Tudi v letu 2007 seje minister za okolje in prostor odločil, da bo dal pobiti večje število medvedov. Čeprav je rjavi medved ogrožena živalska vrsta, bodo medvedi padali kot po tekočem traku. Zgodba se ponavlja. Že v letu 2006 so lovci po ukazu države pomorili 94 medvedov, še večji pokol pa se predvideva letos, ko je minister na smrt obsodil kar 106 medvedov. Vsaj takšen predlog je posredoval v javnost.
Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam spada medved med prizadete vrste. To je kategorija ogroženosti, v katero se uvrstijo vrste, katerih obstanek v Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, številčnost teh vrst pa se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Vrsta rjavega medveda torej ni v ugodnem stanju, temveč je številčnost te vrste, glede na pravilnik, na kritični točki oz. zelo hitro pada. Kako je lahko potem odrejen odstrel medvedov, če bo medvedov zaradi tega še manj?
Zanimivo je, da država, čeprav so oktobra 2006, ko je bilo štetje, prešteli vsega skupaj 158 medvedov, ocenjuje, da je medvedov med 500 in 700. Zelo pomenljiva je tudi izjava predsednika LZ Slovenije, kije rekel, da zdajšnja ocena temelji le na opazovanju, ki se opravi na določen dan, poleg tega lahko en lovec vidi istega medveda trikrat ali pa eden vidi tri medvede. Zakaj država ne poskrbi, da se ugotovi točno število medvedov? Pa je to mogoče.
Država trdi, da medvedi povzročajo škodo, so nevarni za ljudi in je zato potreben njihov I odstrel. Pa ni tako, saj je vse te probleme mogoče reševati na drug način. Mnoge med njimi pozna tudi strategija upravljanja z rjavim medvedom. Medvede, ki se približajo naseljem, je mogoče odloviti in jih prestaviti nazaj v gozdove, za škodo je vzpostavljen sistem odškodnin, pa tudi lastniki morajo poskrbeti za zaščito svoje lastnine. Če je medvedov preveč, kot trdi država, bi bilo treba razmisliti o kastraciji oz. sterilizaciji dela populacije ali o kontracepciji.
Kako reagira živalska vrsta, ki jo človek z lovom redči? Zanimiv je primer iz rezervata Watchung, kjer je bil lov prepovedan, takrat je bilo na tem področju največ 100 jelenov. Ko je bil lov od leta 1993 zopet dovoljen, so lovci v devetih letih pobili več kot 1000 jelenov. Kako to? Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste in odzvale so se tako, da so rojevale vedno več mladičev. Očitno je, kar kažejo tudi novejše raziskave ekologov, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri nekaterih drugih živalih. Bavarska gozdna uprava navaja: »Parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, pozneje spolno dozorijo in rodijo več moških kot ženskih mladičev.« Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individuumi iz rezerve in zraste več živali, kot jih je bilo pred pomorom.
Zanimiv je tudi primer kantona Ženeva, kjer je bil lov prepovedan leta 1974. Po 27 letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju, edini problem so divje svinje, ki pa so problem mnogo širše. To se rešuje z zelo obzirno usmrtitvijo posameznih svinj brez lovskih pogonov. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov.
Ubijanje živali torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča, posledično se verjetno povečajo škode. Zato je nujno potrebno, da se odpravi lov in se naravi dopustiti, da v njej zopet poteka vse po naravnih zakonih – sedaj ji namreč to ni omogočeno. Seveda ji je treba pri tem pomagati, kajti človek jo je vrgel iz tira. Naravne zakonitosti pa delujejo tudi v kulturni krajini, kar nekateri zanikajo. To dokazuje primer že omenjenega švicarskega kantona, kajti gre za majhno območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega pa je tam še mnogo manjših krajev. Zato je odprava lova tudi tukaj nujno potrebna.
Objava: Organon, februar 2007.
