Vlada Republike Slovenija
Gregorčičeva ulica 20
1000 Ljubljana

4.9.2006

Zadeva: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B)

Spoštovani!

Zastopam Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. Pooblastilo prilagam.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju: društvo) je društvo, ki mu je podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu (odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 215-3/2006 z dne 23.6.2006).

Društvo je prišlo do teksta Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je na Vlado RS naslovilo oz. poslalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (šifra: 007-268/2006 z dne 28.7.2006, EVA: 2006-2311-0159) s predlogom, da naj vlada zadevo obravnava, določi besedilo predloga zakona in ga pošlje Državnemu zboru RS v obravnavo po skrajšanem postopku.

Društvo meni, da niso podani pogoji, da bi Vlada Republike Slovenije sploh lahko obravnavala omenjene spremembe in dopolnitev ZZZiv-B in to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, in predlaga, da Vlada RS omenjeno gradivo zavrne in odredi ponovitev postopka priprave sprememb in dopolnitev spornega zakona. Društvo namreč meni, da postopek priprave sprememb in dopolnitev ni bil skladen s predpisi, pravtako pa so tudi same spremembe oz. dopolnitve zelo sporne, nekatere celo nezakonite oz. protiustavne.

Društvo meni, da je zadeva sporna oz. nezakonita iz naslednjih razlogov:

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: MKGP) je v spremnem dopisu zapisalo, da so bile upoštevane smiselne pripombe oz. predlogi civilne družbe. V zvezi s tem je potrebno navesti, da MKGP društvu sploh ni dal možnosti, da bi lahko sodelovalo v postopku priprave sprememb in dopolnitev ZZZiv-B, kot je to očitno dano drugim, npr. Kinološki zvezi Slovenije, ki je lahko v tem postopku dala svoje predloge in pripombe na že pripravljene rešitve. Tako je bilo hudo kršeno načelo enakopravnosti iz 14. člena ustave, ki določa enakost pred zakonom. Društvo tako ni imelo možnosti, kot so to imeli drugi, da bi že v postopku priprave sprememb in dopolnitev ZZZiv-B, ki je tekel pred MKGP, v skladu z 2. in 42. členom ZZZiv-B podalo svoje predloge k izboljšanju zaščite živali v Sloveniji. MKGP je tako društvu, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali in MKGP to ve, saj je bil on tisti, ki podelil ta status društvu, odvzel zakonsko dolžnost in pravico, da v postopku priprave sprememb in dopolnitev ZZZiv-B, torej krovnega zakona o zaščiti živali v Sloveniji, poda predloge in pripombe k spremembam in dopolnitvam, ki jih je pripravil MKGP ali v njegovem imenu kdo drug. In s strani MKGP predlagane rešitve nujno potrebujejo, že na prvi pogled, bistvene popravke, kajti rešitve bolj ali manj ne ščitijo živali, temveč povzročajo situacije, ki so z vidika zaščite živali nesprejemljive. Društvo meni, da je potrebno celotno zadevo vrniti MKGP v ponoven postopek priprave sprememb in dopolnitev in v tem postopku dati društvu čas, kot so ga imeli drugi, npr. Kinološka zveza, da predlagane rešitve preuči in poda k njim svoje predloge in pripombe. Samo na ta način lahko društvo uresničuje svoje dolžnosti iz ZZZiv-B, to je da med drugim opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali (42. člen ZZZiv-B).

2. Iz točke 6g že omenjenega spremnega dopisa je razvidno, da besedilo sprememb in dopolnitev ZZZiv-B predhodno ni bilo objavljeno na spletni strani MKGP in da so imele možnost podati pripombe oz. predloge samo 3 organizacije, od tega dve strokovni instituciji (Veterinarska zbornica in strokovni svet za živali) in samo ena organizacija, ki se ukvarja z živalmi (Kinološka zveza Slovenije). Očitno je šlo za tajen tekst, ki civilni družbi, predvsem pa organizacijam, ki delujejo na področju zaščite živali in teh je v Sloveniji kar nekaj, ni bil dosegljiv in očitno tudi ni smel biti dosegljiv. Zakaj – ni jasno?

