V članku Škofje: Zaščita nerojenega življenja je legitimen cilj držav (Dnevnik, 27.7.2023) smo lahko prebrali stališče komisije za etiko pri komisiji škofovskih konferenc EU (COMECE) v zvezi s pravico do splava. Komisija meni, da splav ne more biti pravica ne z vidika evropskega ne z vidika mednarodnega prava in pri tem navaja, da je »spoštovanje dostojanstva vsakega človeškega bitja v vseh fazah njegovega življenja, zlasti v obdobjih popolne ranljivosti, temeljno načelo demokratične družbe«. Kratko rečeno, katoliška cerkev je proti splavu, kar je sicer že dolgo znano.

Cerkev svoje nasprotovanje splavu utemeljuje s spoštovanjem dostojanstva vsakega človeškega bitja v vseh fazah njegovega življenja, bi bilo mogoče razumeti stališče omenjene cerkvene komisije. Ali cerkev spada med tiste, ki spoštujejo dostojanstvo vsakega človeškega bitja v vseh fazah njegovega življenja, saj sicer v smislu zlatega pravila, ki ga tudi sama uči, ne more tega zahtevati oz. pričakovati od drugih? Jasno je, da ne, kajti dostojanstvo človeka in njegovega življenja je zanjo samo interesni pojem in nič drugega! Katoliške cerkve namreč ne zanima dostojanstvo človeka kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi vojnah. Če bi se cerkvi res šlo za dostojanstvo človeka v vseh fazah njegovega življenja, zakaj je potem podprla pravico Ukrajine do oboroženega odpora proti ruski agresiji? S tem je namreč podprla tudi pobijanje vojakov in civilistov na obeh straneh! Ali ti nimajo dostojanstva v vseh fazah svojega življenja? In s tem tudi pravice do življenja? Očitno ne!

Ali cerkev spoštuje dostojanstvo drugače mislečih oz. verujočih? Uradni katoliški nauk namreč vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti dostojanstvu človeka in njegovemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je treba homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju je v bibliji na desetine, in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da vse to še danes velja. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje spoštovanje dostojanstva vsakega človeškega bitja v vseh fazah njegovega življenja? Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega dostojanstva, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi, pri čemer kleriki s papežem na čelu s prižnic celo grmijo Ne ubijaj!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje marsikaj. Zato je njeno govorjenje o spoštovanju človekovega dostojanstva navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu, kajti otroka reši samo zato, da ga lahko kasneje uporabi za svoje interese! Ne reši ga torej zaradi njega samega, temveč samo zaradi lastnih interesov.

Cerkev vsem ženskam, ki splavijo grozi s prekletstvom in večnim peklom. Papež Janez Pavel II. je o zakonih, ki omogočajo pravico do splava, dejal, da gre za strašno obliko totalitarizma, skrito v demokratično obleko. V zvezi s tem pa marsikaj pove naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do zdaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot katoliška cerkev.
Pa še to. Ali bi lahko rekli, da imajo po cerkvenem nauku pravico do dostojanstva in življenja samo nerojena človeška bitja, ko pa se rodijo, pa to izgubijo?

____________

Objava: Dnevnik, 31.7.2023

Odziv:

Splav in cerkvena hinavščina, 2.

K pismu pod zgornjim naslovom (Dnevnik, 31. 7.), v katerem pisec ugotavlja, da pri Cerkvi ne gre za dostojanstvo človeka, bi lahko dodali še mnogo ugotovitev, ki kažejo na to, kako je Cerkev prilagodila vero svojim potrebam.

Cerkev ne potrebuje samo podložnikov, rabi podložnike, ki bodo čutili dolg do nje in bodo želeli odkupiti ta dolg, če se hočejo izogniti kazni (peklu). Vemo, koliko truda je Cerkev vlagala v preteklosti, da prikaže grozote kazni, pekla, bolezni, ki bodo doletele človeštvo (tudi za korono je funkcionar naše Cerkve izjavil, da je kazen za vse manj vere med prebivalci), z namenom prestrašiti ljudi in jih tako narediti poslušne. Čemu služi teorija o »izvirnem grehu«, po kateri se greh od Adama in Eve prenaša na vsakega vernika? Neki katehet, ko sem ga vprašala, kaj govori otrokom, mi je povedal: »Govorim jim, da so grešniki – če že niso oni grešili, so grešili njihovi starši ali predniki.« Torej že otrok, ker se mu privzgoji občutek grešnosti, naj bi postal odvisen od tistega, ki ga lahko reši greha! Pa tu se dolg ne konča. Kristus ni bil križan zato, ker se je uprl tedanji uradni veri in trdil, da ga je poslal bog, ampak se je pustil križati, da odkupi naše grehe!

Če je bog vsemogočen, zakaj rabi dolžnike na zemlji, ki bodo dolg do njega plačevali njegovim zastopnikom na Zemlji?

Kako donosno je zastopati boga na Zemlji, so dojeli že vladarji pred Rimljani, ne samo Cerkev, če pomislimo na bogastvo v Vatikanu (tudi Mojzes je vedel, da bo narod poslušal pravila, ki jih je napisal, le če bo rekel, da mu jih je narekoval bog), temveč mnogi politiki v preteklosti in danes, ki s pomočjo boga hočejo priti do oblasti.

Ampak tudi verniki so praktični: tudi oni so prilagodili boga svojim potrebam (ne pa obratno) – hitro ugotovijo, da se lahko izgovorijo na boga in rečejo, da delajo nekaj v njegovem imenu, da je lažje iskati odpuščanje od boga (z molitvijo, plačilom maše..obljubo …), kot pa iskati odpuščanje pri osebi, kateri si naredil krivico, skupinam ljudi, družbi …

Majda Koren, Ljubljana

________

Objava: Dnevnik, 1.8.2023