Volilne informacije za volitve v državni zbor
V Sloveniji bomo v kratkem volili poslance v državni zbor. Mnogi volijo prostodušno, »v dobri veri …«
Prepletenost države in katoliške cerkve
Pogosto slišimo smiselno: »Moja vera je moja osebna zadeva. Moja religija nima ničesar opraviti s tem, da sem državljan.« Toda resničnost je drugačna. Mnogi lahko izkusijo, da sta država in katoliška cerkev (v nadaljevanju tudi cerkev) med seboj prepleteni in povezani.
Ceprav v Evropi v glavnem velja načelo ločitve države in cerkve, ima npr. v Nemčiji katoliška cerkev status javnopravne osebe, francoski predsednik Sar-kozy pa je celo častni kanonik v papeževi stolnici sv. Janeza v Lateranu, čeprav slovi Francija kot ena izmed držav, ki ima načelo ločitve države in verskih skupnosti najbolj dosledno izpeljano. V ZDA novoizvoljeni predsednik države priseže na bibliji, predsednik Bush ml. pa se je v času svojega mandata večkrat skliceval na Boga, čeprav naj bi bila tudi v tej državi cerkev strogo ločena od države. V Sloveniji je stanje podobno. Država in cerkev sta vedno bolj prepleteni in povezani, čeprav sta po ustavi ločeni. Katoliška vera je postala celo »državna religija«, saj država širi to vero preko teološke fakultete, ki je del javne, torej državne, univerze v Ljubljani. Državno širjenje katoliške vere poteka tudi s pomočjo vojaških kuratov, ki so zaposleni v državnem organu in so zato, čeprav duhovniki, državni uslužbenci. Cerkev blagoslavlja mnoge državne objekte (šole, ceste, …). Republiko Slovenijo pri svetem sedežu oz. katoliški cerkvi kot veleposlanik zastopa katoliški teolog dr. Ivan Rebernik, ki je dolgo služboval ravno v institucijah cerkve v Vatikanu in bil tam zelo blizu prejšnjemu papežu, blizu pa naj bi bil tudi sedanjemu.
Država služi katoliški cerkvi, ta državi. Država se v marsikaterem pogledu izkazuje kot cerkveni »birič«, cerkev pa podpira marsikatero potezo vladajočih. Druga drugi umivata roko, bolj ko je ta umita ter bolj kot sta povezani in prepleteni, več pristane v žepu katoliške cerkve.Vpliv katoliške cerkve v državnih zadevah se vedno bolj sprejema in smatra kot samoumeven. Ni kakšnega resnega odpora pristojnih. Cerkev na krščanskem zahodu že celih šestnajst stoletij z naukom in delovanjem temeljito zaznamuje državljana, bistveno bolj kot se ta tega zaveda. To zadeva npr. njegovo občutenje in mišljenje, njegove predstave ter vrednotenje sveta. Tipičen primer je lahko že omenjeni Sarkozy, ki je kot francoski predsednik cerkveni častni stolni kanonik, čeprav v njegovi državi velja načelo ločenosti države in cerkve.
Za marsikoga, ki se je v prid cerkveni pripadnosti odpovedal uporabi svojega razuma, je njegova volilna odločitev spričo črke »K« tako rekoč padla v imenu stranke. »Krščansko« oblikovana podzavest signalizira: »Kristus = dobro; torej: »krščanska« cerkev = dobro; »krščanska« stranka = dobro. Tudi za druge stranke velja podobno: če je vodstvo stranke katoliško ali se program sklicuje na krščanske vrednote oz. krščansko kulturo ali kaj podobnega = krščansko = dobro. Tako kot bi bilo »krščansko« = Kristus!
»Krščansko« nima ničesar opraviti s Kristusom!
Kdor začne o teh povezavah razmišljati, ta tudi razmišlja o ločitvi države in verskih skupnosti, kot to določa 7. člen slovenske ustave. Katoliška cerkev in država sta torej po ustavi ločeni. Pogosto ostane samo pri razmišljanju. Zakaj? Zakaj ne sledijo dejanja? Marsikdo vidi, da dejanja komajda sledijo, ker je prepletenost države in cerkve vedno večja, da resni mislec pogosto ne najde začetka, da bi razlikoval to prepletenost.
