Veliko dejanje: ukaz o katekizemski odpravi smrtne kazni

Delo, 18. avgusta 2018

Pod zgornjim naslovom je dr. Tine Hribar objavil obširen tekst o tem, da je papež odpravil smrtno kazen v katoliškem katekizmu. Vprašanje je, ali je temu res tako?

Papež je v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska posvetna država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil.

V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (»Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno (ni pa je prepovedal – zakaj ne?) navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva.

Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Objava: Sobotna priloga Dela, 8.9.2018.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*