3. Iz točke 6e je razvidno, da imajo spremembe in dopolnitve ZZZiv-B vpliv na okolje. To pa pomeni, da je pri celotni zadevi potrebno upoštevati tudi okoljske predpise. Po Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki jo je Slovenija ratificirala in zato velja tudi v njej (MKDIOZ – Uradni list, št. 62 z dne 6.7.2004), in sicer po 8. členu, bi moral biti predlog predmetnega zakona v javni razpravi, in to že v fazi priprave pri MKGP, gre namreč za zadevo, ki je pomembna za okolje, saj so živali pomemben del okolja, pri čemer je dolžnost tistega, ki pravni akt sprejme, da čimbolj upošteva izid udeležbe javnosti. MKGP, ki je pripavil sporni akt, tega ni naredil in ni dal možnosti javnosti, da bi podala svoje predloge in pripombe. Tako je MKGP kršil zakon (MKDIOZ) oz. konvencijo. Zato je predlog zakona nezakonit, saj je bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave. Kršen pa je bil tudi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-UPB1) in sicer njegov 10. člen, ki določa, da mora vsak državni organ posredovati v svetovni splet tudi predloge predpisov, ki se nanašajo na njegovo delovno področje. Kot že navedeno, pa sporni predlog zakona ni bil javno objavljen in tudi ni bil posredovan v svetovni splet.

4. MKGP predlaga, da se predlog zakona sprejme po hitrem postopku, trdeč, da gre za manj zahtevne vsebinske spremembe in dopolnitve. Ne gre za manj zahtevne vsebinske spremembe in dopolnitve, temveč gre celo za rušenje koncepta zakona. Npr. po predlogu zakona (14. člen) se usmrtitev živali dovoli tudi, če je takšna želja lastnika. To je popolnoma nesprejemljiva določba, ki ne ščiti živali in uvaja ubijanje živali “z levo roko”. Lastnik živali ne bo zadovoljen z živaljo in žival bo ubita. To ruši osnovni koncpet zakona, ki je določen njegovem 3. in 4. členu. Več o tem v nadaljevanju. Torej ne gre za manj zahtevne vsebinske spremembe in dopolnitve, temveč gre za rušenje koncepta zakona in uvaja nepotrebne usmrtitve živali, uvaja ubijanje živali brez utemeljenega razloga, samo na željo lastnika. Gre za popolnoma nesprejemljive rešitve, za nezakonite in protiustavne spremembe, ki jih je pripravil MKGP. Zato skrajšani postopek ni mogoče uporabiti, saj gre za pomembne vsebinske spremembe ZZZiv-B. Če se sprejme določba, da je usmrtitev živali dovoljena na željo lastnika, se Slovenija vrne nazaj v srednji vek. Podobno je z usmrtitvijo tako imenovanih nevarnih psov, kjer gre za obsežno materijo, ki pomembno vpliva na položaj in življenje psov.
Ob tem je potrebno še navesti, da obsegajo spremembe in dopolnitve kar 26 členov, kar kaže na velik obseg sprememb in dopolnitev. Dodana je nova materija glede usmrtitve nevarnih psov oz. rešitve tega “problema”, spremenjene so celo definicije pojmov, pri poskusih na živalih je predvidenih nekaj sprememb – skratka gre za obsežne spremembe, ki bistveno vplivajo na življenje živali, na njihovo zdravje, dobro počutje in samo življenje. Zato ne more iti za skrajšani postopek.

5. MKGP v točki 4 spremnega dopisa govori tudi o tem, da predlagane rešitve sprememb in dopolnitev zgoj dopolnjujejo že postavljeni okvir zaščite živali. Gre za nerazumljiv stavek, kajti usmrtitev živali na željo lastnika ni zaščita živali, temveč uničevanje živali. Nerazumljivo je, da MKGP, ki bi po ustavi (72. člen) in zakonu moral ščiti živali, torej ščiti njihovo življenje, dobro počutje in zdravje (1. člen ZZZiv-B) predlaga nekaj, kar je v diametralnem nasprotju z zakonom in ustavo. Ker dejstvo, da je usmrtitev živali na željo lastnika, ukrep zaščite živali, kar trdi MKGP, nasprotuje zdravemu razumu in logičnemu razmišljanju, je mogoče reči, da takšen ukrep nasprotuje tudi načelom pravne države iz 2. člena ustave, saj glede na to načelo, da morajo biti vsi ukrepi, predpisi in drugi akti države logični in zdravorazumski, krši tudi 2. člen ustave.

6. MKGP v točki 4 spremnega dopisa tudi navaja, da predlagane spremembe in dopolnitve zakona bistveno vplivajo na izboljšanje postopkov varstva zaščite ljudi in živali in bi jih bilo potrebno čimrej uveljaviti. Besedna zveza “varstvo zaščite živali” je nerazumljiva in se ne ve, kaj to pomeni. Gre očitno za nekaj novega. Zakon govori o zaščiti živali in ne o varstvu zaščite živali. Kako usmrtitve živali na željo lastnika bistveno vpliva na izboljšanje postopkov varstva zaščite živali, je nejasno. Tudi tu velja, kot v prejšnji točki. Gre za nejasne besedne zveze, kar nasprotuje 2. členu ustave oz. načelom pravne države, po katerih morajo biti akti države jasni in razumljivi.

7. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost predlagane ureditve v pravu evropske unije (8 točka spremnega dopisa) bi morala vsebovati npr. tudi prikaz ureditve tudi glede tega, kako je usmrtitev živali na željo lastnika urejena v drugih pravnih sistemih. Tega v gradivu ni najti, kar pomeni, da je predlog MKGP v tem delu pomanjkljiv in zato nezakonit. Izpolnjen ni eden izmed osnovnih pogojev za obravnavo te materije na vladi, kar tudi pomeni, da je potrebno predlog zavrniti.

8. V točki 5. spremnega dopisa je zapisano še, da je vnesena tudi sprememba, ki olajša izvajalcem izvajanje poskusov na tkivih in celičnih kulturah. Torej, na račun živali se olajša delo tistim, ki delajo poskuse na živalih oz. na njihovih truplih, tistim, ki mučijo živali, kar je v nasprotju z ustavo RS, ki v 72. členu implicitno prepoveduje mučenje živali. Takšna sprememba z zaščito živali nima nobene zveze, gre samo za določbo, ki je v korist mučiteljev živali.

9. Pregled celotnih sprememb in dopolnitev predloga zakona kaže na to, da gre za obsežne spremembe in dopolnitve. Gre za novo materijo v zvezi s tako imenovanimi nevarnimi psi, kar je očitno odziv na medijsko obdelavo napada psov na občana. Vendar gre za pretirano reakcijo države na to tematiko. Usmrtitev “nevarnega psa” je nesprejemljiva, saj so mogoči drugi ukrepi za rešitev tega problema. Mogoče je, da se ustanovijo azili za tako imenovane nevarne pse, kamor se namestijo “nevarni psi”. Seveda se azili za “nevarne pse” financirajo iz državnih sredstev – ob državnem proračunu približno 1900 milijard tolarjev na letni ravni je to najmanjši problem. Nekaj milijonov za oskrbo “nevarnih psov” je lahko problem samo za sovražnike živali in s tem ustave RS, ki vsebuje podlage za pozitivno ravnanje z živalmi (členi 5, 63 in 72). Z etičnega vidika pa bi bil to zelo velik korak k boljšemu ravnanju z živalmi. Seveda je potrebno ob tem jasno povedati, da nobena živali ni nevarna sama po sebi, temveč jo takšno naredijo izključno ljudje. Z raznimi posegi v genske osnove so spremenili zasnove psov in jih tako proti njihovi volji naredili za nevarne. Krivi ljudje, plačati pa morajo živali. V že navedenem primeru je za napad psov kriv izključno človek in ne žival. To dokazuje tudi dejstvo, da je npr. odškodninsko odgovoren lastnik oz. skrbnik živali in ne žival sama. Kljub temu pa je oz. bo za vse to plačala nedolžna žival s svojim življenjem. Kar je v temeljnem nasprotju z načelom, da posledice nepravilnega ravnanja nosi povzročitelj, to pa je človek, ki je posegel v dedne zasnove psov, tako ali drugače. Znano je tudi, da kakšen gospodar, takšen pes.

10. V 7. točki spremnega dopisa je zapisano, da naj bi se predlog zakona obravnaval na Vladi RS najkasneje do 5.9.2006. Društvo je prišlo do teksta predloga pred kratkim in v tako kratkem roku predloga ni mogoče podrobno preučiti in podati poglobljene predloge v zvezi z njim. Za to je potrebno več časa. Društvo zaradi tega v nadaljevanju podaja samo nekaj pripomb glede vsebine samega predloga.