____________________
POJMOVNA PREVARA
Kako se lahko prevara ljudi, ki hrepenijo po krščanskih vrednotah. Poslužiti se je potrebno pojmovne prevare:
Kristus = dobro
zato: »krščansko« = dobro
zatorej:
»krščanska« stranka = dobro »krščanske« vrednote = dobro
S to pogubno povezavo pojmov profitirajo vse stranke, ki si tako ali drugače ogrnejo plašček »krščansko«. Z naukom Jezusa iz Nazareta pa imajo te stranke malo opraviti.
__________________
Sprašujemo se: Ali res ni nobene možnosti, da to prepletenost odpravimo? Ko začnemo logično in analitično razmišljati, ni potrebno, da vprašanje obtiči. Logično razmišljanje sčasoma pokaže, da marsikateri minister, poslanec ali drug pomemben državni predstavnik prihaja iz katoliške cerkve. To po eni strani niti ne bi bilo tako problematično, če bi ta cerkev delovala v skladu s slovensko ustavo in če se ne bi uporabljala beseda »krščanski«. Cerkveni vernik se utegne zdaj začuditi ter vprašati: »Kaj katoliško ni isto kot krščansko? Zakaj ni«? Postavi se mu tudi vprašanje: »Ali moja cerkev ne deluje v skladu z ustavo? Kje ne in zakaj ne?«
Katoliški nauk ima zelo malo skupnega s pravim Jezusovim naukom, saj ima po mnenju raznih strokovnjakov mnogo poganskih kultnih elementov in je zato zelo blizu poganstvu. Ker je cerkev svoje verske nazore in poganske kulte pripisala Jezusu iz Nazareta, njeni pripadniki verjamejo, da je cerkev krščanska. S tem pa tudi oni sami. Kdor pa zmore pogledati za kulise, lahko vidi milijone mučenih in ubitih, in to celo v imenu Jezusa, Kristusa, poganske kulte in še marsikaj negativnega. Kot bo obrazloženo kasneje, je nauk katoliške cerkve v mnogih pogledih protiustaven.
Katoliška cerkev: rodovnik zločinov
Kdor se pobliže ukvarja s cerkvijo, lahko razmišlja o »katoliškem rodovniku«. Analitičnemu in razmišljajočemu bralcu ni težko ugotoviti, da je rodovnik katoliške cerkve rodovnik zločinov, saj je njena »svetost« zgrajena na tem, da ljudstvo na okruten način spravi na kolena. In pri tem se še vedno poslužuje države.
_______________________
RODOVNIK CERKVENIH ZLOČINOV
Cerkvena inkvizicija: približno 10 milijonov mrtvih
Cerkvene čarovniške blodnje: 100 tisoči mrtvi
Cerkveni križarji so ubili milijone drugače verujočih
Genocid nad milijoni Indijancev
Cerkveno hujskanje proti Judom. Posledica: krvavi pogromi s tisočimi mrtvimi
Seksualni zločini nad milijoni otrok
Ali želite ostati člen v rodovniku zločinov?
_______________________
Tudi reformator Luter se je kljub svoji reformaciji držal rodovnika zločinov, saj je tudi on pozival k ubijanju in morjenju drugače mislečih, kar se je potem tudi zgodilo. Visoki kler je bil v dejanjih eno s svetnimi vladarji, ki so proti ljudem odrejali nasilje vseh vrst – »bog tako hoče«, »Kristus zapoveduje to!« – in ga tudi izvrševali, ljudstvo pa je pri tem neizmerno trpelo. Zato tudi čudi, da še vedno toliko ljudi pripada cerkvi in tako predstavlja člen na rodovniku cerkvenih zločinov.
Zakaj je tako? Zakaj se še mnogi pustijo držati v odvisnosti in nevednosti. Pa še to prostovoljno, kajti danes nihče ni več mučen in okrutno usmrčen, če cerkvi odreče pokorščinoin privrženost ter izstopi iz nje.
