V Delu (12.6.2025) je bil objavljen članek z naslovom Boljše rešitve, kot je odstrel medvedov, ni. V njem je bilo zapisano, da je ključen ukrep za zmanjševanje konfliktov po besedah stroke odstrel medveda. Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oz. v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj.

Ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov letno. Očitno gre za neučinkovit ukrep. Da v ozadju ni preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla zelo hitro in tako preprečila zatrjevano resno škodo in zagotovila varnost ljudi. Ali bo držav odgovorna za škodo, ki jo bodo povzročili medvedi in za ogrožanje ljudi v času tako dolgega odstrela?

V članku je še zapisano, da je na leto v Sloveniji zelo malo neposrednih srečanj človeka z medvedom, v preostalih primerih konfliktov pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki živali so torej dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode po medvedih. Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da do resne škode, povzročene strani medvedov, praktično niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. In če medved napade ovce, je za ta napad in škodo ter trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je to njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi ga procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, v naravi ni ali pa jo je zelo malo. In to zato, ker je tam malo naravno umrlih živali, ki so hrana za mrhovinarje, saj so glavni »mrhovinarji« lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla. Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij tečejo v naravi zaradi lovcev?

Medved je za človeka nenevarna živali, na kar kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka na kvotni odstrel medvedov, ki pa ni dovoljen. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: »… je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« To je realnost lova in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

__________________
Objava: Sobotna priloga Dela, 28.6.2025.