Da je nek predmet lahko del programa v javni šoli, mora izpolnjevati cilje izobraževanja. Vprašanje je, ali lahko katoliški verouk sploh zagotovi omenjene cilje?
V Celju je bil 26. aprila 2008 študijski posinodalni dan, ki so se ga udeležili škofi, generalni vikarji, arhidiakoni, dekani in člani pastoralnih svetov. Kot je bilo sporočeno javnosti, je eden od sklepov sinode, ki je ostal neuresničen, zahteva, da verouk nadomesti enega od obveznih izbirnih predmetov v šoli. Od te zahteve cerkev ne bo odstopila, se je še glasilo sporočilo. Katoliška cerkev si na vsak način prizadeva, da bi verouk prišel v javne šole. Trdi, da je dejstvo, da je vsako versko izobraževanje, ki je črtano iz šole, posledica ideološke nestrpnosti.
Da je nek predmet lahko del programa v javni šoli, mora izpolnjevati cilje izobraževanja. Vprašanje je, ali lahko katoliški verouk sploh zagotovi omenjene cilje?
Verouk izhaja iz biblije, ta pa v mnogih delih vsebuje izjemno negativne vsebine. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Mladina je lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljana k nasilju ali zločinom, ker se ji zdi takšno ravnanje sprejemljivo, čudovito in vredno posnemanja. Negativni deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na „liniji“ cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno, in po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo živa bitja.
Ali lahko takšen nauk, ki bo prežemal verouk, spodbuja skladen čustven, moralen in duhovni razvoj posameznika, vzgaja za kulturne in civilizacijske vrednote ali za spoštovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic? To so namreč cilji izobraževanja po Zakonu o osnovni šoli. Po našem mnenju ne! Mnogi menijo, da nasilni biblijski deli ne veljajo več. To je zmota. Biblija v celoti velja še danes, zaradi česar so se katoliki dolžni po njej ravnati in si po Zakoniku cerkvenega prava prizadevati, da se bo širila po vsem svetu. Zato se bodo nasilni deli biblije znašli tudi pri verouku v javnih šolah, kajti ta ima, po nauku cerkve, prednost pred cilji izobraževanja po predpisih Slovenije, če pride do nasprotja. Pri verouku v javnih šolah bo država v imenu cerkve celo učila, da: „Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.“ (3 Mz 20,10) ali „Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.“ (2 Mz 21,15) Obe ravnanji sta protiustavni, saj je človekovo življenje nedotakljivo.
Ni torej ideološko nestrpno to, da verouka ni v javnih šolah, to je namreč zaščita za otroke, temveč je izjemno nestrpen katoliški verouk v delu, ki temeljni na še sedaj veljavni kruti in nasilni bibliji. In takemu seveda ni mesta v nobeni šoli, najmanj pa v javni.
Objava: Razmisli, maj 2008.