Politiki in drugi: žrtve cerkvene indoktrinacije
Zakaj ostajajo mnogi pametni ljudje vazali z zločini hudo obremenjene cerkve? Odgovor je enostaven: Ker zaradi indoktrinacije ne znajo drugače misliti in ukrepati, kot to dela bolj ali manj njihova institucija. Marsikdo bi se lahko vprašal, zakaj se politiki, mnogi med njimi so zelo izobraženi, prav tako opredeljujejo za z zločini obremenjeno cerkev? Odgovor je enak kot prej: zaradi indoktrinacije. Rdečo nit lahko vlečemo naprej z vprašanjem: pa pravniki? Odgovor: zaradi indoktrinacije. Učitelji: …
Cerkveni privilegiji: državna blagajna plačuje
Katoliška cerkev služi vladajočim elitam v državi, s čimer povečuje svetno moč teh elit. Po drugi strani pa država na različne načine podpira neizmerno bogato katoliško cerkev in jo dela še bogatejšo, čeprav je od nje po ustavi ločena, kar samo po sebi izključuje njeno financiranje. V Sloveniji omogoča država cerkvi naslednje privilegije: cerkev ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za verske objekte kot tudi ne davka na dediščine in darila, država financira oz. sofinancira cerkveni arhiv, teološko fakulteto, katoliške srednje šole, vrtce in osnovno šolo, vojaške in bolniške kurate, prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje duhovnikov kot tudi obnovo oz. vzdrževanje mnogih cerkvenih nepremičnin. Podrobneje o tem v nadaljevanju. Republika Slovenija s tem financira tujo pravno osebo, saj je katoliška cerkev s svetim sedežem tuja pravna oseba s sedežem v Vatikanu. Njeno premoženje, z njim pa upravlja papež, je po oceni mnogih vredno več 1.000 milijard evrov. Katoliška cerkev ni nevladna organizacija ali del civilne družbe, gre za mednarodnopravni subjekt, ki deluje podobno kot vsaka država.
Vsak davkoplačevalec, pa tudi če je izstopil iz cerkve ali je ateist oz. druge vere mora preko davkov, ki jih plačuje, prisilno prispevati k cerkvenemu bogastvu, torej tujemu bogastvu. Namesto da bi se ta denar uporabil za socialne namene, npr. gradnjo bolnišnic ali socialno pomoč, saj se revščina v Sloveniji povečuje, se financira takšna ali drugačna cerkvena dejavnost.
Cerkev jaha Slovenijo
Cerkev in državo lahko primerjamo s konjem in jezdecem, pri čemer je cerkev jezdec. Jezdec je tako rekoč glava – da ne rečemo poglavar. Določa pot konju. Jezdec ter konj direktno izstopata iz ljudstva. Potrebujeta voljne, poslušne ter lahko vodljive podložnike: ljudstvo, ki je zasvojeno od obeh. Na vprašanje: s čim? se glasi: z indoktrinacijo. Kako se to izvaja?
Prisilno rekrutiranje članov – primer hude kršitve ustave!
Dojenček, ki je krščen, je krščen prisilno, saj se ne more braniti. S krstom postane član katoliške cerkve. Od tega trenutka dalje se začenja indoktrinacija, ki traja leta in desetletja. Poganski običaji, krvave biblijske predstave in protiustavne učne vsebine gredo v zavest in podzavest krščenega odraščajočega človeka. Lahko bi rekli, da preidejo v meso in kri. Krščenec je človek, ki so mu s krstno vodo infiltrirali pojem »krščanski«. Tako preparirani človek ima tako rekoč prisilni jopič, iz katerega se ne reši kar tako.
