Pripombe k predlogu Zakona o verski svobodi,
ki se nahaja v postopku sprejemanja v Državnem zboru
6.9.2006
I. Splošno
Omenjeni zakon, ki se nahaja v v Državnem zboru RS, bo, seveda, če bo sprejet nadomestil Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je bil sprejel leta 1976.
Na splošno gledano gre za zakon, ki je v mnogih pogledih v nasprotju s slovensko ustavo, saj krši 7. in 41, pa tudi druge člene slovenske ustave, kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato bi ga bilo potrebno v predlaganem tekstu zavrniti in pripraviti novega, skladnega z ustavo Republike Slovenije.
II. O avtorstvu zakona: Katoliška cerkev da ali ne?
Na začetku bi bilo potrebno pojasniti zmote, ki se pojavljajo v javnosti o tem, kdo je avtor tega predloga. Nekateri namreč trdijo, da je zakon pisala Katoliška cerkev oz. da je bil pisan po njenem diktatu, drugi pa temu nasprotujejo.
V parlamentarno proceduro je zakon vložila Vlada RS, v njenem imenu pa je zakon pripravljal Urad za verske skupnosti in to na podlagi gradiva »Oblikovanje strokovnih podlag za normativno ureditev področja verskih skupnosti v Republiki Sloveniji«, ki ga je pripravil Inštitut za pravo človekovih pravic iz Ljubljane. Vodja omenjenega projekta je bil prof. dr. Lovro Šturm, ki je tudi sam osebno sodeloval pri pripravi predloga zakona, kot je to razvidno iz gradiva »Oblikovanje strokovnih podlag za normativno ureditev področja verskih skupnosti v Republiki Sloveniji«. Čeprav v parlament vloženi zakon ni dobesedno identičen z zakonom, ki ga je pripravil dr. Šturm, med njima ni bistvene vsebinske razlike in je zato mogoče reči, da v parlamentu obravnavani predlog zakona temelji na tistem predlogu, ki ga je pripravil dr. Šturm.
Kdo je dr. Lovro Šturm? Dr. Šturm je pomemben vernik oz. pripadnik Katoliške cerkve, celo malteški vitez, torej član elitnega reda Katoliške cerkve. Kot vsak katolik, laik ali klerik, ima tudi dr. Šturm določene obveznosti do svoje cerkve, kot malteški vitez pa ima verjetno še posebne, za nas neznane obveznosti. Iz Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je mogoče ugotoviti, da imajo katoliki tudi naslednje dolžnosti:
• s samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209 ZCP)
• po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210 ZCP)
• prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211 ZCP)
• v zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212 ZCP)
• podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov (kanon 222 ZCP)
• pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223 ZCP)
• ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejmejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781 ZCP).
Nadalje so vsi verniki dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo naukom evangelija (št. 2242 – Katekizem katoliške cerkve – KKC).
Vse omenjene dolžnosti ima kot vernik Katoliške cerkve tudi dr. Šturm. On pa je še na poseben način dolžan širiti in braniti katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času, kar pomeni, da je bil to dolžan tudi pri pisanju oz. pripravi zakona verski svobodi. Ali je on to tudi delal, pa je razvidno iz rezultatov njegovega dela. In rezultat njegova dela je zakon, ki ga je podprla Katoliška cerkev, torej organizacija, ki ji dr. Šturm pripada. Iz tega bi lahko sklepali, da je zakon pisan v katoliškem duhu oz. da je pisan v skladu s katoliškim naukom in interesi Katoliške cerkev. Kajti če tej cerkvi zakon ne bi ustrezal, bi ga zavrnila. Seveda zakona ni pisal katoliški klerik, pisal pa ga je na poseben način aktiven katoliški laik. To pa pomeni, da ga je v bistvu pisala Katoliška cerkev po svojem laičnem pripadniku oz. da je bil pisan po njenem diktatu.
