Cerkev je najstarejša svetovna »državna« tvorba in je razširjena po vsem svetu, predvsem v zahodnem svetu. Katoliška cerkev je neizmerno bogata, saj njeno celotno premoženje, to je premoženje po vsem svetu, po ocenah nekaterih poznavalcev znaša več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje. Cerkev je največji nedržavni zemljiški posestnik zahoda. V Rimu je že okoli tretjina vseh stavb v posesti katoliške cerkve. Ta je tudi največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju nepremičnin, kemije, vrednostnih papirjev … poseduje pa tudi mnoge banke. Cerkev ima v lasti tudi večje število raznih medijev, preko katerih vpliva na javnost. Ob takšnem neizmernem cerkvenem premoženju pa vsak dan na svetu zaradi lakote umre več 10.000 otrok, čeprav cerkev na vsakem koraku uči ljubezen do bližnjih. Čeprav ima cerkev tisoče milijard evrov v svojih blagajnah, pa se število revnih in lačnih po vsem svetu povečuje. V nadaljevanju sledi prikaz nekaj fragmentov cerkvenega bogastva na tujem, pridobljenih iz javno dostopnih virov.

Hrvaška
Po osamosvojitvi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je položaj katoliške cerkve močno izboljšal. Čeprav je bila Hrvaška v tem času v krizi, so proti koncu tega desetletja gradili množico novih cerkva in verskih središč. Hrvaška država je z Vatikanom sklenila celo štiri konkordate, zadnjega o materialnem položaju cerkve. Vzorec delovanja cerkve je na Hrvaškem podoben kot drugje: povezava z oblastjo, življenje na račun drugih, veliko bogastvo, ki priteka v veliki meri tudi iz državnih jasli, podpora zločincem …

Hrvaški davkoplačevalci financirajo super bogato cerkev
Po sporazumu z Vatikanom je Hrvaška dolžna vsako leto nakazati cerkvi okoli 50 milijonov evrov. V to niso vključena sredstva, ki jih država daje za katoliško fakulteto, šole, izgradnjo cerkva …, ki naj bi po oceni nekaterih znašala okoli 150 milijonov evrov letno. Mnogo javnih sredstev dobi cerkev tudi od občin, mest in županij. Za obnovo zgradbe vikariata Đakovsko-osiješke nadškofije v središču Osijeka je npr. Osiješko-baranjska županija v letih 2008-2011 darovala okoli 150.000 evrov. Zgradba vikariata je reprezentativni objekt z 5.000 m2 površine, ki se ga po mnenju hrvaškega novinarja Draga Hedla ne bi sramovali niti arabski šejki.

Pozlačene pipe v vikariatu
Novinar Drago Hedl je o vikariatu zapisal: Škofje, ki so bili na obisku v prostorih vikariata, so bili presenečeni nad razkošjem in luksuzom. Na tleh je posebno oblikovan parket, ki sije kot steklo, postavljen pa je tako, da tvori pravo umetnino. Tapete so najboljše kvalitete, kopalnice so opremljene s sanitarijami vrhunske kakovosti in kaljenega stekla, pipe so pozlačene. Zelo razkošno je tudi pritličje. Ploščice v hodniku so bile, na zahtevo nadškofa Srakića, posebno rezane v dimenzije 20×20 cm, kar je trajalo celo zimo. Posebej razkošen je urad, v katerem bo duh. Srakić, ki je sicer tudi predsednik Hrvaške škofovske konference, zraven urada pa je zasebna kopalnica. Gradnja vikariata traja že tri leta, vrednost pa se približuje 7 milijonom evrov. Ta vikariat je še en dokaz, kako je cerkev siromašna. Kaj bi na to rekel Jezus iz Nazareta? Bi tudi on imel takšno stavbo, bi tudi on vložil toliko denarja v luksuz in razkošje? Znane so njegove besede, da lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa. Na Hrvaškem revščina raste, cerkev pa se bogati.