Z Jezusovim naukom to nima ničesar skupnega, saj je ta dejal, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Jezus je tako dal vsakomur svobodo, da se sam odloči, kako bo ravnal in ni pooblastil indoktriniranih staršev ali koga drugega, da krstijo otroka in ga tako podvržejo prisilni cerkveni indoktrinaciji. Krst dojenčkov nasprotuje tudi slovenski ustavi, ki v 41. členu vsakomur, torej tudi otrokom, garantira svobodo vesti in s tem tudi svobodo verske opredelitve. Posledice prisilnega krsta so za otroka zelo hude, saj s krstom dobi zastrašujoče obveznosti v katoliški cerkvi. Tako se mora po katoliškem nauku otrok, ki s krstom postane celo nova stvar, torej ni več subjekt, in tudi last cerkve, podrejati cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati in jim služiti, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva ter braniti in širiti katoliško vero vedno in vsepovsod. Cerkev mora seveda tudi finančno podpirati. Jasno je, da mora obstajati v demokratični družbi svobodna privolitev nekoga za sprejem dolžnosti, kar pri krstu dojenčkov oz. otrok ni zagotovljeno. Seveda mora biti zagotovljen tudi svoboden in celovit izstop iz cerkve. Tudi ta ni zagotovljen, saj iz katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop, temveč samo formalen, kar je huda kršitev verske svobode oz. svobode vesti iz 41. člena ustave. Poleg tega pa gre v tem primeru tudi za izjemno kršitev človekovega dostojanstva iz 34. člena ustave, kajti dejstvo, da človeka, ki sicer izstopi iz cerkve, še naprej veže zakramentalna vez s to cerkvijo, saj se krsta ne da zbrisati, kot to trdi cerkev, kar posledično pomeni, da kljub izstopu še vedno ima vse obveznosti, razen kanonične oblike poroke, ki jih je pridobil npr. s prisilnim krstom, ostane pa brez pravic. Ali ne gre pri članstvu v katoliški cerkvi za neke vrste suženjstvo: krst in s tem vstop ter prejem hudih obveznosti in bremen brez človekovega soglasja in celo brez možnosti izstopa iz cerkve, saj izstop je ali pa ga ni. Če človek formalno izstopi, ga po katoliškem nauku čaka še izobčenje, torej večni pekel. Nekdo, ki samo izkoristi pravico do verske svobode oz. svobode vesti, ki mu jo daje ustava, je s strani katoliške cerkve kaznovan z najhujšo kaznijo, to je z izobčenjem. Prisilni krst dojenčkov je tako huda kršitev ustave in v nasprotju tudi z Jezusovim naukom. V zvezi s krstom dojenčkov si je potrebno postaviti tudi vprašanje: koliko pedofilije klerikov bi bilo, če bi se ljudje po svoji volji krstili kot odrasli, kar bi bilo ustavno in seveda edino pošteno do krščencev. Stikov med otroci in duhovniki bi bilo bistveno manj in s tem tudi verjetnost pedofilije. Odpadel bi namreč verouk in podobne dejavnosti. Krst dojenčkov je lahko torej tudi stopnica do spolnih zlorab s strani duhovnikov. Mnogi starši tako »nevede« dajo svojega otroka, ki naj bi ga ljubili, v »volčje gnezdo.« Tega, ki je prežet s cerkveno indoktrinacijo, so odvadili lastnega mišljenja, saj mora brez pomislekov verovati v to, kar uči cerkev. »Credo quia absurdum» pomeni: »verujem, ker je absurdno.« Ne vidi več jasno in ne opazi marsikaj nenavadnega. Nauka svoje cerkve v podrobnostih pogosto sploh ne pozna. Tudi biblijo, ki je podlaga za njegovo vero, pozna slabo.
Ločitev države in cerkve: papir je potrpežljiv
Po preteku skoraj 2000 let lahko rečemo: cerkev in država sta eno. To vedno bolj velja tudi za Slovenijo. Da je tako, opazi samo tisti, ki se loči od filtrirnega instrumenta ali vzame v roke biblijo, da si sam ustvari sliko. Prav pred volitvami bi mu to lahko dalo marsikatere informacije, ki postavljajo pred vprašaj povezovanje cerkve in države. Poleg tega mu biblija lahko pomaga, da se odloči na volitvah, za koga bo glasoval, lahko pa mu pomaga tudi pri življenjski odločitvi, ali se še vidi na rodovniku cerkvenih zločinov.