V zvezi z dr. Šturmom pa je potrebno navesti še nekaj. Dr. Šturm ni samo avtor oz. vodja projekta »Oblikovanje strokovnih podlag za normativno ureditev področja verskih skupnosti v Republiki Sloveniji«, temveč je tudi aktualni minister za pravosodje v slovenski vladi. Zato je po nauku cerkve, ki ji pripada, dolžan širiti in braniti katoliški nauk tudi pri svojem delu kot minister in če pride do nasprotja med katoliškim naukom in pravom Republike Slovenije, je dolžan, seveda po nauku Katoliške cerkve, upoštevati nauke evangelijev oz. katoliško vero. Ali dr. Šturm to dela ali ne, je razvidno iz njegovih dejanj. Če nekdo ne služi svoji cerkvi tudi s širjenjem in obrambo njenega nauka, zapade cerkvenim sankcijam. Torej če dr. Šturm ne ravna pri svojem delu kot minister v korist Katoliške cerkve (in s tem seveda lahko v škodo države), je lahko kaznovan s hudimi cerkvenimi sankcijami. Zato je vprašanje ali bi smel biti dr. Šturm minister za pravosodje, kajti gre za navskrižje interesov. Na dveh konjih ni mogoče sedeti. Seveda je dr. Šturm dolžan ravnati tudi po naslednjem katoliškem nauku:
Cerkev kot varuhinja razodete resnice
[ .. ] Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le ne trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveliča¬nje duš. [ … ] (Knjiga Vera cerkve, str. 203).
Omenjeni nauk Katoliške cerkve je v globokem nasprotju s slovensko ustavo in ga zato dr. Šturm kot minister ne bi smel upoštevati, kot cerkveni laik pa bi to moral narediti in pri svojem ministrskem delu tako ali drugače odstranjevati oz. izločati vse tisto v Sloveniji, kar nasprotuje katoliški veri ali postavlja v nevarnost zveličanje duš. Ali to dela ali ne, ni toliko bistveno, bistveno je, da bi to moral narediti tudi kot minister slovenske vlade.
III. Splošno o ločitvi države in verskih skupnostih
Ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz tega načela jasno izhaja, da je država v odnosu do verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Iz svobode vere izhajata tako pozitivna svoboda vere (izpovedovati vero), kot tudi negativna svoboda vere (ne izpovedovati vero, če jo nekdo ima). Negativna svoboda vere državi prepoveduje siliti drugače verne ali neverne v določeno vero ali določene verske vsebine predpisati npr. kot obvezne za vse sodelujoče v procesu izobraževanja. Negativna verska svoboda državi nalaga tudi dolžnost, da prepreči prevlado ene vere nad drugo. Prepovedana so dejanska, posredno učinkujoča ravnanja, ki za posameznika predstavljajo prisilo glede svobode (ne)izražanja vere oziroma svetovnega nazora (na primer s strani javne šole v učilnice nameščeni panoji z desetimi božjimi zapovedmi ali s strani državne obvezne šole v učilnice nameščeni križi in razpela ali molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah in podobno). Velja tudi načelo, da nima nihče pravice zahtevati državne podpore pri izražanju vere. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji. Zato je potrebno, in je tudi legitimno, da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Iz tega izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je Karitas, ki ga je ustanovila Katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava: Vsi verniki so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. Katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče (glej točko II.) in jih hoče odstraniti iz družbe. Država tako deluje proti svojim državljanom in podpira protiustavno delovanje Katoliške cerkve.
Sicer pa: ločitev je ali pa je ni. Vmesnega stanja ni. Zelo dobro je to dojelo npr. Vrhovno sodišče ZDA, ki je že pred približno 40 leti razveljavilo ureditev, ki je v javne šole uvedla nevtralno molitev, ki ni bila povezana s konkretno vero in to navkljub dejstvu, da udeležba dijakov pri njenem recitiranju ni bila obvezna.
