Ustavno sodišče Republike Slovenije
Beethovnova ulica 10
SI-1001 Ljubljana

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI

Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN) (Uradni list RS, št. 43 z dne 28. 6. 2019) vključno s Prilogo 1 in Prilogo 2 Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN) (Uradni list RS, št. 43 z dne 28. 6. 2019)

s

predlogom za začasno zadržanje izvajanja navedenega zakona po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču

Pobuda!
Priporočeno!

______________________

Državni zbor RS je sprejel Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43 z dne 28. 6. 2019. S tem zakonom je predviden odvzem 200 medvedov iz narave, od tega 175 medvedov z odstrelom in 25 zaradi izgub (povoz in druge oblike smrtnosti) ter 11 volkov.

Pobudnik meni, da je prej omenjeni zakon neustaven in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Utemeljitev pravice do vložitve pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti

1. Slovenska ustava v 23. členu z naslovom Pravica do sodnega varstva določa: »Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.« Iz prvega odstavka navedenega člena nedvoumno izhaja, da če ima nekdo neko dolžnost, lahko zahteva od sodišča, da odloči o tej njegovi dolžnosti. Ali kot izhaja iz ustave: Vsakdo ima pravico, da o njegovi dolžnosti odloči sodišče. Seveda brez nepotrebnega odlašanja. Vendar besedna zveza »brez nepotrebnega odlašanja« to ni bistvo te ustavne določbe. Bistvo te ustavne določbe je, da ima vsakdo pravico do osnovnega pravnega sredstva v tem smislu, da lahko z njim na sodišču in od sodišča zahteva odločanje o njegovih pravicah in dolžnosti ter obtožbah zoper njega. Torej tudi o dolžnostih, ne glede na vrsto dolžnosti in njen izvor. Jasno je tudi, da te pravice ni mogoče omejiti z izgovorom, da je ta ustava ne priznava (jo priznava v 23. členu) ali da jo prizna v manjši meri, kot je to določeno v zadnjem odstavku 15. člena slovenske ustave. Torej pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave ne more omejiti niti sama ustava, še manj pa nižji pravni akti, torej zakoni in drugi splošni akti, ali individualni akti.

1.1 Po pravnem sistemu Slovenije je zaščita živali pod določenimi pogoji dolžnost vseh oseb. Po 2. členu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) je namreč zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Zaščita živali po 1. členu tega zakona pomeni zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Zaščita živali pred mučenjem pa je tudi ustavno varovana kategorija (72. člen). Po 7. členu Zakona o ohranjanju narave morajo fizične osebe ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote. Prispevati morajo torej o ohranjanju življenja prostoživečih živali.

1.2 Za zaščito življenja živali je torej odgovorna tudi vsaka fizična oseba, ki je v kakršnemkoli odnosu do živali. Fizične osebe, ki se borijo za živali, in sicer za njihovo življenje, zdravje in dobrobit oz. dobro počutje, so vsekakor v odnosu do živali. Ta odnos se lahko kaže na različne načine: eni izdajajo knjige v tej smeri, drugi imajo azile za zapuščene živali, tretji se borijo za živali tako, da jih podpirajo v raznih člankih, pismih bralcev in drugih tekstih v medijih in tudi na svetovnem spletu, spet eni so prostovoljci v raznih društvih in drugih organizacijah, ki tako ali drugače pomagajo živalim … Eni so v odnosu do živali tudi tako, da jih ne jedo, niti ne uživajo živil živalskega porekla ali proizvodov, narejenih iz živali. To so vegetarijanci in vegani. Skratka: fizične osebe so lahko v odnosu do živali na zelo različne načine.

1.3 Ker je zaščita živali zakonska dolžnost vsake fizične osebe, ki je v kakršnemkoli odnosu do živali, mora ta oseba uporabiti vsa zakonita sredstva, da zaščiti živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobrobit. Če je npr. žival bolna, je mora skrbnik odpeljati k veterinarju, da ji nudi zdravstveno oskrbo in tako poskrbi za njeno zdravje. Če kakšen predpis določa, da se usmrti neka žival ali več njih, mora pravni sistem omogočiti tistemu, ki ima dolžnost zaščiti življenje živali, določeno pravno sredstvo, da lahko to doseže, torej prepreči smrt živali. V skrajni fazi mu mora biti omogočeno, da s pravnim sredstvom nastopi na sodišču in se z njim tako bori za življenje živali.

1.4 Že omenjeni 23. člen slovenske ustave omogoča tistim, ki imajo neke dolžnosti, tudi zakonsko določene, da o teh dolžnostih odloča sodišče, če je to treba, ker drugače ni mogoče izpolniti te dolžnosti. To je njihova pravica, ki izhaja za ustave. Torej, oseba, ki se mora po zakonu boriti za zaščito živali oz. jih ščititi – zakon tej osebi določa dolžnost – ima pravico, da na sodišču vloži ustrezno pravno sredstvo, da z njim realizira svojo dolžnost, ki mu jo nalaga zakon in je drugače ni mogoče realizirati.

1.5 Pobudnik je v odnosu do živali že vrsto let, vsaj več kot 28. Toliko časa je že vegetarijanec, zadnjo polovico tega obdobja pa tudi vegan. Na različne načine se bori za zaščito živali, to je za zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Skoraj 10 let (2004-2012) je bil tudi varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice, katerega član je še danes. Kot varuh pravic živali je pripravil veliko število predlogov, mnenj, pritožb, predavanj, člankov, tiskovnih sporočil, tekstov za tiskovne konference, tudi nekaj pobud za ustavno presojo raznih predpisov, ki so v nasprotju z ustavo glede zaščite živali pred mučenjem in drugimi ustavnimi in zakonskimi določbami.^[1] Ena takšna pobuda je bila tudi uspešna, in sicer v zvezi z odstrelom medvedov.^[2] Poleg tega je kot varuh pravic živali, seveda vse v imenu omenjenega društva, sodeloval tudi v mnogih upravnih postopkih glede raznih prireditev v zvezi z živalmi (kot stranski intervenient). Ko je pobudnik prenehal biti varuh pravic živali, se je še naprej boril za živali, kar dela še danes. Njegova borba za življenje živali trenutno poteka preko raznih tekstov o živalih, ki jih objavlja v pismih bralcev v raznih slovenskih medijih in na svetovnem spletu. Na njegovi spletni strani je več kot 400 njegovih tekstov za zaščito živali, od tega je bilo desetine njih objavljenih v raznih medijih: od Dela, Dnevnika, One, Nedeljskega, Večera …^[3] Leta 2017 je od nekega kmeta odkupil kravo Miko, ki bi sicer odšla drugače v klavnico in ji tako rešil življenje. Ta krava sedaj živi v zavetišču za rejne živali^[4] in bo tam do naravne smrti.^[5]

1.6 Iz vsega zgoraj navedenega je jasno, da ima pobudnik pravico, da na Ustavno sodišče vloži pobudo za presojo skladnosti ZIOMVN z Ustavo Republike Slovenije. Kot že navedeno, ima pobudnik zakonsko dolžnost zaščite življenja medvedov ter volkov (po ZZZiv in ZON), tudi teh, ki so po izpodbijanem zakonu predvideni za odstrel, saj je v odnosu do njih, ker se bori za njihovo življenje, zdravje in dobrobit. Da lahko izvrši to svojo dolžnost, je presoja ustavnosti izpodbijanega zakona, ki je v nasprotju z ustavo naravnan proti življenju 175 medvedov in 11 volkov, saj določa njihovo smrt, edina pravna pot. Drugih namreč ni, saj je samo Ustavno sodišče pristojno za oceno skladnosti ZIOMVN z ustavo. S tem ko pobudnik vloži pobudo za oceno ustavnosti izpodbijanega zakona in je ta pobuda vsebinsko obravnavana s strani sodišča, je pobudni izpolnil svojo zakonsko dolžnost. Ali bo pobuda uspešna ali ne, to ne več v njegovi domeni. Naredil je vse, kar je v njegovi moči.

1.7 Glede na navedeno je jasno, da v tem konkretnem primeru ni treba utemeljevati pravnega interesa v smislu 162. člena ustave oz. 24. člena Zakona o ustavnem sodišču. Tu gre namreč za dolžnost, kar je drugačna pravna situacija, kot jo imata v mislih 162. člen ustave in njegova konkretizacija v 24. členu Zakona o ustavnem sodišču. Če bi moral pobudnik še konkretno izkazovati pravni interes, bi to v bistvu pomenilo negacijo njegove dolžnosti, saj bi se lahko zgodilo, da mu Ustavno sodišče pravnega interesa ne bi priznalo. Pobudnik ne bi imel na voljo vsebinskega dostopa do sodišča, kar bi pomenilo, da ne bi mogel realizirati svoje dolžnosti, to pa bi izvotlilo njegovo dolžnost. Ta pa bi bilo v nasprotju s 23. členom slovenske ustave, kar pa po 15. členu iste ustave ni dovoljeno. Zato pobudnik meni, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko presojo vložene pobude. Ob tem je treba še navesti, da dolžnost zaščite živali po ZZZiv za pobudnika ni neka posebna obremenitev, temveč pomembno »orožje« v borbi za živali. In še nekaj. Da za neizpolnitev dolžnosti iz 2. člena ZZZiv ta zakon ne predpisuje sankcije, ni bistveno in ne more vplivati na to, da bi se lahko trdilo, da ta dolžnost ni dolžnost v pravnem smislu. Kajti kot že navedeno, ZZZiv jasno govori o dolžnosti. In ker to dolžnost določa zakon, je jasno, da gre za pravno in to zakonsko dolžnost (ne npr. moralno dolžnost) in to dolžnost ima v mislih 23. člen slovenske ustave. Slovenski pravni red predpisuje mnogo dolžnosti fizičnih oseb brez pravnih sankcij za neizvršitev.

1.8 Če Ustavno sodišče meni, da razlogovanje po točki 1.7 ne vzdrži presoje, pa pobudnik meni, da je dolžnost, o kateri je govora v prejšnjih točkah, del njegovega pravnega položaja, kamor poleg pravic spadajo tudi dolžnosti. Pravni položaj pa je samostojna sestavina pravnega interesa po 24. členu Zakona o ustavnem sodišču in to ena izmed treh.^[6] V to njegovo dolžnost izpodbijani zakon grobo posega, kot je navedeno zgoraj.

2. Če pa Ustavno sodišče meni, da navedbe pod točko 1 ne zadostujejo za vsebinsko presojo pobude, pa pobudnik v nadaljevanju utemeljuje svoj pravni interes za pobudo, pri čemer pobudnik meni, da je njegov pravni interes za vložitev pobude izkazan na več načinov.

3. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

4.1 Republika Slovenija je podpisnica Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Slovenija je to konvencijo ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ), objavljenim v Uradnem listu RS, št. 62/2004 z dne 7.6.2014. To pomeni, da je ta konvencija del pravnega reda Slovenije in zato morajo po njej ravnati vsi organi oblasti v Sloveniji. Iz konvencije izhaja, da mora Republika Slovenija preko svojih organov zagotoviti ustrezne informacije in sprejeti ukrepe, da zagotovi pregledno in pravilno udeležbo javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem. Republika Slovenija mora po konvenciji pred tem opredeli javnost, ki lahko sodeluje in si primerno prizadeva zagotoviti možnosti za udeležbo javnosti pri pripravi aktov, ki pomembno vplivajo na okolje. To velja tako za izvršilne predpise kot za zakone.

4.2 Dejstvo je, da je odvzem z narave z odstrelom 175 medvedov in 11 volkov, kolikor jih predvideva izpodbijani zakon, velik poseg v okolje, zato je treba v sprejem tega ukrepa vključiti javnost v smislu Aarhuške konvencije, še posebej zaradi tega, ker gre za zavarovani vrsti, za kateri velja strog režim varstva po Habitatni direktivi^[7] in slovenski notranji zakonodaji. Prejšnji ukrepi odvzema medvedov in volkov so to spoštovali in dali javnosti možnost sodelovanja v postopku sprejema. To velja tudi za zadnji vladni odlok o odvzemu medvedov iz narave iz leta 2018, katerega zakonitost je presojalo upravno sodišče in pri tem odpravilo Prilogo Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18) in zadevo v tem delu vrnilo vladi v ponoven postopek.^[8] To velja tudi za osnutek Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za obdobje do 30. septembra 2020. Tudi pri tem pravnem aktu ima vsakdo pravico dajati pripombe in predloga za sam odlok in to do 30.8.2019.^[9]

4.3 Izpodbijani zakon ni šel skozi proceduro, ki jo zahteva Aarhuška konvencija in javnosti ni bila dana možnost sodelovanja pri sprejemu zakona. To je razvidno iz samega predloga zakona, ki ga je Vlada RS poslala v Državni zbor. Tam je namreč v točki 7. Prikaz sodelovanja javnosti pri pripravi predloga zakona: Javnost v pripravo predloga zakona zaradi nujnosti obravnave ni bila vključena. Tudi v postopku v Državnem zboru, torej v postopku sprejemanja zakona, javnost ni bila vključena. Kot že navedeno, javnost v postopku priprave in sprejemanja izpodbijanega zakona ni bila vključena, čeprav bi morala biti. Aarhuška konvencija namreč ne vsebuje te izjeme, na katero se sklicuje Vlada, torej nujnost obravnave. Ob tem je pripomniti, da je bilo dovolj časa za vključitev javnosti v postopek še v času sprejemanja zakona v Državnem zboru kot tudi še v pripravi osnutka v okviru resornega ministrstva. To dokazuje dejstvo, da se bo zakon izvajal od 29.6.2019 pa vse do 30.9.2020, kot je to razvidno iz objave izpodbijanega zakona v Uradnem listu. Torej, več kot eno leto. Torej, kakšnih 14 ali 20 dni javne razprave v smislu Aarhuške konvencije ne bi zakonu odvzelo ničesar. Zato je jasno, da je nujnost obravnave, na katero se sklicuje Vlada, samo pretveza in skrije pravi namen zakona: to pa je, da se čim prej začne z odstrelom medvedov in volkov in tako pomiri del javnosti, ki zahteva »kri« medvedov in volkov in to zaradi »škod in napadov«, ki naj bi jih te zveri povzročale.

4.4 Ker javnosti ni bila dana možnost sodelovanje v postopku sprejemanja izpodbijanega zakona v smislu Aarhuške konvencije, je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku sprejemanja izpodbijanega zakona tistih oseb, ki bi dali svoje pripombe in predloge na izpodbijani zakon, če bi bilo to mogoče. Med njimi je tudi pobudnik. Zato je nezakonito poseženo v njegovo pravico, ki mu priznava pravni red. Gre za neposreden in konkreten poseg v njegovo pravico in to tako, da mu je izpodbijani zakon pravico odvzel. Z ugoditvijo pobudi bi se pravni položaj pobudnika vsekakor izboljšal, kar pa brez vložene pobude ni mogoče. Zato je pravni interes v tem primeru izkazan. Ob tem je pripomniti tudi to, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-386/06 z dne 13.3.2008 priznalo pobudniku, sicer društvu, pravni interes, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja pri pripravi predpisov v smislu Aarhuške konvencije. Zapisalo je: »Pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih predpisov pobudnik izkazuje zato, ker s pobudo uveljavlja, da mu kot zainteresiranem subjektu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku priprave teh predpisov, ki urejajo varstvo na področju, na katerem deluje.« Pobudnik meni, da je tudi pri njegovi pobudi enako in da gre za bolj ali manj enak primer kot v odločbi U-I-338/06.

5. Slovenska ustava v 41. členu ureja svobodo vesti in v 1. in 2. odstavku določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.« Ustava v tem členu varuje opredelitve in prepričanja s področja vesti, torej etike oz. morale, pri čemer ni bistveno ali gre za teistična, ateistična ali neteistična prepričanja. Gre za svetovnonazorska prepričanja in opredelitve s področja morale oz. etike.^[10]

5.1 Pobudnik ima izdelan pogled na temeljna vprašanja sveta, družbe in človeka. Gre za sistem, v katerem so deli med seboj povezani. Ta sistem temelji na morali oz. etiki, ki so za pobudnika skupek norm oz. pravil, s katerimi na podlagi pojmovanja dobrega in slabega vrednoti odnose med ljudmi in odnose ljudi do živali in drugih delov narave. Seveda je njegovo dojemanje dobrega in slabega tudi usmeritev za konkretno delovanje v življenju, tako privatnem kot javnem.

5.2 Najvišja vrednota te morale oz. etike je življenje. Življenje je najvišje »dobro« ker brez »življenja ni življenja«. Vse, kar obstaja, je živo. Nič ne more obstajati, če ni v njem življenja. Zato je življenje v vsem, kar človek vidi, in tudi v tistem, kar ne vidi, ker je pač njegov vid omejen iz takšnih ali drugačnih razlogov. Življenje je tudi v tem, kar človek vonja, okusi … pa ne vidi. Življenje se v tem sistemu izraža preko raznih oblik. Življenje je tudi v mineralih, kamninah in drugih »neživih« elementih in ne samo v rastlinah, živalih in ljudeh, kot to zmotno učijo v šolah in kot to zmotno razlaga znanost. Če npr. v mineralu ne bi bilo življenja, ga ne bi bilo.

5.3 Vsako življenje ima svojo lastno vrednost in ga je zato treba varovati in spoštovati. Zato je treba vsako življenjsko obliko varovati, vsaka življenjska oblika ima svoje dostojanstvo in seveda pravico do življenja in ta pravica je neodtujljiva. Varovanje življenjskih oblik je torej zaradi njihove lastne vrednosti in ne zaradi uporabne vrednosti za človeka. Gre za »svetost« življenja in s tem pojavnih oblik življenja. Če bi se pobudnik izrazil religiozno, bi lahko rekel, da za vsako življenjsko obliko velja Ne ubijaj. Jasno je, da to velja v smislu namernega oz. naklepnega ubijanja. Če se ponazori to s primerom. Če nekdo namerno pohodi mravljo, je namerno uničil življenjsko obliko in zato naredil škodo življenju. Če pa ta isti človek pohodi mravljo, ker je ni videl, bi pa se jih izognil, če bi jo videl, in ta umre, gre za nenamerno dejanje, kar v objektivnem smislu sicer pomeni uničenje življenjske oblike, toda v subjektivnem smislu takšno dejanje sedaj ne nosi negativne posledice. Ker pač še živimo v svetu, kjer so življenjske oblike sestavljene iz materije, torej trde snovi, in ne iz fine snovi, ki je ni mogoče uničiti. Če bi se zopet izrazil religiozno: če bi bila človekova noga iz duha, prav tako mravlja, mravlja kot življenjska oblika ne bi bila uničena, saj bi noga šla skozi mravljo brez posledic za oba. To je mogoče primerjati z duhovi iz religiozne sfere.

5.4 Moralno-etična sfera je za pobudnika bistvena. Načela, ki sestavljajo to sfero, so zelo enostavna in so znana že zelo dolgo. Gre za načela Ne kradi, Ne laži, Ne ubijaj, Ne muči, spoštovanje ljudi, živali in vse narave, ohranjanje življenja, in ne njenega podaljševanja, svoboda, nikomur ne škoduj … Vse to so načela, ki sestavljajo dobro oz. pravilno (pozitivno) plat moralnega sistema pobudnika, kršenje le-teh pa sestavlja slabo oz. negativno plat, ki se jo da imenovati tudi zlo. Dobro je tudi vsebina ljubezni, zlo pa je njeno nasprotje oz. sovraštvo. Vsa ta moralno-etična načela lahko pobudnik strne v en stavek, in sicer: Kar ne želiš, da ti stori drugi, ne stori ti njemu. Ali drugače: kar želiš, da ti drugi storijo, stori ti njim. Gre za znano Zlato pravilo. To pravilo je za pobudnika temeljno pravilo v odnosih med ljudmi in seveda njegovo vodilo do odnosov do drugih delov sveta. Torej, ne samo do ljudi, temveč tudi do živali, rastlin in drugih delov narave, vključno seveda tudi z minerali in drugimi kamninami. Pobudnik tako v svojo moralno-etično sfero vključuje ne samo odnosov med ljudmi, temveč do vseh življenjskih oblik.

5.5 Pobudnik je prepričan, da moralna načela, ki sestavljajo njegov vrednostni oz. moralni sistem, in tudi družbeno moralo v delu, kjer se skladajo z njegovimi načeli, niso samo neki abstrakten pojem, temveč imajo svoje konkretne materialne posledice v vsakodnevnem dogajanju. To je najlažje ponazoriti na primeru moralnega načela Ne ubijaj. Če človek ne ubija, je v družbi in drugem prostoru mir^[11] in vsi subjekti tega sistema živijo mirno. Tudi živali, rastline in drugi deli narave. Če pa človek sproži vojno in začne npr. metati bombe v prostor, pa umirajo ljudje, živali, rastline in drugi deli narave. Kršitev moralnega načela Ne ubijaj torej prinese uničenje in to je nekaj zelo negativnega, gre za hudo zlo. Ubijaj torej prinese negativne materialne posledice v neki prostor, saj je mnogo pojavnih oblik življenja uničenih. Vojna kot kršitev moralnega načela Ne ubijaj pa ustvari tudi enormno količino energije, ki je seveda negativna, kar je vidno po negativnih posledicah vojne. Ker se nobena energija ne izgubi, kar dokazuje tudi fizika, je jasno, da ta energija obstaja dalje. Negativna energija oz. energija zla obstaja torej dalje. Ta energija je last tistih, ki so jo ustvarili in se zato po zakonu vzroka in posledice, vrne k tistim, ki so jo ustvarili. To pa so tisti, ki so sprovocirali vojno, jo začeli, ubijali, v njej prostovoljno sodelovali ali jo podpirali, izdelovali orožje za to vojno … K njim se vrne, ker je njihova last. Seveda vsakemu z delom, ki ga je v tem kolektivnem zlu ustvaril. In to zlo, ki se vrne k povzročitelju pri njem povzroči zlo. Ta dobi nazaj svoje lastno zlo. Človek kot pristaš lastninske pravice dobi nazaj svojo lastnino, ki je v tem primeru po njem ustvarjeno zlo. In to je pravično. Mogoče bi bilo celo reči, da se je povzročitelj sam sebi maščeval. Do tega povratnega učinka pa ne pride, če povzročitelj zla pravočasno spozna svoje zlo, ga očisti in ne ponavlja več. Torej se spreobrne. Simbolno bi bilo mogoče reči, da se je povzročitelj zla iz morilca spreobrnil v pacifista. Tako se negativna energija, ki jo je s svojim delovanjem v sistemu vojne ustvaril, spremenila v pozitivno energijo, torej energijo miru.

5.6 Da se nobena energija ne izgubi, tako tudi negativna energija ne, so dober primer cerkvene križarske vojne iz srednjega veka. Da negativna energija, ki je bila ustvarjena s temi vojnami, še vedno obstaja, je dokaz tudi to, da imajo mnogi muslimani zahodni svet za križarje in se zato na takšen in drugačni način borijo proti temu svetu. Tudi z nasilnimi terorističnimi akcijami, ki so zanje del maščevanja.^[12] Negativna vojna energija križarskih vojn je bila in še vedno je osnova za sovraštvo mnogih delov muslimanskega sveta do zahodnega sveta. In to sovraštvo, ki je seveda nekaj zelo negativnega in zato del zla, se sedaj še krepi z nasilnimi in negativnimi posegi, torej negativno energijo, zahodnega sveta na Bližnjem vzhodu. V očeh mnogih muslimanov je zahodni svet še sedaj križarski. Negativne posledice prejšnjih in sedanjih križarskih vojn zahodnega krščanskega sveta vedno bolj prihajajo nazaj v zahodni prostor. Terorizem, begunci … so izraz s strani zahoda povzročene negativne energije, ki se sedaj vrača nazaj. Ob pobudnikovi omembi krščanstva je seveda treba navesti, da ne gre za krščanstvo, temveč za katolicizem, protestantizem in druge oblike biblijskih verskih skupin, kajti kristjani so v tem pogledu pacifisti in ne ubijalci, saj sledijo Kristusu, ki je bil pacifist in ne vojak oz. morilec. Seveda pa je drugače s katoliki, protestanti …, saj ti sledijo verskemu nauku, ki izhaja iz nasilne in krvave stare zaveze in zato podpira vojne ter s tem ubijanje in uničevanje vseh oblik življenja.

5.7 Kot že navedeno, vsakdo dobi nazaj svoje zlo, če ga pravočasno ne spremeni v dobro. Seveda to velja tudi v prej navedenem primeru križarskih vojn. Nasilje, ki je bilo ustvarjeno v času križarskih vojn, bo doletelo samo tiste, ki so ga takrat ustvarili. To je seveda mogoče, ker je življenje večno, kar z drugimi besedami pomeni, da človekova smrt ne pomeni konca njegove energije, ki je oblikovana kot zavest ali drugače rečeno kot duša. Ko človek fizično umre, njegova duša živi dalje, v njej je zabeleženo vse, kar je storil človek. Tako npr. tudi aspekti njegovega nasilja v križarskih vojnah v srednjem veku. Ko se takšna duša zopet utelesi v sedanjem času v zahodnem prostoru, se nanj lahko zgrne vsa negativna energija, ki jo je ustvaril v času križarskih vojn. To njegovo zlo mu prinesejo tisti, ki jim jo je on v preteklosti dal, to pa so npr. sedanji muslimani, ki s terorizmom in drugimi nasilnimi dejanji nastopajo v zahodnem svetu ali proti zahodnjakom. To je seveda del pravičnosti, ta namreč vsakemu daje njegovo, torej tisto, kar je ustvaril. Dobro dobremu in slabo slabemu po načelu vsak svoje sreče kovač in vsak svoje nesreče kovač ali kar seješ, to žanješ. Z reinkarnacijo, karmo in vzročnim zakonom je mogoče pojasniti praktično vse nasilje, ki sedaj obstaja na svetu pa tudi razne bolezni otrok.^[13] Vzročni zakon se tako ne razteza samo na eno človekovo življenje, temveč na vso njegovo eksistenco, lahko kot človek v tem življenju ali kakšnem prejšnjem, seveda pa tudi v prihodnjem. Kajti duša je nesmrtna, ni je mogoče ubiti, ubiti je mogoče samo človeka kot materialno bitje. Zato lahko posledice negativnega ravnanja izpred npr. tisoč let nastopijo šele sedaj, ko se je povzročitelj ponovno inkarniral. Drugim povzročena škoda je dolg storilca žrtvi, je storilčeva karma in to bo moral pretrpeti, če je ne bo pravočasno spremenil v dobro.

5.8 Že omenjeni vzročni zakon, ki je nastal zaradi človekovih negativnih moralnih ravnanj, torej ravnanj proti moralnim načelom, npr. proti Ne ubijaj, Ne muči, Ne kradi, Ne laži …, dokazuje, da ima kršenje moralnih načel negativne posledice za kršitelja. In to konkretne in ne samo »abstraktne« v obliki neke moralne sodbe s strani drugih ljudi. Ki za povzročitelja nimajo drugih posledic kot npr. zgražanje ljudi. Nekaj primerov delovanja vzročnega zakona. Lovec na lovu po pomoti ustreli svojega lovskega tovariša, ker ga zamenja za žival. Takšnih primerov je vedno več in o njih poročajo tudi mediji. Če umrli lovec ne bi bil lovec, ne bi v tem primeru umrl. Torej, če ne bi ubijal živali, bi še živel, tako pa je umrl. Še nekaj primerov: bikoborec umrl zaradi ran, dobljenih pri bikoborbi; pojedel vrtnega polža, padel v komo in kasneje umrl; divjega lovca na velike mačke je ubil in pojedel trop levov, ki jih je moški lovil v rezervatu v Južni Afriki. O tem so poročali tudi mediji. Če bi vsi ti ljudje ravnali moralno, torej po načelu Ne ubijaj, bi še živeli. Ubiješ in si ubit. Svobodno so se odločili, da bodo ubijali in to svobodo so dobili nazaj v obliki lastne smrti. V tem primeru je nenaravna smrt del njihove lastnine, je pa tudi dolžnost, ki so si ji sami naložili.