Luksuzna zgradba Hrvaške škofovske konference
Na Hrvaškem so zgradili novo stavbo Hrvaške škofovske konference. Po pisanju medijev gre za razkošno poslopje z 11.000 m2 skupne površine, v kateri je zelo draga notranja oprema in tehnika, celo s panoramskimi dvigali, pročelje zgradbe pa je obloženo s poldragim kamnom oniksom. Kvadratni meter pročelja je stal 2.000 evrov, skupaj 1,2 milijona evrov. Celotna vrednost investicije je slabih 20 milijonov evrov, del pa so preko hrvaških škofij, ki so sofinancirale novo stavbo, posredno prispevali tudi hrvaški davkoplačevalci, saj škofije dobijo mnogo denarja iz državnega proračuna. Hrvaška škofovska konferenca je „glomazna“ inštitucija, saj ima kar 74 stalno zaposlenih, med njimi so štirje duhovniki in štiri redovnice, samo konferenco pa sestavlja 21 škofov in 256 članov raznih odborov.

Cerkev zahteva vračilo več kot 1000 nepremičnin
Hrvaška država se je s sporazumom z Vatikanom zavezala, da v razumnem roku vrne cerkvi vse premoženje, ki ga je mogoče vrniti, za ostalo pa bo dala nadomestne nepremičnine ali plačala odškodnino. Gre seveda za premoženje, ki ga je cerkvi odvzela komunistična Jugoslavija. V okviru tega cerkev zahteva stanovanja, poslovne prostore, bolnišnico, zgradbe muzejev, akademije in galerij, stavbo gradbene fakultete, devet vrtcev in šol in skoraj tisoč stanovanj samo v Zagrebu. Zahteva tudi 2/3 narodnega parka Mljet, po nekaterih ocenah pa si lasti kar 10% vseh kmetijskih zemljišč na Hrvaškem. Če bi bile v Zagrebu vrnjene vse nepremičnine, ki so bili cerkvi odvzete v času komunizma, bi Zagreb izgubil 24 šol in vrtcev, 4 gledališča, 5 muzejev, 2 kulturna centra in 8 kino zgradb. Njej je pripadala tudi večina zemljišč, na katerih je zgrajen Novi Zagreb, zanje seveda pričakuje odškodnino. Vse te zahteve kažejo na dejstvo, kako zelo bogata je bila katoliška cerkev na Hrvaškem pred nastankom komunistične Jugoslavije. Vse to hoče v takšni ali drugačni obliki nazaj, tudi premoženje fevdalnega izvora. Kako je cerkev pridobila to premoženje, je dobro znano.

Italija
Katoliška cerkev je v tej državi zelo močna. Pogosto se pojavlja na televiziji, takoj za politiki, ki so na prvem mestu, ima velike množice na svojih shodih, cerkveno hierarhijo posluša tudi civilna italijanska oblast, močan vpliv ima na nekatoliške medije, prisotna je tudi v mnogih političnih strankah in ne več samo v eni, kot je bilo to v preteklosti. Po konkordatu se država ne sme vmešavati v cerkvene zadeve, katoliška cerkev pa lahko po mili volji kritizira državo, se vtika v njene notranje in zunanje zadeve, zakone lahko označi celo za zločinske …, še posebej pa zahteva od države denar. Vatikan predstavlja največjo reakcionarno silo v Italiji, je v prvi polovici 20. stoletja zapisal Gramsci. Ali je na začetku 21. stoletja kaj drugače? V Italiji je tudi najbogatejša škofija na svetu, to je milanska nadškofija. Milijarde evrov v tej nadškofiji?

Reka denarja teče v cerkvene blagajne
Katoliška cerkev vsako leto (od leta 1990 dalje) dobi nekaj manj kot milijardo evrov, v letu 2007 991 milijonov, v letu 2003 pa največ do leta 2007, to je 1.016 milijonov evrov, od 8 promilov dohodnine, ki jo fizične osebe lahko namenjajo za verske skupnosti. Posebnost tega sistema je, da cerkev dobi tudi tisti denar, ki ji ga davkoplačevalci izrecno niso namenili,5 na ta način dobi kar 600 milijonov evrov. Po Cursiju Malteseju naj bi cerkev dobila letno 4,5 milijarde evrov iz italijanske državne blagajne, vključno z vštetimi davčnimi ugodnostmi, po matematiku Odifreddiju naj bi bila ta številka 9 milijard evrov. Jasno je, katera številka je bližje resnici!