IV. O bistvenih kršitvah ustave
1. Zakon na mnogih mestih krši načelo ločitve države in verskih skupnosti. Tako npr. določa, da lahko ministrstvo, ki je pristojno za pravosodje zaposli potrebno število duhovnikov neke veroizpovedi, če je v zaporih dovolj veliko število zaprtih oseb iste veroizpovedi (24 člen). Podobno velja v bolnišnicah, kjer se lahko zaposlijo duhovniki in to na račun javnih sredstev (25. člen).
Že sedaj so v Slovenski vojski zaposleni duhovniki nekaterih verskih skupnosti (kurati), npr. Katoliške cerkve. Država, v kateri so sedaj zaposleni kurati, se je tako postavila na stran npr. Katoliške cerkve in na ta način celo širi katoliško vero, kajti kurati so, kot duhovniki KC, dolžni širiti in braniti katoliško vero tudi pri svojem delu v okviru nalog, ki jih imajo kot državni uslužbenci. Katoliška cerkev tako uporablja državo za širjenje svoje vere, kar bi mogoče lahko veljalo tudi za druge verske skupnosti, ki imajo kurate v Slovenski vojski. Država se je tako postavila na stran Katoliške cerkve, kot že navedeno, in proti drugim verskim skupnostim, ki jih Katoliška cerkev hoče odstraniti iz družbe (Cerkev kot varuhinja razodete resnice – točka II. )
Delovanje katoliških kuratov izhaja tudi iz Biblije, ki je po nauku KC božja beseda in jo je potrebno v celoti izpolnjevati, ji ničesar dodati ali odvzeti. (5 Mz 13,1).
V Bibliji je tudi zapisano:
• GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: Napadajte Midjánce in jih bijte! (4 Mz 25,16-17)
• Bog ga je izpeljal iz Egipta; rogove ima kakor bivol. Požira narode, njemu sovražne, drobi jim kosti in jih predira s puščicami. (4 Mz 24,8)
• S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)
• Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha. (5 Mz 20,10-17)
• GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! … Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje … Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: … Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. … Mojzes pa se je razjezil nad vojnimi poveljniki, … Rekel jim je: Vse ženske ste pustili pri življenju! … Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! Vse otroke ženskega spola, tiste, ki še niso spoznale moškega ležišča, pa pustite živeti! (4 Mz 31,1 in naslednji).
Biblija je v tem delu zelo krvava, poveličuje vojne in vzbuja nasilje. Pri odlomku pod 5 Mz 20,10-17 gre celo za pravila za vojno, saj je naslov teksta, kjer je navedeni odlomek Pravila za vojno. Po katoliški veri je bog tisti, ki zahteva ubijanje, uničevanje oz. vojne.
Katoliški kurat je dolžan vestno izpolnjevati nauk Katoliške cerkve. Tako je dolžan pri svojem delu kot državni uslužbenec tako ali drugače upoštevati vsa napotila iz Biblije glede vojn in ravnanja med vojno. Takšno ravnanje pa je v mnogih delih v nasprotju z ustavo in Ženevskimi konvencijami. Če bi prišlo do vojne, je katoliški kurat dolžan po nauku svoje cerkve od slovenskih vojakov, predvsem od katolikov, zahtevati izpolnjevanje pravil, ki veljajo v vojni. To npr. pomeni, da se morajo vojaki ravnati po pravilu: … Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! ali Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha. Gre za krvava navodila, gre za napeljevanje k protiustavnim in protizakonitim dejanjem. In to bo prišlo od državnega uslužbenca, od predstavnika Slovenije, od tistega, ki predstavlja prebivalce Slovenije.
Do zelo absurdne situacije bi prišlo, če bi npr. prišlo do vojne med Slovenijo in Hrvaško. Ti imata v svoji vojski katoliške vojne kurate, ki so dolžni svojim vojakom povedati, kako morajo v vojni ravnati s svojimi nasprotniki, kako naj jih pobijejo in da naj npr. Zagreb ali Ljubljano zravnajo z zemljo in ne pustijo tam ničesar živeti. Slovenski katoliški kurati bi pozivali slovenske katoliške vojake na boj proti hrvaškim katoliškim vojakom in obratno. Skrajno absurdno, ko duhovnik katoliške cerkve oz. katolik enega naroda poziva na pobijanje katolikov drugega naroda. Gre za bratomor, saj imajo vsi istega papeža in istega boga.