5.9 Še bolj nazoren primer delovanja vzročnega zakona je prehrana ljudi. Zelo veliko je znanstvenih raziskav in študij, ki dokazujejo, kako škodljivo je uživanje mesa za človeka. Povzroča namreč številne civilizacijske bolezni, ki mnogim ljudem prinašajo hudo trpljenje ali smrt. Če bi ti ljudje jedli rastlinsko hrano, ne bi trpeli ali celo umirali zaradi prehrane. Kajti rastlinska hrana sama po sebi nima negativnih učinkov in je za človeka naravna, živa hrana. Če bi torej ljudje ne ubijali živali, kršili torej moralno načelo Ne ubijaj, ne bi trpeli ali umirali zaradi tega. Podobno velja tudi za uživanje mleka in jajc. Tudi mleko in mlečni izdelki so škodljivi, kar dokazujejo mnoge raziskave. Človek muči krave mlekarice in je sam mučen zaradi pitja mleka, ker pač zaradi tega zboli. Če ne bi pil mleka, ne bi zbolel, torej se ne bi trpel. To smiselno velja tudi za jajca: mnogo ljudi je že umrlo zaradi uživanja jajc, saj so bile v njih patogene bakterije, ki so povzročile smrt. Človek poje jajce in tako prepreči pojav nove življenjske oblike, torej ubije nastajajoče življenje, in sam zaradi tega umre. Vzročne zveze so jasne. Kršitev moralnih načel vodi človeka v negativno sfero in v tej sferi trpi ali celo umre. Seveda pa množična živinoreja, ki proizvaja živila živalskega porekla, ni škodljiva samo za zdravje ljudi, temveč je tudi okoljsko uničujoča, poleg tega pa je eden največjih posamičnih uničevalcev podnebja. Neka raziskava pravi, da če bi opustili meso, bi se lahko učinek podnebno škodljivih plinov zmanjšal za kar 73 odstotkov. Če bi bili vsi ljudje vegani, bi se lahko globalna raba zemljišč za prehrano zmanjšala za 75 %, izhaja iz neke raziskave iz Oxforda. Raziskav, ki potrjujejo »univerzalno« uničujoč učinek množične živinoreje in njenih produktov, je zelo veliko. Tudi tukaj je jasna vzročna povezava med kršenjem moralnih norm, npr. Ne ubijaj in Ne muči in konkretnimi negativnimi posledicami za ljudi in družbo. Če ne bi bilo množične živinoreje, bi bil človek bistveno bolj zdrav, okolje oz. narava mnogo čistejša in praktično brez strupov, podnebje se ne bi bistveno spreminjalo …

5.10 V slovenskem zdravstvu že dolgo obstaja problem čakalnih dob. Ta problem se veča, saj je vedno več bolezni in vedno več bolnih ljudi, denarja, ki bi odpravil problem čakalnih dob, pa ni dovolj. Toda obstaja zelo enostavna rešitev tega problema. Imenuje se veganstvo. Če bi bili ljudje vegani, bi bilo bolezni bistveno manj in problem čakalnih dob bi izpuhtel. Torej ravnanja ljudi, ki bi spoštovali moralna načela Ne ubijaj, Ne kradi, Ne muči … bi lahko rešila pereč problem, ki škoduje ljudem in družbi. Toda država o tem sploh ne razmišlja, še manj, da bi kaj naredila v tej smeri. Nasprotno, še vedno trdi, da je meso v principu zdravo in kvalitetno ter celo z reklamami in subvencijami podpira uživanje slovenskega mesa. Kar je skrajno nemoralno in proti javnemu interesu. Podobno je z mlekom in izdelki iz njega.

5.11 Mogoče bi kdo rekel, da tudi uživanje rastlinske hrane pomeni ubijanje živih bitij. Odgovor je, da ob pravilnem ravnanju in dojemanju do tega ne more priti. Če človek poje jabolko, ne umre nobeno živo bitje, saj jablana, katere plod je človek pojedel, živi dalje in daje človeku še naprej briljanten sadež. Če človek jabolka ne bo pojedel, bo sadež zgnil, človek pa bo lačen. Ker je narava jabolko namenila za prehrano ljudi in tudi drugih živih bitij, je jasno, da tu ne gre za ubijanje. Enako je z drugimi sadeži in tudi užitnimi travniškimi rastlinami. Če človek odreže liste regrata in jih poje, regrat ni ubit in raste dalje ter zopet daje odlično hrano ljudem in živalim. Če človek ne požanje žit (enoletnih rastlin), ko je čas zato, te zgnijejo, v kolikor jih ne pojedo živali. Človek pa je lačen. Tudi v tem primeru ne gre za ubijanje, saj gre za hrano, ki je človeku namenila narava. Seveda pa je ob tem treba delovati z občutkom, da se rastlinam ne povzroča trpljenje. Uživanje rastlinske hrane, ki jo je narava namenila za prehrano, ni ubijanje življenjskih oblik, v kolikor gre za pravilno ravnanje z njimi. Zato takšna hrana v principu ni moralno sporna. Seveda pa to ne velja za živila živalskega porekla, ki so rezultat hudih kršitev praktično vseh moralnih norm. In posledica teh kršitev je, kot že navedeno, vedno bolj uničena družba in narava, seveda s konkretnimi materialnimi posledicami za ljudi, torej za tiste, ki so to povzročili. Na žalost pa seveda tudi za žrtve.

5.12 Seveda pa je še mnogo drugih nemoralnih dejanj v tem svetu. Ena izmed njih je tudi evtanazija, o kateri se v zadnjem času veliko govori. Gre za poseg v življenje z namenom njegovega uničenja. Ali drugače rečeno: človeka se ubije na njegovo željo, ker je neozdravljivo bolan in hudo trpi ali podobno. Moralno načelo Ne ubijaj velja tako v odnosu do drugih kot do sebe. To pomeni, da človek ne sme ubiti drugih niti sebe. Vse, kar je nasprotno temu, je kršitev morale. Nemoralno je tudi to, da po 49. členu slovenske ustave obstaja svoboda dela, po drugi strani pa v Sloveniji obstaja Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki »demonizira« določeno delo. Nesosedska pomoč je lahko delo na črno, čeprav je po ustavi svoboda dela. Tudi nesorodstvena pomoč je lahko delo na črno, čeprav je po ustavi svoboda dela. In podobno. Razumljivo je, da je potrebno plačati davke in izpolnjevati določene pogoje, toda da se neko delo, npr. brezplačna pomoč nesosedom lahko opredeli kot delo na črno in tako »demonizira«, pa je absurdno in nemoralno. Pa še visoke kazni so predpisane. Moderna pravna država je vedno bližje svojemu moralnemu dnu. Na žalost.

5.13 Eno izmed nemoralnih dejanj je tudi pojem možganske smrti v sistemu presajanja organov, saj krši moralno načelo Ne ubijaj.

5.14 V Sloveniji se v okviru transplantacijske dejavnosti vsako leto presadi večje število delov telesa. Telesni organi za presajanje zaradi zdravljenja se lahko odvzamejo živim ali mrtvim osebam. Posebej sporna oz. moralno zavržna je problematika odvzema delov telesa mrtvim osebam. Kot te osebe se v okviru transplantacijske dejavnosti smatrajo tisti, pri katerih je ugotovljena možganska smrt. Zanjo je značilno, da naj bi možgani »odmrli«, kar naj bi v posledici pomenilo, da je mrtev tudi človek. Vprašanje pa je, ali je »možgansko mrtev« človek res mrtev? Da se lahko neki telesni organ presadi, mora biti ta živ, saj prejemnik potrebuje živ in ne mrtev organ. Da pa je organ živ, ga je treba odvzeti osebi, ki še živi, saj mrtva oseba po naravi stvari ne more imeti živih organov. Zato se postavi vprašanje, ali je lahko nekdo, ki ima žive organe mrtev. Še posebej, ali je mrtev v trenutku, ko je po ustreznem predpisu ugotovljena možganska smrt? To bi bilo nelogično, saj mrtev človek po naravi stvari ne more imeti živih organov kot že navedeno. Če so organi živi, je živ tudi človek. Logično torej sledi, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še vedno živa, saj so njeni organi še vedno živi. Na takšen zaključek niti ne more bistveno vplivati dejstvo, da so možgani takšne osebe tako ali drugače neaktivni glede na kriterije, ki so določeni za ugotovitev možganske smrti. Pomembno namreč je tudi, da življenje ne obstaja samo v možganih, ki obsegajo le nekaj odstotkov telesa, temveč je v vseh delih telesa. Če je življenje v človekovih organih, ali ni potem tudi v možganih? Samo, da ga aparati ne zaznajo. Poleg tega pa oseba še vedno diha in srce deluje – to pa sta jasna znaka življenja, tudi po Strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda. Po teh navodilih so namreč znaki smrti, neposredno po prenehanju življenja, zastoj delovanja srca, zastoj dihanja in prekinitev živčne vzdražnosti. Ker pa so pri navidezni smrti te funkcije še popravljive, ti znaki niso zadosten dokaz za nastop smrti, celo mrliška ohladitev ni nedvomen dokaz smrti, od vseh mrliških sprememb je edini nedvoumen dokaz smrti samo gnitje telesa, še piše v navodilih. Nerazumljivo je, kako je lahko nekdo možgansko mrtev, torej mrtev po definiciji znanosti, čeprav ima žive še vse organe, diha in mu bije srce, če je edini nedvoumen dokaz smrti gnitje telesa. Pri možganski smrti pa je še zelo daleč do gnitja telesa. Če človeku še deluje srce, je po navodilih živ, po kriteriju možganske smrti pa že mrtev. Absurdno. Ali lahko obstajata dva trenutka smrti?

5.15 Kriteriji za ugotavljanje možganske smrti se spreminjajo. Če je bila po prejšnjih kriterijih ugotovljena možganska smrt, je mogoče, da se to po sedaj veljavnih ne bi zgodilo. Pred leti mrtev, sedaj še živ. Možganska smrt torej ne more pomeniti, da je človek v trenutku ugotovitve te smrti v resnici mrtev. Lahko gre za začetek procesa umiranja, ki se konča s smrtjo ali pa tudi ne. Znan je primer Velme Thomas iz ZDA, ki je »vstala od mrtvih«. Ta je bila priklopljena na aparat za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, zaradi česar so jo zdravniki odklopili od aparature. Deset minut po odklopu naprave in ko so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma prebudila. Zanimivo je tudi, da je kar nekaj možgansko mrtvih žensk rodilo žive otroke. Ali lahko mrtvec rodi otroka? In to živega! To bi bil absurd absurdov. Če je možganska smrt res smrt, zakaj potem pridevnik možganska? Zakaj država enostavno ne reče smrt? Očitno ve, da »možgansko mrtva« oseba ni mrtva in da še živi, potrebujejo pa se organi za presaditev! Možganska smrt se je namreč pojavila šele takrat, ko je postalo tehnično mogoče, da se presadijo človeški organi. Nekdo doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, nato pa mu odvzamejo vse uporabne telesne dele. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov, nikoli tudi ni privolil v koncept (lastne) možganske smrti. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg. Brez njegove privolitve se mu v bistvu ne sme odvzeti krvi, lahko pa se mu odvzamejo vsi deli telesa, ko je še živ. Absurdno! Ali ni človekovo življenje nedotakljivo? Vsaj tako piše v slovenski ustavi! Ali je res? Ubiješ enega, da rešiš drugega? Kje je tu moralno načelo Ne ubijaj? Absurdna logika!

5.16 Koliko živali je umrlo zaradi poskusov na njih, ko so presajali njihove organe iz ene živali na druge, da so videli, kakšni bodo rezultati in kako lahko to prenesejo na človeka.

5.17 Tudi genska tehnika oz. genska tehnologija je področje, ki je po mnenju pobudnika v nasprotju z moralnimi načeli, seveda kot jih sam razume. Koliko živali je že umrlo zaradi genskih poskusov, ki jih človek izvaja na njih? Koliko živali je zaradi tega trpelo, in to zelo? Verjetno gredo številke v milijone. In zakaj človek opravlja genske poskuse na živalih? Trdi se, da bi se na ta način našli načini, ki bi tako ali drugače pomagali človeku. Da bi našli zdravila, da bi lahko preventivno preprečili bolezni in podobno. Poskusi torej naj bi bili etični, saj bi z rezultati lahko pomagali ljudem. Ali je to res? Ali je mogoče s trpljenjem in krvjo živali pomagati ljudem? Jasno je, da ne! Prej ali slej se namreč pokaže, da je to iluzija, kajti ko človek »premaga oz. izbriše« eno bolezen, se pojavi druga, ki je še hujša od prve. Lep primer so mutacije raznih virusov ptičje gripe. Pa še nekaj. Če bi človek živel po moralno-etičnih načelih, bi bil zdrav, kajti bolezen je rezultat kršenja le-teh. Lep primer tega so bolezni zaradi uživanja živil živalskega porekla. Z gensko tehnologijo bi človek rad našel zdravila, da bi preprečil bolezni zaradi uživanja živil živalskega porekla. Pri tem iskanju dela človek poskuse na živalih, ki zaradi tega množično trpijo in umirajo. Živali torej dvakrat trpijo in umirajo: prvič zaradi tega, ker jih človek muči na farmah in mori v klavnicah in drugič, ker človek dela na njih poskuse, da bi našel zdravilo za bolezni, ki si jih je sam povzročil, ker je mučil živali na farmah in moril v klavnicah. Vsekakor to z moralo, kot jo razume pobudnik, nima nič skupnega.

5.18 Genska tehnologija pa je v nasprotju vsaj z moralnim načelom spoštovanja življenja. Poseganje v genom človeka v smislu dodajanja in odvzemanja genov, prestavljanja genov iz enega mesta na drugega in podobno bo imelo zelo hude posledice za človeka. Kajti gre za poseganje v same temelje življenja človeka in drugih živih bitij in to se seveda ne more končati dobro. Kako se bo končalo dobro, če to dela tisti, ki je egoist, tisti, ki je mnogokrat zelo hudoben! Tisti, ki je nepopoln in ki niti ne ve, kaj je za naslednjim vogalom! Ali znanstveniki, ki posegajo v gene in tako v same temelje življenja, vedo, kaj je za naslednjim vogalom? Pobudnik je prepričan, da ne. Pa kljub temu posegajo v same temelje življenja. To se vsekakor ne more končati dobro. Za vse tiste, ki se igrajo s temelji življenja, pa se bo po vzročnem zakonu končalo slabo, če se ne bodo pravočasno spreobrnili.

5.19 Ob tem seveda ni pozabiti dejstva, da praktično vse nalezljive bolezni prihajajo iz živalskega sveta. Že kar nekaj časa nazaj je v britanskem medicinskem žurnalu »The Lancet« pisalo: »Vse nove kužne bolezni preteklih 20 let so prišle od živali.«

5.20 Zanimivo je tudi, da je več študij, predvsem iz Prage (Karlova univerza), pa tudi Univerz Oxford in Maryland, pokazalo, da okužba s toksoplazmo (zajedavci v možganih), ta pa se najpogosteje prenaša z mesom, vzpodbuja tiste karakterne lastnosti, ki prevladujejo v današnjem času, npr. zanemarjanje moralnih vrednot, ravnodušnost in lahkoživost. Okuženi s toksoplazmo so se v svojih osebnostnih lastnostih razlikovali od oseb brez parazitov v možganih, in to v negativno smer. Ker se okužba s toksoplazmo najpogosteje prenaša z mesom, kot že navedeno, se postavi vprašanje, v koliki meri uživanje mesa doprinese k razpadu vrednot v družbi.

5.21 Če se pobudnik naveže na zadnji stavek prejšnje točke, je mogoče reči, da to ni čudno, saj je meso rezultat ubijanja, torej kršenja moralnih vrednot. Ker je vedno več živali umorjenih za prehrano ljudi, kršitev moralnega načela Ne ubijaj je torej vedno več, je jasno, da človeštvo drvi v propad in da se bliža konec te civilizacije. Podnebne katastrofe, v deležu vzrokov za to pa ima množična živinoreja bistven delež, kažejo smer pohoda človeštva. Znano je, da so civilizacije propadle zaradi nemorale. Očitno ne bo nič drugače s sedanjo civilizacijo. Če bi ta civilizacija živela po moralnih načelih, bi sedaj cvetela in ne da je že tik pred prepadom. To kaže na to, da morala ni nekaj abstraktnega, temveč gre za konkretne pozitivne energije, ki ohranjajo ljudi, družbo in naravo v pozitivnem in dobrem stanju ter jim omogočajo razvoj, ki je v korist vseh in ne samo nekaterih. In seveda takšen razvoj sam po sebi ne škodi nikomur. V tem smislu je današnja tehnika, ki je predvsem rezultat negativne energije, torej energije, ki izhaja iz kršitev moralnih načel (velika večina bistvenih odkritij se je zgodila v zvezi z vojsko ali pa bila sprva uporabljena za vojsko, torej za nekaj moralno zelo negativnega), primitivna v primerjavi s tistim, kar bi nastalo, če bi bila družba moralna. Kajti morala producira pozitivno energijo, v kateri je zajet tudi razvoj človeka in tehnike na bistveni višjem nivoju in seveda na nivoju, ki sam po sebi ni škodljiv za nikogar. To zelo dobro ponazarja rek: v slogi je moč. Kakšna moč je v uničevanju, je zelo dobro vidno. Tako opevana moderna tehnična sredstva, kot so avtomobil, televizija, računalnik, pametni telefon … so že povzročili mnogo gorja, smrti živih bitij in takšna ali drugačna uničenja, zato je jasno, da to niso rezultat moralnih načel, temveč njihovih kršitev. Jasno pa je, da pa imajo omenjena moderna sredstva tudi mnogo pozitivnih lastnosti, s katerimi se lahko naredi mnogo dobrega. Toda te pozitivne lastnosti jih ne delajo moralnih po izvoru in namenu.

5.22 Med kršitve svobodne volje, ta pa je ena izmed temeljnih načel moralno-etičnega sistema, je tudi obvezno cepljenje ljudi, torej cepljenje, ki ga pod grožnjo kazni zahteva država. Cepljenje ima mnogo zagovornikov in mnogo nasprotnikov, še posebej tistih, nasprotujejo obveznemu cepljenju. Cepljenje je opredeljeno kot zdravstveni ukrep in zato pomeni zdravljenje. In kdo naj bi postal zdrav? Tisti, ki je bolan. Če je nekdo zdrav, ali ga je treba zdraviti? Vsekakor ne. Toda država pravi drugače: zdraviti je treba tudi zdrave. Kajti osebe, ki se cepijo, so zdrave glede na bolezen, proti kateri so cepljene. Čeprav so zdrave, se jih zdravi. Absurdno. In kako se jih zdravi? Tako, da se vanje s cepivom vbrizga povzročitelje bolezni. Absurdno: zdraviti z »boleznijo«! Kaj bo zdravljenje zdravih z »boleznijo« povzročilo? Zdravje ali bolezen? Zdravja ne more, ker je oseba že zdrava. Bolezen?! V zadnjem času je okužilo nekaj ljudi z ošpicami pa že »panika«. Ko umirajo množice zaradi uživanja živil živalskega izvora, pa ni kakšnega posebnega alarma in država ne uporabi enakih vatlov ter ne prepove uživanja živil živalskega porekla, kar bi bilo primerljivo z obveznim cepljenjem. In s tem ne bi rešila samo mnogo človeških, temveč zelo veliko živalskih življenj, pa še za naravo bi bilo to mnogo bolje. Država od ljudi pod grožnjo kazni zahteva cepljenje za nekatere bolezni in kaznuje ravnanja, za katera ni dokazov o škodljivosti, tisto, kar pa je uničujoče, pa tako ali drugače podpira, živila živalskega izvora celo s subvencijami. Ali je mogoče reči, da država v tem primeru kaznuje nedolžne, nagrajuje krive?

5.23 Država trdi, da z dovolj veliko precepljenostjo ljudi varuje tako tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo cepiti kot tudi tiste, ki so zaščito po opravljenem cepljenju izgubili zaradi zdravljenja. Zanimivo je, da po drugi strani ta ista država, ki pravi, da s cepljenjem ščiti ljudi, prodaja orožje in podpira ubijanje ljudi in seveda tudi otrok po svetu. Ene ščiti, druge ubija!? Ali ni to dvolično? Ali je to del državne morale, saj tudi za državo veljajo moralna načela.

5.24 In še nekaj mimogrede. Zaradi ošpic je bilo v zadnjem času v tujini nekaj smrti. Ali so ljudje umrli zaradi ošpic ali pa so umrli zaradi tega, ker se njihov imunski sistem ni zmogel zoperstaviti virusu ošpic? Če bi ubijal virus, ali ne bi to pomenilo, da bi morali umreti vsi, ki zbolijo zaradi virusa ošpic? Pa so smrti redke. Ali ni mogoče potem problem imunski sistem in ne virus sam kot takšen? Če da, kje je potem rešitev: v cepljenju ali v močnem imunskem sistemu? Če nekdo umre zaradi ošpic, se postavi še vprašanje, kdo je odgovoren za to: oboleli s slabim imunskim sistemom ali tisti, ki se niso hoteli cepiti? »Križarska vojna« pa se vodi proti tistim, ki se nočejo cepiti in ne proti tistim, ki so z napačnim življenjskim slogom tako oslabili imunski sistem, da se ne more več zoperstaviti mnogim virusom, tudi virusu ošpic ne.

5.25 Kot že navedeno, pobudnik smatra, da v sklop morale spadajo tudi pravila, ki opredeljujejo človekov odnos do živali. Ta odnos mora spoštovati tudi živali, saj so živali živa bitja, v njih je torej življenje, življenje, ki traja do naravne smrti bitja. To pa je za ponudnika najvišja vrednota v moralnem sistemu. Da v moralno sfero spadajo tudi živali, seveda samo odnos človeka do živali, meni tudi Ustavno sodišče. Slovenska ustava v nekaj določbah govori posredno ali neposredno o živalih. Zadnji odstavek 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Ustava torej ne dovoljuje mučenja živali, pri čemer je seveda subjekt zaščite vsaka posamezna žival in ne vrsta kot takšna. Kot mučenje se lahko opredeli tudi vsaka nepotrebna smrt živali. Katera smrt živali pa je v današnjem času sploh potrebna? Samo ena in to je tista, ki je v »korist« živali. Torej žival bi se lahko usmrtila samo v primeru, če je tako bolna ali poškodovana, da ji ni mogoče dobro pomagati in je smrt odrešitev za to žival. Vse ostale usmrtitev živali so nepotrebne, ker lahko človek vse, kar pridobi s smrtjo živali (hrana, oblačila …) dobi iz drugih virov. Podobno velja tudi za klasično mučenje, katere posledica ni smrt, temveč samo trpljenje živali. Namesto mleka in jajc ter izdelkov iz njih je cela kopica boljših izdelkov, predvsem pa bistveno bolj moralnih. Tudi poskusi na živalih niso potrebni, saj rezultatov le-teh ni mogoče prenesti na človeka, kar je seveda že kar nekaj časa znano vsem, ki odločajo o tem. Poleg tega pa obstajajo mnoge alternativne metode.

5.26 Življenja živali pa ščitijo še druge ustavne določbe. Po 5. členu je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Ta določba ščiti vsaj prostoživeče živali oz. njihovo življenje, saj ubijanje živali ni ohranjanje, temveč uničevanje naravnega bogastva. Država mora po istem ustavnem določilu ustvarjati možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Jasno je, da tega ni mogoče doseči z ubijanjem in mučenjem živali. Pomemben je tudi 63. člen ustave, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Če je protiustavno že vsakršno spodbujanje k nasilju, je jasno, da je tudi samo nasilje protiustavno, saj je to hujša kršitev vrednot kot pa samo spodbujanje. Ubijanje in mučenje živali pa sta vsekakor nasilje, ki spadata pod pojem vsakršno, ne glede na to, da je 63. člen uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Kako lahko v Sloveniji zakonito obstajajo lovska in ribiška društva, ki so izraz nasilja, ni jasno. Živali spadajo tudi v pojem naravna znamenitost in naravno dediščino v smislu 73. člena ustave in jih je treba zato varovati, kajti mrtve živali vsekakor niso znamenitost ali dediščina. Tudi dejstvo, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje v smislu 73. člena ustave varuje življenje živali, saj zdravega življenjskega okolja ni brez zdravih živali in s pobijanjem živali, tako prostoživečih kot domačih. Vsaj zgoraj omenjena ustavna določila so tista, ki varujejo življenje živali, in to vseh in ne samo enih, tistih po izbiri nekaterih ljudi. Tistih, ki imajo moč in družbeno pozicijo, da lahko odločajo, katera žival bo živela in katera ne. Tako bi bilo mogoče zaključiti, da slovenska ustava varuje življenje živali v absolutnem smislu, kar pomeni, da je tudi življenje živali »sveto« in ga dovoljeno uničiti. Razen v enem primeru, ki je že bil omenjen: torej če je to v korist živali.

5.27 Lizbonska pogodba izrecno navaja, da so živali čuteča bitja. Torej tudi predpisi EU ščitijo živali. Ali se čuteča bitja ubijajo? Po mnenju pobudnika vsekakor ne.

5.28 Čeprav ustava ne dovoljuje mučenja živali in ščiti življenje živali, pa je na zakonski in podzakonski ravni drugače. Čeprav bi Zakon o zaščiti živali moral glede na ustavne določbe zaščititi živali pred mučenjem, je ravno ta zakon tisti, ki v mnogih primerih dovoljuje mučenje živali. Čeprav zakon izhaja iz zaščite življenja, zdravja in dobrobiti živali, pa vsebuje cel kup členov, ki so proti temu. Tako dovoljuje več kot 20 situacij, v katerih je dovoljeno usmrtiti živali. Zakol živali za prehrano, lov, ribolov in druge oblike ubijanja živali ali pa mučenja živali so skrajno nemoralni, saj kršijo načela Ne ubija, Ne muči in podobno. V določenih primerih omogoča tudi poskuse na živalih, kar je mučenje živali. Omogoča razne komercialne prevoze živali, ki hudo kršijo načelo dobrobiti in v mnogih primerih tudi zdravje oz. življenje živali. Takšen zakon je ne samo globoko nemoralen, temveč tudi protiustaven, saj je proti ustavnim določbam, ki ščitijo živali, še posebej pa proti 4. odstavku 72. člena. Tudi na podzakonski ravni je mnogo določb raznih predpisov, ki so proti omenjenemu ustavnemu določilu. Takšna zakonska ureditev zaščite živali pred mučenjem pa seveda ni samo v škodo živali, temveč tudi ljudi. Spomniti se je treba samo množične živinoreje, ki je sicer v skladu z zakonodajo, seveda pa je v nasprotju z ustavo. In to ne samo z že omenjenimi ustavnimi določili, temveč tudi 74. členom ustave, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ali je lahko uničevanje narave in podnebja, kar povzroča živinoreja, javna korist? Vsaj pobudniku je jasno, da ne. Ali je lahko trpljenje živali v javno korist? Jasno, da ne.

5.29 Življenje prostoživečih živali pa ščiti tudi Zakon o ohranjanju narave v svojih uvodnih določbah, predvsem preko sistema biotske raznovrstnosti, naravnega ravnovesja pa tudi naravnih vrednot. Med subjekti ohranjanja biotske raznovrstnosti so tudi fizične osebe, saj morajo po 7. členu ZON ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.

5.30 Nekaj, kar prinaša uničevanje narave in podnebja, ne more biti javna korist. Gospodarska rast ne sme temeljiti na pobijanju živali in uničevanju narave, kar se sedaj dogaja, saj je to proti interesu celotnega sistema. Praktični vsi deli sistema (človek kot bitje, živali in druga narava) imajo zaradi tega veliko škodo. Edini, ki se na ta način »mastijo« so razni gospodarski in negospodarski lobiji, ki bogatijo na račun krvi ljudi, živali in narave. Toda tudi zanje prihaja ura resnice. Če bi človek razvijal svojo moralno sfero in bi ta rastla, bi bila družbena rast, tudi gospodarska, pozitivna. Kajti v tem primeru bi človek prej ali slej našel takšne načine za razvoj, ki ne bi bili škodljivi za nikogar. V slogi je moč in ta moč bi prinesla pozitiven razvoj.

5.31 Mogoče bi lahko rekli, da je ustava glede živali moralna, njena izvedba v zakonodaji pa v principu nemoralna. Ima seveda tudi mnogo dobrih ukrepov, ki dejansko ščitijo živali in so v tem pogledu moralni. Toda bistvo je nemoralno. Dejstvo, da ZZZiv po vsej verjetnosti odseva družbeno sliko in tradicijo glede živali ne spremeni dejstva, da je ta zakon v mnogih pogledih protiustaven, saj tradicija in družbeni pogled na neko stvar ne moreta biti nad ustavo. Če bi v ustavi bilo tako določeno, bi to bilo mogoče, vendar pa temu ni tako.