Cerkev poseduje tisoče in tisoče nepremičnin
Katoliška cerkev ni samo politično zelo močna, temveč je tudi zelo bogata.
Poseduje 42.000 cerkvenih zgradb, okoli 5.000 bolnišnic, ambulant in drugih ustanov na področju zdravstva, okoli 10.000 ustanov na področju vzgoje in izobraževanja, 2.300 muzejev in knjižnic. Po podatkih radikalne stranke naj bi cerkev v Italiji imela 100.000 nepremičnin, od tega naj bi bilo 60.000 takšnih, ki ji prinašajo dobiček. Dobiček, dobiček, dobiček. Samo dobiček. Ali je tudi v nebesih dobiček?

Vrednost cerkvenih nepremičnin: 1.200 milijard evrov
Cerkev ima svoje nepremičnine razdeljene med več kot 50.000 različnih pravnih oseb.
V Italiji je katoliška cerkev oproščena plačila davka na nepremičnine za vse tiste nepremičnine, ki se uporabljajo v verske namene. Če je v cerkvenem hotelu kapelica, se takšen objekt smatra za pastoralni in se davek na nepremičnine ne plačuje. Malo pastorale, veliko komerciale in davek se ne plačuje. Cerkev ima v Italiji kakšnih 1.000 gostiln in hotelov pa tudi mnogo kinodvoran, gledališč, knjigarn in trgovin. Tržna vrednost nekega cerkvenega hotela, ki je v najdražjem delu Rima in ki je v zemljiški knjigi vpisan kot „vzgojni zavod“, je okoli 60 milijonov evrov, cena enoposteljne sobe v tem vzgojnem zavodu pa je 120 evrov. Cerkev naj bi imela samo v Rimu v lasti 23.000 nepremičnin, to pa se povečuje, samo leta 2008 naj bi kot donacijo prejela okoli 8.000 nepremičninskih enot. Samo kongregacija Propaganda Fide (vatikansko „zunanje ministrstvo“) naj bi imela v Rimu v lasti 2211 prostorov in 325 zemljišč, vrednost njenega premoženja naj bi bila 9 milijard evrov.
Po mnenju nepremičninskega strokovnjaka Alemannija je 20 do 22% nepremičnin v Italiji last katoliške cerkve. V Italiji znaša celoten nepremičninski fond 4,7 milijarde kvadratnih metrov, kar pomeni, da je v lasti cerkve okoli 1 milijarda kvadratnih metrov v vrednosti 1.200 milijard evrov. Si je mogoče zamisliti: 1.200 milijard evrov je vrednost nepremičnin samo v Italiji? Slovenski državni proračun je na letni ravni okoli 9 milijard evrov, kar pomeni, da je vrednost cerkvenih nepremičnin enaka vrednosti več kot 120 letnih slovenskih proračunov. Nekateri menijo, da vrednost cerkvenih nepremičnin ni tako velika oz. da cerkev nima toliko nepremičnega premoženja. Ne glede na to, kakšna je vrednost cerkvenih nepremičnin, pa je ta nepredstavljivo velika. V zvezi s tem je zanimivo stališče kardinala Vagnozzija. Ta je glede cerkvenih financ dejal, da bi lahko samo s skupnimi močmi KGB, CIA in Interpola morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem cerkvenem bogastvu in kje se nahaja.