Institucija vojnih kuratov, ki so zaposleni v Slovenski vojski, pomeni izjemno grobo kršitev 7. člena ustave oz. načelo ločenosti države in verskih skupnosti.
Podobno velja za duhovnike, ki bi bili zaposleni v slov. zaporih, policiji ali bolnišnicah. Bili bi uslužbenci slovenske države in preko nje bi širili in branili katoliško vero, kar je njihova osnovna dejavnost. Država bi tako širila vero neke verske skupnosti in tako ne bi bila več nevtralna, temveč bi se jasno opredelila za to vero. To pa je v nasprotju z načelom ločitve. Po drugi strani pa bi država na ta način širila v mnogih delih slovenski ustavi sovražen in nasproten nauk. In to s sredstvi vseh davkoplačevalcev, torej tudi tistih, ki po nauku KC sploh nimajo pravice do življenja, npr. vegetarijanci, drugoverci, ateisti, homoseksualci, prešuštniki …
2. Zakon uvaja možnost financiranja verskih skupnosti. Tako omogoča plačevanje dela prispevkov za socialno varnost uslužbencev verskih skupnosti, kot tudi gmotno podporo zaradi njihovega splošno koristnega pomena iz 5. člena. Iz državnih sredstev bi bili plačani tudi duhovniki v vojski, bolnišnicah, zaporih …
Plačevanje oz. financiranje verskih skupnostih, njihovih delov ali dejavnosti, je v direktnem nasprotju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti, kot je bilo že uvodoma navedeno. Država tako ni nevtralna, postavila se je na stran določene verske skupnosti in posredno širi njeno vero, seveda se za to uporabijo sredstva vseh davkoplačevalcev, ne sami tistih, ki so pripadniki financirane verske skupnosti. Tako je mogoče reči, da financiranje Katoliške cerkve plačujejo tudi ateisti, protestanti, muslimani, Judje in drugi, ki s to versko skupnostjo nimajo nič skupnega. Razen tega, da so ogroženi s strani Katoliške cerkve, kajti drugoverci in drugače misleči po katoliškem nauku nimajo pravice do življenja. Lahko bi rekli, da si ti, ki po katoliškem nauku nimajo pravice do življenja, na ta način kopljejo lastni grob. In pomagač pri tem je njihova država, ki jih je, namesto, da bi jih zaščitila, dejansko predala Katoliški cerkvi v pregon. Pa čeprav imajo po ustavi pravico do varnosti (34. člen), so ogroženi od Katoliške cerkve in država molči.
Država Slovenija bo tako, kar na žalost itak že dela, financirala tudi Katoliško cerkev. Organizacijo, ki je neizmerno bogata. To neizmerno bogato organizacijo, ki si je večino svojega premoženja pridobila nasilno, morajo financirati tudi reveži, torej tisti, ki se ne morejo privoščiti normalnega življenja. Namesto, da bi ti ljudje uporabili denar za svoje potrebe, npr. za zdravila ali za šolanje svojih otrok, morajo financirati neizmerno bogato cerkev.
In kakšno je to nezmerno bogastvo Katoliške cerkve, je razvidno tudi iz spodnjih podatkov:
• leta 1952 je bilo bogastvo Vatikana v zlatu drugo največje na svetu – kakšno je danes?
• Vatikan razpolaga z velikimi finančnimi rezervami na Wallstreetu; že leta 1958 naj bi celotna posest kapitalskih udeležb znašala približno 50 milijard takratnih nemških mark – kakšne so danes?
• Vatikan je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike … ter soudeležen pri velikem številu gigantskih industrijskih firm
• Vatikan poseduje banke – sedaj je znan primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi
• Vatikan ima v Nemčiji zemljišča v velikosti polovice zvezne nemške dežele Schleswig-Holstein ali velikosti Bremna, Hamburga, Berlina in Münchna skupaj – in koliko zemljišč ima v Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Ameriki …
•Vatikan je največji privatni lastnik nepremičnin: v Rimu je okoli 1/3 vseh hiš v lasti Vatikana
• ….