5.32 Eno izmed najbolj nemoralnih ravnanj človeka je lov. Glede na ustavne določbe lov na živali ni mogoč. Ker pa je ustava v tem pogledu samo bolj ali manj mrtva črka na papirju, pa je v zakonodaji drugače. Ta omogoča lov in celo uvaja lovsko pravico. Torej pravico do ubijanja živih bitij. To je vsekakor zelo absurdno in nemoralno. Življenje živali, ki ga ščiti ustava, je manj vredno kot lovska pravica, ki je ustava ne pozna in je zato protiustavna. Lovska društva sploh ne bi smela obstajati, saj kršijo 63. člen slovenske ustave, ker spodbujajo in izvajajo nasilje, kar pa ta člen prepoveduje. Poleg tega pa lovstvo po zakonski ureditvi v javnem interesu. Kar je še eden izmed absurdov in nemoralnosti države. Ubijanje in povzročanje trpljenja živih bitij je v javnem interesu. Nesmisel. Razumi, kdor more. In lovci se imajo za naravovarstvenike. Naravo varujejo tako, da uničujejo njene dele. Naravo varujejo tako, da ubijajo nedolžna živa bitja. To ni varovanje narave, temveč njeno uničevanje. Lovci so edina družbena skupina, ki lahko nekaznovano ubija živa bitja. V Sloveniji lovci po ukazu tako opevane pravne države pobijejo vsako leto okoli 100.000 nedolžnih živali. Potoki krvi nedolžnih živali tečejo po Sloveniji. Kaj ima to opraviti s civilizirano in kulturno družbo, kakršna naj bi bila Slovenija? Nič. Ubijanje ni del kulture. Je pa seveda del nemorale. Ali bi lahko Slovenijo zaradi tega opredelili kot nemoralno družbo? V tem pogledu vsekakor. Lovci naj bi skrbeli za naravno ravnovesje?! Vsak izgovor je dober, da se opraviči želja in nagon po ubijanju, kar imajo lovci. Z moralo to nima nič skupnega.

5.33 Podobno je z ribolovom. Tudi ta je skrajno nemoralen. Tudi za ribe je dokazano, da so to individualna bitja s kompleksno osebnostjo.^[14] Mnogi mislijo, da ribe niso živali ali da ne občutijo bolečin. Vendar pa je to zmota. Dokazano je, da so ribe živali, ki občutijo bolečino. V neki raziskavi Roslin Instituta Univerze v Edinburghu so odkrili na glavi mavrične postrvi 58 receptorjev za bolečino, kar pomeni, da na 58 mestih reagira postrv na najmanj en bolečinski dejavnik. »Kriteriji za živalsko bolečino so izpolnjeni«, je izjavil znanstvenik Lynne Sneddon. Ubijati ribe za užitek, zabavo ali iz sle po ubijanju oz. iz kakšnega drugega egoističnega aspekta je zelo žalostno. Kako klavrno je pogledati časopis, kjer se bohoti kakšen ribič z veliko ribo, ki jo je privlekel na obalo po dolgotrajnem boju, po boju, kjer se je riba borila za svoje življenje, ribič pa za svojo trofejo. Neskončne minute je trajal smrtni boj nedolžne ribe za njeno življenje, neskončne minute je trajalo nepredstavljivo trpljenje te živali zaradi človeške sle po ubijanju. In takšen ribič se nato razkazuje v javnosti s svojo žrtvijo kot heroj, verjetno pa se sploh ne zaveda, kakšno nepredstavljivo trpljenje je povzročil ubogi živali. Tudi sistem »ujemi in izpusti« je nemoralen. Ujeti ribo, ji povzročiti bolečino in velik stres, se z njo fotografirati in jo nato ranjeno spustiti nazaj v vodo, je huda patologija v družbi.

5.34 Nemoralno pa je seveda tudi ubijanje prostoživečih živali, ki uživajo posebno pravno varstvo. Čeprav so rjavi medvedi in volkovi še posebej pravno zavarovani s habitatno direktivo in še drugimi predpisi, pa to ni ovira, da jih že leta, predvsem medvede, lovci na veliko lovijo in ubijajo. V samostojni Sloveniji so lovci z asistenco nemoralne države umorili okoli 2000 medvedov in okoli 100 volkov. Tudi izpodbijani zakon dopušča oz. celo zahteva pomor 175 medvedov in 11 volkov. Zanimivo je, da ima izpodbijani zakon kaznovalne določbe in je lahko tisti, ki glede na zakon pomori premalo medvedov celo kaznovan. Torej, če ne ubijaš dovolj, si lahko kaznovan. Podobno je tudi pri lovu v smislu državnih lovskih načrtov: če lovska družina ne pomori toliko živali, kot zahteva načrt, se lahko kaznuje. Skrajno nemoralno in absurdno. Očitno je za nekoga vrednota umor in ne življenje. Medvedje trofeje, ki jih država na veliko prodaja, so več vredne kot življenje izjemnega živega bitja, kakršen je medved. Zelo nemoralno.

5.35 Tudi druge oblike uporabe živali kot stvar ali za človekove egoistične namene so nemoralne. Gre za razne razstave psov, mačk …, tekmovanja živali, npr. konjske dirke, živalski vrtovi, cirkusi … Sem spada tudi uporaba živali v vojaške ali policijske namene. Vse to je mučenje živali in tako nemoralno.

5.36 Vsaj na živalski svet se sedaj bolj ali manj gleda skozi prizmo boja za obstanek, ki ga je omenjal Darwin v svojem znanem delu O izvoru vrst. Živali naj bi se borile med seboj za obstoj, ker naj bi bilo npr. premalo hrane za vse. Preživijo najmočnejše in najbolj prilagodljive živali. Boj za obstanek naj bi bila naravna zakonitost. Toda to je velika zmota. Boj za obstanek ni zakonitost, temveč odklon od naravnih zakonitosti. Zakaj? Narava je ustvarila praktično neskončno število živali in rastlin oz. živalskih in rastlinskih vrst ter mineralov in kamnin. Za vsa bitja, ki jih je narava ustvarila, je »rezervirala« prostor na Zemlji. Če narava ustvari neko bitje, je jasno, da bo zanj poskrbela, da bo imel vse, kar potrebuje, tudi hrano. Nasprotno bi bilo nelogično in bi pomenilo, da narava ne ustvari vsega potrebnega za svoj sistem. Pomenilo bi, da narava ni popolna. Toda to ne more držati, kajti če bi bila narava nepopolna, je ne bi bilo. Del te popolnosti je tudi mir. Mir med vsemi deli narave, ki so v ravnovesju. Skrajno nelogično in nesmiselno bi bilo, da bi narava ustvarila sistem, kjer bi en del uničeval druge dele. Narava bi ustvarila npr. srno in volka in rekla volku naj ubije in poje srno. To bi absurd in nesmisel. Teh pa narava ne pozna. To bi tudi pomenilo, da bi narava uničevala sama sebe. Je pa narava »rekla« volku, da naj srno poje, ko bo ta umrla naravne smrti. »Rekla« pa je tudi npr. medvedu, naj poje tistega volka, ki je pojedel truplo srne. Seveda ga naj medved poje po tistem, ko bo volk umrl naravne smrti in bo zato postal mrhovina.

5.37 Toda če sedaj pogledamo v naravo, lahko vidimo, da en del narave uničuje druge dele. Konkretno, neka žival ubije drugo žival in jo poje. Kako je to mogoče, če je bit narave mir? Odgovor je v tem, da je za to poskrbel človek. Ko je človek začel ubijati živali, se je to preneslo tudi na živalski svet in živali so začele ubijati druge živali in tudi ljudi. Negativna energija, ki jo je z ubijanjem živali človek ustvaril in sprostil v prostor, je negativno delovala tudi na živali. Vsaka energija teži k temu, da se realizira, tudi negativna. Ta je del živalskega sveta spremenila v tolikšni meri, da je začel ubijati druga bitja. Zveri^[15], katerih naloga je bila čiščenje trupel naravno umrlih živali, so postali ubijalci drugih živali in tudi ljudi. Zveri so po naravi mrhovinarji in ne ubijalci živih bitij. Takšne je naredil človek in ne narava. Da lahko človek vpliva na živalski svet, pa je že dolgo znano. Človek je udomačil npr. volka, ga spremenil v psa ter si ga podredil. In vsak si sedaj lahko še dodatno podredi psa in ga vzgoji po svojih željah. Človek ima torej določeno moč spreminjanja. Da se ne omenjajo razna križanja in direktne genske spremembe, ki jih človek dela pri živalih in seveda tudi pri rastlinah. Človek je s svojo negativno energijo skozi daljši čas spremenil mrhovinarje, ki jih je narava obdarila z orodjem (zobmi in drugim) za odstranitev mrhovine v smislu čiščenja narave v ubijalce živali. Mrhovina je bila in še vedno je hrana za zveri. Samo zveri so mesojede, vse ostale živali so rastlinojede. Očitno je negativna energija spremenila genom mrhovinarjev iz miroljubnih živali v ubijalce. Edini krivec to pa je človek. Ko bo človek prenehal ubijati živali, bo to pozitivno vplivalo na zveri in tudi te bodo prenehale z ubijanjem. Človek je torej s kršitvijo moralnega načela Ne ubijaj spremenil mrhovinarje v ubijalce. Tu je zelo dobro vidno, kako velike posledice obstajajo, če človek krši moralno načelo Ne ubijaj. Boj za obstanek, ki sedaj poteka v naravi, je torej človekovo maslo in ne nekaj, kar bi naredila narava. Ta je poskrbela za prehrano vseh bitij, ki živijo, saj je narava izjemno bogata in v njej je hrane za vse dovolj. Gre torej za odklon od naravnih zakonitosti in ne za naravno zakonitost. Kot že navedeno, je to maslo človeka. Ker se človek očitno noče spreobrniti in živeti moralno, torej spoštovati načela Ne ubijaj, ga bodo k temu prisilile podnebne katastrofe, ki so že tukaj. Bodo pa še mnogo, mnogo hujše. Ker ljudje sedaj vidijo v naravi ubijanje, mislijo, da je vedno bilo tako in da bo vedno tako. Toda to je zmota. Dejstvo je, da človek lahko krši zakonitosti in delno spreminja živalskih in rastlinskih svet, ne more pa spremeniti samih zakonitosti. Čeprav si nekateri na vso moč prizadevajo, da bi spremenili same zakonitosti, da bi npr. zakonitost postala Ubijaj in ne Ne ubijaj, pa jim to nikoli ne bo uspelo. Moralno-etični sistem kot zakonitost je neodvisen od človeka in ga ta ne more spremeniti. Kot že navedeno, ga lahko samo krši, pa še temu bijejo zadnje ure.

5.38 V novejšem času mnoge znanstvene raziskave dokazujejo, mediji pa to povzemajo, da živali med seboj sodelujejo, si pomagajo in rešujejo druge živali in tudi ljudi, znajo šteti in tudi računati, so nesebične in še na druge načine ravnajo moralno-etično. So tudi zelo inteligentne z odličnim spominom, družabne ter med seboj sklepajo za človeka »nenavadna« prijateljstva. Imajo čut za pravičnost, so osebnosti, razmišljajo v smislu vzroka in posledice. Živali so skratka izjemna bitja, v mnogih lastnostih so bistveno bolj »inteligentne« in uspešne kot človek. In tisti, ki jih je ustvaril, naj bi vanje vnesel duh ubijanja v smislu boja za obstanek. Zmota. To je naredil človek na zgoraj opisan način, pripisal pa naravi. Zakaj? Da lahko trdi, da gre za zakonitost. To je zelo nemoralno.

5.39 Človek je pri živalih meril inteligenco po svojih merilih in iz tega sklepal, da so živali neinteligentne in tako bitja drugega ali tretjega reda, s katerimi lahko dela, kar hoče. Živali po mnenju človeka ne občutijo bolečin, niti ne trpijo, nimajo duše, ker tako pravi katoliška cerkev in podobno, kar so bili, nekateri pa so še, dodatni razlogi, da lahko človek z njimi počne, kar hoče. Kot kaže sedanjost, je to velika zmota. Zakaj bi živali morale poznati relativnostno teorijo ali kvantno fiziko, da bi bile enakovredne človeku, če pobudnik malce karikira? In ker tega ne poznajo, veljajo pri mnogih za neumne in imajo status stvari.

5.40 Na žalost pa se ta boj za obstanek prenaša vedno bolj tudi na področje človekovega življenja. Tudi v družbi vedno bolj vlada boj za obstanek. Človek proti človeku: kdo bo zmagal? Mnoge temne sile zaradi lastnih koristi naravnost spodbujajo ta boj in tako prispevajo k uničevanju ljudi in družbe. Seveda pa je to zelo nemoralno.

5.41 V neki družbi je veliko deležnikov, ki ravnajo nemoralno. Najbolj nemoralna med njimi pa je vsekakor katoliška cerkev.

5.42 Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, sama pa je vodila križarske vojne in v njih pomorila tisoče in tisoče ljudi. Katoliški kleriki so blagoslavljali orožje in spodbujali vojne ter trdili, da je to Božja volja. Cerkev s svojo doktrino o obrambni vojni, včasih je govorila o pravični vojni (pravično je seveda samo to, kar je v cerkveno korist), še sedaj zagovarja vojne, čeprav po drugi strani uči Jezusov pacifizem. Ta je bil proti vojnam, saj npr. rekel, ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Temeljni verski spis katoliške cerkve, to je biblija, je polna nasilja in vojn in to cerkev pripisuje Bogu ter trdi, da je to njegova volja. Cerkev ne priznava pravice do življenja. Po nauku katoliške cerkve je namreč treba umoriti homoseksualce, prešuštnike, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov in mnogih drugih, če kršijo cerkvene moralne norme. Med njimi so npr. celo otroci, če udarijo starše. Vsekakor je to zelo nemoralno. Jezuitski general Wernz je dejal, da lahko cerkev krivoverce obsodi tudi na smrt.

5.43 Katoliška cerkev na veliko poudarja pravico do veroizpovedi, po drugi strani pa to pravico sama že ves čas na veliko krši. Krsti namreč dojenčke, s čimer ti brez svojega pristanka postanejo člani cerkve in dobijo status vernika. Katoliškim staršem grozi, da se bodo oni in pa otrok znašli v večnem peklu, če otroka ne bodo dali krstiti. Ko nekdo postane član cerkve, dobi mnoge obveznosti in izgubi svojo svobodo, saj katoliška cerkev uči: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.« To piše v sedaj veljavnem katoliškem katekizmu. Če se nekdo svobodno odloči za krst in sprejme vse obveznosti, ki jih krst prinaša, ni problematično, saj se je sam odločil za to. Povsem drugače je seveda pri dojenčkih, saj se ti niso svobodno odločiti za krst in prevzem dolžnosti. Zato je to v nasprotju z zadnjim odstavkom 41. člena slovenske ustave, ki tudi otrokom garantira svobodo vesti, in v okviru tega tudi svobodo veroizpovedi. Starši imajo samo pravico usmerjanja svojih otrok glede vere in ne pravice do odločanja, kakšne vere in v kateri verski skupnosti bo njihov otrok. Takšno cerkveno ravnanje ni samo protiustavno, temveč tudi v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je rekel, da je treba prvo učiti, in šele nato krstiti. Da bo mera polna, pa član katoliške cerkve iz nje sploh ne more več celovito izstopiti, kajti cerkev uči, da je iz nje mogoče sicer formalno izstopiti, vendar notranja zakramentalna vez ostane, ker je zakrament krsta v skladu z učenjem cerkve neizbrisno znamenje. Kdor iz cerkve formalno izstopi, tako cerkev, ni več subjekt cerkvenih pravic, hkrati pa ga še vežejo praktično vsi cerkveni zakoni. Celovitega izstopa iz cerkve torej ni, kar je huda kršitev svobode vesti in s tem slovenske ustave. Nekdo je bil brez svojega pristanka pahnjen v nasilno cerkev in iz nje sploh ne more več izstopiti. Država pa je tiho. Absurdno. Vse to je seveda skrajno nemoralno.^[16] Tako z vidika cerkve kot države.

5.44 Katoliška cerkev po eni strani govori o spoštovanju človekovih pravic in demokracije. Toda eno so besede, drugo so dejanja. Poleg že omenjenih kršitev pravice do življenja in svobode vesti cerkev krši še druge pravice. Ne priznava svobode izražanja, ne priznava ugovora vesti vojaški dolžnosti, ne priznava volilne pravice, saj govori o volilni dolžnosti, ne priznava pravice žensk do enakopravnosti …^[17] Jezuit Schmaus je dejal, da ni nič bolj tujega katolicizmu kot demokracija. To o cerkvenem odnosu do demokracije pove marsikaj. Eno so besede, drugo so dejanja. Dvolično in nemoralno. Britanski pisatelj Avro Manhattan o katoliški cerkvi: Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.

5.45 Katoliška cerkev naj bi imela okoli 1,3 milijarde vernikov oz. članov. To kaže na njeno »velikost«. Toda treba se je vprašati, kako je cerkev dobila toliko članov. Velika večina le-teh je bila »vržena« v članstvo cerkve brez svoje privolitve kot dojenček. Brez svoje vere so postali verniki cerkve, starši so jim določili boga, kar je skrajno absurdno in nemoralno. Da nekdo določa, katerega boga bo kdo imel, je izraz hudega kršenja verske svobode! Koliko članove bi katoliška cerkev imela, če bi ljudje vstopili vanjo v času polnoletnosti. Zelo, zelo malo. Katoliška cerkev bi v tem primeru bila marginalna sekta, mogoče pa sploh ne bi obstajala.

5.46 Revna cerkev za revne je bil slogan, ki ga je papež Frančišek 16. marca 2013, torej takoj po izvolitvi, na srečanju z novinarji lansiral v javnost. Papež se zavzema za revno cerkev, so v svet ponesli mediji. Kaj je nastalo iz teh besed? Nič ostale so samo besede. Papež ni storil nič, da bi bogato cerkev spremenil v revno, za kar se je zavzemal takoj po izvolitvi. Katoliška cerkev je še vedno ekstremno bogata. Njeno bogastvo oz. premoženje po svetu se ocenjuje na več tisoč milijard evrov, samo v Italiji je nepremično cerkveno premoženje vredno več kot 1000 milijard evrov. Kje je tu revna cerkev za revne? Zakaj papež ni razprodal cerkvenega premoženja in ga razdelil med revne? Časa je imel dovolj. Kar bi lahko storil, saj je on vrhovni upravitelj celotnega cerkvenega premoženja in lahko z njim naredi, kar hoče. Tudi slovenski kleriki so za papežem ponavljali o revni cerkvi za revne. Kaj so oni storili, da bi se to uresničilo? Nič oz. cerkveno premoženje sedaj samo povečujejo. Kajti tudi katoliška cerkev Sloveniji je zelo bogata, saj se vrednost njenega premoženja bliža milijardi evrov.^[18] Govoriš eno, delaš pa drugo oz. nič ne narediš, da bi uresničil svoje besede, pa bi to lahko. Jezus pa je rekel, da prej pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Znane so tudi njegove besede: prodaj vse in mi sledi. Katoliška cerkev se kopa v zlatu in denarju, ljudje po svetu pa umirajo zaradi lakote. Pri vsem tem pa ta cerkev druge poziva, naj pomagajo revnim. Sama pa jim pomaga samo toliko, da se lahko s to pomočjo hvali. Pa še to pomaga običajno s tujim denarjem. Lep primer je cerkveni karitas, v kateri sredstva cerkve predstavljajo neznaten delež. Skrajno nemoralno.

5.47 Kljub temu, da je katoliška cerkev izjemno bogata, pa mnoge njene dejavnosti sofinancira slovenska država. Tako sofinancira socialne prispevke duhovščine in drugih verskih delavcev, cerkveno šolstvo (gimnazije in osnovno šolo), obnovo in vzdrževanje verskih objektov, karitas, cerkvene medije in teološko fakulteto. Posebna zgodba je denacionalizacija, kjer je bilo katoliški cerkvi vrnjeno premoženje fevdalnega izvora, kar je absurdno. Drugim to ni bilo vrnjeno. Vrnjeno je bilo samo verskim skupnostim in to seveda zaradi katoliške cerkve. Država je času samostojne Slovenije katoliški cerkvi na razni pravni podlagi transferirala več 100 milijonov evrov. In to čeprav je po 7. členu slovenske ustave ločena od cerkve. Ločenost pomeni tudi to, da je država nevtralna do raznih verskih skupnosti in ver. Torej bi morala biti ločena tudi do katoliške vere in cerkve. Po nauku te cerkve je temeljna dolžnost vsakega katolika in takšne ali drugačne katoliške organizacije širjenje in obramba vere. Za to dejavnost cerkev uporablja vsa sredstva, tudi tista, ki jih dobi iz javnih virov. To pa pomeni, da so ta sredstva uporabljana za širjenje in obrambo vere. To pa je v nasprotju z zapovedano nevtralnostjo države. Že samo dejstvo, da država sofinancira mnoge cerkvene dejavnosti ob tem, da je cerkev izjemno bogata, je nemoralno. Namesto, da bi ta sredstva namenila za financiranje socialne države, jih poklanja nasilni in do mnogih bitij sovražni katoliški cerkvi. In v tem morajo sodelovati vsi državljani, tudi nekatoliki, torej tisti, ki jim katoliška cerkev sploh ne priznava pravice do obstoja. Absurdno, žalostno in nemoralno.

5.48 Čeprav katoliška cerkev uči, da je Božje kraljestvo v notranjosti človeka, torej bi tudi ona morala biti kraljestvo notranjosti, ker, vsaj tako trdi, da sledi Jezusu iz Nazareta, ki je to rekel, pa se »brati« z največjimi negativnimi oz. nemoralnimi režimi. Znane so njene povezave s fašisti in nacisti in tudi s komunisti. Adolf Hitler je dejal: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje«. (v zvezi z genocidom nad judi). Tako ali drugače je katoliška cerkev vmešana praktično v vse vojne zadnje ere, da se ne omenja križarskih vojn. Zato ni čudno, da je nemški zgodovinar Karlheinz Deschner zapisal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali papež Pij XI. v letu 1930: Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim cerkve, saj cerkvi človek pripada na totalen način. Tudi papež Pij XII. je bil neposreden: Pripadamo militantni cerkvi … In takšno organizacijo podpira slovenska država, državni politiki pa se »bratijo« s škofi in drugimi kleriki in celo obiskujejo njene maše. Res žalostno in nemoralno. Nekdanji jezuit grof Hoensbroch je dejal: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« In še lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« Lord Acton se malce zmotil: umor je pravno načelo katoliške cerkve in pogoj za odrešitev in ne krščanske. Ta sledi pacifistu Jezusu in zato kristjani niso morilci.

5.49 Papež Frančišek v času migrantske krize veliko govori o tej tematiki. Poziva države, naj sprejmejo begunce oz. migrante in jih kritizira, če tega nočejo. Kar je sicer lepo, toda kje so njegova dejanja? Po dejanjih jih boste namreč spoznali, pravi Jezus. Ali je papež sprejel kakšnega migranta? Ne, Vatikan je edina država v Evropi, ki ni sprejela nobenega begunca oz. migranta. Ti očitno nimajo mesta v zlatih sobanah Vatikana, ti nimajo mesta v razkošnih stanovanjih kardinalov in drugih prelatov. Zato so papeževe besede o beguncih in migrantih navaden blef, predstava za javnost in nič drugega. Nemoralno do konca.

5.50 Katoliška cerkev je prepredena s pedofilijo. Katoliški kleriki so spolno ali drugače zlorabili deset tisoče nemočnih otrok in večino tega je cerkev prikrila. Namesto da bi krivce kaznovala, jih je premeščala iz župnije v župnijo ali v drugo državo, celo na drugi kontinent. V pedofilijo so vmešani celo najvišji cerkveni predstavniki, bivši tretji človek Vatikan, avstralski kardinal Pell, je bil nedaleč nazaj obsojen zaradi pedofilije in je v zaporu. Tudi sam papež Frančišek je osumljen prikrivanja pedofilije in ščitenja pedofilskih duhovnikov. Grozote, ki so jih počeli katoliški kleriki, vedno bolj prihajajo na dan. Tudi v Sloveniji. Podobno je z zlorabami nun, ki so jih počeli kleriki. Tudi to vedno bolj prihaja na dan. Tudi to kaže na izjemno nemoralnost katoliške cerkve. Tudi med katoliškimi laiki je veliko pedofilov. Ker so katoliki v mnogih državah v večini, je tudi največ pedofilov med katoliki laiki v primerjavi z drugimi družbenimi skupinami. Kar velja tudi za pedofilijo v družinah, tudi tu prednjačijo katoliški laiki. Vsaj statistično. To je pomembno zaradi tega, kar cerkev dosti govori o pedofiliji v družinah, s čimer hoče odvrniti pozornost od kleriške pedofilije. Pedofilija laikov je tudi pedofilija katoliške cerkve, saj so laiki del cerkve.

5.51 Še vsaj ena skrajna nemoralnost obstaja v katoliški cerkvi. Gre za problem splava. Cerkev nasprotuje splavu in trdi, da gre za umor živega bitja, če pride do splava. Ni bistveno, ali je to res ali ne. Bistveno je to, da se ta cerkev po eni strani bori za življenje nerojenega otroka, po drugi strani pa ga potem, ko ga reši, mirne duše žrtvuje v vojni. Katoliška cerkev namreč, kot že navedeno, podpira vojne in ubijanje v njih. Skrajno dvolično in nemoralno. Hinavščina na višku. Očitno se ji ne gre za življenje, temveč rešuje otroke pred splavom zaradi tega, da ima več vernikov in vojakov.

5.52 Katoliška cerkev je zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih. Vse te je preklela in jih poslala v večni pekel, kjer bodo večni trpeli. Obstaja več deset prekletstev, mnoga izmed njih so razvidna iz same biblije, mnoga pa je cerkev sprejela na koncilih in drugih dogodkih. Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega nauka, je preklet in vržen v večni pekel, je eno izmed številnih prekletstev. Papež Ratzinger je rekel, da so neverujoči sile teme in zla, nadškof Perko pravi, da za zakrknjene nevernike ne more biti milosti. Papež Leon I. je dejal, da se je nekatolikov treba izogibati kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi, so še njegove besede. Cerkveni nauk je skrajno nemoralen. Cerkev po eni strani uči, da je Bog ljubezen in da je dal ljudem svobodo, po drugi strani pa vse tiste, ki so proti cerkvi, torej izkoristijo svojo svobodo, ki jim jo je dal Bog, kaznuje z najhujšo kaznijo, to je prekletstvom. Skrajno nemoralno.

5.53 Eno najbolj za človeštvo usodnih prekletstev je vsekakor cerkveno prekletstvo vegetarijancev. Te je preklel papež Janez III. (561-574), kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska). Izjavil je: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove …, je obtožen z anatemo.«^[19] Zaradi tega prekletstva še danes neizmerno trpijo živali, ki so uporabljene kot klavna živina, poleg tega pa so milijoni vegetarijancev po vsem svetu s tem prekletstvom poslani v pekel. Katoliška cerkev tako tiste, ki na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in s tem ne povzročajo trpljenja živalim, pošlje v pekel. Ali ne gre za neverjetno norčevanje iz ljudi, če je nekdo preklet, ker z neuživanjem mesa obvaruje živali grozljivega trpljenja? Prekletstvo vegetarijancev ni bilo nikoli preklicano. Nasprotno, še danes cerkev napada vegetarijance. Kardinal Giacomo Biffy je namreč razglasil vegetarijance za antikriste, podobno kot borce za živalske pravice, pacifiste in tiste, ki zagovarjajo dialog s pravoslavno ali anglikansko cerkvijo.^[20] Ker prekletstvo vegetarijancev ni preklicano, je mnogo ljudi prekletih, pa za to sploh ne vedo, saj cerkev te anateme ne razglaša javno. V Sloveniji je verjetno najmanj 100.000 vegetarijancev in veganov, pa sploh ne vedo, da jih je cerkev preklela in jim je namenila pekel in večne muke. Mnogi od njih so celo njeni verniki. Desetine milijonov ljudi po vsem svetu je cerkveno prekletih, ker so vegetarijanci ali vegani. Prekleti so samo zato, ker na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako niso soudeleženi pri neizmernem trpljenju živali. Po kardinalu Biffyju so tisti, ki sledijo vegetarijancu Jezusu, Kristusu in ne uživajo mesa, antikristi. Ali ni to absurdno? Ker prekletstvo velja za vse vegetarijance, je katoliška cerkev v pekel poslala celo Jezusa, saj je bil tudi on vegetarijanec oziroma vegan. Absurd brez primere. Logično bi bilo, da bi cerkev »preklela« tiste, ki jedo meso, saj je Božja zapoved Ne ubijaj! in ne Ubijaj! Cerkveno prekletstvo vegetarijancev ima za človeštvo daljnosežne in izjemno škodljive posledice, saj je uživanje mesa in s tem živinorejo. In še podpira. Znanstveno dokazano pa je, kako je živinoreja škodljiva za vse dele družbe in narave. Obravnavano cerkveno prekletstvo je eno najbolj nemoralnih, saj ima izjemno hude konkretne posledice za mnoge posameznike in celotno družbo. Tok zgodovine bi vsekakor potekal drugače, za vse mnogo bolje. Zanimivo je omenjeno prekletstvo z vegansko zapovedjo iz prve Mojzesove knjige. Bog je na začetku rekel: »… Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-31) Kasnejši napotki, da naj ljudje uživajo meso in da je to Božja volja, je v biblijo v okviru svojih interesov zapisal kler. Kajti Bog se ne spreminja, kar piše v sami bibliji.