Rodovnik cerkvenih zločinov je preobširna tema, da bi se tu z njo podrobneje ukvarjali. Kdor se želi o tej tematiki podrobneje informirati, ima na razpolago mnogo knjig, posebej iz nemškega govornega območja. Nekaj naslovov: Uli Weyland: Strafsache Vatikan – Jezus klagt an. Karlheinz Deschner. Abermals krähte der Hahn; Kriminalgeschichte des Christentums; Der gefälschte Glaube – die wahren Hintergründe der kirchlichen Lehren; Für einen Bissen Fleisch. Horst Hermann: Passion der Grausamkeit – 2000 Jahre Folter im Namen Gottes; Kirchenaustritt jetzt! HubertusMynarek: Die neue Inquisition; Herren und Knechte der Kirche. Carsten Frerk: Finanzen und Vermögen der Kirchen in Deutschland. Tukaj citiramo samo izjavo najpomembnejšega cerkvenega kritika današnjega časa, Karlheinza Deschnerja: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem veku, še posebej v 20. stoletju, nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena z zločini, kot je krščanska cerkev, še posebej rimsko-katoliška.«
Biblija: »članska izkaznica« polna umorov in nasilja
Nazaj k bibliji, ki jo mora cerkveni vernik, če se noče večne čase cvreti v peklu, v celoti in dobesedno upoštevati, saj naj bi bila po katoliškem nauku božja beseda. V bibliji namreč piše: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 31,1) Cerkveni vernik mora torej v celoti izpolnjevati »božjo besedo, cerkveno vero«. Ali velja to tudi za cerkvene dostojanstvenike: duhovnike, škofe, kardinale? Ali velja to tudi za sedanjega papeža? In za mnoge pred njim, glede katerih lahko v mnogih knjigah beremo, kako so izpolnjevali »božje besede«. Je morda res, kar mnogi verjamejo, da so kleriki izvzeti iz teh dolžnosti. S tem vprašanjem se splača slej ali prej ukvarjati.
Katoliška cerkev staro zavezo smatra kot absolutno božjo besedo, ki naj se izpolni v novi zavezi. V njenem katekizmu se glasi: »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnjujeta; obe sta resnično božja beseda.« (št. 140). Postavi se vprašanje: kdaj se začenja dokončevati stara zaveza v novi? Morda takrat, ko bodo politiki, torej konj, ki ga jaha cerkev, ustrezali stari zavezi, da bi lahko ljudstvo merili po tej zavezi, ki se nato izpolni v novi zavezi. Poglejmo sedaj v staro zavezo, da bi lahko budni volivec sprejel ustrezno odločitev. V spomin si prikličimo 10 božjih zapovedi (ne ubijaj, ne laži, ne kradi, …), ki so podlaga pravega nauka Jezusa iz Nazareta. 10 božjih zapovedi je splošno znanih in mnoge so del sprejetih moralno-etičnih vrednot družbe in niso sporne, niti z vidika slovenske ustave. Toda v stari zavezi je še marsikaj drugega, kar je obvezno za vsakega cerkvenega kristjana, saj je biblija, seveda po cerkvenem nauku, »sveto pismo« in »prava božja beseda« ter tako v vseh delih obvezno navodilo za ravnanje vernika. Če želite, lahko berete naprej, da boste vedeli, v kaj vse morate kot član cerkve verovati, sprejeti in se po tem ravnati. Kajti: »V Svetem pismu cerkev neprenehoma najdeva svojo hrano in svojo moč … ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Sveta Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico.« (št. 104, 107) Zakaj cerkev ne izvaja, kar piše v stari zavezi? Saj sama pravi, da se mora stara zaveza izpolniti v novi. Zakaj se cerkev ne drži stare zaveze, ko gre npr. za politike ? V bibliji namreč piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10); »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13); »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17) Zakaj cerkev ne izpolni tega, ko vendar beremo, da je stara zaveza izključno in prava božja beseda, ki se mora izpolniti v novi zavezi? Torej sedaj! Gre morda za konja, ki naj bi bil na vrsti prvi? Torej za državo. Naj bi država, konkretno Slovenija, namesto cerkve izpolnjevala krvavo staro zavezo? Naj bi država kaznovala homoseksualce ali tiste, ki udarijo starše? In to s smrtjo? Vsakdo si lahko o tem ustvari svoje mnenje. V stari zavezi najdemo konkretna navodila za dejanja, ki jih je potrebno resno jemati in izpolnjevati, saj je drugi vatikanski koncil, katerega zaključki so za vernike obvezni, rekel: »Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza nikdar ni bila preklicana.«
