V Kanadi marca poteka grozljiv lov na tjulnje, v glavnem na mladiče, stare od 12 dni do 12 tednov. Mladiče ubijejo z udarcem po zatilju s topo stranjo neke vrste sekire. Lobanjska kost naj bi pri tem udarcu počila takoj, vendar morajo pogosto udariti večkrat, da žival umre. Dogaja se celo, da žival ni mrtva, ko jo odrejo. Kri do nekaj tednov starih živali pordeči belino zasnežene in poledenele pokrajine. Streljanje tjulnjev ni nič manj okrutno. Strelci pogosto potrebujejo več nabojev, da žival ubijejo. Obstreljeni tjulnji pobegnejo, se potopijo in bedno utonejo. Treh od štirih ustreljenih tjulnjev ne najdejo več.

Leta 2001 je neodvisna skupina veterinarjev v poročilu o lovu strnila ugotovitve, da določila o humanem načinu ubijanja niso bila spoštovana. Šokantna je tudi ugotovitev veterinarjev, da so bili v kar 42 odstotkih primerov, ki so jih preučili, tjulnji odrti živi. Dogajajo se grozljive krutosti, lovci tjulnje pri zavesti vlečejo čez ledene plošče s kljukami, pritrjenimi na čolne, jih streljajo in nato pustijo trpeti v agoniji. Ali kot je rekel dr. Sailer, tožnik pred mednarodnim sodiščem za pravice živali: “Nobene druge oblike lova ni, pri kateri bi ledeno mrzla brutalnost ljudi bila tako očitna kot pri lovu na tjulnje. Mlade živali so zaupljive in ne bežijo proč kot zajci in sme, ko se jim približajo lovci. Tjulnjev mladič prostodušno in žalostno gleda v oči lovca, preden ta zavihti gorjačo, da bi mu razbil glavo in mu strgal kožuh s telesa. Komaj kaj je bolj brutalno in nobenega opravičila ni, tudi gospodarskega ne.“

Mnogi protestirajo zaradi brutalnega lova in tudi sam sem letos pri kanadski vladi ponovno protestiral. Na žalost Kanada vztraja pri tem lovu, komercialni interesi so še vedno pred življenjem več sto tisoč živalskih otrok.

Objava: 7dni, 4.4.2007.