5.54 Človekov odnos tudi do ostalih delov narave ni mnogo boljši kot njegov odnos do živali. Industrijsko poljedelstvo je uničujoče do narave, saj uporablja mnogo strupenih snovi (razna fitofarmacevtska sredstva, gnojnica …) in tako uničuje mnoga mala živa bitja, ki so v prsti in so bistvena za pridelovanje zdrave hrane. Pesticidi so npr. proizvod iz vojaških bojnih strupov, kar pomeni, da so že v principu amoralni. Namesto, da bi človek živel po moralnih načelih, kar bi pomenilo, da v naravi ni škodljivcev, ti so namreč proizvod človekovega nemoralnega ravnanja, raje vodi vojno proti lastno ustvarjenim škodljivcem in s tem uničuje dele narave, kot so prst, voda, zrak … Ravna nemoralno in ta njegova nemorala bo kmalu povzročila, da na zemlji ne bo nič več zrastlo. Podobno dela človek z gozdovi. Goloseki, lov, napačna politika pogozdovanja, npr. pogozdovanje s smrekami na področjih, kjer zanje ne obstajajo pravi pogoji in jih zato sedaj uničuje lubadar, kažejo na to, kako človek napačno posega v gozd. Človekovi posegi v gozd v principu niso v korist narave, kar bi bilo moralno, temveč z namenom komercializacije gozda. Ta naj bi bil vir dobička. Seveda je to egoistično in zato krši moralna načela.

5.55 Podobno kot je bilo navedeno v prejšnji točki velja tudi za »neživi« svet, kakor človek označuje svet kamnin in mineralov. Tudi vanje človek posega brutalno, torej nemoralno, in prestavlja cele gore rudnin in drugih kamnin. Za raznimi rudniki in drugimi velikimi posegi v ta svet ostaja uničena narava. Vprašanje je, kako ti veliki posegi vplivajo na magnetno polje Zemlje? Po mnenju pobudnika slabo, saj ga spreminjajo. In te spremembe se vračajo nazaj na človeka v obliki raznih negativnih scenarijev po načelu že omenjene lastninske pravice. Seveda pa te spremembe negativno vplivajo tudi na živali, npr. na ptice, ki se orientirajo po magnetnem polju.

5.56 Človeštvo je še sedaj energetsko odvisno od fosilnih goriv, za katera pa je znano, da so okoljsko in tudi družbeno uničujoča. To je čudno, kajti že več kot 100 let je znana sončna celica, torej sistem pretvorbe sončne energije v elektriko. Namesto, da bi človeštvo vlagalo v razvoj sončne energije, so se reke kapitala, tudi državnega, zlivale v razvoj fosilnih goriv. In se še. To pa je zelo nemoralno, kajti škodljive posledice fosilnih goriv so že dolgo splošno znane. Nafta, premog in druge oblike fosilnih goriv so med drugim velik vir škodljivih toplogrednih plinov za razliko od sončne energije, ki sama po sebi nima negativnih stranskih učinkov. Kajti gre za energijo, ki ne prihaja iz zemlje, temveč iz drugega sistema. Prihaja namreč od sonca, zato se ne jemlje zemlji in jo uničuje oz. spreminja. Kot nemoralno je mogoče označiti ravnanje države, ki še vedno daje prednost fosilnim gorivom pred sončno energijo pa čeprav ve, da to deluje uničujoče na ljudi in okolje. Kajti uporaba fosilnih goriv krši moralna načela kot so Ne kradi, Ne ubijaj in podobno in zato povzroča veliko škodo. Podobno velja tudi za jedrsko energijo, saj je tudi ta naredila že mnogo škode na tej Zemlji. Spomniti se je potrebno Černobila in Fukušime, ki pa nista edina pojava iz te kategorije. Pa tudi raznih jedrskih poskusov in jedrskih bomb, ki ju je vrgla Amerika na Hirošimo in Nagasaki. Glede na to, da se stanje hitro slabša in je vedno več raznih nesreč, pa je mogoče pričakovati tudi na področju jedrske energije še več nesreč in škode. Nemorala pač ima svoje posledice: hujša kot je, hujše so posledice.

5.57 Pri opredeljevanju pobudnikovega svetovnonazorskega prepričanja in opredelitve veljajo tudi navedbe pod 1.5 te pobude.

5.58 In v ta pobudnikova svetovnonazorska prepričanja in opredelitve s področja morale oz. etike, že leta in leta grobo posega Republika Slovenija s svojo politiko proti življenju živali. Ne samo na področju živali, temveč tudi drugje. Tako tudi npr. na področju vojske, kjer pa je pobudnik že leta 1997 dosegel, da mu je država priznala ugovor vesti vojaški službi. Dosegel je tudi, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil Zakon o vojaški obveznosti protiustaven, ker ni določal roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.^[21] To kaže tudi na to, da pobudnik že dolgo nasprotuje ubijanju ljudi in uničevanju narave v smislu že navedenega. Seveda se je njegov moralno-etičen sistem v smislu svetovnonazorskih prepričan in opredelitev z leti nadgrajeval in poglabljal.

5.59 V imenu pobudnika, ta je namreč državljan Republike Slovenije, ta država ukazuje pobijanje živali v gozdovih, klanje, mučenje na razno razne načine in na različnih mestih ter dogodkih. V vse to seveda spada tudi z izpodbijanim zakonom predviden pomor 175 medvedov in 11 volkov, ki se sedaj glede medvedov že na veliko izvaja. Republika Slovenija pobudnika v bistvu dela za soodgovornega za masaker nad medvedi in volkovi, kar je nekaj neverjetnega, saj se to dogaja tudi v njegovem imenu kot državljana, kot že navedeno. Zato je jasno, da izpodbijani zakon grobo in neposredno posega v pobudnikovo svobodo vesti, ki mu jo garantira 41. člen slovenske ustave. Z ugoditvijo pobudi, torej s prenehanjem odstrela medvedov in volkov oz. z razveljavitvijo izpodbijanega zakona, bi se v tem konkretnem primeru pobudnikov pravni položaj izboljšal, saj bi prišlo do prenehanja kršitve pobudnikove svobode vesti kot ene izmed temeljnih ustavnih pravic oz. svoboščin. To pa brez vložene pobude ni mogoče. Zato pobudnik meni, da je pravni interes izkazan.

5.60 Ob tem je omeniti tudi to, da iz 16. člena slovenske ustave izhaja, da ni mogoče razveljaviti ali omejiti pravice do svobode vesti iz 41. člena. Ta člen sicer govori o tem, da ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti določenih pravic, tudi iz 41. člena ne, v vojnem in izrednem stanju. Če razveljavitev ali omejitev pravice iz 41. člena slovenske ustave ni mogoča v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da je to še manj mogoče v mirnem času, kot je sedanji. Če bi razveljavitev ali omejitev pravice iz 41. člena ustave bila mogoča v mirnem času, v vojnem in izrednem pa ne, bi bil to absurd absurdov. In seveda polom pravne države na celi črti. Tudi iz tega ustavnega določala je jasno, da pobudnikove svobode vesti izpodbijani zakon ne sme kršiti, kot je to situacija sedaj.

6. Kot že navedeno, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

6.1 Poleg tega, da izpodbijani zakon posega v pobudnikove pravice, posega tudi njegove pravne interese. Ti so namreč samostojen element, poleg pravic seveda, v sistemu osnovnega pravnega interesa. Zakon o ustavnem sodišču ne definira pojma pravni interes v ožjem smislu. Iz pravne teorije je znano, da pravnega interesa ni potrebno dokazovati z vso strogostjo, temveč zadošča izkaz manjše ali večje verjetnosti. Ker je pravni interes predpostavka za dopustnost odločanja v procesnem smislu, pobudniku ni potrebno dokazovati, da mu pravni interes pripada, dovolj je že domneva, da mu pripada in da je zato upravičen zahtevati varstvo tega interesa, podobno kot to velja v primeru posega v pravice pobudnika. Bistvo pravnega interesa, kot ga označuje teorija, je, da je ta interes praven, torej, da ga priznava oz. varuje pravo ali pa najmanj tak kot ga varuje širše pravno okolje, interes mora biti osebne narave in konkreten oz. neposreden.

6.2 Kot izhaja iz zgornjih navedb, se pobudnik bori za življenje živali, tako tudi 175 medvedov in 11 volkov, katerih odstrel zahteva izpodbijani zakon. Zakon o zaščiti živali varuje življenje živali (nekaj uvodnih določb), torej tudi medvedov in volkov, varovanje življenja živali pa izhaja tudi predpisov, navedenih v prejšnjih točkah. Pravni red torej varuje življenje živali, saj je življenje živali vrednota. Kot že navedeno, je pobudnikov interes, da živali in s tem tudi 175 medvedov in 11 volkov živi, in to do naravne smrti. To pa pomeni, da pobudnikov interes, to je življenje 175 medvedov in 11 volkov varuje tudi pravni red Republike Slovenije. Omenjeni pobudnikov interes je torej pravni interes. In v tega neposredno posega izpodbijani zakon, saj direktno krši ta pobudnikov osebni interes in to na najbolj krut način – s pobojem nedolžnih medvedov in volkov, pri čemer je javni interes, izražen skozi izpodbijani zakon, odstrel medvedov in volkov, torej njihova smrt. Izpodbijani zakon želi torej uničiti pobudnikov vrednoto, saj predstavlja življenje medvedov in volkov njegovo osebno vrednoto. Gre za najhujši možen poseg v to vrednoto, in sicer želi zakon to vrednoto uničiti. Pravni položaj se z ugoditvijo pobudi za pobudnika izboljša, saj bo prenehala kršitev njegove vrednote, to je življenja omenjenih živali, torej njegovega interesa, ki ga varuje pravo. Živali bodo živele naprej. To pa brez vložene pobude ni mogoče.

Utemeljitev protiustavnosti ZIOMVN

7. Vsak zakon mora biti sprejet po določenem postopku, kar velja seveda tudi z ZIOMVN. Ker gre za zakon, ki posega na področje okolja, odstrel večjega števila medvedov in volkov je namreč velik poseg v okolje, zanj velja Aarhuška konvencija, katere podpisnica je tudi Slovenija. Ta je konvencijo ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ), objavljenim v Uradnem listu RS, št. 62/2004 z dne 7.6.2014. Po tej konvenciji bi morala država dati javnosti možnost, da s svojimi pripombami sodeluje v postopku priprave oz. sprejema ZIOMVN. Pa se to ni zgodilo in javnost na nobeni stopnji priprave in sprejemanja ni imela možnosti sodelovanja v postopku in dajanja pripomb in predlogov. Država je odsotnost javnosti obrazložila z razlogom nujnosti obravnave, vendar Aarhuška konvencija te izjeme ne pozna. Pri razlogovanju vsega tega velja smiselno tudi tisto, kar je pobudnik napisal v točki 4 te pobude. Da pa se pobudnik ne ponavlja, tega ne navaja še enkrat. ZIOMVN je tako v nasprotju z Aarhuško konvencijo, in sicer vsaj z njenim 8. členom, in je zato podana neskladnost z ustavo. Tega ne spremeni niti dejstvo, da Resolucija o normativni dejavnosti^[22] navaja, da sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov, ki so sprejeti po nujnem postopku, po naravi stvari ni mogoče ter je zato ni. Jasno je, da ta resolucija ne more biti nad Aarhuško konvencijo, kajti v hierarhiji pravnih aktov je, čeprav jo je sprejel Državni zbor, pod omenjeno konvencijo, ki ima status mednarodne pogodbe. Zato je izpodbijani zakon v nasprotju z ustavo in tako protiustaven.

8. Izpodbijani zakon je bil sprejet po nujnem postopku. To pa je v nasprotju z 89. členom ustave, ki kot pravilo določa večfazni postopek, razen če je drugače določeno s poslovnikom. Poslovnik Državnega zbora v 143. členu nujni zakonodajni postopek definira: »Kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, lahko Vlada predlaga sprejem zakonu po nujnem postopku.« Vlada Republike Slovenije je predlagala Državnemu zboru, da predlog zakon obravnava po nujnem postopku, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države. Za obrazložitev svojega predloga je navedla: »Predlog zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (v nadaljnjem besedilu: zakon) je pripravljen zaradi posledic sodnega zadržanja odstrela za namen uravnavanja populacije velikih zveri, ki je privedlo do povečanja gostote obeh vrst (rjavi medved in volk) do te mere, da so se te živali v zadnjem obdobju spremenile način vedenja, ki tako predstavlja neposredno grožnjo za prebivalce in njihovo premoženje. Vrsti sta v ugodnem stanju in trend rasti populacije je bil v zadnjih letih izrazit. Obe vrsti zaradi velike gostote ogrožata življenja, zdravje in premoženje državljanov. Današnje situacije se ne da več reševati le z izjemnimi odstreli po odločbah, ker se s temi odstreli ne vpliva dovolj na uravnavanje velike gostote populacij. Če se ne bo velike gostote populacij začelo uravnavati takoj, bosta le-ti še naprej rasli in zelo verjetno povzročali vse večje škode tudi v naseljih. Ob stalnem kontaktu z ljudmi se velike zveri lahko na ljudi v relativno kratkem času navadijo in ker le-te ljudi ob neizvajanju odstrela, ne dojemajo več kot grožnjo, se vse pogosteje pojavljajo tudi v naseljih in površinah, kjer najlažje pridejo do hrane. Ob takšni situaciji obstaja zelo visoka realna bojazen napada medveda na človeka. Zato ni druge zadovoljive možnosti za rešitev nastale situacije, kot je takojšnje uravnavanje številčnosti populacije obeh zadevnih vrst.«^[23] Vladin predlog glede nujnosti izpodbijanega zakona je Državni zbor potrdil in sprejel zakon po nujnem postopku, kar pomeni, da ni bil sprejet v večfaznem postopku, kar je sicer pravilo po 89. členu slovenske ustave. Iz obrazložitve nujnosti, navedene v dopisu^[24] po mnenju pobudnika ne izhajajo težko popravljive posledice za delovanje države, ki bi jih morali preprečiti z umorom 175 medvedov in 11 volkov. Če sodišče zadrži odstrel obeh vrst, to ne more povzročiti težko popravljivih posledic za delovanje države, kot trdi Vlada. Da bi zadržanje odstrela privedlo do povečanja gostote obeh vrst, je popolnoma nedokazano, pa še vprašanje je, ali je to sploh lahko točno, poleg tega pa se je številčnost medvedov zmanjšala, saj je bilo po vladinem odloku iz leta 2018 do zadržanja odstrela s strani Upravnega sodišča iz narave odvzeto približno 50 medvedov. Nobenih dokazov Vlada ne predloži, niti v tem omenjenem dopisu niti v obrazložitvi predloga izpodbijanega zakona, da bi medvedi in volkovi zaradi domnevno povečane gostote spremenili način vedenja, ki tako predstavlja neposredno grožnjo za prebivalce in njihovo premoženje. Tudi če bi bilo to res (pa to ni), zaradi tega ne morejo nastati težko popravljive posledice za delovanje države, ki bi jih bilo potrebno reševati s sprejemom zakona po nujnem postopku. Škode, ki jih povzročajo medvedi in volkovi vsekakor niso tista kategorija, ki bi predstavljale težko popravljive posledice za delovanje države, kar velja tudi za navedbo, da »obe vrsti zaradi velike gostote ogrožata življenja, zdravje in premoženje državljanov« in druge podobne navedbe. Če se predlagani zakon ne sprejme, tako Vlada, bodo zaradi medvedov in volkov nastale težko popravljive posledice za delovanje države. Absurdna logika. In to zaradi nekaj povzročene škode, ki se oškodovancem itak povrne in domnevnim ogrožanjem zdravja in življenja državljanov, ki pa je samo domnevno, kajti že dolgo ni bilo napada volka na človeka, medved pa tudi zelo redko napade človeka. To se zgodi samo v primeru, če mora medvedka braniti svoje mladiče, kar je splošno znano dejstvo. V tej obrazložitvi Vlada piše drugače, kot je zapisala v kasnejšem tekstu te pobude navedenih strategijah o medvedu in volku, kjer govori o nenevarnost medveda in volka za človeka. Vlada sama sebe negira, kar vsekakor ni dobra popotnica zanjo, je pa tudi eden izmed dokazov o političnosti tega zakona in pritiskih nanjo, pod katerimi je klonila. Ne glede na te pritiske pa je jasno, da je sprejem izpodbijanega zakona v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave, katerega del je tudi spoštovanje lastnih pravil oz. spoštovanje pravnega reda. Seveda sta Vlada in Državni zbor s tem kršila tudi načelo zaupanja v pravo, pa tudi člen 153 slov. ustave, ki govori o usklajenosti pravnih aktov. Vse to pa je protiustavno. Državni zbor bi moral zavrniti predlog Vlade in izpodbijani zakon obravnavati po rednem zakonodajnem postopku.

9. ZIOMVN je v nasprotju tudi z načelom pravne države iz 2. člena slovenske ustave, saj ureja materijo, ki se ne ureja na zakonski, temveč na podzakonski ravni. Na ta neustavnost je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora v svojem mnenju o Predlogu Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Caris lupus) iz narave (ZIOMVN), nujni postopek, EPA 647-VIII z dne 17.6.2019, št. 324-01/19-5. Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju sicer govori o predlogu izpodbijanega zakona, ker se je mnenje nanašalo na predlog zakona, vendar njeno mnenje seveda velja tudi glede sprejetega zakona, saj zakon ni bil popravljen v smislu predloga te službe. V svojem mnenju pa zakonodajno-pravna služba navaja tudi, da se postavlja še vprašanje skladnosti zakona s pravico do sodnega varstva iz 23. člena slovenske ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora navaja v svojem mnenju med drugim navaja^[25]:

»V zvezi z varstvom mednarodno varovanih vrst ZON določa, da se ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi Vlada (26. člen). Vlada je na podlagi te določbe ZON – in na podlagi prvega odstavka 81. člena ZON, po katerem Vlada s predpisom o zavarovanju rastlinskih ali živalskih vrst določi ukrepe varstva njihovih habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim – izdala Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04 in nasl. – Uredba). Na podlagi 7. člena Uredbe lahko ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, dovoli usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje, vznemirjanje, zastrupitev ali poškodovanje živali posameznih živalskih vrst (za kar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, edén od pogojev je tudi selektiven in omejen odvzem živali iz narave pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu). Na podlagi 7.a člena Uredbe pa lahko ukrep odvzema živali iz narave (razen ptic), ko gre za selektiven in omejen odvzem živali iz narave pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu, sprejme tudi Vlada z odlokom, če se ta ukrep izvede na podlagi strokovnega mnenja (tudi v tem primeru je zahtevano izpolnjevanje določenih pogojev).

Tako je npr. Vlada izdala Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18 – Odlok), ki v drugem odstavku 5. člena določa, da se odstrel izvaja do 30. 4. 2019 (rok za izvajanje odstrela je torej že potekel). Zoper navedeni Odlok je bil sprožen upravni spor (v katerem je bilo njegovo izvrševanje zadržano do izdaje pravnomočne odločbe, gl. sklep Upravnega sodišča št. I U 2541/18 z dne 27. 12. 2018, s sodbo z dne 10. 4. 2019 pa je bila Priloga Odloka odpravljena in v tem delu vrnjena toženi stranki v ponoven postopek). Prav tako je bil upravni spor sprožen npr. zoper Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Caris lupus) iz narave za obdobje do 30. septembra 2018, Uradni list RS, št. 72/17, in zoper Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Caris lupus) iz narave za leto 2017, Uradni list RS, št. 3/17 (gl. sodbi Upravnega sodišča št. I U 102/18 in št. I U 168/17, s katerima je bilo v obeh primerih tožbi ugodeno in sta bili Prilogi 2 odloka odpravljeni).

Iz navedenega izhaja, da je selektiven in omejen obseg odvzema živali zavarovanih vrst iz narave (z namenom ohranitve ugodnega stanja teh vrst, gl. prvi odstavek 1. člena Uredbe), kar je prav tako predmet urejanja s Predlogom zakona, že uveljavljen in urejen na podzakonski ravni. Pri tem pa iz Predloga zakona – zakon je v hierarhiji pravnih aktov z drugimi zakoni v prirejen položaju in nadrejen uredbi oziroma odloku – ni jasno, razumljivo in nedvoumno razmerje predlaganih rešitev do že uveljavljene zakonske ureditve (ali gre za izjeme, za posebno urejanje, tudi glede na časovno zamejeno veljavnost predlaganih rešitev), na podlagi katere gre po vsebini za vprašanja, ki se rešujejo na podzakonski, tj. izvedbeni ravni, kateri je na splošno pridržano podrobnejše normativno urejanje. Takšen odstop oziroma vzporedno, podrobno, urejanje istih vsebin na podlagi različnih zakonov na normativno hierarhično različnih ravneh (poleg že uveljavljenega splošnega zakonskega in podrobnejšega podzakonskega urejanja), brez urejanja medsebojni razmerij, odpira vprašanje skladnosti z načeli pravne države iz 2. člena Ustave (in tudi vprašanje skladnosti z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave). Hkrati ZPS še meni, da lahko izbrani način urejanja povzroči takšno medsebojno neskladje zakonskih rešitev in s tem tako anomijo pravnega reda, da bi bila medsebojna skladnost dveh zakonov lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem zaradi morebitne kršitve načel pravne države iz 2. člena Ustave (po ustaljeni ustavnosodni presoji je Ustavno sodišče le v takem primeru pristojno za medsebojno presojo skladnosti dveh zakonov). Vprašanje razmerja je pereče tudi zaradi jasno opredeljene dvotirnosti urejanja v drugem odstavku 3. člena Predloga zakona, ki določa, da se pri izdaji odloka na podlagi predpisa, ki ureja zavarovanje prosto živeče živalske vrste upoštevata realizirani in načrtovani odvzem živali iz narave po Predlogu zakona.

ZPS ob tem še dodaja, da sicer odstop od sistemske ureditve na splošno zmanjšuje preglednost in notranjo konsistentnost veljavne pravne ureditve. Zaradi načela pravne varnosti (2. člen Ustave) je poseg v sistemsko ureditev dopusten zgolj v strogo omejenem obsegu, izjemoma in restriktivno, ob podanih utemeljenih razlogih. Teh Predlog zakona ne navaja.

Glede na zgoraj navedeno sodno varstvo oziroma pravno sredstvo, ki je bilo (že večkrat) uporabljeno zoper podzakonski akt oziroma uveljavljeno ureditev, s katero se ureja odvzem osebkov vrst rjavega medveda oziroma volka iz narave, se pri predlaganem zakonskem urejanju, ki ima identično vsebino kot jo je imela izpodbijana podzakonska ureditev (oziroma pri predlaganem zakonskem urejanju s podzakonskimi predpisi že normiranih vsebin, ki so bile na podlagi sodne odločbe izločene iz pravnega reda), postavlja še vprašanje skladnosti Predloga zakona s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da smisel obeh pravic ni v tem, da se z njima zagotavlja pravica do sodnega varstva oziroma pravica do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da sta ti dve pravici učinkoviti tudi v praksi, se pravi, da se na njuni podlagi dejansko lahko učinkovito brani in (za)varuje svoje pravne interese. Nedvomno to po drugi strani jasno pomeni, da izvrševanje teh pravic ne sme biti neupravičeno ovirano z dejanji ali opustitvami organov države. Prav to pa po mnenju ZPS pomenijo predlagane zakonske rešitve, saj bodo vzpostavile stanje, kot da pravici do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva v zvezi z ukrepom odvzema osebkov vrste rjavega medveda iz narave nista bili uveljavljanj (oziroma tudi nista privedli do uspeha v upravnem sporu). Ker se bo s tem po mnenju ZPS odpravil (nesporen) in že dosežen učinek obeh pravic, bosta obe ustavni pravici, na podlagi predlaganih zakonskih rešitev, v celoti izvotljeni (dejansko odvzeti).

Ker Predlog zakona s ciljem, ki ga zasleduje, z zakonskim normiranjem vsebin, ki so že urejene na podzakonski ravni in ki so tudi že bile predmet upravnosodne presoje, v bistvu posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva tako, da ju anulira, ZPS opozarja na stališče Ustavnega sodišča, da kadar presojana ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do te mere, da preraste v izvotlitev človekove pravice, presoja dopustnosti posega ne zahteva niti ugotavljanja ustavno dopustnega cilja za poseg. Noben še tako dopusten cilj namreč ne more utemeljiti izvotlitve pravice (npr. odločba št. U-l-181/09 z dne 10. 11. 2011, tč. 15 obrazložitve).«

Pobudnik se strinja z navedbami zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki potrjujejo njegove besede in zato so to tudi njegove navedbe v okviru te pobude. Pobudnik tako meni, da so kršeni 2., 23 in 25. člen slovenske ustave. To pa je seveda protiustavno.

10. Primerjava izpodbijanega zakona in Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019^[26] pokaže, da gre po vsebini za praktično identično zadevo. Razlika je samo v tem, da prej omenjeni odlok ne vsebuje določb o odvzemu volkov, kar pa ima izpodbijani zakon. Toda to ni pomembno, saj prejšnji državni predpisi o odvzemu volkov vsebujejo bolj ali manj identične oz. primerljive določbe glede na izpodbijani zakon. Ker je nesporno, da je prej omenjeni odlok individualni oz. konkreten oblastni akt, to pa dokazujejo tudi postopki pred upravnim in ustavnim sodiščem, je jasno, da je izpodbijani zakon po vsebini posamični (individualni) oblastni akt ter ne splošni in abstraktni akt, kot bi to izhajalo iz imena predpisa. Torej ne gre za zakon. V bistvu gre za odlok, ki ga je dolžna sprejeti Vlada v smislu Zakona o ohranjanju narave in ima naravo posamičnega oblastnega akta. Za presojo zakonitosti tega akta pa je pristojno upravno sodišče. Državni zbor se je s sprejemom Zakona o ohranjanju narave odrekel urejanju varstva in zaščite mednarodno in slovensko zavarovanih živalskih vrst rjavega medveda in volka in to prenesel na vlado. Zato ne more urejati tega področja, dokler ne spremeni ustreznih določb Zakona o ohranjanju narave. Ker tega ni storil, je izpodbijani zakon v nasprotju vsaj z načelom delitve oblasti iz 3. člena slovenske ustave pa tudi z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena ustave. To torej pomeni, da je izpodbijani zakon protiustaven. V okviru tega protiustavnega razloga veljajo smiselno tudi razlogovanja iz prejšnje točke.

11. To, da je akt o odvzemu medvedov in volkov izdal Državni zbor, pa pomeni, da gre za hudo zlorabo prava s strani Državnega zbora in slovenske vlade, ki sta složno izigrala pravno državo z namenom, da se čim prej pobije čim več medvedov in volkov ter tako ugodi hujskaškemu in izsiljevalskemu kmečko-lovskemu lobiju. In se tako preneha s hudim pritiskom tega lobija na državne organe. Poleg tega pa sta izigrala^[27] tudi sodbo upravnega sodišča, ki je Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 odpravilo in zadevo vrnilo vladi v ponovni postopek. Čeprav upravno sodišče vladi ni prepovedalo izdaje novega odloka, kar pomeni, da bi Vlada lahko takoj, seveda po predpisanem postopku, izdala nov odlok in tako zadostila 81. členu ZON, pa tega ni storila, temveč je raje pripravila predlog interventnega zakona in ga poslala v Državni zbor. Ki ga je po hitrem postopku tudi sprejel. Kot že navedeno, gre za zlorabo prava in pravne države, kar bo pri mnogih državljanih lahko imelo za posledico izgubo zaupanja v pravno državo. Očitno je zasebni interes, ki se uteleša v protiustavnem zakonu, premagal javni interes, po katerem bi moral biti izdan odlok in ne zakon. Vidi se, da nekateri ministri, Vlada in poslanci nimajo hrbtenice in tako na račun javnega interesa podležejo raznim lobijem. Očitno Vlada v teh organih ideologija ubijanja živali, kar je dobro prezentiral neki poslanec, ki se je javno hvalil z ubijanjem živali. Državni zbor je zlorabil svojo pravico do izdajanja zakonov, kar je v nasprotju z načelom pravne države in delitvijo oblasti in zato protiustavno.

12. Po 16. členu Habitatne direktive pristojni nacionalni organi pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem nekaterih osebkov vrst, če so podani primeri iz prvih štirih točk prvega odstavka tega člena. V Sloveniji je to po 81. členu Zakonu o ohranjanju narave Vlada Republike Slovenije. Zato lahko v smislu Habitatne direktive samo ona lahko izda akt o odvzemu medvedov in volkov iz narave. Ker pa tega ta ni storila, temveč je akt, torej izpodbijani zakon, izdal Državni zbor pa gre tudi za kršitev 16. člena Habitatne direktive. To pa je protiustavno.