________________________________
STARA ZAVEZA KRVAVI STRANKARSKI PROGRAM CERKVE
• »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10)
• »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)
• »Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! « (3 Mz 20,15)
• »Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!« (3 Mz 20,16)
• »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12)
• »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.«Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. « (5 Mz 21,18-21)
• »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,15)
• »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,16)
• »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,17)
• »Čarovnice ne puščaj pri življenju. « (2 Mz 22,17)
Mislite, da tega ne smete jemati dobesedno, da danes to ne velja več? Velja ravno nasprotno: »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnjujeta; obe sta resnično božja beseda«, piše v Katekizmu katoliške cerkve. In drugi Vatikanski koncil je zaključil:«Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza nikdar ni bila preklicana.« V Bibliji tudi piše: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 31,1)
______________________________
Cerkveni program: nevzgojene sinove je potrebno kamenjati
Ko listamo v tem delu svetega pisma, o katerem je tukaj govor, beremo npr. kako je potrebno ravnati z mladostniki, ki so lahkomiselni ali ne ubogajo: »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.« (5 Mz 21,18-21) Če bi vi, dragi bralec, zdaj podvomili v »trajno vrednost« teh besed, imeli tak ukrep za neprimeren ter absurden, naj vas spomnimo na to, da ste kot cerkveni član dolžni v to verjeti. Verjamem, »ker je absurdno.«
Po nauku katoliške cerkve je potrebno neposlušne otroke ubiti
V zadnjem času se množijo zlorabe otrok, posilstva ter seksualno nasilje vseh vrst, tudi s strani katoliških duhovnikov, kot tudi dejanja, ki nasprotujejo prevladujoči morali, zaradi česar postajajo naslednji stavki iz tretje Mojzesove knjige vedno bolj aktualni: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo. Z nobeno živaljo ne smeš občevati; s tem bi bil nečist.« Nekaj stavkov dalje piše: »Vsi namreč, ki so storili katerokoli teh gnusob, bodo iztrebljeni iz sredine njihovega ljudstva.« V peti Mojzesovi knjigi piše: »Če bi si kdo drznil, da ne posluša duhovnika, ki tam služi Gospodu, tvojemu Bogu … naj umre.«
Danes je vedno več krivih pričevanj pred sodišči. Kako je potrebno v takih primerih ravnati, piše v peti Mojzesovi knjigi: »Če proti komu nastopi zlonamerna priča in ga obtoži uporništva, naj se moža, ki imata spor, postavita pred GOSPODA, pred duhovnike in sodnike, ki bodo v tistih dneh. Sodniki naj stvar natančno preiščejo: in glej, priča je kriva priča, proti svojemu bratu je izpovedala laž; storite mu tako, kakor je on mislil storiti svojemu bratu! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Drugi naj to slišijo in naj se bojijo, da ne storijo več take hude stvari v tvoji sredi. Tvoje oko bodi brez usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo!« (5 Mz 19,16-21)
Na vsak način je zanimivo prebirati to, kar piše v bibliji, saj v »luči« svetega pisma marsikaj, kar se danes dogaja, lahko dobi novo perspektivo, iz katere lahko vsakdo potegne zase koristna spoznanja.
Kaj naj bi volili?
