti formalnim in vsebinskim pogojem za uspešnost pobude.
V. Spoštovani sodniki Ustavnega sodišča, v tej zadevi se odloča o življenju ali smrti 75 živali, živih bitij, ki imajo svoje družine, otroke, ki čutijo, ki se veselijo življenja, trpijo, skratka, bitij, ki so podobni ljudem. Znanstveniki ugotavljajo, da imajo tudi živali osebnost. Vedno pogosteje v medijih beremo o izjemnih lastnostih živali. Tako smo pred kratkim lahko prebrali tudi to, da znajo nekatere ribe šteti do določene številke, kar so ugotovili v neki raziskavi. Te ribe tako ne samo da občutijo bolečine in trpijo, znajo to, kar ne zna vsak človek. Kakšne izjemne lastnosti bodo znanstveniki odkrili šele pri višje razvitih živali, npr. medvedih, saj se raziskave množijo. Pa kljub temu Minister za okolje in prostor obsodi na smrt 75 rjavih medvedov, pri tem pa jim ne da niti najmanjše možnosti obrambe njihovega življenja. Iz srednjega veka je znan primer, ko so bile podgane obtožene pred sodiščem, da so povzročile škodo, pa jim je sodišče postavilo zagovornika in zoper njih izvedlo proces, ki se je končal v dobro podgan. Kako daleč smo sedaj od tega. Poleg tega medvedje niso nič krivi, če se dogajajo »konfliktne situacije«, saj so te v glavnem posledica neizvajanja nenasilnih ukrepov iz strategije, predvsem pa je to posledica napačne politike države. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v državni strategiji. Samo ministrstvo za okolje in prostor je priznalo, da se strategija ne uresničuje v celoti. Ko bo ministrstvo podalo celovito poročilo o izvajanju strategije, bo verjetno ugotovljeno, da se strategija še manj uresničuje, kot pa navaja država.
Lep pozdrav.