13. Izpodbijani zakon se glasi Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN). 2. člen tega zakona določa, da odvzem živali iz narave vključuje odstrel, izjemni odstrel in drugo. To pomeni, da odvzem po tem zakonu pomeni tudi usmrtitev živali, za kar se v zakonu uporabi izraz odstrel, ki je usmrtitev živali. To pa je v nasprotju s Habitatno direktivo, ki v pojem odvzema ne vključuje usmrtitve živali. V 15. členu, ki je povezan s 16. členom, ta pa določa primere in pogoje odvzema iz narave, je namreč govora o odvzemu iz narave, ujetju in ubitju, kar pomeni, da ubitje (usmrtitev) živali ni del odvzema iz narave. Gre torej za tri različne načine ravnanja z živalmi. Jasno je, zakaj 16. člen Habitatne direktive ne omenja odstrela oz. usmrtitve: absurdno bi bilo, da bi zaščiteno živalsko vrsto varoval tako, da bi uničeval njene dele, torej vrsti rjavega medveda in volka bi varoval tako, da bi ubijal njune pripadnike. Enako kot iz prej omenjene direktive izhaja iz Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrst, kjer je v 5. členu navedeno, da je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati živali … Torej tudi uredba loči med odvzemom iz narave in usmrtitvijo in lovom. Ne nazadnje tudi Zakon o ohranjanju narave v 3. točki 14. člena navaja, da je živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati. Tudi ta zakon loči med ubijanjem oz. usmrtitvijo in odvzemom iz narave. To pomeni, da niti prej omenjena uredba niti ZON ne dajeta podlage za stališče, da je odstrel, torej usmrtitev živali, del odvzema iz narave oz. da bi spadal vanj. Tudi redčenje populacij zavarovanih živalskih vrst po 3. odstavku 92. člena ZON ne more pomeniti ubijanja živali teh vrst, temveč samo odvzem iz narave in namestitev v prostor izven narave, kjer živijo naprej. Podobno velja za pojem ulov iz istega člena ZON, ki lahko pomeni samo odlov žive živali v smislu 5. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Zato je jasno, da je izpodbijani zakon v nasprotju s Habitatno direktivo, kar pomeni protiustavnost, in tudi z Zakonom o ohranjanju narave, ko v odvzem živali uvršča tudi odstrel, torej ubitje oz. usmrtitev živali. Neskladje izpodbijanega zakona z Zakonom o ohranjanju narave je zelo veliko in bistveno, saj gre za hud poseg v mednarodno zavarovani živalski vrsti. Ta pa pomeni, da gre za kršitev načel pravne države iz 2. člena slovenske ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je Ustavno sodišče v takem primeru pristojno za medsebojno presojo skladnosti dveh zakonov. 16. člen Habitatne direktive torej ne omogoča ubijanja oz. odstrela medvedov in volkov, kar določa izpodbijani zakon, ki se pri tem sklicuje ravno na ta člen. Kar je absurdno. Ob tem je treba še navesti, da pojem odvzem z odstrelom izhaja iz lovske terminologije, kajti v 5. členu Zakonu o divjadi in lovstvu^[28] je navedeno, da »odvzem divjadi zajema odstrel, odlov živih osebkov in izgube posameznih vrst divjadi, ne glede na vzrok«. Mogoče bi lahko bilo reči, da je izpodbijani zakon del lovske ideologije in ima lovski značaj, kar pa je nesprejemljivo, nemoralno in protiustavno, saj se medvedje in volkovi v skladu z 81. členom ZON ne morejo loviti. Pri odvzemu iz narave gre za to, da se žival živa vzame iz narave in namesti v ograjen prostor, ločen od narave. Lahko gre za živalski vrt, azil za prostoživeče živali, prostor v zasebni lasti izven narave, ograjen prostor, kjer se redi živali za različne namene …

14. Habitatna direktiva spada v evropsko sekundarno zakonodajo, kar pomeni, da se ta direktiva ne uporablja neposredno, temveč morajo države članice za dosego ciljev, navedenih v direktivi, sprejeti ukrepe za njen prenos v slovensko zakonodajo. To je Slovenija storila in Habitatno direktivo prenesla v Zakon o ohranjanju narave in Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah in druge podzakonske predpise. To vse tudi pomeni, da se izpodbijani zakon ni mogel izdati na podlagi Habitatne direktive in ta tudi ni in ne more biti pravna podlaga za njegovo izdajo. Zakon ne more imeti vsebine, kot jo ima izpodbijani, saj se takšna vsebina lahko sprejme samo s podzakonskimi predpisi. Zato je izpodbijani zakon v nasprotju tudi s 3. odstavkom 3.a člena slovenske ustave, ki določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Splošno znano pa je, da je Slovenija del Evropske unije in je zato dolžna spoštovati primarno in sekundarno zakonodajo EU. In direktive, kot že navedeno, so sekundarni pravni akti, ki se v državi članici, tudi v Sloveniji, ne uporabljajo neposredno. Po logiki, ki jo zasleduje izpodbijani zakon, vrsti rjavi medved in volk sploh nista zavarovani, saj ju zakon ne opredeljuje kot zavarovani vrsti po Habitatni direktivi. To je pomembno zaradi tega, ker izpodbijani zakon negira vse zakonske in podzakonske akte, ki so prenesli Habitatno direktivo v slovenski pravni red, torej tudi to, da sta rjavi medved in volk zavarovani živalski vrsti.

15. Če Ustavno sodišče meni, da do sedaj navedeno ne izkazuje protiustavnosti izpodbijanega zakona, pobudnik navaja še nadaljnje razloge glede protiustavnosti ZIOMVN.

16. ZIOMVN, kot je to navedeno v prvem členu, navaja, da se interventni odvzem medvedov in volkov izvaja z namenom zagotavljanja ugodnega stanja vrste, varovanja življenja in zdravja ljudi, preprečitve resne škode na premoženju ter ustrezne ravni sobivanja s človekom in to v smislu oz. skladu z (b), (c) in (e) točko prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive. Na podlagi teh točk se izpodbijani zakon sprejema, je navedeno v obrazložitvi predloga zakona, ki ga je Vlada poslala v Državni zbor. Iz izpodbijanega zakona izhaja, da je točka (e) Habitatne direktive samostojna točka oz. samostojen primer odstopanja od strogega varovanja medvedov in volkov in da naj bi v okviru te točke namen odvzema bil zagotavljanje ustrezne ravni sobivanja s človekom. To pa je napačna razlaga Habitatne direktive. Točka (e) vsebinsko ni samostojna točka oz. samostojen primer odstopanja od strogega varstva medvedov in volkov, temveč je samo način izvedbe točk (a), (b), (c) in (d). To izhaja iz logičnega tolmačenja tega člena, saj bi bilo tolmačenje, ki ga ima izpodbijani zakon, absurdno in nesmiselno. Kajti po tem tolmačenju bi lahko v primerih iz točk pred točko (e) praktično odvzeli ali po dikciji izpodbijanega zakona odstrelili veliko število osebkov zavarovanih vrst brez kakšnih koli pogojev, kar tako počez, omejitvi bi bili samo dve splošni iz prvega odstavka tega člena. To pa bi seveda veljajo tudi za točko (e) in bi zato lahko bilo zapisano, da se lahko odvzame zaščitene živali zaradi odvzema samega brez nekega razloga, kot je to navedeno v prejšnjih točkah. Kar bil absurd. Točka (e) tako lahko pomeni samo to, da se odvzem v smislu točk pred njo lahko izvrši pod strogo nadzorovanimi pogoji, odvzem pa mora biti selektiven in omejen in v omejenem številu. Ker gre za zaščitene živalske vrste, je jasno, da se odvzem lahko, seveda ob upoštevanju, da ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij, v vseh primerih iz točk (a), (b), (c) in (d) izvede samo ob upoštevanju točke (e). Tudi dejstvo, da je v točki (e) govora o pristojnem nacionalnem organu, kaže na to, da gre za način izvedbe odstopanja iz prvih štirih točk, kajti zelo čudno bi bilo, da bi se pristojni nacionalni organ ukvarjal samo z odvzemom pod točko (e), ne pa tudi z odvzemom pod ostalimi točkami iz tega člena. Takšno razlago potrjuje tudi 3. odstavek 16. člena Habitatne direktive, saj ta govori o pogojih, časovnih in krajevnih okoliščinah, v katerih so taka odstopanja dovoljena … in to ne veže na točko (e) 1. odstavka 16. člena. To vse pa tudi pomeni, da namen ustrezne ravni sobivanja s človekom, kar naj bi bilo izvedeno v smislu točke (e) 16. člena Habitatne direktive in ki ga navaja izpodbijani zakon v 1. členu, ni samostojen razlog za odvzem medvedov in volkov iz narave. Zato je izpodbijani zakon v nasprotju s Habitatno direktivo in tako protiustaven. Zato je tudi samostojna obrazložitev izpodbijanega zakona pod točko 6.2 / 1 nesmiselna in nepotrebna, saj bi to moralo biti obrazloženo pri delu, ki se nanaša namen zakona, ki je naveden v 1. členu izpodbijanega zakona. In to za vsak namen, teh je namreč več, posebej.

17. V obrazložitvi izpodbijanega zakona se navaja 7.a člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah kot temelj za poseganje v populacijo medvedov in volkov. To pa je protiustavno, saj temelj zakona ne more biti podzakonski predpis, saj to nasprotuje načelu pravne države in delitve oblasti. Obstaja namreč hierarhija pravnih aktov in v njej je zakon nad uredbo kot podzakonskim predpisom. To pomeni, da ima uredba svoj temelj v zakonu, obratno pa ne. Zato je izpodbijani zakon protiustaven tudi v tem pogledu.

18. V točki 2.2 obrazložitve izpodbijanega zakona piše, da je zakon v skladu tudi s sprejetimi strategijami, akcijskimi načrti in drugimi programskimi dokumenti za zagotavljanje ugodnega stanja obravnavanih živalskih vrst, pri čemer sta navedeni dve vladni strategiji, in sicer Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji (sklep Vlade RS št. 322-07/2001-2 z dne 24. 1. 2002) in Strategija ohranjanja volka (Canis lupus) v Sloveniji in trajnostnega upravljanja z njim (sklep Vlade RS št. 35602-1/2009/4 z dne 24. 9. 2009). To ne drži, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

19. Eden izmed pogojev za zakonit odvzem medvedov in volkov iz narave je po 16. členu Habitatne direktive tudi, da ni druge zadovoljive možnosti kot odvzem glede primerov, navedenih pod točkami (a), (b), (c) in (d) (tudi pod (e), če gre za samostojno točko). V obrazložitvi pod točko 6.2 izpodbijanega zakona piše: »Ker je namen predmetnega zakona čimprejšnji začetek uravnavanja populacije, zlasti zaradi nastale pereče situacije in težav državljanov, predvsem kmetov, ki jim zveri vsakodnevno povzročajo škodo, je treba v prvi vrsti izpostaviti dejstvo, da za uravnavanje populacije s tako veliko gostoto, kot jo imamo v Sloveniji, tega cilja ni mogoče doseči na podlagi drugih ukrepov.« Kot prvo je treba v zvezi s tem navesti, da Habitatna direktiva ne pozna izjem od pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti. To pomeni, da je navedba, da tega cilja ni mogoče doseči na podlagi drugih ukrepov zaradi razlogov velike gostote populacije … nima podlage v Habitatni direktivi in zato ni v skladu s to direktivo in je tako protiustavna. Zato je tudi izpodbijani zakon protiustaven. Populacija medvedov in volkov se v Sloveniji uravnava že zelo dolgo, medvedov več desetletij, podobno tudi volkov. V pravnih aktih so določeni ukrepi za zaščito teh živali in sožitja z ljudmi. Zato izpodbijani zakon ne pomeni začetka uravnavanja populacije medvedov in volkov, kot to navaja obrazložitev. Ta zakon pomeni nadaljnje uravnavanje populacije in to z ubijanjem teh živali. Uravnavanje populacije z ubijanjem medvedov in tudi volkov je vsako leto in poteka že zelo dolgo, in to glede medvedov vsako leto, pa tudi volkove se praktično vsako leto tako ali drugače ubija. Zato se postavi vprašanje, ali gre za spodrsljaj vlade in zavajanje ali celo laž?

20. V okviru v prejšnji točki navedenega pogoja za izjemo po 16. členu Habitatne direktive je zapisano, da je povzročanje škode s strani medvedov in volkov objektivno izkazano. Navajajo se tudi številke povečanja škodnih primerov, in sicer pri rjavem medvedu iz 30 na 61, pri volku pa iz 62 na 111, vse primerjalno v času januar – maj 2018/2019. Ni pa navedena višine škode, ki naj bi jo povzročili medvedje in volkovi. To pa pomeni, da sploh ni mogoče preveriti, ali višina škode dosega standard resne škode v smislu točke (b) člena 16 Habitatne direktive. Nastanek resne škode pa je pogoj za odvzem po prej omenjeni točki, seveda če so izpolnjeni še drugi pogoji po Habitatni direktivi. Zato je jasno, da primer, ko je mogoč odvzem medvedov in volkov v smislu točke (b) 1. odst. člena 16 Habitatne direktive ni izpolnjen. Tako je izpodbijani zakon v tem delu v nasprotju s Habitatno direktivo in zato protiustaven. Izpodbijani zakon pa je v nasprotju tudi s 5. alinejo 26. člena ZZZiv, ki pravi, da je usmrtitev živali dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Tudi v tem pogledu ni mogoče preveriti, ali je nastala občutna škoda, saj višina škode ni navedena. Zakon o zaščiti živali pa je krovni zakon glede živali in zato morajo biti z njim v skladu vsi drugi zakoni, sicer je podana neustavno neskladje med njimi. Tudi v tem primeru je tako, zato je izpodbijani zakon v nasprotju tudi z ZZZiv, kar pomeni, da je tudi s tega vidika protiustaven.

Poleg tega je treba v zvezi s škodo omeniti še dvoje. Prvič: oškodovanci imajo po Zakonu o ohranjanju narave (člena 92 in 93) pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo medvedi in volkovi. Torej škode v principu nimajo, saj jo jim povrne država. Drugič: Po členu 92. ZON morajo osebe, ki jim medvedje ali volkovi lahko povzročijo škodo na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse treba, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode, pri tem lahko dobijo tudi pomoč države v smislu izvedbe ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali^[29] morajo biti živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode po medvedih in volkovih. Še posebej tam, kjer so medvedi in volkovi in kamor se selijo oz. širijo. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji odvzem iz narave medvedov in volkov zaradi povzročene škode praktično ni mogoč. Pa še nekaj: zakaj v obrazložitvi ni navedena višina škode, kot je to navedeno glede števila škodnih primerov? Čeprav država z njo razpolaga. Mogoče zato, ker je ta škoda bagatelna za državo. Nekaj deset tisoč evrov ali pa mogoče nekaj nad sto tisoč evrov namreč za državo ne pomeni praktično nič. Nedavno je v medijih pisalo, da je država za 4 avtomobile plačala več kot milijon evrov, kar nekaj direktorjev podjetij v večinski lasti pa ima večjo letno plačo, kot je skupna letna škoda, povzročena s strani medvedov in volkov. Sicer pa država dobro ve, da se bodo pojavljale škode, saj človek vedno bolj uničujoče posega v naravo in živalstvo. Država, predvsem Vlada in pristojno ministrstvo, iz muhe delata slona in na ta način razpihujeta sovraštvo do medvedov in volkov. Kar je v nasprotju s 63. členom slovenske ustave. Pa še nekaj: če bi bil odvzem iz narave res zakonit, kar pa ni, bi morala biti podana vzročna zveza med storilcem in povzročeno škodo. Ali rečeno drugače: odvzeti bi morali tistega medveda ali volka, ki je povzročil škodo in ne kar počez in še veliko število nedolžnih živali.

21. V točki 6.2 obrazložitve je velik del posvečen raznim ukrepom, ki so del upravljanja z velikimi zvermi. Toda gre samo za pavšalne navedbe, treba bi bilo navesti točno, kateri ukrepi so bili izvedeni s strani države. Te ukrepe navajata obe že navedeni strategiji. Strategija upravljanja z medvedom navaja npr. naslednje nenasilne ukrepe:

• Vzpostavi se redno sodelovanje med lokalnim prebivalstvom in strokovnimi javnimi inštitucijami, ki so od države pooblaščene za spremljanje medveda.

• V primeru ogroženosti se zagotovi začasna prisotnost pooblaščene ekipe za spremljanje medveda in takojšnje ukrepanje, če je to treba.

• Zagotovi se možnost stalnega telefonskega obveščanja v primeru ogroženosti zaradi medveda.

• Odlov in krmljenje medvedov.

• Odpravi se vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem.

• Ljudi se izobražuje o biologiji in ekologiji rjavega medveda, svetuje se jim o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda ipd.,

• Pripravi se program izobraževanja za učence osnovnih in srednjih šol.

• Pri novem uvajanju paše v osrednje območje se daje prednost govedoreji.

• Za pašo že prisotne živine, zlasti drobnice, morajo biti pašniki zaščiteni z elektro ograjami, ki preprečujejo dostop medveda na pašnik, ali varovani s pastirjem in /ali za to usposobljenimi psi.

• Kmetijska zemljišča v strnjenih kompleksih gozdov osrednjega območja se ne oddaja v najem za namen paše živine.

• Čebelnjake se zavaruje z električnimi ograjami.

• Uredi se neurejena odlagališča organskih odpadkov, vključno z odpadki od domačih klavnih živali.

• Gojenje živali prosto živečih vrst v oborah se ureja na osnovi predpisov o ohranjanju narave, varstva okolja ter zaščite živali.

• Izobražuje se kmete o življenjskih navadah medveda, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda, o ravnanju v konfliktnih primerih ipd.

• V bližini pomembnih delov življenjskega prostora medveda (npr. brlogov) se gozdarska dela opravljajo v času, ko je dejavnost za medvede najmanj moteča; zlasti se po možnosti ne opravljajo v času od začetka decembra do konca aprila.

• Ohranja se plodonosno in odmrlo drevje.

• Ohranja se pestra zgradba gozdov.

• Gozdna infrastruktura se gradi v času, ko je poseg za medvede najmanj moteč, zlasti ne v času od začetka decembra do konca aprila in v oddaljenosti najmanj 100 m od pomembnih delov življenjskega prostora.

• Obiskovalce se usmerja na določene poti in mesta, ki so za medveda najmanj moteča in zlasti primerno oddaljena od pomembnih delov življenjskega prostora.

• Obiskovalce se izobražuje o življenjskih navadah medveda in pravilih ravnanja ob srečanjih z medvedom ter se jih ozavešča o pomenu varstva.

• V premeru najmanj 500 m od pomembnih delov življenjskega prostora medveda se ne gradi javnih prometnih infrastrukturnih objektov.

• Lokacija za izgradnjo infrastrukturnih in drugih objektov se vedno preverja glede vpliva na pomembne dele življenjskega prostora medveda in migracijske poti osebkov.

• Prek obstoječih in načrtovanih cest, avtocest in železnic se zagotovi povezanost med populacijskimi enotami.

Gre za ukrepe za različne skupine ljudi, za različne dejavnosti in različne geografske predele. Vsem pa je skupno, da gre za nenasilne ukrepe za varstvo in sožitje medveda s človekom. Vse te ukrepe je treba izvesti pred odvzemom iz narave, saj tudi v odnosu do živali velja načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v pravu živali, po katerem je treba zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. Torej sožitje in varstvo je treba najprej doseči z blažjimi sredstvi, šele na to pridejo na vrsto manj blažja. To izhaja tudi iz Habitatne direktive, ki govori o »da ni druge zadovoljive možnosti.« Navedeni nenasilni ukrepi iz strategije za upravljanje z medvedom pa niso bili izvedeni, vsaj iz obrazložitve izpodbijanega zakona niso razvidni. Država bi morala poskrbeti, da bi bili izvedeni vsi nenasilni ukrepi, navedeni v strategiji, tako glede ljudi, dejavnosti in geografskih predelov. Torej, če bi za primer vzeli osrednje območje bivanja medvedov, bi moralo biti v obrazložitvi zakona navedeno, da so bili pri lokalnem prebivalstvu izvedeni vsi tisti ukrepi, ki jih predvideva strategija na str. 22, glede kmetijstva tisti na str. 23, gozdarstva, turizma, rekreacije, nabiralništva gozdnih sadežev, gradnje infrastrukturnih in drugih objektov ter njihova uporaba ter dejavnost vojske in policije pa tisti na str. 24. In sicer bi morali biti podatki o tem, kdaj in kje je bil kakšen ukrep izveden, koliko je stal in vse drugo, da je mogoče preveriti, ali gre za pravilen ukrep. Tega v obrazložitvi ni. In če ti ne bi bili uspešni, bi lahko razmišljala o odvzemu, seveda ne z odstrelom. Odstrel medvedov ni sorazmeren ukrep, temveč najhujši ukrep, saj se pomori zelo veliko število živali. Kljub tako veliko moriji pa so škode vsako leto. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5. alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo. To pa pomeni, da odstrel dejansko ni v vzročni zvezi z zmanjševanjem škod, temveč se te zmanjšujejo na podlagi nenasilnih preventivnih ukrepov.

22. Podobno je s strategijo ohranjanja volka. V strategiji v zvezi s konflikti med rejci in volkovi piše: »Najučinkovitejši ukrep je spodbujanje primernih načinov varovanja rejnih živali na pašnikih. Poleg električnih ograj in mrež je mogoče črede varovati tudi s pastirji v povezavi z ovčarskim psom in s pastirskimi psi, vključno z nočnim zapiranjem črede. Izkazalo se je, da je kombinirana zaščita lahko učinkovitejša in zmanjšuje možnost večje škode zaradi volka. Vsekakor je treba preučiti vse primere dobrih praks, ki pripomorejo k učinkovitejšemu varovanju rejnih živali pred volkom in pripraviti temu ustrezne projekte. Eden izmed ukrepov je tudi dosledno ravnanje s klavniškimi odpadki, ki nastajajo pri zakolu rejnih živali.« Nadalje piše: »Učinkovit sistem izplačevanja odškodnin je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov pri ohranjanju in trajnostnem upravljanju volka in zmanjševanju konflikta z rejci.« Drugi ukrepi so še izobraževanja lokalnega prebivalstva v zvezi z volkom, informiranje javnosti … Gre za nenasilne ukrepe za varstvo in sožitje volka s človekom. Vse te ukrepe je treba izvesti pred odvzemom iz narave, saj tudi v odnosu do živali velja načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v pravu živali, po katerem je treba zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. Torej sožitje in varstvo je treba najprej doseči z blažjimi sredstvi, šele na to pridejo na vrsto manj blažja. To izhaja tudi iz Habitatne direktive, ki govori o »da ni druge zadovoljive možnosti.« Navedeni nenasilni ukrepi iz strategije za ohranjanje volka pa niso bili izvedeni, vsaj iz obrazložitve izpodbijanega zakona niso razvidni. Govora je sicer na splošno o nekaterih teh ukrepih, toda konkretno niso navedeni. Konkretno bi torej moralo biti navedeno kje, kdaj, pri kom in kakšni ukrepi so bili izvedeni, da bi bilo mogoče preveriti, ali so ukrepi skladni s strategijo. Država bi morala poskrbeti, da bi bili izvedeni vsi nenasilni ukrepi, navedeni v strategiji. In če ti ne bi bili uspešni, bi lahko razmišljala o odvzemu, seveda ne z odstrelom. Odstrel volkov ni sorazmeren ukrep, temveč najhujši ukrep, saj se pomori veliko število volkov. Kljub temu pa so škode vsako leto. Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča U 1804/2001. Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo. Dokazano je celo, da odstrel volkov škod ne preprečuje, temveč jih lahko še poveča. To pa pomeni, da odstrel dejansko ni v vzročni zvezi z zmanjševanjem škod, temveč se te zmanjšujejo na podlagi nenasilnih preventivnih ukrepov. To pa bo obrazloženo v nadaljevanju te pobude.

23. Kako pomembni so nenasilni ukrepi za ohranjanje sožitja med medvedi in ljudmi, je razvidno iz naslednjega primera. Gre za povezanost lova oz. povečanega lova na število konfliktov na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje, ali je res tako. V nadaljevanju je primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah, kjer so povečali odstrel medvedov, to pa so bile Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom.^[30] Ta primer dokazuje, da je z nenasilnimi ukrepi mogoče zaustaviti konflikte ali pa jih vsaj bistveno zmanjšati. To je torej pot v Sloveniji. Zakaj država ne gre po tej nenasilni poti? Po poti, ki je dobra za vse, tako za živali kot za ljudi. Očitno zato, ker zanjo niso zainteresirani vladajoči lobiji, ki živijo na krvi nedolžnih medvedov in volkov. Odstrel živali torej ni v vzročni zvezi z zmanjšanjem konfliktov, saj ne vodi do manjšega števila konfliktov.

24. V okviru točke 6.2 obrazložitve v delu, kjer je obravnavna tematika »da ni druge zadovoljive možnosti«, piše naslednje: »Iz družbenega vidika pa je pomembno omeniti, da odzivi v medijih, opozorila županov iz nekaterih občin in različne peticije zlasti lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč kažejo, da je meja družbene sprejemljivosti za rjavega medveda in volka presežena in v kulturni krajini ni mogoče dopustiti naravnega uravnavanja populacije. To potrjujeta tudi anketa javnega mnenja, ki so jo v okviru projekta DinalpBear izvedli v Sloveniji leta 2015 in 2019.« Gre za anketi na temo Odnos javnosti do rjavega medveda in upravljanja z njim v Sloveniji avtorice ankete Aleksandre Majić Skrbinšek.^[31] Pobudnik meni, da ti anketi ne moreta dokazovati, da je meja družbene sprejemljivosti za rjavega volka in medveda presežena in da zato v kulturni krajini ni mogoče dopustiti naravnega uravnavanja populacije. Zakaj? Razlogi so naslednji:

– Anketi bi morala izvesti profesionalna organizacija, torej tista, ki je strokovno usposobljena za raziskovanje javnega mnenja, npr. Fakulteta za družbene vede, in ne Biotehnična fakulteta, Oddelek za biologijo, katere članica je avtorica anket in ki ni, vsaj iz obrazložitve to ni razvidno, strokovnjak za raziskovanje javnega mnenja.

– Da gre za zelo sporni anketi, lahko bi rekli neobjektivni, pa je razvidno iz vprašanj, postavljenih v anketi. Vsa so bolj ali manj postavljena s ciljem, da se dokaže, da je potreben odstrel. Anketa pa bi morala biti zastavljena v smislu strategije za upravljanje z rjavimi medvedom in bi vprašanja morala biti postavljena tako, da bi obsegala tudi druge ukrepe za upravljanje z medvedi, predvsem bistvene (npr. odpravi se vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem, ljudi se izobražuje o biologiji in ekologiji rjavega medveda, svetuje se jim o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda, uredi se neurejena odlagališča organskih odpadkov, vključno z odpadki od domačih klavnih žival, pri novem uvajanju paše v osrednje območje se daje prednost govedoreji). To predvsem zaradi tega, kar je odstrel zadnji v paleti ukrepov in bi glede na strategijo prišel v poštev šele takrat, ko bi ostali ukrepi bili neuspešni. To jasno izhaja iz načela sorazmernosti.

– V anketo bi morala biti vključena tudi vprašanja, ki bi anulirala sovražni govor, ki ga proti medvedom usmerjajo razni lovsko-kmečki lobiji pa tudi nekateri politiki. Prav tako bi v anketo morala biti vključena vprašanja, ki bi anulirala hujskaške medijske članke v zvezi z medvedi. Mnogi so pod vplivom sovražnega govora in bi sicer imeli toleranten odnos do medvedov, če ne bi bilo vsega tega.

– V anketo je vključeno tudi vprašanje Strah me je iti v gozd na območju medveda. Ker je medved nenevarna živali, je nerazumljivo, da se pojavlja tako vprašanje. Kajti medved ni nevarna žival, zato je strah pred njim neutemeljen. Strah pa povzročajo hujskaški lobiji, ki medveda predstavijo kot demona. In to zato, da se pri ljudeh ustvari strah pred njim, saj je potem ubijanje medvedov lažje izvedljivo in ga javnost bolj podpira.

– V anketi so postavljena vprašanja Se ne strinjam in Se nikakor ne strinjam ter Se strinjam in Se popolnoma strinjam. V obrazložitvi izpodbijanega zakona ni pojasnjeno, zakaj takšna neobičajnost, saj so potrdilna in zavrnilna vprašanja bolj ali manj enaka.

– Anketi bi morali vsebovati področje celotne Slovenije in ne samo področje Dinaridov in Alp. Medvedi in volkovi so namreč »last« vseh državljanov, saj so te živali državna last in zanje odgovarja država. Pri upravljanju teh živali morajo imeti besedo vsi državljani, tako tudi v okviru raziskovanja javnega mnenja o odnosu do medvedov in volkov bi morali povprašati vse prebivalce Slovenije.

– Iz obrazložitve izpodbijanega zakona ni razvidno, kdo je naročnik ankete. To je pomembno, saj bi moral biti naročnik država, da bi se preprečili morebitni subjektivni vplivi avtorjev anket na pripravo vprašanj, kar bi lahko vodilo do izkrivljenih rezultatov. Država namreč mora biti objektivna. Ob tem je še navesti, da je na žalost tudi v državi vidno mnogo subjektivnosti v odnosu do medvedov in volkov, kar dokazujejo tudi za državo izgubljeni postopki na upravnem sodišču.