11. Kot že navedeno, društvo meni, da je določba, da bo mogoče usmrtiti žival na predlog lastnika, nezakonita in protiustavna. Ruši namreč zasnovo ZZZiv-B, po katerem se kot mučenje živali šteje vsaka nepotrebna usmrtitev živali. Prav nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti (3. in 4. člen ZZZiv-B). Pri usmrtitvi na željo lastnika gre za nepotrebno usmrtitev, saj samo želja kot takšna ne more imeti značaja potrebnosti. Človek se naveliča živali in njegova želja je, da žival umre. In žival je usmrčena – seveda, če bo predlog zakona sprejet. To bi pripeljalo do neslutenih pokolov živali, kajti sedaj bi o življenju in smrti odločal lastnik in ne več država. Primer: v družbi je moda, da imajo ljudje doma neko žival, npr. kačo, hrčka … In moda se spremeni, ti ljudje sedaj ne bi imeli več kač, hrčkov, psov, temveč druge živali. In nemodne živali bodo na željo lastnika pobite. Trgovina bo to izkoristila in bo nudila vedno več živali, ki bo sedaj modne, jutri pa v grobu kot nemodne. In tako dalje. Ali bi bila želja lastnika, da žival umre, utemeljen razlog za smrt živali? 3. člen ZZZiv-B jasno določa, da brez utemeljenega razloga nihče ne sme povzročiti živali trpljenja, bolezni in smrti. Želja ne more biti utemeljen razlog za smrt živali. Takšna zakonska določba bi bila v nasprotju tudi z ustavo, npr. 5. členom, ki zavezuje državo, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Usmrtitve živali na željo lastnika pa niso ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo tudi živali, temveč njeno uničevanje.

12. Čeprav je društvo proti vsakim usmrtitvam živali, ki niso v njihovo korist (v njihovo korist samo usmrtitev hudo bolnih ali poškodovanih živali) pa se ne more strinjati s spremembo 17. točke 5. člena ZZZiv-B, ko bo mogoče usmrtiti žival brez anestezije. Gre za velik korak nazaj in ni jasno, zakaj takšna sprememba, ki pomeni odstop od zaščite živali pri usmrtitvah. Ali ne bodo posledice te spremembe nehumane usmrtitve?

13. Velik odstop od zaščite živali pomeni tudi 12. člen sprememb in dopolnitev, ko se prepovedujejo poskusi na živalih v izobraževalne namene samo pri tistih živih živalih, ki imajo razvit živčni sistem za zaznavanje bolečin. Po sedaj veljavni ureditvi so prepovedani poskusi na živalih v izobraževalne namene oz. posegi, ki povzročajo živalim trpljenje in poškodbe, ter posegi, ki povzročajo smrt živalim. Prej so bile zaobjete vse živali, sedaj samo tiste, ki imajo razvit živčni sistem za zaznavanje bolečin.

14. Ureditev tematike o “nevarnih psih” je zelo vprašljiva, usmrtitve “nevarnih psov” so popolnoma nepotrebne, saj je mogoče za takšne živali, kot že predhodno navedeno, ustanoviti posebne azile, kjer bodo te živali živele do svoje naravne smrti. Stroški za takšen azil bi bili minimalni, saj tudi takšnih psov ni veliko. Več o tem je bilo zapisano tudi v točki 9.

15. V določbah o zavetišču za živali je med drugim navedeno, da se zapuščena žival, če je ni mogoče oddati, po 30 dneh, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti. Gre za popolnoma nesprejemljivo določbo, ki je sicer že v sedanjem zakonu, kajti takšna usmrtitev ni potrebna in je zato v nasprotju s temeljnimi določbami ZZZiv-B. Država je dolžna poskrbeti za takšne živali in plačati njihovo oskrbo v zavetišču do njihove naravne smrti, kajti zapuščene živali so v glavnem posledica napačne vzgoje (ta izhaja iz do živali sovražne cerkvene ideologije), za katero pa je odgovorna država. Stroški za takšno oskrbo ne bi bili veliki, sigurno pa bistveno manjši kot so nekatere druge nepotrebne investicije države (nakupi orožja, sodelovanje vojakov v Iraku, Afganistanu, nakupi luksuznih vozil za upravo …). Ni tudi pozabiti, da je državni proračun velik približno 1900 milijard tolarjev na letni ravni, milijarda ali dve za omenjeno oskrbo živali ne bi v finančnem smislu pomenilo nič, na ravni etike pa izjemno veliko. To bi bil tudi izjemen kulturni in civilizacijski korak naprej. In Slovenija bi bila tukaj zapisana z veliki črkami v zgodovino.

16. Društvo na podlagi navedenega predlaga, da Vlada RS zavrne s strani MKGP predloženi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali in odredi MKGP, da ponovi postopek priprave sprememb in dopolnitev živali, v tem postopku pa da vsem organizacijam in posameznikom, ki se ukvarjajo z zaščito živali možnost, da sodelujejo v postopku priprave sprememb in dopolnitev omenjenega zakona.

17. Pozivam vas, da mi sporočite, kaj boste naredili na podlagi te vloge, pri čemer je potrebno to vlogo smatrati kot pobudo splošnega pomena iz 45. člena ustave RS.

Lep pozdrav!