Nemčija
Izjemno bogata je katoliška cerkev tudi v Nemčiji. Poleg velikega bogastva, ki se ga ocenjuje na vsaj 300 milijard evrov (skupaj z evangeličansko cerkvijo pa na kakšnih 500 milijard evrov), je cerkev po državi drugi največji delodajalec v Nemčiji. V organizacijah karitasa in diakonije je zaposlenih veliko število ljudi: v karitasu čez 500.000, v diakoniji čez 400.000 – po lastnih cerkvenih podatkih, po nekih drugih podatkih pa preko 700.000 v vsaki, skupaj torej okoli 1,4 milijona ljudi. Tako katoliška kot evangeličanska dajeta svoje nepremičnine v najem, od česar imata mnogo prihodkov. Po podatkih Horsta Hermana, avtorja knjige Cerkev in naš denar (1990), je dajala nemška katoliška cerkev takrat v najem kar 78% svojega ozemlja, kar ji je takrat prineslo na desetine milijonov mark. 27 nemških škofij je med najbogatejšimi na svetu.

Temelj katoliške in evangeličanske cerkve so postavili davkoplačevalci
Po sedanjih cenah je nemška družba dala obema cerkvama za izobraževanje pri njima zaposlenih najmanj okoli 150 milijard evrov, državne investicije za zgradbe ustanov karitasa in diakonij (pomoč ljudem v stiski) pa so znašale 230 milijard evrov. Protivrednost slabih 400 milijard evrov državnega denarja je baza katoliške in evangeličanske cerkve. V to seveda ne spada zgoraj omenjenih 19,2 milijarde evrov, ki so letno transferirani s strani države. Celotno premoženje obeh uradnih cerkva v Nemčiji, torej katoliške in evangeličanske, se po enih podatkih ocenjuje na kakšnih 500 milijard evrov, po drugih pa na 662 milijarde evrov, pri čemer pri teh zadnjih podatkih niso upoštevani umetniški zakladi. Če bi upoštevali še te, bi vsota vrtoglavo narasla.

Zelo radodarna nemška država
Nemška država izdatno financira delovanje obeh cerkva, to je katoliške in evangeličanske. V ta namen vsako leto odvaja obema cerkvama za različne namene več deset milijard evrov. Leta 2009 je bila ta številka 19 milijard in 290 milijonov evrov, ne upoštevajoč nakazila karitasu in diakoniji, ki so znašala okoli 45 milijard evrov. Tako so nemški davkoplačevalci namenili za cerkvene vrtce in usposabljanje mladih 4,5 milijarde evrov, verouk 1,7 milijarde, verske šole 2,2 milijarde, cerkveno kulturno delo (2003) 662 milijona evrov, prostovoljno delo in civilno službo 522 milijonov, nepovratna gradbena sredstva 270 milijonov …

Nadškofija Köln
Ta nadškofija je ena najbogatejših škofij ne samo v Nemčiji, temveč tudi na svetu. Kardinal Meisner zasluži okoli 11.000 evrov mesečno, seveda ga plača nemška država, letni proračun je okoli 900 milijonov evrov, premoženje škofije znaša več milijard evrov, samo udeležba škofije v podjetju z okoli 26.000 stanovanjskimi in poslovnimi enotami je bila leta 2003 vredna okoli milijarde evrov. Že pred leti je ta škofija upravljala s skoraj 1.000 vrtci.

Neverjetnih 45 milijard državnih evrov letno za karitas in diakonijo
Nemški davkoplačevalci so leta 2002 namenili katoliški dobrodelni organizaciji karitas 25 milijard in evangeličanski dobrodelni organizaciji diakonija 20 milijard evrov. Večina tega denarja cerkvi uporabita za svoje bolnišnice (okoli 17 milijard), domove za ostarele in oskrbovalne postaje (1,7, milijarde) in vrtce (3,8 milijarde). K stroškom za svojo dobrodelnost obe cerkvi prispevata samo 810 milijonov evrov, vse ostalo plačajo nemški davkoplačevalc ali drugi. Kot v Sloveniji, pomoč s tujim denarjem, ne lastnim. Če nemška država odtegne svoja sredstva, bi se cerkvena dobrodelnost po vsej verjetnosti sesula v prah. Torej ne gre za delovanje iz lastne moči, temveč iz tuje. Desetine državnih milijard za širjenje v mnogih ozirih ljudem sovražne cerkvene ideologije, zaradi katere še vedno tečejo potoki krvi.

Objava: Razmisli, januar 2012.