– Kot je razvidno iz obrazložitve zakona, je bilo analiziranih 2450 anket, odzivnost pa je nekaj nad 30 %. Odzivnost je bila očitno slaba, saj več kot dve tretjini »sodelujočih« ni želelo sodelovati. Iz tega je mogoče sklepati, da velike večine ljudi na področju Dinaridov in Alp ta tematika ne zanima, kar pa lahko pomeni, da te osebe ne spadajo med tiste, ki ne sprejemajo medvedov in volkov. Torej niso del kategorije »družbena nesprejemljivost«. Pa tudi med sodelujočimi je bilo mnogo takih, ki jih v to kategorijo ni mogoče uvrstiti.

– Hiter pregled in seštevek odstotkov, ki se navajajo v obeh anketah, kaže, da je manj kot polovico od 2450 odgovorov mogoče uvrstiti v kategorijo tistih, ki medvedov ne sprejemajo (družbena nesprejemljivost glede medvedov). Seveda je pri tem treba upoštevati tudi tiste odgovore, ki se nahajajo pod »Nimam mnenja / ne vem«. Te jasno ni mogoče uvrstiti med »sovražnike« medvedov. Kako lahko anketi dokazujeta družbeno nesprejemljivost za medveda, kot se to navaja v obrazložitvi izpodbijanega zakona, če je manj kot polovica odgovorov pritrjevala temu?

– Čeprav se v obrazložitvi navaja, da anketi potrjujeta tudi družbeno nesprejemljivost do volkov, pa to ne drži, saj anketi volkov sploh ne zajemata.

Nasproti anketi lahko postavimo tudi Peticijo proti interventnemu zakonu o odvzemu 200 medvedov in 11 volkov, sprejetemu 20. junija 2019, ki je v bistvu tudi neke vrste anketa. To peticijo je podpisalo več kot 13.000 ljudi in je bila posredovana okoljskemu ministru. Približno 1.000 ljudi za odstrel, več kot 13.000 proti, pa je odstrel kljub temu družbeno sprejemljiv in se zelo hitro izvaja. Več o tem v točki 29 te pobude.

25. »Če se populacija zaradi ugodnih naravnih razmer številčno veča in širi ter dosega zgornjo mejo družbene sprejemljivosti, potem ostaja poleg izvajanja preventivnih ukrepov edina zadovoljiva možnost aktivno poseganje v populacijo z odstrelom,« piše v obrazložitvi zakona. Država se torej zaveda, da odstrel ni edina možnost. Pa je kljub temu v izpodbijanem zakonu govora samo o odstrelu, nič pa o preventivnih ukrepih. To je še en dokaz, da izpodbijani zakon hudo krši razne predpise, kot je to navedeno v predhodnih točkah.

26. V obrazložitvi tudi piše: »Nesporno dejstvo je, da v kolikor se ne bo takoj začelo uravnavati gostote populacij, bosta ti še naprej nenadzorovano rastli in povzročali vse večje škode tudi v naseljih. Ob stalnem kontaktu z ljudmi se velike zveri lahko na ljudi v relativno kratkem času navadijo in ker ljudi ob neizvajanju odstrela ne dojemajo več kot grožnjo, se vse bolj pojavljajo tudi v naseljih in površinah, kjer najlažje pridejo do hrane. Ob takšni situaciji obstaja zelo visoka realna bojazen napada medveda na človeka.« To vse so pavšalne navedbe brez dokazov, ki bi to potrjevali. Poleg tega pa, kot že navedeno, obstajajo razni nenasilni preventivni ukrepi, navedeni v obeh strategijah, ki jih država dolžna kontinuirano izvajati, in imajo po načelu sorazmernosti prednost pred nasilnimi ukrepi. Zato je jasno, da je zmotna navedba v obrazložitvi: »Zato ni druge zadovoljive možnosti za rešitev nastale situacije, kot je takojšnje uravnavanje številčnosti populacije obeh zadevnih vrst.« Že sama država nekaj stavkov prej navaja, da obstajajo tudi preventivni ukrepi, torej obstajajo druge zadovoljive možnosti.

27. »Druge možnosti za zmanjšanje populacije, ki se omenjajo v javnosti, kot so odlov in preselitev, kastracija, kontracepcija in podobno, niso primerne,« se navaja v obrazložitvi izpodbijanega zakona. Tudi to so zgolj pavšalne navedbe brez dokazov. Kastracije ali kontracepcije niso dovoljeni po zakonodaji, pravi država, zato jih ni mogoče izvesti oz. ne pridejo v poštev. Ali ne more država takoj spremeniti zakonodaje in omogočiti kastracije ali kontracepcije? Seveda lahko, če bi hotela. Lahko sprejme interventni zakon in to dovoli. Toda tega ne dovoljujejo lovski in drugi lobiji, ki imajo od morjenja medvedov in volkov takšne ali drugačne koristi.

28. Iz obrazložitve izpodbijanega zakona izrecno izhaja, da je primer, ki je podlaga za odvzem medvedov in volkov z odstrelom samo točka (e) 16. člena Habitatne direktive in ne drugi primeri iz prvega člena, čeprav nekateri smiselno izhajajo iz 1. člena izpodbijanega zakona in je o njih mogoče posredno govora samo v nekaj stavkih. To pa pomeni, da gre za nasprotje med »izrekom«, to je besedilom zakona, in obrazložitvijo zakona, ki sicer ni del zakona v formalnem smislu, je pa lahko podlaga za tolmačenje zakona. Kako se lahko tolmači zakon, če je obrazložitev zelo pomanjkljiva v bistvenih delih? Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar je npr. primerljivo s »če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju« iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Gre za absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ki zahteva razveljavitev po uradni dolžnosti. Nič drugače ne more biti v obravnavnem primeru. Gre za hudo kršitev postopka, po katerem je bil zakon sprejet, kar je v nasprotju z načelom pravne države. Tudi to je protiustavnost.

29. Izpodbijani zakon obrazlaga tudi drugi kumulativni pogoj za odvzem iz narave, to je, da »ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije«. Odstrel medvedov in volkov v številu, ki ga predvideva zakon, torej ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije obeh živalskih vrst. To v obrazložitvi ni dokazano, temveč gre za pavšalne navedbe, ki jih tako sploh ni mogoče preizkusiti. Zakaj? Omenja se število medvedov in volkov in teh je dovolj, da odstrel ne bo spremenil ugodnega stanja v neugodno stanje – tako trdi država. Kdo pa sploh ve, koliko medvedov in volkov prenese Slovenija oz. kakšno je naravno ravnovesje med medvedi in volkovi ter ostalimi deli narave. Človek vsekakor ne, tudi država ne. Mogoče lovci? Jasno je, da ne. Kako bi lahko človek poznal naravno ravnovesje, če ne ve niti tega, kar je za »naslednjim vogalom«. To bi vedel, če bi bil popoln in vseved. Pa ni tako. Kako lahko potem takšen človek reče, da je medvedov in volkov preveč? Ne pozna prihodnosti in pravi, da se bosta vrsti sami dolgoročno ohranjali kot preživetja sposobna sestavina svojih naravnih habitatov. Ko pa so ti habitati v vedno slabšem stanju. Vedno več je neurij, vedno več suš in drugih posledic podnebnih sprememb, ki že prihajajo v podnebne katastrofe in vse to poslabšuje oz. uničuje habitate medvedov in volkov. Kako je lahko vrsta rjavega medveda v ugodnem stanju, če morajo medvedi stalno bežati pred lovci in drugimi osebami, kar na njih pušča negativne psihične posledice, ki se seveda prenašajo na potomce. Vedno bolj zastrupljeni elementi habitatov (voda, zrak, prst), kjer živijo medvedi in volkovi, neugodno vplivajo na stanje živali in zato je jasno, da medvedi in volkovi posamezno niti kot vrsta ne morejo biti v ugodnem stanju. To stanje se bo v prihodnosti samo še poslabševalo. Kako bo vrsta v ugodnem stanju, če mora hrano iskati v naseljih oz. ubijati domače živali. Torej v habitatu medvedov in volkov ni dovolj hrane zanje. Če ne bi bilo lova, bi imele zveri, kot sta medved in volk, dovolj svoje naravne hrane, to je mrhovine, saj sta oba mrhovinarja po naravi. Sta torej čistilca narave, kar je zelo pomembna naloga v okviru narave in naravnega ravnovesja. In to jima človek, predvsem volku, vedno bolj onemogoča, saj praktično prostoživeče živali ne umirajo več naravne smrti. Bolj ali manj vse te živali umorijo lovci in poberejo njihova trupla tako, da ni mrhovine za mrhovinarje. Kako na medvedji in volkov habitat in na same te živali vpliva lov na druge živali? Zelo slabo kajti narava je polna svinca od lovskih pušk, v gozdovih zaradi lova obstaja atmosfera strahu med živalmi, živali morajo biti praktično stalno v gibanju, da ubežijo pred uničujočimi lovci, stanje gozdov in polj je vse slabše … In še: kako je lahko vrsta rjavega medveda v ugodnem stanju, če se vsako leto v zadnjem času umori več kot 100 nedolžnih živali? Mogoče pa pomeni večje število medvedov, o katerih govori obrazložitev zakona ravno dokaz, da vrsta medveda ni v ugodnem stanju. Kajti vrsta se brani, ko je napadena s strani lovcev tako, da se ob večjem lovu rodi več živali. To je naravni mehanizem obrambe vrste pred uničevanjem s strani človeka in to je znanstveno dokazano (več o tem v nadaljevanju pobude). Če ne bi bilo lova, bi bilo manj medvedov pri nas in ne bi bilo problemov, o katerih govori obrazložitev zakona. Za probleme je torej odgovorna država, ki dopušča lov in odstrel medvedov in volkov, posledice teh uničevalnih ravnanj pa nosijo lokalni prebivalci in kmetje pa tudi drugi. Absurdno. Dejstvo tako je, da drugi oz. obravnavani kumulativni pogoj ni izpolnjen in je tako izpodbijani zakon v nasprotju s 16. členom Habitatne direktive. To pa je protiustavno. Jasno je tudi, da predvideni odstrel škodi biotski raznovrstnosti, saj ta vključuje tudi raznovrstnost znotraj vrst in ne samo med različnimi vrstami (2. člen ZON). Vsaka posamezna žival je enkratno individualno bitje in je zato nenadomestljiva v okviru biotske raznovrstnosti. Absurdno je, da se zaščitene živalske vrste varujejo tako, da se ubijajo njeni deli. Torej ugodno stanje se varuje tako, da se ubijajo pripadniki te vrste. To ni varstvo vrste, temveč njeno uničevanje. Odstrel ni metoda za zagotavljanje ugodnega stanja vrst. Če bi bila, potem medvedov in volkov ne bi bilo preveč. In še zelo važno: Če je medved ali volk ogrožen, potem se ne strelja le-teh, temveč v smislu 81. člen ZON samo tiste živali, ki ogrožajo oz. ubijajo medvede in volkove.

30. V obrazložitvi izpodbijanega zakona je govora tudi o družbeni nosilni kapaciteti, ki jo oblikujejo predvsem dojemanja in prepričanja uporabnikov okolja. Gre za subjektivno oceno, ki se je v preteklosti izkazala za pomembno pri oblikovanju strategij za reševanje konfliktov med ljudmi in prostoživečimi živalskimi vrstami; ključno pri tem pa je dojemanje – z družbenega vidika je manj pomembno, koliko je dejansko medvedov v naravi oziroma koliko objektivno povzročijo škode, kot subjektivno dojemanje številčnosti in (ne)sprejemljivosti težav pri ljudeh, ki na območju medveda živijo, še izhaja iz obrazložitve. Verjetno se vse to navezuje na besedno zvezo »ustrezne ravni sobivanja s človekom« iz prvega člena izpodbijanega zakona in pojem »družbena sprejemljivost« iz obrazložitve pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti. Meja družbene sprejemljivosti za rjavega medveda in volka je po navedbah države presežena in je zato potreben odstrel. V zvezi s tem je treba navesti, poleg navedb iz 23. točke te pobude, da »družbena nesprejemljivost«, ne more biti razlog za odstrel medvedov in volkov. To pa zato, ker je domnevna družbena nesprejemljivost posledica neizvajanja mnogih nenasilnih ukrepov, navedenih v strategijah o medvedu in volku, ki so v strategiji ravno zato, da ne pride do družbene nesprejemljivosti glede medvedov in volkov. Nekaj teh ukrepov: odpravi se vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem, ljudi se izobražuje o biologiji in ekologiji rjavega medveda, svetuje se jim o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda ipd, pripravi se program izobraževanja za učence osnovnih in srednjih šol, uredi se neurejena odlagališča organskih odpadkov, vključno z odpadki od domačih klavnih živali, varovanje čred z električnimi ograjami in mrežami in pastirskimi psi … Če bi ti ukrepi bili izvedeni oz. se stalno izvajali, potem meja družbene sprejemljivosti, o kateri govori država, ne bi mogla biti presežena. Mogoče je tako reči, da so zgoraj navedeni nenasilni ukrepi »izravnalni ukrepi«, ki bistveno pripomorejo k temu, da lokalno prebivalstvo ne odklanja medvedov in volkov, če prihaja do škod ali napadov na živali in ljudi. Poleg teh ukrepov pa bi država morala reagirati na vse hujskaške članke v medijih, ki imajo namen širiti sovraštvo do medvedov in volkov in tako vplivati na družbeno sprejemljivost obeh vrst živali. Morala bi od medijev zahtevati, da objavijo resnico o volkovih in medvedih glede njihove nenevarnosti za ljudi in druge relevantne podatke v zvezi s tem. Pa tega pobudnik v medijih ni zasledil. Po 14. členu ZON je sicer dovoljeno ubijati živali, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno sprejemljivo, kar je opravičljiv razlog za ubijanje. Kakšno koristno posledico pa ima lahko ubijanje pripadnikov zaščitene vrste in še celo v tako velikem številu? Jasno, da nikakršne. Obrazložitev zakona koristne posledice ne dokazuje. Pa to ubijanje tudi ni družbeno sprejemljivo, kot že navedeno zgoraj. Domnevna družbena nesprejemljivost torej ne more biti razlog za sporni odstrel, tudi Habitatna direktiva ne predvideva tega kot izrecno izjemo po 16. členu, ki bi omogočala odstrel medvedov in volkov. Zato je tudi s tega vidika izpodbijani zakon v nasprotju s Habitatno direktivo in tako protiustaven. Pa še nekaj. Več kot 13.000 ljudi je podpisalo Peticijo proti interventnemu zakonu o odvzemu 200 medvedov in 11 volkov, sprejetemu 20. junija 2019^[32], peticija je bila 16. avgusta 2019 izročena okoljskemu ministru Zajcu, ki pa jo je zavrnil. Tudi tukaj se kaže pristranost države, ki takoj brez argumentov zavrne drugo plat medalje.^[33] Več 13.00 ljudi je proti odstrelu medvedov in volkov, okoli 1.000 pa za odstrel in odstrel se izvaja. Manjšina je torej zmagala. Če to prenesemo na celotno Slovenijo, je mogoče reči, da je velika večina Slovenije proti odstrelu, zelo malo jih je za odstrel, pa je kljub temu, tako izpodbijani zakon, odstrel družbeno sprejemljiv. Absurdno. Tudi se dobro vidi, kako veliko moč in vpliv na državo ima lovsko-kmečki lobi. Kako lahko družbena nesprejemljivost ogroža vrsti medveda in volka, kot to trdi država, saj zaradi tega ti ne bodo ogroženi, ogroženi bodo zaradi dejanj ljudi in države.

31. Država vsako leto odstreli večje število medvedov, vsako leto jih praktično ustreli več kot prejšnje leto. Kljub temu pa je po njenem zatrjevanju vedno več škod in škodnih primerov. To pomeni, da odstrel ni prava pot. Zato se postavi vprašanje, kako lov, odstrel po izpodbijanem zakonu pa se izvaja na način lova, kar je še ena protiustavnost, saj gre torej vsebinsko za lov, ki pa ga ZON ne sme biti, vpliva na živali oz. njihove vrste? Nekaj znanstvenih študij v zvezi s tem v nadaljevanju.

31.1 Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83 % mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006)^[34]

31.2 Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57 % oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60-% primerih našli dva fetusa, 8 % ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.^[35]

31.3 V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova. (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)^[36]

31.4 Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.^[37]

31.5 Pri vsem tem je treba navesti še besede raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla. Ta je dejal: »V Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so prav tako pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Populacijo je uspelo zmanjšati le Izraelu, to so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov.«^[38] Tudi zgornje stališče priznanega raziskovalca Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Krofla, osebe z mnogimi odličji^[39], potrjuje, da lov povečuje razmnoževanje živali, ne glede na to, da v tem prispevku dr. Krofl govori samo o šakalih. Kajti jasno je, da vsaka vrsta reagira na enak način, če je napadena s strani človeka (zakaj bi bilo drugače, saj je vsaka vrsta za naravo enko pomembna in enakovredna). Bori se za svoj obstoj in zaradi tega poveča razmnoževanje, da se obvaruje pred »zlobnim človekom« in se tako ohrani. Seveda pod prej navedeno besedno zvezo ni mogoče zajeti vseh ljudi, temveč samo tiste, ki tako ali drugače podpirajo ubijanje živali. Vse to velja tako za medvede in volkove. Tudi to dokazuje neustavnost izpodbijanega zakona. Pot za naprej v Sloveniji je, upoštevajoč navedbe dr. Krofla, zmanjšanje dostopnosti do hrane človeškega izvora, predvsem smeti in klavniških odpadkov. Seveda poleg drugih nenasilnih ukrepov iz že omenjenih strategij.

31.6 Še nekaj izjav v zvezi z lovom:

– Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.^[40]

– Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.«^[41]

– Biolog graške univerze Karl-Franzens Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.«^[42]

Italijanski zoolog prof. Carlo Consiglio je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« opremljeni s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova; Založba Zweitausendundeins, 2001).

31.7 Znano je, da se v Sloveniji »intenzivno krmi medvede, kar verjetno vpliva na visoko rodnost in visoke populacijske gostote,« je zapisano v strokovnem mnenju Zavoda Republike Slovenija za varstvo narave (ZRSVN). To mnenje temelji na strokovnem članku, ki je bil objavljen s strani slovenskih raziskovalcev v reviji European Journal of Wildlife Research iz leta 2013. To pa pomeni, da slovenska država dobro ve, pristojni državni organi namreč morajo spremljati znanstveno in strokovno literaturo in medije, da intenzivno krmljenje medvedov na podlagi znanstvenih dognanj vpliva na njihovo številčnost. ZRSVN zato priporoča, da se zmanjša število krmišč in da se razmisli o omejitvah krmljenja medvedov. V upravnem sporu v zadevi I-U-2541/2018 je Vlada RS kot predstavnica države navajala, da je povečevanje številčnosti medveda in zgoščevanje populacije posledica nepravilnega in prekomernega krmljenja rjavega medveda, ker to neposredno vpliva na ugodnejše razmere za njegovo razmnoževanje. Vlada v tem postopku, ki se je vodil pred Upravnim sodiščem Slovenije, ni navajala, da bi bilo to krmljenje v zadnjih letih kakor koli zmanjšano.^[43] Te navedbe države datirajo v začetek leta 2019, torej nedaleč nazaj. Kar je veljalo pred nekaj meseci, seveda velja še naprej. Da bi bilo krmljenje medvedov zmanjšano tudi po tem času, pa tudi iz obrazložitve izpodbijanega zakona ne izhaja. Povečano število medvedov in njihova gostota sta torej tudi posledica prevelikega in nepravilnega krmljenja medvedov. In zato je izključno odgovorna država.

31.8 Vse zgoraj navedeno dokazuje, da je lov škodljiv in v bistvu povečuje število živali, saj se vrsta pred lovom brani s povečano rodnostjo in drugim navedenim. To pa tudi pomeni, da je vsakoletni odstrel medvedov, ki ga ukazuje država, škodljiv za vrsto rjavi medved in pomeni za to vrsto hudo breme, predvsem za samice, ki so zaradi lova zelo obremenjene. To pa vsekakor škodi ugodnemu stanju vrste rjavi medved. Lov oz. odstrel medvedov res uravnava populacijo, toda v negativnem smislu. Število živali se zaradi lova poveča in ne zmanjša. Dokaz za to je vsekakor stanje v Sloveniji, kjer je po navedbah države vedno več medvedov. Vzročna zveza med lovom in povečanim številom živali je tako znanstveno dokazana. Tudi krmljenje medvedov, kar dopušča država, ima velik delež v povečanju številčnosti in gostote medvedov. Tudi vzročna zveza med krmljenjem medvedov in povečanim številom medvedom in njihovo gostoto je tako dokazana, saj jo celo sama država priznava. Oboje, tako lov kot nepravilno krmljenje medvedov je pripeljalo do povečanega števila medvedov in njihove gostote, o kateri govori država v obrazložitvi izpodbijanega zakona. Ne drži torej navedba, ki smiselno izhaja iz obrazložitve, da je povečano število medvedov in njihova širitev posledica ugodnih naravnih razmer. Kot že navedeno, sta tukaj glavna faktorja lov oz. odstrel ter intenzivno in prekomerno krmljenje medvedov. Država je torej sama povzročila povečano število medvedov in njihovo širitev in sedaj to želi rešiti na najbolj brutalen način: z odstrelom. To pa je popolnoma nesprejemljivo.

31.9 V obrazložitvi izpodbijanega zakona sploh ni navedenih znanstvenih raziskav oz. študij glede problematike, ki jo obravnava izpodbijani zakon. Zakaj ne? Ali jih država nima, ali pa jih ima, pa ji niso v korist. Dejstvo pa je, da mora država pri posegih v naravo upoštevati znanstvene izsledke, kar pri obravnavanem primeru izhaja iz 21. odstavka preambule, 5. člena in 3. odstavka 16. člena Habitatne direktive. To pa pomeni, da je izpodbijani zakon v nasprotju z omenjeno direktivo in tako neustaven. Znanstvene raziskave so potrebne tudi v smislu previdnostnega načela, ki je pomembno pri oceni tveganja nekega posega v habitat in živalsko vrsto.

32. Znanstveno dokazano je, da odstrel volkov nima vpliva na višino škod na domačih živalih. Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofel, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011)^[44] je namreč razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanja varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.

Obstajajo še druge raziskave o tem, da odstrel volkov ne prepreči škod na živini. V Severni Ameriki in Evropi je bilo namreč v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Da z lovom ni mogoče preprečiti škod, jasno kaže tudi dejstvo, da kljub praktično vsakoletnemu lovu na volkove obstajajo škode. Če bi z lovom res lahko preprečili škode, le-teh že zdavnaj ne bi bilo več. Lov torej škodi naravi, problema, ki naj bi po zatrjevanju države obstajal glede škod po volkovih, pa ne reši. Vse to pa pomeni, da gre za nepotrebno pobijanje volkov. To pa je protizakonito. Kajti nepotrebno pobijanje volkov se smatra kot mučenje živali, kar pa je v nasprotju z 72. členom slovenske ustave, po katerem mučenje ni dovoljeno. V nasprotju pa je tudi s 4. členom ZZZiv, ki nepotrebno usmrtitev živali smatra kot mučenje živali.

33. Tudi odstrel medvedov je nepotreben, saj obstajajo druge zadovoljive možnosti za rešitev problema, ki ga obravnava in želi rešiti izpodbijani zakon. Ne glede na razlog usmrtitve medvedov in volkov je odstrel nepotreben, kajti:

• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo

• obstaja že omenjena Strategija upravljanja z rjavim medvedom, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, kot že navedeno, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pripeljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni zakon, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škode, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom, smiselno enako velja za volkove

• meso ubitih medvedov, s katerim se trguje, lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po oceni znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso, tako niti medvedje, ni nujno potrebno za življenje ljudi.

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, tudi v obrazložitvi izpodbijanega zakona se to omenja, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev. Vse to pa pomeni, da gre za nepotrebno pobijanje medvedov, kar je protizakonito. Kajti nepotrebno pobijanje medvedov se smatra kot mučenje živali, kar pa je v nasprotju z 72. členom slovenske ustave, po katerem mučenje ni dovoljeno. V nasprotju pa je tudi s 4. členom ZZZiv, ki nepotrebno usmrtitev živali smatra kot mučenje živali.

34. Izpodbijani zakon je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo ratificirala tudi Slovenija z Zakonom o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ),^[45] kar je tudi protiustavno. Po 5. točki prvega odstavka 9. člena Bernske konvencije je dovoljeno prisvajanje, zadrževanje ali drugega sprejemljivega izkoriščanja določenih prostoživečih živali v majhnem številu pod strogo nadzorovanimi pogoji na selektivni podlagi in v omejenem obsegu – če so seveda izpolnjeni še pogoji iz uvoda tega člena. Odstrel medvedov v višini 175 osebkov vsekakor ni majhno število, ob tem, da bo 25 medvedov umrlo še iz drugih vzrokov, temveč pomeni kar kakšnih 20 odstotkov vse populacije medvedov v Sloveniji. Seveda v primerjavi s številčnostjo medvedov, ki je prikazana v obrazložitvi izpodbijanega zakona. Poleg tega pa iz te točke ne izhaja, da bi se lahko medvede in tudi volkove odstrelilo, temveč je govora o prisvajanju, zadrževanju in drugem izkoriščanju živali. Če bi bil odstrel dovoljen, bi to moralo biti izrecno navedeno v tej točki, kajti dejstvo je, da gre za zavarovane živalske vrste v smislu strogega varstva, zaradi česar je potrebno precizno in enoznačno formulirati besede oz. stavke. V vsakem primeru pa mora iti tolmačenje pojmov vsaj v smislu previdnostnega načela v korist teh živali.

35. Izpodbijani zakon ima tudi dve prilogi. Prva je namenjena odvzemu medveda iz narave, druga odvzemu volkov. Za obe prilogi velja smiselno vse, kar je navedeno glede samega zakona. Dodatno pa je potrebno navesti še naslednje. V prilogi 1 niti v samem zakonu ni navedeno, zakaj je potrebno v osrednjem območju medveda odstreliti ravno 150 medvedov in ne npr. 120 ali 160. Nobenega dokazila, da je številka ustrezna. In zakaj se v določenih delih LUO odstreli 65, v drugih 75 in v tretjih 10 medvedov. Zakaj ne drugačne številke? Očitno so te številke postavljene na pamet brez znanstvene ali strokovne podlage. In dalje. Zakaj je npr. v težnostni kategoriji Do 100 kg predvidenih 48 medvedov (prva tabela) in ne npr. 30 ali 70. Nobenega pojasnila oz. dokazila, da je to številka, ki bo rešila problem, ki ga rešuje izpodbijani zakon na tistem področju. Očitno gre za številko, postavljeno na pamet. Enako velja tudi za ostale številke, ki se pojavljajo v tabelah, tako glede števila za odstrel predvidenih medvedov kot glede težnostne kategorije. Ni navedenih znanstvenih ali drugih dokazov, da bodo tam navedene številke medvedov res rešile problem, ki ga rešuje sporni interventni zakon. Ali v tabeli navedene številke res rešujejo problem, ki ga želi rešiti izpodbijani zakon torej sploh ni mogoče preizkusiti. To je pomembno tudi zaradi tega, ker je vsako leto velik odstrel medvedov po isti logiki (sistematika tabele 1 je v pravnih aktih iz preteklosti bolj ali manj enaka) pa se problemi še povečujejo, kar zatrjuje država in ne zmanjšujejo, kot bi bilo pričakovati, če so številke v vsakoletnih tabelah ustrezne. Podobno velja za tabelo 2, ki se ukvarja z volkovi. Vse to pa pomeni, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 16. člena Habitatne direktive v zvezi s previdnostnim načelom iz te direktive. Seveda pa je kršeno tudi načelo znanstvenosti ukrepov iz 21. odstavka preambule, 5. člena in 3. odstavka 16. člena Habitatne direktive. Obe prilogi sta tako neustavni tudi iz tega razloga.

36. V obrazložitvi izpodbijanega zakona se navaja, da je obseg odvzema medveda in volka iz narave določen tako, da ne ogroža ugodnega stanja populacije. Odstrel 175 medvedov in 11 volkov po navedbah države ne bo ogrozil obeh populacij. Toda niti v obrazložitvi niti v prilogah ni nobenih dokazov, da se to ne bo zgodilo. Prav tako ni nobenih dokazov, da bo ravno odstrel 175 medvedov in 11 volkov rešil probleme, zaradi katerih je Državni zbor sprejel izpodbijani zakon. Očitno sta obe številki postavljeni na pamet. To pa pomeni, da gre za protiustavnost v smislu pravnih določil v prejšnji točki. Na vse to navaja tudi dejstvo, da država že pripravlja nov odlok za odstrel zopet 175 medvedov in 7 volkov v sezoni 2019/2020, ki naj bi začel veljati s 1.10.2019.