• samo v Nemčiji naj bi imela Katoliška cerkev premoženje vredno več 100 milijard eurov.
Kako je Vatikan prišel do takšnega enormnega bogastva? Zgodovina kaže, da večinoma ne na najbolj pošten način.
Tudi Katoliška cerkev v Sloveniji ni revna. Vrnjeno ji je bilo ogromno nacionalizacijskih gozdov in drugih nepremičnin, preko svojih podjetij ima deleže v mnogih slovenskih podjetjih, skratka, je največji kapitalist v Sloveniji in največja privatna lastnica nepremičnin v Sloveniji. Katoliška cerkev je edina organizacija v Sloveniji, ki ji je bilo vrnjeno fevdalno premoženje. In ve se, na kakšen način se je pridobivalo takšno premoženje.
In takšno, super bogato cerkev, naj bi reven slovenski državljan finančno podpiral! Ali ne gre za skrajno ponižanje ljudi, ali ne gre za norčevanje iz ljudi, ali ne gre za posmeh zdravemu razumu. Mogoče bi se bilo še vprašati ali ne gre morda tudi za žalitev ljudi?
Zakaj Katoliška cerkev od svojih članov ne pobere sredstev, ki jih potrebuje za svoje delovanje. Saj so ti po njenem nauku dolžni podpirati svojo lastno cerkev. Zakaj zoper tiste, ki jih ne plačujejo sredstev za njeno delovanje, ne ukrepa tako, da jih toži za plačilo dolga. Saj ima svoja lastna sodišča. Mogoče pa bi lahko izterjala svoje terjatve tudi preko državnih sodišč! Zakaj od svojih članov noče pobrati denarja, hoče pa, da jo financirajo vsi državljani, tudi nekatoliki. Pa ima po svojih podatkih več kot milijon članov, vsak mesec bi lahko od njih pridobila nekaj milijard sredstev.
Zato je mogoče reči, da je financiranje verskih skupnosti, še posebej pa Katoliške cerkve, protiustavno, nemoralno, žaljivo, … In financira se nauk, ki je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo, po drugi strani pa Katoliška cerkev sploh ne priznava te ustave, če je v nasprotju z njenimi evangeliji – torej se je postavila nad ustavo in s tem nad Republiko Slovenijo – tako tudi na državljane Republike Slovenije.
3. Zakon stoji na stališču, da so cerkve in verske skupnosti splošno koristne organizacije, v kolikor izpolnjujejo v 5. členu zakona določene pogoje. Na žalost pa med temi pogoji ni bistvenega pogoja, kar je seveda tudi protiustavno, in ta je da nauk te verske skupnosti v skladu s slovensko ustavo. Namreč ni mogoče trditi, da je lahko neka organizacija splošno koristna, če je njen nauk v nasprotju z ustavo. To se najbolje vidi na primeru. V Bibliji, ki je temelj nauka npr. Katoliške cerkve, je mnogo mest, kjer se poziva na ubijanje ljudi. Tako je mogoče v bibliji (Stara zaveza) zaslediti tudi naslednje:
• Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)
• Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica (3 Mz 20,10)
• Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
• Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …” (5 Mz 17,12)
• Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre…’” (5 Mz 21,18-22)
• Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite (3 Mz 20,15)
• Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,15)
• Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,17)
Primerov, ko se v Bibliji napotuje na usmrtitev ljudi, je še mnogo. Gre za neverjetne stvari. Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov Katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje Katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz Stare zaveze, kar pomeni, da je katolik v Sloveniji, in to leta 2006, dolžan, seveda po nauku Katoliške cerkve, usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah in v drugih primerih, ki jih določa Biblija (teh pa je še mnogo). To pa pomeni, da Biblija oz. katoliški nauk napeljuje k ubijanju oz. morjenju ljudi. To pa je v nasprotju z 17. členom ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je katoliški nauk v tem delu v nasprotju z ustavo in seveda Katoliška cerkev ne more biti splošno koristna organizacija. Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, če s svojim verskim naukom v 21. stoletju napeljuje k morjenju ljudi? Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, torej za vse ali vsaj večino, če ima za mnoge moralne prekrške smrtno kazen, ki je v Sloveniji po ustavi izrecno prepovedana? Cerkveni nauk, ki je v preteklosti povzročil toliko gorja v svetu, še vedno velja, in to tudi v Sloveniji, saj ni bil preklican. Zaradi njega so v Sloveniji ogrožene mnoge skupine ljudi, ki ne spadajo v koncept katoliške doktrine (homoseksualci, prešuštniki…), saj je takšne ljudi potrebno, kot že navedeno v II. točki, ko je govora o cerkvi kot varuhinji razodete resnice, odstraniti iz družbe – kako pa se to stori, pa določa Biblija. V tem trenutku res ne gorijo grmade, vendar ne zaradi tega, ker bi se Katoliška cerkev temu odpovedala, temveč zaradi tega, ker politične razmere temu niso naklonjene. Takoj ko se te spremenijo, se lahko zopet zelo hitro uvedejo grmade in odstranjevanje vseh tistih, ki niso katoliki in to npr. po reku »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov« cerkvenega dostojanstvenika Ambrozija svetega. Kako se lahko s takšnim protiustavnim verskim naukom, ki napeljuje k ubijanju ljudi, bogati nacionalna identiteta in opravlja pomembna družbena vloga, kar je tudi del splošno koristnih organizacij po zakonu, si je mogoče samo zamišljati.
Omenjena zakonska določba je tako protiustavna, saj ne vsebuje varovala, da ne bi mogle postati splošno koristne organizacije tiste verske skupnosti, katerih nauk je protiustaven.
4. V 10. členu zakona je govora o verski vzgoji otrok. Določeno je, da imajo starši pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem, pri čemer morajo spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost; otrok, ki je dopolnil 15 let, pa ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo.
Omenjena določba grobo krši 41. člen ustave, ki kot svobodo vesti določa: Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Nekateri sicer menijo in to izhaja tudi iz sporne zakonske določbe, da lahko starši vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim verskim prepričanjem. Takšno stališče je napačno, saj je v prej omenjenem ustavnem določilu zapisano, da mora biti usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje po njihovem prepričanju ni “absolutna”, temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo npr. v Katoliško cerkev, ki je prva stopnica oz. začetek verske vzgoje? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2. stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri ter o članstvu v verski skupnosti, torej tudi o svoji verski vzgoji, ki je del njegove svobode vesti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Otroci, in tako tudi dojenčki, so glede na ustavna določila in Konvencijo o otrokovih pravicah tako samostojni pravni nosilci pravic, torej so subjekt in ne objekt ali last svojih staršev ali cerkve. Iz vsega tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali krstu ali verski vzgoji, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje ali vstopa v neko versko skupnost, je potrebno s to vzgojo počakati. Tako je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času “miruje”. Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni nepomembno tudi to, da je svoboda vesti oz. veroizpovedi pravica in ne obveznost, zato otroku te pravice ni potrebno nikdar koristiti. Na kratko rečeno: otrok je tisti, ki sprejema odločitve, starši mu pri tem le pomagajo oz. ga pri tem usmerjajo. Starši imajo torej na verskem področju samo pravico usmerjanja in ne odločanja.
Starši torej nimajo pravice vzgajati svojih otrok v skladu s svojim verskim prepričanjem, ker imajo po ustavi samo pravico usmerjanja svojih otrok glede verske vzgoje. To tudi pomeni, da pravica otrok do svobode vesti ne nastane šele s 15 leti, kot to sugerira zakon, temveč ima to pravico že od rojstva in jo uresničuje takrat, ko sam želi. Dokler je ne uresničuje sam, mu miruje in starši ne morejo otroka vzgajati v neki veri.