Seksualni zločini duhovnikov, zakonolomstvo politikov in drugih predstavnikov države, drugi moralni prekrški katoliških politikov – zakaj cerkev ne poseže vmes? Ali velja: roka roko umije? Ljudstvo pa naj voli. Kaj naj voli? Koga naj voli? Tako imenovani višji sloj, kateremu se naj ljudstvo klanja in katerega koristnost je lahko zelo vprašljiva, saj njegovi predstavniki v javnosti figurirajo kot dobrohotni poštenjaki in z retorično spretnostjo govorijo o odpiranju novih delovnih mest, o rasti, o gospodarski stabilnosti, zmanjševanju inflacije in cen, o zagotavljanju miru ter drugih z volitvami pogojenih obljubah. Kdor se potrudi, da prebere novo zavezo, bo našel mnogo protislovij glede na staro zavezo. V stari zavezi je mnogo pozivov k ubijanju ljudi. V novi zavezi pa je Jezus dejal, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Zato je glede na omenjene Jezusove besede vsak umor oz. vojna greh proti življenju, v stari zavezi pa sledi vsakemu zakonolomstvu kamenjanje. Če bi cerkev staro zavezo izpolnjevala v novi, kot to piše v katekizmu, potem bi mnogi politiki in drugi predstavniki države ostali brez glave. Morda boste rekli, da stara zaveza za vas ni obvezujoča. Mogoče je tako. Za cerkev, ki ji eventualno še pripadate, pa dvoma ni.
Ugovarjate lahko, da stara zaveza vsebuje tudi tekste, ki krepijo dušo in človeka ter ju približajo Bogu. – To je nesporno. Spomnimo se samo vizije o Kraljestvu miru: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna GOSPODOVEGA spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino.« (Iz 11,6-9) Tu ne gre za to, da spremenjeni in ponarejeni tekst svetega pisma – vključno z novo zavezo – ne bi vsebovali tudi resnice. Toda kdo lahko v vsakem primeru loči resnično od neresničnega? In cerkev – eventualno vaša cerkev – tega sploh ne loči. To velja tudi za obravnavanje živali. V bibliji piše, da je Bog rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-31) Na drugem mestu pa nasprotno temu piše: »Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.« (1 Mz 9,2-4) Zato cerkev stalno opravičuje nasilje nad živalmi, živinorejo, lov, poskuse na živalih in druge zlorabe živali. Lovce in njihov morilski šport celo blagoslavlja. Volivci, varujte se ubijalcev iz naslade. Mnogi politiki so za morjenje živali. Cerkev to fatalno mešanico svetega pisma smatra v celoti za sveto in za pravo božjo besedo ter izpričuje, da imajo knjige svetega pisma trajno vrednost in gotovo, zvesto ter brez zmote učijo resnico ter obvezujejo vernike, da tej mešanici verjamejo besedo za besedo. Pozor! Budnost je potrebna, saj nad »krščanskim« zahodom visi Damoklejev meč okrutne stare zaveze. Po katekizmu katoliške cerkve pripravlja stara zaveza novo, medtem ko ta dokončuje staro; pričakujemo torej lahko, da bodo ti krvavi deli stare zaveze zopet udarili. Zato moramo resno premisliti, katero stranko oz. politike volimo. Na vsak način tiste, ki se držijo ustave in niso povezani s cerkvijo oz. niso celo cerkveno zasvojeni. Nazaj k vprašanju, ali in kako bi lahko razrešili prepletenost države s cerkvijo, cerkve z državo. Lahko posameznik sploh kaj vpliva na to? Ali mora pustiti, da teče vse po starem? Obstaja korak, ki ga lahko storimo?!