Predlog za zadržanje izvršitve Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN)

37. Ustavno sodišče sme po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pobudnik meni, da je v obravnavanem primeru podana takšna situacija, da izvrševanje izpodbijanega zakona vodi v težko popravljive škodljive posledice oz. se te posledice se sploh ne bodo dale več popraviti. Vrnitev v prejšnje stanje sploh ne bo mogoča. Zato predlaga zadržanje izvršitve ZIOMVN in to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te pobude.

38. Težko popravljive škodne posledice so podane zaradi tega, ker bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti te pobude in s tem ustavnosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče pobudi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov in volkov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj pobudnika, ki deluje med drugim tudi na področju zaščite medvedov in volkov proti neustavnemu in nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, kajti ubitih medvedov in volkov ne bo mogoče več obuditi iz »groba« in vrniti nazaj v njihov habitat. Te škodljive posledice se neposredno vežejo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena slovenske ustave in učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena ustave oziroma iz prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj bi se sodni postopek za presojo (ne)utemeljenosti pobude lahko izkazal za dejanje brez učinka.

39. Poleg tega pa na težko popravljive škodne posledice, ki so celo nepopravljiva škoda, kaže tudi dejstvo, da odstreljenih medvedov in volkov, ki sta strogo zavarovani živalski vrsti, ne bo mogoče nadomestiti in da uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo. Po določbi 13. člena Pogodbe o delovanju EU morajo države pri oblikovanju in izvajanju politik EU »celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij«. Tudi po četrtem odstavku 72. člena slovenske ustave je varstvo živali pred mučenjem ustavno zavarovana dobrina, ki jo ureja zakon, pri čemer se po določbi 4. člena Zakona o zaščiti živali za mučenje šteje tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Po stališču in interpretaciji samega Ustavnega sodišča se z ustavno določbo četrtega odstavka 72. člena slovenske ustave v praksi uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembna moralna vrednota, ki ni vezana samo na odnose med ljudmi, ampak tudi na odnos človeka do živali. Nepotrebne in neprimerne usmrtitve živali ne glede na to, ali so posebej zaščitene ali ne, pa so tudi tiste usmrtitve, ki so protiustavne ali nezakonite.

40. Sodišče mora že v fazi odločanja o predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega zakona upoštevati tudi načelo »previdnosti« (»precautionary principle«), ki je del prava EU, in sicer v okviru uporabe načela sorazmernosti, ki je eno temeljnih vodil pri delu Ustavnega sodišča. Po določilu člena 191(2) in (3) Pogodbe o delovanju EU okoljska politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, po katerih je med drugim treba delovati preventivno, treba je upoštevati razpoložljive znanstvene in tehnične podatke, specifične okoljske razmere v regijah, možne koristi in stroške ukrepanja. Po določilu člena 6(3) Direktive o habitatih je treba pri vsakem projektu, ki bi lahko pomembno vplival na predmetno območje, opraviti »ustrezno« presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Pristojni organ soglaša s takšnim projektom šele potem, »ko se prepriča, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobi mnenje javnosti.« Veliki senat Sodišča EU pa je to načelo še pred uveljavitvijo pogodbe o delovanju EU razlagal tako, da je treba določilo člena 6(3) Direktive o habitatih uporabiti vedno, kadar na podlagi objektivnih dejavnikov ni mogoče izključiti, da bo lahko določen projekt pomembno vplival na zadevno območje, pri čemer je treba uporabiti najboljša znanstvena spoznanja. V primeru negotovosti glede obstoja škodljivih učinkov je treba zavrniti projekt oziroma dovoljenje zanj. Pristojni organ mora biti »prepričan«, da projekt nima škodljivih vplivov na območje, kadar z znanstvenega stališča ne obstaja »razumen dvom« glede neobstoja teh učinkov. Ta obveznost velja tudi za vsa sodišča, ko presojajo zakonitost tovrstnih ukrepov in sodišče mora načelo previdnosti upoštevati že pri odločanju o predlogu za zadržanje izvajanja izpodbijanega zakona, kajti sicer bi bila njegova uporaba lahko brez učinka oziroma bi bilo odločanje o pobudi kasneje v nasprotju z načelom lojalne in učinkovite uporabe prava EU.^[46]

41. Vsa dogajanja okoli sprejema izpodbijanega zakona kažejo na to, da gre za zakon, ki je bil sprejet zaradi pritiskov kmečko-lovskega lobija (Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Sindikat kmetov …) in nekaterih političnih strank zaradi nekaj konfliktnih situacij, ki so jih povzročili predvsem volkovi, ko so kmetom poklali domače živali. O nekaterih teh primerih so na veliko pisali mediji, nekateri hujskaško (predvsem z naslovi in slikam), torej z namenom, da predvsem volkove prikažejo kot demone in tako ljudi na določenih področjih nahujskajo oz. obrnejo proti tem živalim.^[47] Stranka SLS je celo razpisala nagrado 500 evrov za zakonito ubitega volka, kar pa je kasneje umaknila.^[48] Pred pritiski lobijev sta popustila pristojna ministra, Vlada in na koncu Državni zbor, ki je sprejel izpodbijani zakon. Gre torej za političen zakon, na kar kaže tudi to, da ima zakon zelo borno obrazložitev, ki je daleč proč od pravnih določb, navedenih v točkah 37, 38 in 39 te pobude in seveda od stroke. Da gre za političen zakon, menijo tudi nekateri strokovnjaki. Dr. Hubert Potočnik iz Biotehnične fakultete v Ljubljani v časopisu Večer: »To, da je prišlo do interventnega zakona, je bila z naše strani precej pričakovana smer dogajanja glede na zaplete pri upravljanju velikih zveri v zadnjih letih. V zadnjih letih se je sodelovanje vseh vpletenih pri pripravi strokovnih izhodišč izboljševalo iz leta v leto, žal so bile nato predlagane odločitve blokirane s strani nevladnih organizacij, ki nimajo specifičnih znanj. Že ob blokadi smo bili prepričani, da bo politika slej ko prej prevzela odločanje v svoje roke, kar je bistveno slabše, kot če bi bile odločitve sprejete na podlagi stroke. Upravljanje populacij na podlagi interventnih razlogov ima lahko, sploh če se bo nadaljevalo, dolgoročno negativen učinek tako za človekovo sprejemanje zveri kot za njihove populacije.« Dr. Miha Krofel iz Biotehnične fakultete: »V letošnjem letu res opažamo radikalizacijo nekaterih interesnih skupin, kar potem pogosto vodi v povečan odziv na drugi strani in polarizacijo javnosti, kar ni dobro niti za ljudi niti živali. V preteklosti o iztrebljanju volkov ni bilo govora in javnomnenjske raziskave kažejo, da si večina ljudi na podeželju Notranjske, Kočevske in Primorske želi, da se volk ohrani v njihovi okolici. Manjši del javnosti pa volkovom ni naklonjen, vendar so očitno precej glasnejši od tihe večine. Trenutno smo priča precej intenzivni medijski kampanji širjenja strahu in nestrpnosti do volkov, s katero se verjetno želi spremeniti to javno mnenje, čemur so se zdaj pridružile tudi nekatere politične stranke. Te dni, ko se na ministrstvu odloča o kvoti za dodatni odstrel volkov in medvedov, vidimo, da se v medijih poroča že skoraj o vsakem napadu na rejne živali posebej, za kar prej ni bilo takšnega zanimanja. Glede učinkovitosti odstrela volkov za namene preprečevanja škod je bilo narejenih že kar nekaj raziskav tako pri nas kot v tujini. Rezultati večine teh študij so bili zelo podobni in so kazali, da splošen odstrel volkov ni učinkovit za zmanjšanje škod, večkrat lahko tak odstrel celo prinese nasprotne učinke, to je povečanje škod. Zato se danes odstrel večinoma odreja predvsem zaradi tega, da bi se pomirilo ljudi, ki volkov ne marajo.«^[49] Očitno poteka proti medvedom in volkovom načrtna gonja oz. celo vojna in to že kar nekaj časa.^[50]

42. Ob tem ni zanemariti dejstva, da slovenska vlada pripravlja nov odlok o odstrelu medvedov in volkov, 175 medvedov in 7 volkov naj bi bilo umorjenih po tem odloku, ki naj bi začel veljati s 1.10.2019. Če bo ta odlok sprejet in realiziran, ob upoštevanju realizacije izpodbijanega zakona in odstrela od 1.10.2018 do začasnega zadržanja vladnega odloka o odvzemu medvedov iz leta 2018 na Upravnem sodišču, bo v kakšnem letu in pol pobitih kar kakšnih 400 medvedov, še kakšnih 50 medvedov bo odvzeti iz narave zaradi drugih razlogov (pogin, povozitev …). To pa je več kot polovica vseh medvedov, ki po uradnih podatkih bivajo v Sloveniji. To tudi pomeni, da gre za strahovit državni napad na vrsto rjavi medved, in to očitno z namenom, da je v Sloveniji samo kakšnih 450 medvedov, o čemer govorita minister Zajc in ministrica Pivec.^[51] Predsednik sindikata kmetov govori celo o številki 300 medvedov in samo 3 tropih volkov, kar naj bi bilo sprejemljivo za kmete.^[52] Na ta način želi država Slovenija očitno zelo oslabiti vrsto rjavi medved pa tudi vrsto volk, saj tudi zanjo pripravljajo zgornji številčni limit. Zato je nujno potrebno začasno zadržati izvajanje spornega zakona, da se reši vsaj nekaj medvedov in volkov, saj lovci pospešeno morijo medvede in tako preprečiti zlom vrste. Predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač pravi: »To ni lov v pravem pomenu besede, to je le izvrševanje naloge. Razprodaja medvedov in razvrednotenje čisto vsega. Tako se to ne dela. Ničesar se tako ne lovi To je zdaj streljanje na silo. In na hitro. Na horuk. … Zato sem tako razočaran in jezen, da je zdaj z interventnim zakonom vse to popolnoma razvrednoteno.«^[53]

43. Zavod za gozdove Slovenije je Ministrstvu za okolje in prostor predlagal, da se konkretno poseže v populacijo velikih zveri in sicer tako, da naj bi bilo v Sloveniji 420 medvedov. »Številko 420, kot smo jo imeli leta 2005, je celotna stroka nekako ocenila kot zelo ugodno,” je v zvezi s tem dejal direktor ZGS-ja, Damjan Oražem. Dr. Ivan Kos, izredni profesor z oddelka za biologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti na to odgovarja: »To mnenje ni ne strokovno ne znanstveno utemeljeno. Je političen kompromis za zadovoljevanje nekaterih interesnih skupin.« Dr. Klemen Jerina, tudi izredni profesor z biotehniške fakultete, je novinarki Televizije Slovenija Barbari Renčof potrdil, da so mnenja glede medvedov povsem deljena in da pri zelo drastičnih ukrepih lahko šlo celo za kaznivost.^[54] To, o čemer sta govorila minister Zajc in ministrica Pivec, da naj bo v Sloveniji samo kakšnih 450 medvedov^[55], je sedaj predlagal tudi Zavod za gozdove Slovenije. Dejstvo je, da država pripravlja zelo drastičen poseg v populacijo medvedov. Če bo ta številka obveljala, bo pobitih več kot polovica vseh medvedov v Sloveniji –glede na od nekaterih zatrjevano število medvedov okoli 1000. Kot pravi dr. Jerina, bi lahko šlo pri zelo drastičnih ukrepih celo kaznivost. Vsekakor pa številka 420 ni znanstveno niti strokovno utemeljena, kot to navaja dr. Kos. Gre za politično številko, ki ima namen zadovoljiti nekatere glasne in nasilne interesne skupine. Posegi v zavarovane vrste morajo temeljiti na znanstvenosti in strokovnosti, ki pa seveda morata biti v službi morale. Vse to je še en argument za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanega zakona.

44. V tej zadevi se odloča o življenju ali smrti več 175 medvedov in 11 volkov, živih bitij, nekatere imajo tudi svoje družine, otroke, ki čutijo, ki se veselijo življenja, trpijo, skratka, bitij, ki so podobni ljudem. Znanstveniki ugotavljajo, da imajo tudi živali osebnost. Vedno pogosteje v medijih beremo o izjemnih lastnostih, sposobnostih in morali živali. Pa kljub temu Državni zbor obsodi na smrt 186 velikih zveri (mnoge med njimi so na žalost lovci že pomorili), pri tem pa ji ni dal niti najmanjše možnosti obrambe njihovega življenja. Iz srednjega veka je znan primer, ko so bile podgane obtožene pred sodiščem, da so povzročile škodo, pa jim je sodišče postavilo zagovornika in zoper njih izvedlo proces, ki se je končal v dobro podgan. Kako daleč smo sedaj od tega, pa živimo v 21. stoletju. Poleg tega medvedi in volkovi niso nič krivi, če se dogajajo »konfliktne situacije«, saj so te v glavnem posledica neizvajanja nenasilnih ukrepov iz omenjenih strategij, predvsem pa je to posledica napačne politike države. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanju s človekom praviloma izogne, še bolj se ljudem izogiba volk. Medved človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v državni strategiji o upravljanju z rjavim medvedom. Zato je zelo čuden zapis v obrazložitvi izpodbijanega zakona, ki se glasi: »Ob stalnem kontaktu z ljudmi se velike zveri lahko na ljudi v relativno kratkem času navadijo in ker ljudi ob neizvajanju odstrela ne dojemajo več kot grožnjo, se vse bolj pojavljajo tudi v naseljih in površinah, kjer najlažje pridejo do hrane. Ob takšni situaciji obstaja zelo visoka realna bojazen napada medveda na človeka.« Navadno leporečje brez znanstvene ali strokovne podlage. Zaradi tega je potrebno izvrševanje izpodbijanega zakona zadržati.

Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN) razveljavi, še prej pa do končne odločitve zadrži izvrševanje omenjenega zakona.

Za ugoditev tej pobudi se pobudnik Ustavnemu sodišču zahvaljuje.

Lep pozdrav.
Vladko Began

___________________

1. Večina teh tekstov se nahaja na spletni strani https://objave-mediji.began.si/category/zivali/ ↑
2. Gre za odločitev U-I-386/06-32 z dne 13.3.2008. ↑
3. Ti teksti se nahajajo na https://objave-mediji.began.si/category/objave-v-medijih/ ↑
4. https://www.zavod-koki.org/mika-dobrodosla/ ↑
5. Gre za zavetišče za rejne živali KOKI. ↑
6. To izhaja tudi iz odločitev naslovnega sodišča pod št. U-I-25/09 in U-I-46/09. ↑
7. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193), v nadaljevanju pobude Habitatna direktiva. ↑
8. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 2541/2018-26 z dne 10 aprila 2019. ↑
9. Osnutek odloka je objavljen na https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10548 ↑
10. Tako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-140/14-21 z dne 25.4.2018. ↑
11. V tem primeru v pojmu mir niso zajeti še drugi aspekti, ki so del tega pojma. ↑
12. Seveda je maščevanje za pobudnika nekaj negativnega in ga zato ne odobrava. ↑
13. Otrok se rodi brez rok in nog, zdravniki ne vedo vzroka. Če se to razloži v smislu karme, vzročnega zakona in reinkarnacije, potem je jasno, da je ta otrok v kakšnem prejšnjem življenju nekomu odsekal roke in noge in ker se ni poravnal z žrtvijo, mora sedaj pretrpeti to, kar je povzročil pred to inkarnacijo. Enako velja za bolezni pri otrocih. ↑
14. https://www.independent.co.uk/news/science/fish-individuals-complex-personalities-brave-trinidadian-guppies-a7964006.html (20.8.2019). ↑
15. Pod pojem zver uvrščam tiste živali, ki sedaj ubijajo druge živali, ne glede na to, kje živijo. Gre torej za kopenske in vodne živali ter ptice. ↑
16. Več o problematiki krsta in izstopa iz cerkve v pobudnikovi knjigi Resnica in cerkev se izključujeta! ↑
17. Več o tej problematiki v pobudnikovi knjigi Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji. ↑
18. Več o cerkvenem bogastvu v pobudnikovi knjigi Denar je cerkveni bog. ↑
19. Živalim sovražna Hieronimova biblija, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi, 2005, str. 17. ↑
20. Mladina, 20.3.2000. ↑
21. Več o tem v odločbi U-I-434/98. ↑
22. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=200995&stevilka=4117 ↑
23. Dopis Vlade Državnemu zboru št. 00715-13/2019/8 z dne 12.6.2019, https://imss.dz-rs.si/imis/e71a95511e28907671ef.pdf ↑
24. Dopis Vlade Državnemu zboru št. 00715-13/2019/8 z dne 12.6.2019, https://imss.dz-rs.si/imis/e71a95511e28907671ef.pdf ↑
25. V citiranju mnenja niso navedene opombe. Mnenje se nahaja na https://imss.dz-rs.si/imis/6561b96cd68d18c6fbcf.pdf ↑
26. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018-01-3589?sop=2018-01-3589 ↑
27. Iz mnenja zakonodajno-pravne službe: »Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da smisel obeh pravic ni v tem, da se z njima zagotavlja pravica do sodnega varstva oziroma pravica do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da sta ti dve pravici učinkoviti tudi v praksi, se pravi, da se na njuni podlagi dejansko lahko učinkovito brani in (za)varuje svoje pravne interese. Nedvomno to po drugi strani jasno pomeni, da izvrševanje teh pravic ne sme biti neupravičeno ovirano z dejanji ali opustitvami organov države. Prav to pa po mnenju ZPS pomenijo predlagane zakonske rešitve, saj bodo vzpostavile stanje, kot da pravici do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva v zvezi z ukrepom odvzema osebkov vrste rjavega medveda iz narave nista bili uveljavljanj (oziroma tudi nista privedli do uspeha v upravnem sporu). Ker se bo s tem po mnenju ZPS odpravil (nesporen) in že dosežen učinek obeh pravic, bosta obe ustavni pravici, na podlagi predlaganih zakonskih rešitev, v celoti izvotljeni (dejansko odvzeti).Ker Predlog zakona s ciljem, ki ga zasleduje, z zakonskim normiranjem vsebin, ki so že urejene na podzakonski ravni in ki so tudi že bile predmet upravnosodne presoje, v bistvu posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva tako, da ju anulira, ZPS opozarja na stališče Ustavnega sodišča, da kadar presojana ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do te mere, da preraste v izvotlitev človekove pravice, presoja dopustnosti posega ne zahteva niti ugotavljanja ustavno dopustnega cilja za poseg. Noben še tako dopusten cilj namreč ne more utemeljiti izvotlitve pravice (npr. odločba št. U-l-181/09 z dne 10. 11. 2011, tč. 15 obrazložitve).« ↑
28. Zakon o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04, 120/06 – odl. US, 17/08, 46/14 – ZON-C in 31/18). ↑
29. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9926 ↑
30. http://www.bearsmartnj.org/images/Nonlethal%20Report%20-%202005%20Tavss.pdf (25.8.2019). ↑
31. Univerza v Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Jamnikarjeva ulica 101, Ljubljana. ↑
32. https://www.peticija.online/peticija_proti_interventnemu_zakonu_o_odvzemu_200_medvedov_in_11_ volkov_sprejetemu_20junija_2019?a=2 (28.8.2019). ↑
33. Več na https://www.rtvslo.si/slovenija/peticija-proti-odstrelu-zavrnjena-sls-umika-nagrado-za-odstreljenega-volka/497105 (28.8.2019. ↑
34. Revija Lovec, št. 1/2007. ↑
35. http://www.hnva.net/anatomy.html (28.8.2019). ↑
36. Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011. ↑
37. Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011. ↑
38. https://www.mladina.si/192704/zverinska-zarota/ (24.9.2019). ↑
39. http://zaposleni.bf.uni-lj.si/personel/miha-krofel (24.9.2019). ↑
40. http://www.jagdreguliertnicht.ch (28.8.2019). ↑
41. Dejstva proti lovu (Društvo za osvoboditev živali, 2017). ↑
42. Sobotna priloga Dela, 3.8.2019. ↑
43. Navedbe v tej točki delno povzete po točki 219 sodbe Upravnega sodišča Slovenije I-U-2541/2018 z dne 10.1.2019. ↑
44. http://1246.gvs.arnes.si/volkovi.si/wp-content/uploads/2014/10/2011-krofel-et-al.-analiza-odstrela-volkov-in-skod-slowolf-porocilo.pdf ↑
45. Uradni list RS, št. 17 z dne 9.7.1999. ↑
46. Navedbe pobudnika iz točk 37, 38 in 39 so povzete iz sklepa Upravnega sodišča Slovenije št. I U 2541/2018-9 z dne 27.12.2018, kjer je UPRS izdalo začasno odredbo in zadržalo izvrševanje Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 (Uradni list RS, št. 74/18). Pobudnik namreč meni, da je vsebina obeh sodnih postopkov, torej tega obravnavanega in tistega po omenjenem sklepu Upravnega sodišča, praktično enaka, razlika je samo v tem, da je vsebina pravnega akta odvzema medvedov (in volkov) iz narave enkrat umeščena v zakon, drugič pa v vladin odlok. Pobudnik se v celoti strinja z navedbami Upravnega sodišča v sklepu I U 2541/2018-9 glede razlogov za zadržanje izvrševanja vladnega odloka, zato jih tudi tukaj navaja in zato tudi predstavljajo pomemben del njegovega razlogovanja predloga za zadržanje izvršitve izpodbijanega zakona. ↑
47. Npr. naslovi tekstov: 1. Grozljivi prizori poklanih živali sredi Ljubljane: Tukaj imate pa vohajte. 2. Po Blokah koljeta volčja križanca. 3. Grozljivka pri Želimljah: medvedka jo je mrcvarila pred hišo. 4. Eno požrli, tri zadavili, oven pobegnil v gozd. 5. Medved poklal kokoši in poškodoval čebelnjak. 6. Takšen je napad krvoločnega volka. ↑
48. https://www.rtvslo.si/slovenija/peticija-proti-odstrelu-zavrnjena-sls-umika-nagrado-za-odstreljenega-volka/497105 (1.9.2019). ↑
49. https://www.rtvslo.si/okolje/novice/odstrel-volkov-se-vecinoma-odreja-da-bi-se-pomirilo-ljudi-ki-volkov-ne-marajo/496514 (31.8.2019). Izjava je bila dana 9.8.20 ↑
50. Volkovi so jagnjetom iz raztrganih vratov pili kri, je naslov članka iz leta 2012, objavljenega v Slovenskih novicah. ↑
51. https://www.delo.si/novice/okolje/namesto-ukrepov-za-preprecevanje-skod-kvoti-za-medveda-in-volka-218814.html (31.8.2019). ↑
52. https://www.delo.si/novice/okolje/namesto-ukrepov-za-preprecevanje-skod-kvoti-za-medveda-in-volka-218814.html (31.8.2019). ↑
53. https://anaasicsic.com/2019/08/21/politika-je-minljiva-lovska-organizacija-pa-je-bila-je-in-bo/ (31.8.2019). ↑
54. Povzeto, skupaj s citati v tej točki, po https://www.rtvslo.si/okolje/novice/upravljanje-velikih-zveri-naj-temelji-na-znanju-ne-na-custvih/499795 (25.9.2019). ↑
55. Točka 42 pobude. ↑

_________________

Ta tekst vsebuje pobudo z dne 3.9.2019 in dopolnitev s popravkom z dne 25.9.2019.

Pobuda v obliki Word datoteke

Na mojo pobudo sta dala pripombe Vlada Republike Slovenije in Državni zbor. Oba teksta sta dosegljiva TUKAJ.

Moj odgovor na pripombe Vlade in DZ so:

ODGOVOR POBUDNIKA NA:

– odgovor Državnega zbora, št. 324-01/19-14/7 z dne 17.12.2019

in

– mnenje Vlade Republike Slovenije, št. 05001-29/2019/12 z dne 5.12.2019

v postopku ocene ustavnosti Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (ZIOMVN) (Uradni list RS, št. 43/19)

V zvezi z odgovorom Državnega zbora (DZ) pobudnik navaja:

1. Iz odgovora je razvidno, da je ta odgovor sprejel oz. izdal predsednik Državnega zbora, in to na predlog Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor ter v skladu z 266. členom Poslovnika državnega zbora. Pobudnik meni, da to ni pravilno in da je v nasprotju vsaj z ustavnim načelom pravne države. Ker je izpodbijani zakon sprejel DZ na plenarni seji, je jasno, da bi moral biti tudi odgovor sprejet na plenarni seji, kajti niti Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor in/ali predsednik DZ to nista. Odgovor bi morali sprejeti torej vsi poslanci oz. večina njih, vsi bi morali imeti možnost odločati o odgovoru. Pa tega niso imeli. Kaj določa 266. člen poslovnika DZ v tem pogledu niti ni pomembno, tudi če daje »pravno podlago« za sprejem odgovora s strani predsednika DZ. Zato mnenje DZ v tej zadevi ne more biti upoštevno, saj je nezakonito.
   Ob tem bi bilo treba spomniti na primer (iz leta 2011) celjskega sodnika Milka Škoberneta, ki je bil priprt na podlagi sklepa mandatno-volilne komisije DZ, ki mu je odvzela sodniško imuniteto zaradi suma sprejemanja podkupnine. To pa je bilo nezakonito in je zato Vrhovno sodišče ta sklep razveljavilo kot nezakonit. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da bi o odvzemu imunitete moral odločati DZ in ne samo mandatno-volilna komisije. Podobna situacija je tudi v tej zadevi, torej U-I-213/19. Odgovor mora sprejeti celoten DZ in ne njen organ ali predsednik.

2. V točki II. predsednik DZ, torej ne DZ, opiše postopek in določena vsebinska vprašanja v zvezi z izpodbijanim zakonom in meni, da izpodbijani zakon ni v neskladju z Ustavo. Pobudnik je se glede vsega tega že izrekel v pobudi in zato tega ne ponavlja več, pri čemer pri svojih navedbah vztraja. Meni še, da predsednik DZ ni navedel nič novega.

3. V točki III. predsednik DZ meni, da ZIOMVN ni v neskladju z Aarhuško konvencijo. Navaja, da se sodelovanje javnosti nanaša na udeležbo pri pripravi odločitev organov javne oblasti, med katero pa po sami konvenciji DZ kot zakonodajni organ ne spada. V zvezi s tem pobudnik navaja, da je bil izpodbijani zakon pripravljen za Vlado in ne za DZ, Vlada pa je po konvenciji dolžna omogočiti sodelovanja javnosti v postopku priprave. Tukaj ni pomembno, da je šlo za akt, ki ga sprejema DZ in ne Vlada, kajti ta je zakon, ki ga je pripravilo resorno ministrstvo, sprejela v okviru svojih pooblastil. Zato tudi ni bistveno, da je potem zakon sprejel DZ. Pobudnik še meni, da bi navedbe predsednika bile smiselne samo v primeru, da bi DZ sam pripravil zakon, torej brez sodelovanja resornega ministrstva in Vlade, in ga potem tudi sprejel. In še ena situacija bi bila mogoče v tem primeru. DZ ne bi bil dolžan omogočiti sodelovanja javnost v postopku sprejemanja izpodbijanega zakona, če bi s strani Vlade sprejet predlog zakona pred sprejemom tako ali drugače spremenil. Tudi če bi šlo za bistvene spremembe. Tukaj pa ne gre za to.
   V preambuli Aarhuške konvencije so pogodbenice konvencije sicer izrazile željo, da je preglednost zaželena v vseh vejah oblasti, in pozvale zakonodajna telesa, naj pri svojih postopkih uresničujejo načela Aarhuške konvencije (enajsta alineja preambule), še piše predsednik DZ. DZ je to željo sprejel s sprejetjem same konvencije in zato to ni več želja, temveč »dolžnost« DZ. Je namreč zavezan k maksimalni preglednosti in transparentnosti svojih dejanj in aktov.
   V postopku priprave npr. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (ZON-C), sprejetega leta 2014, je javnost sodelovala pri pripravi zakona v okviru resornega ministrstva.[1] Če bi torej veljala razlaga predsednika DZ, zakaj je potem javnost imela možnost sodelovanja v smislu Aarhuške konvencije pri tem zakonu? Ali velja za ZON nekaj drugega kot za ZIOMVN?

4. Predsednik DZ tudi meni, da presoja, ali je zakon sprejet po pravilnem postopku, ni stvar presoje Ustavnega sodišča in se pri tem sklicuje na sklep tega sodišča, št. U-I301/05 z dne 9.3.2006. Pobudnik v zvezi s tem meni, da se je DZ dolžan držati pravil, ki jih je glede postopkov sprejemanja zakonov sam sprejel. Če tega ne stori, deluje v nasprotju z načelom pravne države, kar pa je stvar presoje Ustavnega sodišča. Dejstvo namreč je, da če se neki državni organ ne drži lastnih pravil, je kršeno še načelo zaupanja v pravo. To pa je zelo pomembno tudi z vidika zaupanja javnosti v pravno državo.