Krst dojenčkov oz. otrok, ki velikokrat pomeni prvi korak k verski vzgoji, pomeni tudi vstop v neko versko skupnost. Ta vstop ni prostovoljen, saj dojenček oz. otrok nima možnosti, da bi se svobodno, poznavajoč vse posledice, ki izhajajo iz krsta oz. vstopa v versko skupnost, odločil. Tako je mogoče reči, da gre nasilen, neprostovoljen vstop v npr. Katoliško cerkev, s čimer je kršeno osnovno načelo verske svobode, da nihče ne sme biti prisiljen, da postane član neke verske skupnosti. To načelo opredeljuje tudi 3. odstavek 2. člena spornega zakona, kar pomeni, da sta 10. člen in 3. odst. 2. člena v medsebojnem nasprotju.
Posebej je takšen vstop preko krsta dojenčkov kritičen pri Katoliški cerkvi. Po Katekizmu katoliške cerkve (KKC) se mora krščenec podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (št. 1269 in 1270). S krstom se torej pridobijo tudi dolžnosti in kot je razvidno iz njih, gre za hude obveznosti, obveznosti, ki lahko osebo negativno zaznamujejo za celo življenje, saj direktno posegajo v njeno svobodo oz. duševnost, poslušna mora biti namreč cerkvi in se ji podrejati ter širiti vero – njena svoboda je torej bistveno zožena. Za sprejem dolžnosti pa mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker te pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da bi bilo težko reči, da je krst v tem pogledu v korist otrok. Korist otrok pa je vrednota, ki jo varuje ustava, saj ta v 54. členu določa, da se lahko staršem pravica do vzgoje svojih otrok odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pa tudi 56. člen ustave varuje koristi otrok, saj določa, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. In se če vzame v obzir še dejstvo, da krščena oseba postane ud cerkve in ne pripada več sama sebi (KKC, št. 1269), torej gre za neke vrste suženjstvo in da krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz KC, notranja zakramentalna povezanost, ki nastane s krstom, se namreč ne da izbrisati, kot to uči KC – je protiustavnost neprostovoljnega krsta še toliko večja.
Sicer pa je neverjetno, da nekdo, ki ni nikoli dal soglasja k vstopu v cerkev, iz nje niti ne more (celovito) izstopiti in je očitno »večno« pripadnik te organizacije, seveda po nauku KC. In ko marsikateri otrok, ko odraste, formalno izstopi iz Katoliške cerkve, ga ta izobči (izobčenje je najhujša cerkvena kazen) in ga tako zaznamuje kot drugorazrednega človeka. Če ne bi bilo krsta dojenčkov, ali bi bile pedofilske afere klerikov? Verjetno bistveno manj. In mnogi otroci imajo zaradi spolnih zlorab s strani klerikov uničeno življenje. Tako je mogoče v mnogih primerih krst prva stopnica k zlorabi otrok.
5. Protiustavne so tudi nekatere določbe, ki govorijo o registraciji verskih skupnosti (13. člen). Določena je meja 100 polnoletnih članov, ki jih mora imeti verska skupnost in delovanje v Sloveniji najmanj zadnjih 10 let, da se lahko registrira in tako pridobi status pravne osebe zasebnega prava. V kolikor se ne registrira, lahko verska skupnost deluje, vendar nima statusa pravne osebe.
Po ustavi je delovanje verskih skupnosti svobodno. Eno izmed pomagal, da lahko verska skupnost deluje svobodno je, da ima status pravne osebe. Status pravne osebe daje verski skupnosti možnost, da deluje dosti bolj svobodno kot če nima tega statusa, saj se nekateri pravni učinki, ki so za svobodno delovanje pomembni, vežejo ravno na ta status. Že iz samega predloga zakona je razvidno, da so nekatere pravice verskih skupnosti vezane na status pravne osebe in jih verske skupnosti, ki tega statusa nimajo, nimajo (verska duhovna oskrba v vojski, policij … ). To pa pomeni, da je status pravne osebe zelo pomemben za delovanje verske skupnosti.
