Na številnih šolah imajo v ujetništvu živali, ki sicer živijo prosto v naravi. Kače, hrčke, činčile, želve, ribe … Živijo v kletkah, mini živalskih vrtovih in velikokrat se jim godi slabo. »Na osnovni šoli, na katero sem hodila, smo imeli paličnjake, papagaja, poljske skakače, miške in veeelikega polža. Živali so se mi zelo smilile. Vsi so jim ‘nagajali’, jim trkali po kletki, jim prevračali hiške in v kletke metali jabolka ali ostanke malice. Groza. Uboge živalce,« je na nekem forumu zapisala Mia.

Živali so živa bitja, imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo sebe in imajo osebnost. So bitja s čustvi, občutki, čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svojo družino, podobno kakor človek. Številne živali »razmišljajo« podobno kakor ljudje, zavedajo se tudi vzroka in posledice. Njihova inteligenca je visoka, in to velja tudi za njihovo sposobnost sporazumevanja. Morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh, saj to dokazujejo izidi številnih znanstvenih raziskav. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda, da imajo živali osebnost, saj je varstvo živali celo ustavna kategorija – varstvo živali pred mučenjem mora namreč urediti zakon, to pa pomeni, da mučenje živali ni dovoljeno. Vse to je treba upoštevati tudi pri živalih, ki živijo na šolah. Varstvo živali – njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja – bi moralo postati temelj vzgojno-izobraževalnega sistema in to varstvo šolam nalaga tudi Zakon o varstvu živali.

Šole, kot izjemno pomembne vzgojno-izobraževalne organizacije, bi morale imeti do živali najvišji etični odnos, kajti po odnosu šole do živali se zgledujejo učenci ali dijaki. Če bi imele šole do živali najvišji etični odnos, živali v ujetništvu na šolah sploh ne bi bilo, saj je takšno življenje za živali veliko trpljenje. Kdo si želi živeti v ujetništvu? To vprašanje pa izhaja iz zlatega pravila, enega izmed najpomembnejših delov najvišje etike, ki pravi, »da kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«. Če pa bi šole že imele živali v ujetništvu, pa bi jih lahko imele samo tedaj, ko bi jim tako rešile življenje ali pa bi bilo živalim na šoli bolje kakor drugje v suženjstvu. Šole naj bi torej imele živali zaradi interesa samih živali in ne zaradi interesa človeka.

Življenje v ujetništvu je veliko trpljenje za tistega, ki živi takšno življenje, naj bo to človek ali žival. Zato tisti, ki ima živali v ujetništvu, povzroča trpljenje živim bitjem. Če to počne šola, je to še toliko bolj problematično, ker potem učenci ali dijaki, pa tudi številni odrasli, mislijo, da je takšno življenje za živali nekaj naravnega in dobrega, saj to propagira celo ustanova, ki ji zaupajo – to pa je seveda daleč od resnice. Če mladi stalno videvajo živali v kletkah, jim to postane normalni del življenja in se jim bo to zdelo normalno tudi tedaj, ko odrastejo. Niti pomislijo ne, da je to suženjstvo in trpljenje živali se tako nadaljuje.

Interesi ljudi in interesi živali si ne nasprotujejo. Ljudje in živali lahko živimo drug z drugim v miru in kot prijatelji, če upoštevamo načelo »kar ne želiš, da ti drugi ne storijo, ne stori ti njim«. Šole imajo izredno pomembno vlogo pri vzgoji odnosa do živali. Odnos: človek gospodar, žival suženj, mora postati preteklost, šole ga ne bi smele več popularizirati. V dobro vseh nas in ne samo živali.

Objava: Aura, 298/2014.