Leto za letom praznujemo 4. oktober kot svetovni dan varstva živali. Poglavitni cilj tega praznika je ozaveščanje javnosti o pomenu varstva živali. Ljudje naj bi se zavedali, da je treba z živalmi ravnati drugače kot doslej, saj žival ni stvar, temveč čuteče živo bitje kot mi ljudje. Ali se je v zadnjem letu zgodilo kaj pomembnega na tem področju? Se je zavest ljudi in države kaj izboljšala?

Odnos države do tega vprašanja se v zadnjem letu načeloma ni izboljšal, nasprotno, celo poslabšal se je; kajti novela zakona o varstvu živali; ki je sicer prinesla nekaj izboljšav; npr. prepoved nastopanja prostoživečih živali v cirkusih; prepoved reje in lov na živali zgolj zaradi pridobivanja njihovih kožuhov kož ali perja …, je iz varstva izključila tako rekoč vse nevretenčarje. To pa pomeni; da je več kot 90 odstotkov živalskih vrst ostalo brez zakonskega varstva. Namesto korak naprej torej več korakov nazaj! Večina živali je zdaj prepuščena na milost in nemilost sebičnemu človeku. Poleg tega država še naprej dopušča lov, škodljivo prehrano živalskega izvora, poskuse na živalih, dirke živali … V Sloveniji še vedno pobijejo okoli 30 milijonov živali na leto – seveda s privoljenjem države, ki bi po ustavi morala poskrbeti; da živali ne bi bile mučene. Tudi vretenčarjem se torej ne godi mnogo bolje kot nevretenčarjem. Podobno je v Evropski uniji, tudi tam še vedno umre vsako leto na desetine milijard živali. Čeprav šteje Evropska unija živali za čuteča bitja, je tako samo bolj ali manj na papirju, kajti v praksi vlada podjetništvo, ki kuje z živalmi velikanske dobičke. Čuteča bitja koljejo, lovijo, jih uporabljajo pri poskusih ali jih kako drugače mučijo za človekove koristi. Sebične seveda, kajti dokazano je, da človek lahko živi ne da bi izrabljal živali za svoje potrebe. S sebičnostjo pa si koplje grob, kajti biologi dokazujejo, da evolucija ne nagrajuje sebičnega ravnanja, temveč ga kaznuje. Kdor torej ravna sebično in ubije žival, ga bo evolucija prej ali slej kaznovala. Kazen pa bo enaka ali podobna samemu dejanju, kar bi lahko sklepali glede na biblijski zakon setve in žetve.

Podobno kot v Sloveniji in Evropski uniji je tudi drugje po svetu. V zadnjem času pa takšna uničevalna ideologija prek globalizacije čedalje bolj prodira tudi na tista območja sveta, kjer so do živali prijaznejši kakor na »krščanskem« zahodu. Če se odnos državnih ustanov načeloma ne izboljšuje, pa je drugače z zavestjo mnogih ljudi. Vendar pa so tu spremembe počasne, kajti uničevalna ideologija, podprta z dejanji ali opustitvami organov oblasti, npr. parlamenta ali ministrstev, ki živali še vedno pojmujejo kot predmet in sredstvo za zadovoljevanje človekovega užitka ter njegovih drugih potreb, agresivno brani svoja stališča in zavaja ljudi. Kljub temu pa je vse več ljudi, ki nasprotujejo lovu in poskusom na živalih, postali so celo vegetarijanci ali vegani (v Avstriji je v starostni skupini do 40 let že skoraj 20 odstotkov ljudi vegetarijancev ali veganov), upirajo se drugim oblikam izrabljanja živali, ustanavljajo nova društva za varstvo živali in podobno.

Vprašanje varstva živali je eno bistvenih vprašanj družbe. Dokler se bo živalim godilo slabo, se bo tako godilo tudi ljudem, kajti, »kar človek seje, to žanje«. To zlato pravilo je ključ do osvoboditve živali in te ne bo mogel preprečiti niti do živali sebičen odnos, kajti, kot pravijo tudi evolucijski biologi, evolucija dolgoročno sebičnost kaznuje. In ker je sebičnost do živali že dolgotrajna, so ji štete »ure, in ne leta«.

Objava: Aura, 289/2013.