Pogoja za registracijo sta protiustavna, ker kršita tako 7. člen ustave, saj je svoboda neregistriranih verskih skupnosti zaradi pomanjkanja statusa pravne osebe bistveno omejena napram registriranim verskim skupnostim, kot tudi 42. člen ustave, ki govori o pravici do združevanja, saj npr. 99 polnoletnim ljudem, ki imajo isto veroizpoved ter izpolnjujejo ostale pogoje za registracijo, ni omogočeno polno združevanje oz. svobodno združevanje z drugimi, kot to garantira ustava. 99 ljudi je izgubilo pravico do registracije verske skupnosti, ker jim eden manjka. Absurdno. Polno združevanje oz. svobodno združevanje pa v sebi nosi tudi pravico do pridobitve statusa pravne osebe. Posebej je to protiustavno, ker so za ustanovitev oz. registracijo društva, ki tudi daje status pravne osebe, potrebni samo 3 ustanovitelji. Pa ni nobene bistvene razlike med društvom in versko skupnostjo, razen same vsebine organizacije (eno vera, drugo »posvetne« stvari), kar pa ne more biti razlog za to različno urejanje enakih ali pa vsaj zelo podobnih situacij. Tudi sedaj dobi verska skupnost status pravne osebe, pa je potrebno prijaviti samo ustanovitev, število ustanoviteljev ni predpisano. Tako je predlagana rešitev ne samo globoko protiustavna, temveč tudi velik korak nazaj. Seveda velja to smiselno tudi za pogoj delovanja verske skupnosti v Sloveniji najmanj zadnjih 10 let. Gre za bistveno oteženo pridobitev statusa pravne osebe, pa za to ni nobene stvarne in razumske podlage, razen da se na vsak način želi omejiti število verskih skupnosti, kar si predvsem želi Katoliška cerkev, očitno se počuti ogrožena.
6. Zakon uvaja številčnosti članov kot kriterij za pridobitev določenih pravic, tako pri registraciji verskih skupnosti kot npr. pri pridobitvi pravic v zvezi z versko duhovno oskrbo v zaporu, ko je določeno, da če je v vsej državi dovolj veliko število pridržanih oseb iste veroizpovedi, ministrstvo za pravosodje zaposli potrebno število duhovnikov te veroizpovedi. Gre za grobo kršitev enakopravnosti verskih skupnosti, saj bo številčnost tisti element, ki bo vplival ali na obseg pravic ali pa celo na pridobitev pravic. Ker pa tudi članstvo za versko skupnost ni konstitutivni element, niti po ustavi, tudi po definiciji v predlogu zakona (7. člen) ne, torej ni pogoj za ustanovitev in delovanje verske skupnosti, le-te, ki nimajo članstva, niti teoretično ne morejo dobiti statusa pravne osebe oz. se registrirati in dobiti določene pravice. Gre za kršenje tako ustavnega načela enakopravnosti kot svobodnega delovanja. Ustava ne pozna pogoja številčnosti niti pogoja članstva in ga zato tudi zakon ne more uvesti.
7. Po ustavi je delovanje verskih skupnosti svobodno. To tudi pomeni, da svobodno urejajo tudi svojo notranjo organiziranost. Predlog zakona v 14. členu določa, da mora verska skupnost k zahtevi za registracijo predložiti tudi temeljni akt verske skupnosti, ki mora določati med drugim pogoje včlanjevanja in prenehanja članstva, notranjo in teritorialno organiziranost in drugo. To pomeni, da mora verska skupnost pod grožnjo oz. prisilo, da ne bo dobilo statusa pravne osebe oz. ne bo registrirana sprejeti notranjo organiziranost, uvesti članstvo in podobno. Tu gre za hudo kršitev načela svobodnega delovanja verskih skupnosti. Da je obstoj registrirane verske skupnosti odvisen od tega, ali ima v temeljnem aktu opredeljeno npr. notranjo organiziranost ali ne in ali da ima članstvo, je nesprejemljivo.
Za Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
pripravil odvetnik Vlado Began