Zlato pravilo
Kristjani, preberite ponovno Govor na gori Jezusa iz Nazareta! Kdor ta enostavna življenjska navodila dojame in jih začne korak za korakom izpolnjevati, slej ali prej ugotovi, da lahko posameznik nekaj spremeni in doseže samo takrat, če začne pri sebi. Če se državljan izklopi iz cerkvene indoktrinacije, potem je storil prvi korak, da bi pridobil nadaljnjo jasnost. Spet začne samostojno misliti in prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Bivši nemški predsednik Richard von Weizsäcker je na vprašanje ali je mogoče z Govorom na gori tudi vladati, rekel, da v današnji nevarni situaciji lahko vladamo samo še z Govorom na gori. Uvedba zlatega pravila v politiko, torej »Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim«, je nujno potrebna. In ta visoka etika Govora na gori naj bi postala glavno vodilo pri upravljanju družbe. »Čas je za revolucijo: revolucijo zavesti, revolucijo v gospodarstvu, revolucijo v politiki«, je rekel bivši francoski predsednik Chirac. Po Govoru na gori naj bi se torej ravnali tako posamezniki kot država. Zato: Cenjeni volivci, volite modro ! Kdor se izmakne indoktrinaciji, voli modro ter sledi besedam Jezusa iz Nazareta, ki je o pismoukih rekel: »In velika množica ga je rada poslušala. Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Ti pismouki še danes vplivajo na državo. Danes jih imenujemo teologi in sedijo v prednjih cerkvenih klopeh. Tisti pa, ki so jih tako temeljito pokvarili z indoktrinacijo, da končno ne vedo več, kdo so – namreč svobodna, samostojna bitja z lastno odgovornostjo – , jim bodo še naprej slepo služili.
Dragi volivci volite modro! Razmislite ali boste enačili Kristusa s cerkvijo. Če bi se rad kdo izmaknil cerkveni indoktrinaciji, naj razmisli tudi o tem, kar piše v Janezovem razodetju (18,4):
»Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge!«
Volite modro
Ljudje so dolga stoletja pustili cerkvi, da jih indoktrinira in z njimi manipulira. Toda mnogi še imajo moč, da se dvignejo iz te odvisnosti – in ti to storijo! Dosežejo jasnost, odločijo se ter naredijo korake, ki vodijo v svobodo.
POJDI IZ NJE, LJUDSTVO MOJE ...
Kaj lahko državljan, volivec in kristjan stori proti manipulaciji navidezno krščanske cerkve:
»Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge!«
Janezovo razodetje (18,4)
________________
BAVARSKA – KONEC DRŽAVNEGA PLAČEVANJA KATOLIŠKIH FAKULTET?
Na Bavarskem je med politiki nastal prepir v zvezi s konkordatom iz leta 1924 med Bavarsko in Vatikanom. Za stranko zelenih je aktualno razmerje med državo in katoliško cerkvijo, ki temelji na omenjenem konkordatu, politično in ustavno nesprejemljivo, saj država financira institucijo, od katere je pravno ločena. Tudi drugi politiki menijo, da je potrebno čimprej uskladiti sporno prakso z ustavo.
Ko je predsednik stranke zelenih S. Dürr te dni zahteval spremembo konkordata in prenehanje plačevanja katoliških fakultet, profesorjev in cerkvenih dostojanstvenikov, so vodje tradicionalnih krščanskih strank, kot npr. CSU, ogorčeni in govorijo o napadu na »vodilno krščansko kulturo« ali o »verski vojni«. S. Dürr ne more razumeti reakcije katoliških političnih fundamentalistov in sporoča, da njegova stranka ne vodi verske vojne niti ne uničuje nikakršne krščanske kulture, temveč samo opravlja svojo nalogo, to je, da spoštuje ustavo, po kateri Bavarska verskim skupnostim zagotavlja svobodo delovanja in nevtralnost do njih. Po njegovem mnenju zaščita ustavnosti ni znak sovraštva do nikogar, temveč skrb za državo in njene državljane.
Mnogi vidijo v razburjenju konzervativnih politikov pravzaprav reakcijo katoliške cerkve, ki se boji, da ne bi izgubila svojih privilegijev, za katere večina državljanov smatra, da so preživeti in velika motnja v razvoju modernih demokratičnih procesov.
CERKEV Z ZLOČINI OBREMENJENA KOT NOBENA DRUGA ORGANIZACIJA
»Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem veku, še posebej v 20. stoletju, nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena z zločini, kot je krščanska cerkev, še posebej rimsko-katoliška.«
Karlheinz Deschner, zgodovinar, literarni znanstvenik in večkratno nagrajeni avtor
_________________________
Objava: Razmisli, izredna številka 2, september 2008.