V zvezi z mnenjem Vlade pobudnik navaja:

5. Vlada izraža nestrinjanje z argumentacijo za priznanje interesa za vložitev pobude, saj pobudnik nima statusa nevladne organizacije s področja ohranjanje narave. To je zelo čudna navedba, saj pobudnik kot fizična oseba niti teoretično ne more imeti statusa nevladne organizacije, tako niti ne s področja ohranjanja narave. Toda to ne pomeni, da pobudnik ne more predlagati presoje ustavnosti zakona s področja ohranjanja narave – mora pač uspešno utemeljiti svoj pravni interes, kar pa organizaciji s področja ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, ni potrebno. Ta ima namreč zakonsko priznan pravni interes. Zanimivo pri vsem tem je, da ima pravna oseba v tem pogledu več pravic kot fizična oseba, kar je po svoje čudno.

6. Iz navedb Vlade izhaja, da je bil pobudnik član več društev v preteklosti in da je rejne živali z odkupom in oddajo v zavetišče reševal pred zakolom. Obe navedbi ne držita. Pobudnik je bil in je član samo enega društva in ne več, z odkupom in oddajo pa ni rešil več živali, temveč samo eno. Nerazumljivo je, zakaj Vlada širi trditve o pobudniku, ki ne držijo. Ali je mogoče tistemu, ki širi takšne trditve, na splošno verjeti?

7. Vlada se ne strinja s tem, da lahko nekdo, izven organiziranih nevladnih struktur, v tem primeru pobudnik, predlaga presojo ustavnosti zakona, povezanega z živalmi ali drugim področji. Vlada očitno ne priznava pobudniku pa tudi drugim osebam izven organiziranih nevladnih struktur, svobode izražanja. Očitno so nevladne strukture, verjetno so to mišljenje organizacije po Zakonu o nevladnih organizacijah (ZNOrg), tiste strukture, preko katerih Vlada oz. država obvladuje nevladno sfero. Ali je bil ZNOrg v bistvu sprejet samo za nadzor nad nevladno civilno sfero, ki naj bi delovala čim bolj po meri države. Posamezne fizične osebe, ki bi želele kaj pomembnega storiti na tem področju, bi bile tako prej ali slej odrinjene na rob, saj ne bi izpolnjevale raznih »izločilnih« pogojev. Takšnemu nedemokratičnemu delovanju države se je potrebno upreti, saj gre za delovanje proti interesom ljudstva in narave.
   Pa še nekaj: Ali se Vlada tudi ni strinjala s priznanjem pravnega interesa Edinu Kumaliću v zadevi U-I-140/14-21, torej v zadevi ustavne presoje drugega odstavka 25. člena Zakona o zaščiti živali. Kjer je bil pravni interes priznan fizični osebi, ki ni nevladna struktura in to na podlagi 41. člena Ustave, če je pobudnik pravilno razumel razlogovanje odločbe v prej omenjeni zadevi. Iz obrazložitve tega ni zaznati. Ali nima Vlada enakih vatlov za vse fizične osebe v enakih oz. podobnih zadevah?

8. Verjetno Vlada ni pričakovala, da bo kakšna fizična oseba vložila pobudo za ustavno presojo izpodbijanega zakona. Ta pobuda tako moti »mir« v vladni palači glede odstrela medvedov in volkov, še posebej, ker Vlado skrbi, kakšen bo izid postopka. Vlada in DZ sta namreč v bistvu sprejela sporni zakon iz razloga, da preprečita ali pa vsaj čim bolj otežita izpodbijanje tega zakona s pravnimi sredstvi, kajti Vlada je preko svojih nezakonitih odlokov o odvzemu že večkrat izgubila na Upravnem sodišču. Temu v prid govori dejstvo, da bi Vlada lahko izdala odlok o odvzemu pa tega ni storila. Oziroma bi ga morala izdati. Zato so po svoje razumljive nekatere navedbe Vlade iz njene prve točke.

9. Vlado tudi skrbi, da ne bo prišlo do izjemnega povečanja pripada na Ustavnem sodišču zaradi tako široke razlage pravnega interesa, kot se je po njenem zgodil v obravnavani zadevi. Če bo Vlada delala pravilno in zakonito, ji ne bo na nobenem sodišču padla nobena zadeva. To seveda velja tudi za druge državne organe. Zato je nerazumljiv strah Vlade pred ustavnimi pobudami in drugimi tožbami ne glede na njihovo število. Zanimivo pa je, da Vlada ta svoj strah skrije pod skrbjo za delovanje Ustavnega sodišča. Zanimivo je tudi, da pa tega ni storila v zadevi U-I-140/14-21.

10. Vlada v točki 2 navaja, da pobudnik nasprotuje vsakršni usmrtitvi katerekoli živali. Po njenem mnenju tega ni mogoče opreti na Ustavo RS. Vlada je slabo prebrala pobudo, saj pobudnik ne nasprotuje vsakršni usmrtitvi živali, temveč samo tistim, ki niso v korist živali. Za vse druge usmrtitve pa po mnenju pobudnika velja absolutna prepoved usmrtitve živali, torej tiste, ki so v korist človeka. To svoje stališče je pobudnik obširno utemeljil v pobudi z navajanjem ustreznih določil iz Ustave. Sicer pa Vlada v tem pogledu, če je pobudnik pravilno razumel njeno mnenje, polemizira s prepričanjem pobudnika v smislu utemeljitve pravnega interesa, kar pa je vprašljivo, saj ne gre za argumentacijo glede neustavnosti spornega zakona. Zanimivo je, da Vlada stoji na stališču, da Ustava prepoveduje mučenje živali, da pa ne prepoveduje kakršnegakoli njihovega ubijanja. Vsakršna nepotrebna smrt živali je mučenje živali, izhaja iz ZZZiv. Katera smrt živali pa je sedaj še sploh potrebna? Pobudnik v Ustavi ni našel mesta, ki bi potrjevalo navedbe Vlade. Kot je pobudnik zapisal v točki 5.28 svoje pobude pa je zakonski in podzakonski ravni drugače, saj tam življenje živali ni več »sveto«, kot je to po mnenju pobudnika v Ustavi.

11. Vlada meni, da je družbena sprejemljivost spornega odvzema nedvoumno izkazana s sprejetjem spornega zakona z veliko večino v Državnem zboru. Tudi če to drži, to ni pomembno, saj je morala družbena sprejemljivost obstajati še pred sprejetjem zakona v DZ. Če ne bi bilo tako, zakaj potem v obrazložitvi zakona piše, da je družbena sprejemljivost zakona utemeljena z anketo. Poleg tega pa je zelo težko reči, da je tisto, kar sprejme neki državni organ avtomatično družbeno sprejemljivo. Zakaj so pa potem razne peticije, protesti, celo referendumi proti odločitvam državnih organov? In posledično spremembe sprejetih odločitev. Ob tem pa je treba navesti, da je po 14. členu ZON družbena sprejemljivost samo eden od dveh elementov, ki delajo ubijanje živali opravičljivo, drugi element je koristna posledica ubijanja. O tem Vlada v točki 2 molči. Kakšno koristno posledico pa ima lahko ubijanje živali, pobudniku ni znano. Zanimivo je, da se lahko lov in ribolov po ZON izvajata, pa sploh ni potrebno, da za to obstaja opravičljiv razlog. To kaže na veliko moč lovsko-ribiškega lobija, ki se postavlja na interese narave in s tem družbe. In seveda na podrejenost pristojnih državnih organov.

12. Vlada v točki 3 meni, da ni bilo potrebno, da bi pri sprejetju oz. pripravi spornega zakona sodelovala javnost in se pri tem sklicuje na 9. člen Poslovnika Vlade Republike Slovenije. V zvezi s tem se postavi vprašanje, ali je omenjeni poslovnik Vlade nad Aarhuško konvencijo, ki v tem pogledu nima izjem in je v hierarhiji pravnih aktov daleč nad vsakršnim poslovnikom Vlade. Poleg tega pa Vlada niti ni mogla vedeti, ali bo DZ res sprejel predlagani zakon po nujnem postopku. Kaj pa če bi DZ zavrnil predlog Vlade in bi zakon sprejemal po normalnem postopku? Ali bi Vlada dopolnila postopek in bi preko resornega ministrstva naknadno vključila javnost? Pobudnik meni, da je stališče Vlade v zvezi s tem neutemeljeno.

13. Iz 14. člena izpodbijanega zakona je razvidno, da je kaznovan izvajalec odvzema, ki ne upošteva obsega in prostorske razporeditve odvzema … Torej, če ta ne pobije toliko medvedov ali volkov, kot je določeno v zakonu, je kaznovan z denarno kaznijo. Jasno je, da bodo izvajalci odvzema gledali na to, da bodo pobili toliko živali, kot jih morajo, saj bodo sicer kaznovani. To je odgovor pobudnika na navedbe Vlade iz točke 4. Seveda pa bodo kaznovani tudi, ki bodo še v kakšnem drugem primeru kršili režim odvzema.

14. V 7. točki Vlada navaja, da ne drži navedba pobudnika, da je vsebina izpodbijanega zakona povsem enaka vsebini dosedanjih odlokov oz. njihovih prilog, odpravljenih na Upravnem sodišču RS. Pobudnik je v točki 10 svoje pobude zapisal: »Primerjava izpodbijanega zakona in Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019²⁶ pokaže, da gre po vsebini za praktično identično zadevo. Razlika je samo v tem, da prej omenjeni odlok ne vsebuje določb o odvzemu volkov, kar pa ima izpodbijani zakon.« Pobudnik je zapisal torej nekaj drugega, kot pa navaja Vlada.

15. Vlada v točki 9 navaja, da je izpodbijani zakon splošen in ne posamičen akt. To po njenem velja tudi za odlok. Za odlok je dokazano, da gre za posamični akt, sicer ne bi bilo za njegovo presojo pristojno Upravno sodišče. Ker pa je zakon v glavnem vsebinsko enak kot odlok, je tudi jasno, da je tudi izpodbijani zakon po vsebini posamičen akt. To pa je protiustavno, saj se z zakonom lahko urejajo samo splošne in ne posamične zadeve.

16. V zvezi z navedbo Vlade iz 10. točke, da so sodišča ugotovila, da je treba pojem odvzem v smislu člena 16(1) razumeti tako, da vključuje tako ujetje kot ubitje, pobudnik vztraja pri svojih navedbah iz 13. točke pobude in še navaja sledeče. Iz 15. člena Habitatne direktive jasno izhaja, da gre za tri različne situacije, in sicer za odvzem iz narave, ujetje ali ubitje vrst. 16. člen te direktive pa govori samo o odvzemu. Iz tega jasno izhaja, da je po 16. členu možen samo odvzem iz narave ne pa tudi ubitje. Po mnenju pobudnika je treba brati 15. in 16. člen tako kot piše in ne drugače. Če piše, da gre za odvzem, potem gre za odvzem brez ubitja, saj ta ne vsebuje ubitja, ker v smislu 15. člena ubitje ni del odvzema. Tukaj je treba uporabiti »črkobralstvo«. Seveda je treba uporabiti ta sistem vedno, sicer si pobudnik ne zna predstavljati, kako bi sicer potekala komunikacija med ljudmi. Nekdo bi uporabil pojem kot piše, drug bi ga po svoje tolmačil, kakšen državni organ bi tolmačil spet po svoje, potem bi prišlo še do kakšnega obveznega tolmačenja … Prišlo bi do kaosa. Zato je »črkobralstvo« edini mogoč način, da lahko poteka komunikacija. Če bi bilo neko določilo tako nejasno, da »črkobralstvo« ne bi bilo mogoče, pa ga mora odločevalec takoj spremeniti in odpraviti nejasnost, v vmesnem času pa bi bilo potrebno uporabiti tolmačenje v korist šibkejšega, tudi v korist živali – če seveda ni mogoče počakati na spremembo nejasne določbe. V konkretnem primeru bi veljalo, da če sta 15. in 16. člen nejasna glede odvzema in ubitja, sodišče pozove tistega, ki je sprejel Habitatno direktivo, da odpravi nejasnost. Dokler pa ta nejasnost ni odpravljena, pa se sporne določbe ne bi smele uporabljati, razen če bi bilo izjemno nujno. Takrat pa bi se seveda morale tolmačiti v korist živali kot šibkejše strani, torej, da ni ubitja. Sodišče, niti sodišče EU, ne more spremeniti Habitatne direktive in s svojim tolmačenjem dati nekega drugačnega pomena, kot je zapisan v direktivi. Zato pobudnik meni, da so razlage sodišč napačne.
    Ob tem pa je treba navesti še nekaj. Habitatna direktiva v 15. členu govori o ubitju vrst in ne posameznih živali, kar je sicer nerazumno, v 16. členu pa je govora odvzemu osebkov vrst, kar pomeni, da gre za dva različna pojma in situaciji. Tudi to je argument, da 16. člen ne vsebuje ubitja oz. je nejasen in bi ga zato moral tisti, ki ga je sprejel, popraviti. V tem smislu pa veljajo tudi navedbe iz prejšnjega odstavka. Sicer pa, kaj pomeni ubitje vrste: to, da pobiješ vse pripadnike te vrste. Čudna logika direktive.

17. Vlada v 12. točki navaja, da je točka (e) 1. odst. 16. člena Habitate direktive samostojna točka in da se na njeni podlagi lahko uporabijo razlogi, ki niso navedeni v prejšnjih točkah 16. člena. To je potrdilo tudi sodišče, še pravi Vlada. Kot že omenjeno v prejšnji točki, sodišče ne more tolmačiti direktive, to lahko stori samo organ, ki je direktivo sprejel. V tem primeru gre sicer lahko tudi za nejasne določbe predvsem prvega odstavka 16. člena in bi zato morala biti sprejeta rešitev, ki je v korist živali kot šibkejše strani. Najbolje pa bi bilo, da se ta določila ne uporabljajo, dokler organi, ki je sprejel Habitatno direktivo, ne izjasni o tem.
    Sicer pa je v tem pogledu še pomembno naslednje vprašanje: Zakaj bi sploh bile točke od (a) do (d), če se lahko pod točko (e) uporabi kakršen koli razlog za odvzem, morajo biti izpolnjeni samo pogoji strog nadzor, selektivnost … Pa še to: ali pri prejšnjih točkah teh pogojev ni potrebno izpolnjevati. Enkrat: strogo nadzorovani pogoji, selektivnost in omejenost odvzema, drugič pa brez tega, torej neselektiven in neomejen odvzem ter brez strogo nadzorovanimih pogojev, obakrat pa gre za isto pravno zaščito, ki naj bi bila zelo stroga. Pobudni meni, da je tolmačenje sodišča in Vlade napačno.

18. V 14. točki Vlada meni, da ne obstoji neskladnost izpodbijanega zakona s strategijami, akcijskimi načrti in drugimi programskimi dokumenti. Pobudnik poudarja, da ni šlo za nujnost postopka oz. zadeve in za nepredvidene in izjemne okoliščine, ki jih omenjeni dokumenti niso mogli predvideti. Če bi to res bilo, potem ne bi bila veljavnost izpodbijanega zakona približno eno leto (do 30.9.2020), temveč bi bilo potrebno te izjemne in nepredvidene okoliščine rešiti takoj: takoj bi bilo potrebno odstreliti predvideno število medvedov in volkov. Pa se to ni zgodilo, odstrel je potekal bolj ali manj počasi, mogoče malo hitreje kot ponavadi. Če bi res bile izjemne okoliščine, zaradi katerih je bila v nevarnosti celo država, Vlada je namreč navajala kot razlog sprejetja izpodbijanega zakona po nujnem postopku, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, bi morali iti takoj vsi lovci v lov na medvede in volkove, pa še vojsko bi bilo potrebno angažirati, če bi bili lovci neuspešni hitro rešiti stvari, da se preprečijo težko popravljive posledice za Republiko Slovenijo. Pa seveda tega ni bilo, kar dokazuje, da ni bilo nobenih izjemnih situacij in da niso grozile težko popravljive posledice za delovanje države. Kakšne pa bi bile te težko popravljive posledice za državo? Jih je Vlada obrazložila in predvsem dokazala? Po mnenju pobudnika ne.

19. Vlada v isti točki kot prej še navaja, da tudi če bi obstajal konflikt s strateškimi dokumenti, skladnost predpisov z njimi ni predmet presoje na ustavnem sodišču. Pobudnik meni, da temu ni tako. Tako strategiji upravljanja z rjavim medvedom in volkom obsegata večje število nenasilnih ukrepov za sožitje ljudi z medvedi in volkovi in ravno ti ukrepi so vsebina pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti iz 16. člena Habitatne direktive. To pa je ena bistvenih točk v presoji ustavnosti spornega zakona.

20. V 15. točki Vlada pravi, da obstaja delujoč odškodninski sistem za škodo in da je Republika Slovenija vzpostavila obsežen sistem preprečevanja, ki deluje. Če to vse deluje, pa po mnenju pobudnika ne more priti do težko popravljivih posledic za Republiko Slovenijo, kot to trdi Vlada. Tudi če se je število škodnih primerov v nekaj mesecih povečalo za kakšnih 100 % glede na prejšnje leto, zaradi tega ne more priti do težko popravljivih posledic za Republiko Slovenijo. Povečana škoda je vrednostno bagatela za Republiko Slovenijo, gre torej za majhno škodo. Ki pa jo oškodovanci itak imajo povrnjeno, kar pomeni, da škode sploh nimajo. Torej tudi ni razloga za odstrel v smislu 16. člena Habitatne direktive.

21. Kot resna škoda se ne morejo šteti običajno poslovno tveganje in neprijetnosti, Vlada v 16. točki citira enega izmed evropskih dokumentov, ki se smiselno uporabljajo tudi pri Habitatni direktivi. Kmetje, ki so utrpeli škodo po medvedih in volkovih, so poslovni subjekti, vsaj večina izmed njih, saj svoje pridelke iz živinoreje prodajajo drugim subjektom. Torej morajo pri svojem delu kmeta upoštevati poslovno tveganje, da pride do škode v njihovi živinoreji po medvedih in volkovih. Gre za običajno poslovno tveganje, kot npr. razne bolezni, ki pokončajo njihovo živino ali pa padec cen njihovih izdelkov. Zato ne gre za resno škodo pri njih, če jo povzročijo medvedje in volkovi. Poleg tega pa morajo imeti, kadar je to potrebno, svojo živino zavarovano pred plenilci, kar je zahteva predpisov o zaščiti živali. In na področjih, kjer so volkovi in medvedje, je vsekakor treba zavarovati živino pred njimi. Kje pa so medvedje in volkovi, pa je kmetom znano ali pa bi jim moralo biti znano.
    Ali je struktura slovenskega kmetijstva pretežno ljubiteljske narave in da ni pretežno ni mogoče govoriti o dejavnosti, ki je večji del ekonomska in od katere so rejci eksistenčno odvisni … in da mora biti opredelitev velike škod v RS obravnava ob upoštevanju navedenega tako, da je pri ljubiteljskem kmetovanju kot pretežnem vzorcu kmetovanja že vsak napad, ki pomeni 10% celotne črede ali več, pomembno vpliva na odločitev rejca o prenehanju reje …, in da je to tudi dovolj močan javni interes za utemeljitev ukrepov glede izpodbijanega zakona, kar vse navaja Vlada, ni pomembno v tej zadevi. Če kmet nastopa na trgu in prodaja svoje pridelke, je vsaj de facto poslovni subjekt in mora nositi poslovni riziko. Poleg tega pa navedbe Vlade iz tega odstavka ni zaslediti v obrazložitvi spornega zakona, kar pomeni, da to ni vzrok oz. razlog za sprejem ZIOMVN. Zato sedaj tega ni mogoče sprejeti, tudi če bi držalo. Pobudnik meni, da gre zgolj za način obrambe Vlade in nič drugega, če bi se izrazil v kazenskopravnem smislu.

22. V 17. točki Vlada meni, da se lahko v Sloveniji upošteva manj restriktivna razlaga glede določitve tistih osebkov, ki bodo odvzeti, pri čemer se sklicuje na tam navedeno sodbo Sodišča EU. Temu ni mogoče slediti. Sodišče EU je oktobra 2019 potrdilo stroge pogoje oz. strogo varstvo vrst po Habitatni direktivi. Sodišče postavlja visok dokazni standard izključitve razumnega (znanstvenega) dvoma, ki pa ga bo v praksi težko doseči, zato s tem pušča prostor za nadaljnje pravne spore, so za STA odločitev evropskega sodišča pojasnili na Ministrstvu za okolje in prostor. »Med drugim Sodišče EU izpostavlja, da je breme dokazovanja na državi članici, ki dovoli takšno upravljanje in da je treba pri dokazovanju uporabljati previdnostno načelo, še zlasti če po presoji najboljših znanstvenih podatkov ostane negotovost glede izpolnjevanja pogojev, ki jih zahteva direktiva o habitatih,« so navedli.[2] Jasno je torej, da je tisti »lahko«, o katerem govori Vlada podvržen visokemu dokaznem standardu v smislu tistega, kar je za STA navedlo Ministrstvo za okolje in prostor in tolmačenje mora biti zelo restriktivno. Seveda utemeljitev tega »lahko«, ki ga je navedla Vlada, temu ne ustreza.
    Ob tem se postavi vprašanje: od kdaj veljajo visoki dokazni standardi in zelo restriktivne razlage, previdnostno načelo in dokazno breme države? Od oktobra 2019, ko je to navedlo sodišče EU ali od začetka veljavnosti Habitatne direktive? Jasno je, da od začetka veljavnosti direktive, kar pomeni, da to velja v vseh pogledih tudi za izpodbijani zakon. In seveda za vse akte o odvzemu medvedov in volkov iz preteklosti s strani Vlade in resornega ministrstva.

23. V 18. točki Vlada meni, da bi bilo nesorazmerno in bi odločno preseglo vse meje razuma, če bi moral ZIOMVN navesti točno, katere ukrepe je država izvedla v smislu upravljanja z velikimi zvermi. Pobudnik meni, da je država dolžna dokazati, da je izvedla vse nenasilne ukrepe iz obeh strategij in da ti niso bili uspešni in da je zato potreben odstrel. Pri tem je seveda zelo važno previdnostno načelo, kajti ubitih živali ni mogoče več obuditi. Zato je jasno, da mora to biti v obrazložitvi zakona. Torej ne gre za nobeno nesorazmerno in nerazumno zahtevo, temveč normalen način navajanja in dokazovanja izpolnjevanja pogojev po Habitatni direktivi. K temu tistega, ki je sprejel izpodbijani zakon in tistega, ki ga je pripravil ter tistega, ki ga je predlagal, zavezuje Habitatna direktiva v smislu strogega varstva ogroženih vrst, pri čemer se je seveda potrebno ozreti na to, kaj je reklo Sodišče EU oktobra 2019.

24. Vlada v točkah 19 in 24 v bistvu osporava znanstvenim študijam glede neučinkovitosti zmanjševanja konfliktov z odstrelom in vpliva lova na številčnost živali. Očitno Vlada meni, da v Sloveniji veljajo drugačni naravni zakoni kot drugje in da ljudje v Sloveniji reagirajo drugače na isto zadevo kot npr. v Ameriki. K svojim navedbam ne predloži nobenih dokazov. Pa še nekaj: Ali niso mnogi ali pa vsaj nekateri ukrepi iz raziskave (točka 23), ki jo Vlada osporava, inkorporirani v strategijo upravljanja z rjavim medvedom?

25. Vlada v 22. točki govori o monitoringih vrst v smislu ugotavljanja ugodnega stanja vrst. Toda s takšnimi monitoringi se lahko ugotavlja samo delček, ki spada po pojem »ugodno stanje vrst«, predvsem približna številčnost. Kaj pa ostalo?

26. V 25. točki Vlada omenja družbeno in ekološko nosilno zmogljivost in pravi, da je prva lahko dosežena že veliko pred ekološko, ko bi se vrsta lahko začela samouravnavati. Vlada s tem potrjuje, da se vrsta lahko sama uravnava in da ni potreben človeški poseg vanjo. Da pa sta ekološka in družbeni nosilni zmogljivosti enaki, pa je naloga države. Ta je namreč preko Vlade sprejela strategiji upravljanja z rjavim medvedom in volkom, ki imata ravno ta cilj, torej sožitje med medvedi, volkovi in ljudmi. Seveda je tu po mnenju pobudnika treba izločiti odstrel živali, ki ni ukrep za zagotavljanje sožitja, temveč ukrep za uničevanje vrste in s tem ustvarjanje nemira v vrsti in gozdovih oz. poljih.
    Po slovenski ustavi (5. člen) je država dolžna ohranjati naravno bogastvo. Seveda v to bogastvo spadajo tudi medvedi in volkovi. Da se ohranja naravno bogastvo, pa mora država uskladiti ekološko in družbeno nosilnost zmogljivost obeh vrst, za kar obstajata obe že navedeni strategiji. Seveda v smislu nenasilnih ukrepov, kajti po 63. členu Ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in posledično seveda tudi samo nasilje. To vsekakor velja, vsaj smiselno, tudi v odnosu do živali. Seveda tudi v povezavi s 4. odst. 72. člena Ustave.

27. Vlada v 27. točki omenja, da je sodno zadržanje odstrela privedlo do tolikšnega povečanja gostote obeh vrst, da so te živali v zadnjem obdobju spremenile način obnašanja, tako da ta postaja neposredna grožnja za prebivalce in njihovo premoženje. Vlada ne pove, koliko medvedov in volkov je bilo pred sodnim zadržanjem odstrela in koliko v času, ko se je začel pripravljati oz. ko je bil sprejet sporni zakon. Niti ne pove, na katerih mestih se je povečala gostota oz. število (samo nekaterih, vseh …). Iz tega bi bilo mogoče namreč sklepati na povečano gostoto. Vlada torej navaja samo splošne stvari brez da bi to dokazala. Zemljevid škod, ki je bil predložen v postopku sprejemanja spornega zakona, tega ne dokazuje, kajti dokazuje samo škodo, kar pa ni samo po sebi izraz povečanega števila oz. večje gostote živali. Zaradi povečane gostote so živali spremenile način obnašanja, še meni Vlada. Če vzamemo naslednji primer: v spornem obdobju se je rodilo nekaj deset medvedov in nekaj volkov. To je povsem normalno. Kako bi lahko to dejstvo vplivalo na spremembo obnašanja medvedov in volkov, je vsaj za pobudnika uganka. To sicer zna rešiti Vlada, toda rešitve ni navedla.

28. Vlada v 28. točki navaja, da študija o analizi učinkovitosti odstrela volkov za zmanjšanje škod na domačih živalih iz leta 2011, za razmere, ki jih rešuje ZIOMVN, ni relevantna. To je po mnenju pobudnika čudna izjava, saj je pri volkovih, po navedbah same Vlade, problem škoda, ki jo delajo. Omenjena študija pa ravno ugotavlja, kaj je za preprečevanje škod najbolj učinkovito. Za odstrel volkov ta študija meni, da ni. Leta 2011, torej nekaj let nazaj, je to veljalo, sedaj pa to ni več aktualno, še meni Vlada. Res čudno.
    Poleg tega Vlada navaja, da je odstrel potreben prvenstveno zaradi preprečevanja habituacije in spodbujanje plašnosti medvedov in volkov. Ali ni odstrel prvenstveno potreben zaradi preprečevanja škod in ogroženosti ljudi in njihovega premoženja, vsaj tako je bilo razumeti sporni zakon? Kaj je sedaj točno?

29. Pobudnik na koncu poudarja, da je treba celoten izpodbijani zakon tolmačiti in presojati tudi v smislu navedb Sodišča EU iz oktobra 2019. Tudi iz tega vidika je jasno, da je ZIOMVN protiustaven. Zakon ne dosega standardov, ki jih mora po Habitatni direktivi. Tega se zaveda očitno tudi resorno ministrstvo, s čimer je podvomilo o lastnem predlogu spornega zakona in seveda tudi v sprejet zakon. Ministrstvo za okolje in prostor se zaveda, da njegov predlog in posledično sprejet zakon ne dosegata standardov po Habitatni direktivi. Ali MOP tako priznava protiustavnost izpodbijanega zakona?

30. Ob koncu pa pobudnik še meni, da se navedbe Vlade v postopku presoje ustavnosti izpodbijanega zakona ne morejo upoštevati, saj se ne presoja ustavnost akta Vlade, temveč Državnega zbora. Vlada lahko zagovarja samo svoje akte, ne pa aktov DZ, tudi če jih je sama predlagala. Akte DZ lahko zagovarja samo DZ. Tako so formalno upoštevni samo odgovori DZ, če so seveda podani zakonito.

________

[1] https://imss.dz-rs.si/imis/faeaea2602704dcf35f3.pdf (19.1.2020).

[2] https://maribor24.si/slovenija/sodisce-eu-potrdilo-pogoje-pri-lovu-na-strogo-zavarovane-zivali (21.1.2020).

Odgovor v Word datoteki je TUKAJ.